.
Spomini ing. Antona Suhadolca
Iz rokopisa prepisal in uredil dr. Anton Suhadolc
Ljubljana 19972Kazalo
1 Rana mladost 7
2 Moji starsi 15
3 Moja mladost 37
4 Sosedje in sorodniki v Zeleni jami 47
5 Solska leta 63 
6 Avstrijski vojak 89
7 Univerzitetni tudij 119
7.1 Zagreb 1919. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119
7.2 Visokotehnini teaj v Ljubljani 1919. leta . . . . . . . . . . . . 121
7.3 Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi 1919/20 . . . . . . . . 123
7.4 tudij v Brnu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127
8 Zaetek slube in druine 139
9 Vojna in povojna leta 151
10 Delo na sodniji in bolezni 167
11 Delo pri Ljubljanskih mlekarnah 191
12 Nadaljevanje in konec 199
13 Pri partizanih 207
34
UVOD
Pred nekaj leti sem prejel od sestre Andreje rokopise, ki jih je spisal nas
oce ing. Anton Suhadolc. Obsegali so 21 zvezkov. Vsak zvezek sestoji iz 10
dvojnih pol, vecinoma visokega kara, tj. vsak obsega 40 strani. Zvezki so
numerirani. Zvezki od 1 do 6 so avtobiografske narave. Na koncu zvezka 6
pise, da je zvezkov 7 in obsegajo toliko in toliko strani. Ali gre za ocetovo
napako, kar se mi zdi najbolj verjetno, ali za kaksen izgubljen zvezek, za-
enkrat ne morem reci. Zvezka 7 in 8 manjkata. Morda je v enem popisal
svoje sodelovanje s prof. Plecnikom, ki je izslo v knjigi Plecnik in jaz; v
drugem je morda popisal dozivljaje v casu, ko je bil partizan na Kocevskem
in Dolenjskem. Ta del je oce sam natipkal in imam tudi to tipkano vezijo.
Ta tekst je izsel v knjigi Pri partizanih.
Ostali zvezki, od 9 do 23, popisujejo strokovna dela, ki jih je oce v svo-
jem izredno delavnem in plodnem zivljenju izvedel. Ta bodo, vsaj upam,
obdelana v prihodnjih letih in zbrana v posebni knjizici. Spodnji komentarji
se zato nanasajo le na prvih 6 zvezkov rokopisa in na partizanski dnevnik.
Vsaka stran rokopisa je z navpicno crto s svincnikom razdeljena na sirse
in ozje polje. Na sirsem tece pripoved, na ozjem pa so dodatki in komentarji
k pripovedi. Nekateri zvezki skoraj nimajo komentarjev na ozjem delu, drugi
jih imajo tudi do 1/3 osnovnega teksta.
Pri prepisovanju rokopisa v racunalnik je bila najvecja tezava velika stop-
nja necitljivosti rokopisa. Pri prepisovanju sem se v zacetku drzal dobesedno
originala, dodal kvecjemu manjkajoca locila. Ce besede nisem mogel razvo- 
zlati (kar je najpogosteje pri priimkih meni neznanih oseb), sem na ustreznem
mestu napisal pikice in vprasaj. Na dveh mestih nisem mogel prebrati kar
celega stavka. Popravil sem nekatere domnevne napake pri pisanju. Pozneje
sem prepis predelal za boljso razumljivost takole. Vecino neprebranih besed5
sem nadomestil s smiselnimi besedami, nebistvena neprebrana imena iz-
pustil, ocitne slovnicne napake in lapsuse kalami popravil. Ponekod sem
se pustil pikice, ce je neprebrana beseda morda pomembna. Seveda bom
ohranil nepopravljeno dobesedno prepisano verzijo, ce bo kdo zelel prepis
izpopolniti. Komentarje na ozjem delu listov sem smiselno vkljucil v glavno
pripoved. Nemske stavke, ki jih ni malo, sem prevedel v opombah pod crto.
Smiselno bi bilo dodati tudi vsebinske pripombe k nekaterim trditvam ali
dopolnila, podatke o nekaterih obravnavanih temah, ki so nastali po pisanju
rokopisa, tj. po letu 1976, ko je bil rokopis verjetno narejen in ni bil vec
dopolnjevan. Tega dela se zaenkrat se ne morem lotiti. Rokopisno snov sem
po svojem preudarku zaradi preglednosti razdelil na poglavja, ki zajemajo
smiselno povezane vsebinske enote.
Vsebino prvih 6 zvezkov bi se moglo razdeliti grobo na tri sklope. Prvi za-
jema popisovanje razmer, prebivalcev in usod v Zeleni jami, popise uciteljev
in sosolcev in njihovih usod. Ta del je morda zanimiv za sirso javnost, pred-
vsem sociologe ali entnografe itd. Drugi sklop je opis zivljenja ocetove rod-
bine, nas, njegovih otrok itd. Tretji sklop, ki predstvalja majhen del celotnega
rokopisa, je izrazito osebne narave in bi ga kazalo pri predstavitvi teksta sirsi
javnosti spustiti. Na take stvari bo treba se pocakati.
Vsakemu poglavju sem dodal spisek dokumentov in fotogra j, ki se nanasajo
na ta cas ali osebe iz opisovanega casa. Ti spiski niso popolni, verjetno se
bo naslo se kaj gradiva, ki ga je oce zapustil in ni bil unicen. Poglavjem pri-
lagam tudi kopije nekaterih navedenih dokumentov in fotogra j. Dokumente
in fotogra je iz starejsega casa, ki ga spomini ne pokrivajo, sem obdelal v
posebni knjizici Dokumenti sorodnikov in znancev.
Morda je treba dodati manjsa pojasnila. Pred ime Anton inz. Antona
Suhadolca (roj. 1897) sem dosledno dodajal naziv inz. Pred ime starega oceta
Antona (roj. 1861) nicesar ne pisem, izjemoma navajam letnico rojstva, pred
ime Antona (roj. 1935) pa postavljam kratico dr., da pri manj poucenem
bralcu ne bi prislo do zamenjave.6
V organizaciji knjige je nedoslednost: opis casa med 2. svetovno vojno
je zajet v 9. poglavju, razen dnevnika, ki ga je pisal inz. A.S. pri partizanih.
Ta je v 13. poglavju.
Cas sodelovanja s Plecnikom spada v 9. poglavje. Ta cas je v spominih 
bolj skopo obdelan, ker je podrobno obdelan v knjigi Plecnik in jaz. Tam je
ponatisnjeno verjetno vse gradivo, dokumenti in fotogra je, iz tistega casa.
Zato tega materiala ne bom vkljucil v knjigo. Seveda je treba smatrati knjigo
Plecnik in jaz kot sestavni del te knjige (dodatek poglavju 8).
V Ljublani, v letih 1997 in 1998. dr. Anton Suhadolc
Pricujoca verzija spominov inz. A.S. je nepopolna, namenjena splosni
publiki. Iz originalnega teksta sta spusceni poglavje o tujkah, ki ne spada v
spomine, poglavje o otrocih inz. A.S., iz nekaterih poglavij pa so spusceni
pasusi, prevec osebnega znacaja in nepomembni sicer, in nekateri stavki, ki
bi si jih mogel kdo od sorodnikov razlagati kot zalitev. Debatam iz takega
naslova sem sem se zelel izogniti.
dr. Anton SuhadolcPoglavje 1
Rana mladost
Kaj se vem iz mojega, dokaj pestrega zivljenja.
Rojen sem bil v Ljubljani na Sv. Martina cesti v severnem podstresnem
stanovanju hise st. 13. Moj oce Anton je bil rojen 1861. leta ocetu Matiji
pri Mostarju na Dobrovi pri Ljubljani. Moja mati Marija rojena Peruzzi je
bila rojena leta 1873 ocetu Martinu v Ljubljani.
Najdalje sega moj spomin, ko sem bil star okoli 2 leti, ko me je imela
mama v narocju pri zakurjenem stedilniku v kuhinji nove hise Zelena Jama
st. 50. Mislim, da je mama hotela peci krompir. Nadaljni spomin seze v
mojo starost 3-4 leta, ko sem imel pljucnico. Vem, da je bilo okoli mene
dosti mandeljev in sladkega belo rdecega psena, ki so ga otroci radi jemali
proti glistam. Potem vem, da sta me brata Jaka in Feliks nosila stuporamo,
ker sem ze okreval. Do vstopa v solo in se nekaj casa naprej vem, da je bilo
nase najvecje igrisce resnicna zelena jama, ki je bila izkopana za nasip juzne
zeleznice. Priblizno okolico te jame sem tu poleg narisal.
Dolga je bila gotovo 150 m, siroka na sirsem delu pa okoli 30-40 metrov.
Dno ni bilo ravno, iz njega so strlele tu in tam skale, do koder so jemali
gramoz. Cela zelena jama je bila po vseh ploskvah porascena s travo, tako
da sta mogla vahtarjev Pepe in Lojze pasti kravo. Vendar so bila tla slabo
porascena zavolj skal, zapadni breg pa so z juzne strani zasipali z raznimi
odpadki in gruscem. Zlasti se je jama obcutno zmanjsala z lesom in rdeco
78
Slika 1.1: Priblizna skica zelene jame
zemnjo, ki so jo pripeljali iz kemicne tovarne. Bila je skoro povsem zasuta,
ko sem bil star okoli 13 let. Za cas moje rane mladosti je bil to neorganiziran,
najvecji “sportni”prostor. Otroci in fantje raznih starosti iz raznih bliznjih
krajev so prihajali v to jamo, kjer je bilo na pretek prostora za najrazlicnejse
igre. Veckrat so odmevali mali moznarji, ki smo si jih sami pripravili, otroci
namrec. Kadar so pripeljali na zapadni breg les, smo s poti skakali vanj in
bili vsi sajasti. Tudi zogo smo brcali. Vojaki so se v jamo hodili ucit trobiti
in bobnati. Nekoc so vojaki napravili v jami veliko krusno pec. Takrat in
morda pozneje smo spoznali komis, cvibak in paketke stisnjene sladke kave,
ki smo jo prav posebno cenili. Zahajali so v jamo v vecernih urah tudi fantje,
zlasti vojaki s svojimi izbrankami.
Glede zivalstva, ki se je pojavilo v zeleni jami, nismo bili hudo prizanesljivi.
Tam so ziveli kuscarji, martincki, murni, cmrlji, casih tudi kak slepec in zabe.
Murni so ziveli v tesnih luknjah. Izvabili smo jih iz lukenj z besedami: “murn,
murn pridi ven, ce ne bom tvoje matere hiso podrl”. Obenem smo bezali v
luknjo s primerno slamico. Kuscarji so bili urni in ga je bilo tezko ujeti.
Ce pa smo ga ujeli, je zgubil najmanj rep.  Ziveli so v skalovju, ki je bilo v 
jami. Gnezda cmrljev so bila na pobocju zeleznice. Ce smo zalotili njegovo 
bivalisce, je bil konec njegovega satja. Tam je bilo vedno malo medu. Moj9
brat Feliks se je rad igral z zabami in jih je napikoval, da je prsilo iz njih.
Krave, ki so se pasle v jami, so puscale za seboj odpadke, podobne nizki
kaloti. Feliks je sel po nekaj dneh nad te kalote in nasel vedno v odpadku
hrosca, ki se je imenoval govnjac, nemsko Dreckkafer. Ni mu bilo dobro. Na
bregu proti progi so rastle kislice, ki smo jih zelo radi jedli. Ko smo hodili
ob zitnih poljih, smo zatikali klas pod srajco v zapestju. Ko si hodil, je klas
zlezel do pazduhe. Skode na poljih sicer nismo delali, le ce je slo za lep mak 
ali kokolj smo sli po njega. Na polju, kjer je rasla repa, je marsiktero pobrala
zetev nasih krepkih zob. Da bi kje rabutali sadje, pa res ne vem, menda
ne. Radi smo polagali manjse kamne na tirnice in potem opazovali ostanke,
ko je sel preko njih vlak ali samo voz. Pri nas doma kruha nismo stradali,
akoravno ga ni bilo prve case prevec. Ce pa smo prisli s pajdasi skupaj, pa 
je nekdo imel kos kruha v roki, smo okoli njega moledovali za “en kec”. Tuj
kruh je bil vedno boljsi kot domac.
Na polju blizu kmeta Dovca je stalo vecje poslopje, ki smo mu rekli
“Koleraspital”. To poslopje, ki ni bilo majhno, so postavili, ko je v Ljubljani
razsajala kolera. Pozneje, ko je nevarnost kolere minila, so to poslopje rabili
za vojasnico. Kolikor vem, so bili tam nastanjeni oddelki polka Janezov,
Regiment st. 17. Tja smo kot otroci hodili po star kumis in prepecenec.
Casih smo se kar dobili blaga, casih pa tudi nic. Kaj so s tem pozneje 
napravili ne vem, podrli ga menda niso.
V prve hise v Zeleni jami so se nastanili razni manjvredni ljudje tako,
da je za mojih mladih let bila Zelena jama kot jama in kot naselbina na zelo
slabem glasu in sem se veckrat sramoval, da sem tam doma. Pri nas doma je
bil samo oce v sluzbi, zato so sli otroci po raznih krajih, zlasti v Zeleno jamo,
nabirat odpadno zelezo, kosti, krpe in to prodajali cunjarju. Tudi zelisca
smo nabirali, zlasti rman. Kadar nam je bilo zelene jame zadosti, smo krenili
po poljih, saj je bila nasa najblizja okolica poljedelska. Zasli smo zelo radi v
Taskarjev borst, ki je lezal v podaljsku Kavciceve ulice, nekako 50x200m. Tu
je bilo dovolj prostora za razne igre, tudi za pistole. Tja so hodili razni ljudje10
v razne svrhe. Sem pa tja smo odsli tudi v oddaljen Boharjev borst, ki je
bil blizu vojaskega vezbalisca. Taskarjev borst je padel takrat, ko so urejali
v Ljubljani prvo letalisce. Moji pajdasi do nekako 14 let so bili Franek in
Lojze Smole, France Velkavrh, Lojze Jesih, in se nekateri, ki so prihajali iz
sosescine, kot Tone Majcen in Maks Smrdu. Za moje podvige v zeleni jami in
drugod je bilo vcasih kreganje, veckrat tudi tepenje. Pajdas je bil tudi Hans
Heric in Janez Kordin, ki je stanoval z materjo v nasi hisi, ki je bila kupljena,
njihovo stanovanje pa je naredil moj oce. Moj oce je bil od leta 1890 do 1907
usluzbenec Juzne zeleznice, vendar je sel predcasno v pokoj. Moja mama je
bila doma, ne v sluzbi in je pomagala raznim ljudem s pranjem in likanjem
perila, pomagala zeti. Ko sem bil se mlad vem, da je mama hodila obcas
na licitacije, ki so se vrsile v Kranjski hranilnici. Obcasno je jemala s seboj
kolikrtoliko odrasle otroke, da so mogli pomagati mami spraviti nakupljeno,
najveckrat ze noseno blago in obleke. Najvec se je zanimala za belo perilo,
pa tudi druge stvari, ure, zlatnino in knjige je kupila na licitanti, ce so se ji
zdele vredne. Zelo se je zanimala za sivalne stroje, kjerkoli so bili naprodaj,
seveda stare. Ce jim je kaj manjkalo, je poklicala nasega botra krojaca Janeza 
Erklavca, ki je imel hiso v Mostah. On se je s sivalnim strojem ukvarjal toliko
casa, da je stekel. Potem je sel v prodajo. Noben stroj ni ostal doma. Mama
je dobila okoli leta 1906 pravico na specerijo in prodajo vina na drobno
cez cesto. Te stvari so bile zelo preprosto vodene in niso prinesle Bog ve
koliksnega uspeha, zato se je sla mama ucit babistva, kar ji je prineslo toliko,
da je kupila Kurentovo hiso, kjer je potem stanovala moja sestra Minka.
Sploh moji mami ni bilo do domacega dela in obrti; ona je rada kupcevala
s cemerkoli, samo, da je neslo. Prodane stvari so pokupili sosedje in se kdo.
Ona je imela mislim dva razreda ljudske sole v Tomislju, je komaj dobro
pisala, a bila je zelo bistra in jo je malokdo speljal na led. Mama je imela
11 otrok, vendar so tako pomirali, da ni bilo doma nikoli vec kot 3-4 otrok.
Otroci so bili Jaka, Feliks, Stanko, Tone, Marija, Gabriela, Vinko, Toncka,
Rajko, mali Feliks in koncno Ancka. Feliks je bil izboren risar in je umrl leta11
1909, 16 let star, na posledicah slabo operiranega slepica. Hodil je nazadnje
v realko in se ga zelo dobro spominjam. Sva se veckrat pretepala, seveda sem
jaz potegnil slab konec. On je bil lep visok fant z resnim pogledom in se je
rad igral. Oce ga na splosno ni maral, bil je velikokrat tepen, mislim casih
tudi brez potrebe, ker je on do svoje zrelosti v posteljo mocil. Od njegovih
solskih risarij je se nekaj ostalo, ostale pa so tudi 4 skicirke. Ostala je tudi
solska fotogra ja iz 4. razreda ljudska sole in iz 2. realke. Jaka je umrl za
meningitisom, ko je bil v 2. razredu ljudske sole. Mama je vedno zalovala za
zgubljenim otrokom, najbolj pa za Jakatom, ki je bil tako priden, kakor je
veckrat rekla.
Kar je tikalo umivanja je bilo pri nas vse zelo skromno zlasti do takrat,
ko smo zaceli hoditi v solo. Mama je veckrat rekla, umazan si tako, da se
ti bo umazanija zacela lupiti. Ali imas tako umazana usesa, da bi ti tam
lahko zasejali repo. Vzrok je bil zanikrnost otrok in pomanjkanje prilike za
umivanje in pomanjkanje vode. To smo morali vedno od nekod prinasati.
Ali iz dvorisca ali iz hise st. 2. Tople vode pa je bilo le v kotlicku stedilnika.
Cesali so nas le odrasli. Oce je hodil, kolikor vem, k “Elefantu”, kjer je bil 
“Dampfbad”. Za mamo prav nic ne vem, kako se je cedila, verjetno takrat,
ko smo spali. Poleti nas je mama vzela s seboj, ko je sla izpirat perilo na
Ljubljanico. Tam smo se ocedili poleti. Kako je bilo s spodnjim perilom ne
vem, v zgodnji mladosti ga nismo imeli, potem pa nic prida razen srajc. Ko
sem sel k birmi, sem imel preklane gate in sem s takimi spal pri Skafarjevih. 
Na dan birme je grozno dezevalo in nisem mogel domov. Zvecer smo sli
v gostilno, ki je bila poleg Skafarjevih. Tam so posadili mene k eni mizi, 
pri drugi pa so sedeli Skafar in njegova zena ter moj po pol stric Peruzzi 
Svetoslav, znani kipar. O cem so se pogovarjali, ne vem in tudi ne vem, ali
so meni dali piti ali jesti. V ponedeljek je bilo lepo in sem sel domov sam.
Nesel sem darove, ki so bili cekin za 10 kron in precej medicarskega peciva. Z
bratom Feliksem sva sla s tem pecivom v podstresno sobico in sva tam s tem
pecivom balinala. Toliko nam je bilo do tega peciva. Otrocje bogoskrunstvo.12
Igrati se s kruhom.
Pozneje, ko so se nasi starsi zlasti oce skregali s Skafarjevimi, so tem 
vrnili cekin, ki sem ga dobil pri birmi. Preproscina!
Mocil je Feliks zaradi napake pri rojstvu in on ni bil zato nic kriv. Oce pa
je mislil, da je to Feliksova malomarnost in ga ni rad videl. Zaradi mocenja je
moral Feliks veckrat spati v kuhinji pod mizo, poleti pa veckrat na podstresju.
Feliks ni maral navadnega solanja, on je le rad risal in sanjal o akademiji.
Ker ni maral navadne sole, je veckrat padel, kar je oceta stalo 20 goldinarjev,
on pa je imel le 30 goldinarjev place. Tudi zaradi tega je bil Feliks v nemilosti
pri ocetu.
Dokumenti in fotogra je
1. Rojstni in krstni list z dne 5. julija 1908, izdan od Mestnega zupnega
urada sv. Petra v Ljubljani, na katerem pise, da je bil Anton krscen
dne 5. julija 1897, krstitelj je bil Mihael Bukovec. V dokumentu je
priimek napisan v verziji Suhadolec.
2. Svedocba o cepljenih osepnicah z dne 11. avgusta 1898. Izpolnjena
je le stran formularja v slovenscini, na drugi strani nemska verzija ni
izpolnjena. Ali smemo to in druga podobna dejstva interpretirati kot
enakopravnost slovenscine v javni rabi v rajnki Avstriji?
3. 3 enake razglednice obeh Suhadolcevih his v Zeleni jami in ena spodnja
polovica take razglednice, ki je izstrizena in porisana kot igralna karta
kara as.
4. Ista razglednica kot zgoraj, verjetno poslana v pismu druzini Ambroz v
Kenosho. Kartico je prinesla nazaj bodisi Ana Zabukovec, bodisi jo je13
poslala Theresa Ambroz. Na prednji strani pise: Matija Paulic Zelena
jama. To bo verjetno pozdrav od Pavlicevih Ambrozevim. Nato datum
in Zivjo Ambroz pozdravi tudi francelnove Hcere A S (Gotovo je mislil 
Marijo in Francko, ki sta sli v Ameriko k Heleni Ambroz roj. Suhadolc
okoli leta 1905.) Na spodnjem delu slike, kjer stojijo pred Suhadolcevo
hiso ljudje, je pojasnilo o identiteti: skrajna leva je Marija Peruzzi
porocena Suhadolc, naslednja oseba ni identi cirana, naslednja je, a
ne znam zanesljivo precitati, moski je Peruci (morda Martin ali kaksen
mlajsi sin ali necak), otrok in dva moska med vrati nista identi cirana,
nato Anton Suhadolc in Feliks, tedaj ze pokojni, kartica je bila glede
na datum pisana leta 1909. Na zadnji strani pise:
Dragi Prijatelj!
Najprej Te pozdravljamo vsi cela druzina Suhadolc Prisrcno se zahvalim
za pozdrav katerega, smo z veseljem sprejeli. Zelo nas tudi veseli, ker
sem slisal, da prides drugo leto pogledat nekdanjo Kranjsko dezelo.
Nozicek Ti posljem ce Ti bo vsec Prosim zadovoljen Ti bodi, dokler
ne bo vec. Zaspom Ti dam en par svalcic. Koncno pozdravljam vso
druzino skupaj A.Suhadolc sin M.Suhadolc hci Suhadolc Marija pezjon-
ist A. Suhadolc Triletni Feliks sincek
Ocitno enega stavka ne razumem dobro. Beseda Zaspom je morda
lapsus, za spomin. Ene besede pod podpisom Marije Suhadolc ne znam
precitati. Pisava se zdi od tete Minke, tu M. Suhadolc, hci. Feliks mora
biti mlajsi Feliks, ki je umrl zelo mlad.
5. 2 enaki uokvirjeni fotogra ji Rajkota Suhadolc na parah.
6. Fotogra ja ucencev 4. razreda osnovne sole. Na fotogra ji je Feliks,
leta 1903.
7. Fotogra ja 2. razreda realke iz leta 1906; na fotogra ji je Feliks Suhadolc.14
Podatki o ljudeh na fotogra jah in datumi slik so napisani s pisavo inz. A.S.,
verjetno tedaj, ko je pisal spomine.Poglavje 2
Moji starsi
Od mamine mladosti vem pravzaprav malo. Njena mati Maroltova iz
Stare Srange je umrla, ko je bilo mami 2 leti. Rojena je bila v Ljubljani v 
Trnovem, odkoder je prisla v Lipe 1, kjer si je oce Martin postavil enonad-
stropno hiso in pricel kmetovati, akoravno je imel maturo in dve leti tehnike
na Dunaju. Mama je imela se eno sestro Franco, ki je bila porocena pri
Mokarju na Izanski cesti, pisala se je Vidmar. Njen moz je bil nasilnez, zeno
pretepal dokler ni se mlada umrla za jetiko. Enkrat sem sel z mamo, ko je
Francka lezala na poslednji postelji. Imela je tri otroke, 2 deklici in 1 sina.
Dekleti sta mislim neomozeni in ze zdavnaj umrli, sin je pa se danes ziv
na posestvu. Moja mama je potem dobila maceho iz Roba doma, nakar se
je materi zivljenje spremenilo v trpljenje. Ko je nekoliko odrasla, je delala
najrazlicnejsa dela, pasla je tudi krave. Takrat so Morastarji mnogo trpeli
od povodnji. Nekega dne je varvala kotel, kjer so kuhali za zivino. Trudna
se je polozila na tla in zaspala. Ogorek je padel na njeno obleko in se je po
enem stegnu hudo opekla. Tako je prevzela njena teta Meta iz Tomislja in
jo je dodobro pozdravila, vendar so brazgotine za vedno ostale. Oce jo je
poslal v ljudsko solo v Tomiselj, kjer je pri nekih ljudeh stanovala. Naredila
je 2 razreda. Potem ne vem tocno, kako se je razvijalo njeno zivljenje na
Lipah. Vem le to, da je sla mlada sluzit, nazadnje tudi v Trst, kjer je bila
pri nekem brivcu. Nekdo iz te druzine je nekaj hodil okrog nje, nakar je
1516
pobegnila v Ljubljano. Mama je bila lepa in ponosna zena in ni pustila, da
bi se z njo kakorkoli kdo igral. Tu in potem pri Luschilzkyjevih se je nabrala
nekaj italijanskih besed, ki jih je sem in tja uporabljala.
Oce Martin Peruzzi je bil sin organista na Brezovici. Ta je ostal tu od
francoske vojske. Moja mama mi je pripovedovala, da je bil Martinov oce
neke noci spal z ostalo vojsko blizu Brezovice. Naenkrat ga useka neka us
tako, da se je zdramil. Zacel je premisljevati o tem bornem vojaskem zivljenju
in se odstranil-pobegnil iz vojske in pozneje ostal na Brezovici. 1
Martin sam je bil tudi v samostanu, verjetno z Levstikom, s katerim sta
se pozneje zelo zblizala in je bil Levstik krstni boter njegovih otrok.
Martin je kot povedano prisel na Barje in tam tega raziskoval in tudi
o njem pisal v zadevni avstrijski casopis. Nekega dne je pri oranju nasel
mostiscarski drevak, ki je v nasem muzeju. Sploh je bil naobrazen in je
verjetno delal za one, ki so hoteli ziveti na Barju. Martina so za njegovo de-
lovanje v zadevi Barje pocastili kasnejsi ljubljancani, ko so po njem imenovali
ulico Peruzzijev stradon. Levstik mu je rekel po domace Peruter.
Mislim da je s 16 leti mama dobila sluzbo v tobacni tovarni v Ljubljani.
Stanovala je pri neki urejeni druzini. Neko nedeljo, Belo nedeljo verjetno
leta 1889 ali 1890 jo je peljala ta druzina v gostilno pri Robezniku na Trzaski
cesti, kjer se je znasel tudi njen bodoci moz Anton Suhadolc. Plesala sta,
plesala, nakar se je vnela ljubezen, ki je koncala s poroko leta 1891.
Verjetno bilo to pozimi leta 1891, ker se je istega leta meseca avgusta
porocila. Gostilna je bila pri Plevni, ne Robeznik.
Nedelja je bila Bela nedelja, katere se je mama z mesanimi custvi vsako
leto spominjala.
Stanovala sta najprej v Vodmatu, od tam sta prisla v zeleznisko hiso,
kjer je stanoval tudi progovni mojster Luschilzky. Mislim, da je mama pri
tej druzini precej pomagala, zlasti prala in likala. On se je imel za Nemca,
1Po podatkih, ki jih je zbral Peter Hawlina, so Peruzziji na Barju ze dolgo, tja prisli
mnogo pred Napoleonovim casom.17
Slika 2.1: Tloris prvotne hise
akoravno je dobro govoril slovensko, tudi druzina, otroci so se imeli za Namce,
eden od njih je studiral na Dunaju in je obljubil biti za birmanskega botra
za Feliksa, kar pa se mislim ni zgodilo. Gospa je bila Italijanka. Imeli smo
stike s to druzino se potem, ko smo bili v Zeleni jami. Moj oce pa je od njega
veckrat dobil stare prage in tracnice, ko je vedno kaj zidal. Od tam smo se
preselili v Krzanovo hiso st. 13 na cesti sv. Martina, kjer sem bil jaz rojen.
Stvar glede stanovanj mojih starsev je drugacna kakor sem pozneje zvedel.
Bili smo najprej v Vodmatu, nato pri Krzanu in koncno v zelezniski hisi poleg
rodbine Luschilzky. To sem sklepal, ker sem bil jaz rojen leta 1897 v Krzanovi
hisi, sestra Minka, ki je bila rojena leta 1899, pa je bila rojena v zel. hisi
poleg Luschilzkyjevih.
Leta 1900 smo se preselili v novo hiso v Zeleni jami st. 50. Mama je tu
zivela trdo zivljenje. Obrti, otroci, casih siten moz tako, da smo bili otroci
zelo pomanjkljivo obleceni in tudi umazani. Manjkalo ni bolh niti usi. Tloris
pritlicja prvotne hise je prikazan tu poleg. Bili sta dve enosobni stanovanji.
Mi smo zasedli vzhodni del. Zapadni del pa je zacetkoma imel neki clovek, ki
se je izselil, ko si je sam naredil hiso tudi v Zeleni jami. Potem smo oddajali
to stanovanje nekim Italijanom, zidarjem, ki so delali v Ljubljani. Moje18
razmerje do njih je bilo prijateljsko, vkolikor smo se sploh mogli sporazumeti.
Ko smo dobili specerijo, je bila zapadna soba prodajalna, v prednjem juznem
prostoru je bil vinotoc in tra ka. Z nastopom teh dejavnosti se je pustil oce
upokojiti. Da smo imeli vsi z otroci vred z navedenimi dejavnostmi mnogo
dela, ni treba posebej poudarjati. Mama si je nakopala v podstresni sobici
in v kleti razne stranke in osebe, ki so pri nas deloma tudi bile na hrani.
Prav poseben clovek, ki je pri nas s presledki veckrat stanoval, je bil Jaka
Brecko. Najveckrat je bival v podstresni sobi, potem menda v dvoriscni,
koncno pa v nekem hlevcku na dvoriscu. On je bil zelezniski delavec. V
nedeljo pa se je ocistil, oblekel in bil pravi gospod na videz. Imel je trd
klobuk, palico in sel v nedeljo k skofovi masi.
On je pri nas stanoval in imel tudi hrano. Kar mu je od zneska za to
ostalo, je zapravil, zlasti pa zapil.
Brecko je bil veckrat sredisce druscine, ki se je zbrala v nasi kuhinji. Tu
so peli, pili in ponujali vino na vse strani.
Zelo rad je imel natancno uro. Ko so enkrat pili v dvoriscni sobi, mu je
nekdo stadlal njegovo uro, ces, ne gre dobro. Takrat Brecko odpre vrata in
zaluca svojo uro na dvorisce.
Jaz sem bil zlasti ob nedeljah zelo rad pri njem v podstresni sobi, kjer je
imel vedno zelo toplo. Naucil me je kvartati in kleti in se drugih stvari, ki
jih odrascajoci mora enkrat znati tako ali tako.
Pri njem sem bral Z ognjem in mecem. Takrat sem bil star 10-13 let.
Jaka je bil doma nekje od Zidanega mosta. Kot otrok je moral stradati,
potem ga je nesla pot v rudnike, na Hrvasko, nazadnje je koncal v Ljubljani
kot zel. delavec.
O njem bi lahko pripovedoval se in se.
Se ko je bil v sobici v podstresju, je tozil, da ga ena noga strasno boli in 
da ponoci zaradi tega ne more spati. Stvar se je poslabsala, ko je stanoval
na dvoriscu v nekem hlevcku. Potem je stanoval pri Galetovih, od koder je
sel v bolnico in v smrt. Zadnja leta, ko sem ga se videval, je bil ze beden po19
Slika 2.2: Skica posesti v Zeleni jami
obleki in po izgledu.
Kako je mama vse to prenasala ne vem. Vem samo to, da je za nas
otroke, ki smo ze hodili v solo na Ledino in k Ursulinkam, zmanjkalo casa in
oprave.
Povedal sem ze, da nas je oce, ko smo bili se mladi, vodil k masi k sv.
Petru. Tja so hodili tudi prebivalci obsavskih vasi: Tomacevo, Jezica itd.
Sli smo seveda tudi na Cvetno nedeljo, najveckrat z oljkami, ki je bila po 
blagoslovu doma zataknjena za kaksen vratni okvir. Radi so jo potem ob
hudi uri zazigali.
Nikoli ne bom pozabil, s kaksnimi butarami so prihajali fantje iz ob-
savskih vasi. Bile so ogromne. Fantje so jih postavljali ob zid pred oltarjem
in so segale skoro do glav stebrov. Mislim, da so bile najvisje tudi 5m in vec
dolge. Na njih so visela sem ter tja tudi jabolka.
Ko se je pricela masa, so priceli fantje s temi butarami “stokati”, tj. z
butarami tolci ob tla. In to kar v nekem ritmu. Bilo je res kar velicastno.
Danes tega ni vec, le oljke in butarice.20
Kar tice nase prehrane.Ko sem jaz hodil v ljudsko solo in realko, je bila
zelo skromna. Zjutraj zajtrk, ki je obstajal iz kave in kruha. Moram pove-
dati, da je mama rabila pravo kavo in cikorijo Franck. Kruh na splosno ni
bilo vprasanje. Zelo radi smo ga pekli na zelezni plosci pri kurilnih vratcih
stedilnika.
Za kosilo je bila vedno juha, krompir in solata. Po meso za juho sem hodil
jaz ali se kdo drug na Zalosko cesto k mesarju. Najveckrat sem prosil, da
mi je dal 30 dkg ama in nekaj kosti. Meso je bilo za oceta. Zelo drugacna
hrana je bila takrat, ko smo klali. Klobase, godlja. Za vecerjo in tudi za
kosilo smo imeli zgance, ajdove ali bele, polento s cimetom in sladkorjem,
mocnik in podobno. Casih je bil na vrsti tudi golaz in obara, najveckrat z 
vampi. Tudi mlecna ali cespljeva kasa ni izostajala. Mama je veckrat rekla,
Zganci in mocnik sta kranjske dezele stebra. To je veljalo zlasti tedaj, ko 
niso se poznali krompirja.
Sadje je bilo pri nas redna stvar. Spomladi smo casih dobili cesnje iz
Stange. Tudi crne jagode smo dobili najveckrat kar kuhane. 
No na splosno povedano pri nas ni bilo nobene razvajenosti, vendar o
lakoti ni bilo govora. Kako je bilo z ogrevanjem nasih prostorov. Zapadni
prostor, dokler je bila tam trgovina, ni bil nikoli kurjen, ceprav je bila v
prostoru loncena pec. Potem, ko je v tem prostoru stanovala moja mama,
je casih to pec zakurila. Kakor pa je bila mama sparovna, je bila taka tudi
pri kurjavi. Vzhodni prostor kot spalnica, kjer sva bila tudi nekaj casa z
Nataso, ni bil nikoli kurjen. Juzni predprostor odkar je iz njega sel stedilnik,
ni bil nikoli kurjen. Tu je bil pozneje vinotoc in tra ka. Kaj je pozneje s tem
prostorom napravila Ana, ne vem.
V kuhinji je bil skoro vedno ogenj. Vendar tu cez dan ni bilo nikoli prevec
toplo, ker so iz nje vodila tri vrata in je bil stalen prepih v malem ali vecjem
obsegu. Tu smo obedovali, tu je bila delovna miza od mame, mnogokrat
zasedena od gostov in tu smo tudi studirali. Jaz pa sem se mislim v peti
realki ce ne preje preselil v podstresno sobico.21
Mama je imela v juznem prostoru kredenco, kjer je spravljala razne
posode, poleg tega je imela se eno na hodniku, “ganku”. Nad stedilnikom je
pa imela 2 deski, ki jih je pribil oce, kamor je dajala male posode-porcelan,
kar je najveckrat rabila. Na ganku so bile stopnice v podstresje, proti severu
pa stranisce, seveda suho. Ko pa je oce prizidal skladisce, je bilo stranisce v
kleti (na dvoriscu) pod prvotnim v vis. pritlicju. To je bila zlasti pozimi zelo
zelo nerodna stvar. To obupno zadevo je ukinila Ana s svojimi prezidavami.
Mimo vsega je oce vedno kaj dokupil ali prizidal. Prvotna hisica je bila st.
1. Leta 1905 je oce kupil od nekega Grajzarja hiso st. 2, ki je nosila stevilko
8. Kasneje je zidal skladisce za trgovino, st. 3. Tu sem ze jaz pomagal s
skromnim nacrtom. To je zidal oce v lastni reziji. Potem je zidal se pritlicno
stanovanje st. 4, ki je bilo podkleteno in kjer je uredil oce veliko vinsko klet,
poleg one pod hiso st. 1. Mama pa je, ko je ze bila vdova, zidala lopo st. 5.
To sem zrisal jaz, izvedel pa je Ivan Vizintin. Pozneje je sestra Ana vzdignila
hiso st. 1 in st. 2, kjer so nastali prizidki st. 6. Leta 1918 je kupil oce se hiso
Smartinska 103. Kako so moji starsi, zlasti moja mama, vse to prenasali ne 
vem. Med prvo svetovno vojno so cez nas vrt speljali zeleznico st.Vid-Udmat.
Takrat smo izgubili veliko vrta. Ko smo se vselili v hiso st. 1, smo morali
dobivati vodo iz mesta, pripeljali so jo v sodih. Pozneje je oce sam napravil
kapnico na dvoriscu. Ko je oce kupil hiso st. 2, je bila tam ze kapnica. To je
on poglobil-zabil in smo nekaj casa rabili to vodo. 2 Nosil sem jo tudi jaz,
najveckrat na glavi, ker je bila steza ob hisi st. 2 zelo ozka. Ko so Moscani,
kamor spada tudi Zelena jama, dobili vodovod, je oce pustil napraviti samo
en iztok in sicer v pritlicni vezi hise st. 2. Od tam smo jo tudi mi nosili v hiso
st. 1. Mnogo, mnogo kasneje, ko sem bil ze inz., sem pustil napraviti 1 iztok
mami v kuhinji. Takrat sem pustil odstraniti v kuhinji obalten stedilnik in
napravil manjsega. Tudi smucna vrata med tocilnico in kuhinjo sem pustil
2Gotovo gre za vodnjak s talno vodo, se ga se sam spominjam. Peter Hawlina ve za
kapnico pod garazo Ob zeleni jami 5, teta Minka Vecerin pa je pravila, da je sterno pred
hiso Ob zeleni jami 3 skopal ded Anton S.22
takrat napraviti.
Moram tu se pripomniti, da je sestra Minka s 14. letom ostala doma in
je potem bila do svoje poroke glavna delavna moc. Sluzke niso dolgo zdrzale.
Minka je delala od leta 1913 do leta 1922.
Omenil sem ze koline. Kolikor pomnim nazaj, so pri nas redili 1 ali 2
prasica. Predvsem za domace potrebe, nekaj tudi za prodajo. Zivali je redila 
predvsem mama z raznimi odpadki, ki so nastali doma, prinasale pa so jih
tudi druge stranke. Seveda je mama dodajala zivalim tudi slab krompir,
slabo moko, koruzni zdrob in drugo. Klal je, dokler je mogel, moj oce,
pozneje nekdo iz Zelene jame. Ko sem bil se majhen, sem se drzal repa,
pozneje so mi zaupali prednje noge. Najveckrat je dal oce zival iz koze, so jih
tudi “mavzali”. Oce mi je pri obesenem prasicku kazal njegovo notranjost
in rekel, vidis, priblizno tako je zgrajen na noter clovek. Pri napravi krvavic
je dal oce najvecjo skrb ciscenju cev, prasicjih ali govejih. Pozneje, ko sem
bil jaz od doma, me je mama vedno naprosila, da sem prisel pomagat, ko je
klala.
V razmerah, kot sem jih opisal, smo vsi zivotarili. Prisla je bolezen
brata Feliksa, prisla je njegova smrt v bolnisnici, rojen je bil na isti dan mali
Feliks, nato ocetova kap leta 1922, ki ga je polozila za eno leto na posteljo
in mu je samo mama stregla. Kaksna muka. Oce je umrl leta 1923. Moram
omeniti, da smo imeli 3 pomocnice: ..?.., Vrhuncevo in neko zeleznicarjevo
hcerko. Prve dve sta priceli, ko sem bil jaz star okoli 13 let. Poslednja
pa, ko sem jaz ze koncal solo. Nato je prisla v hiso Anka iz Tomislja, ki je
pomagala v trgovini na Smartinski. Razbremenitev za mamo je prisla.  Ze
preje je opustila specerijo v Zeleni jami in jo prenesla na Smartinsko, kjer jo 
je zasnoval ze oce z vinotocem. Se prej je oce ali mama kupil neko parcelo 
v Zeleni jami, kjer sem se tudi jaz mucil z obdelovanjem. Mama je parcelo
potem prodala. Ko je oce umrl, je bila poleg mene doma se Ana. Ko sem
se jaz porocil, je ostala mama sama z Anko in sta vodili le vinotoc. Mama
je takrat sele zazivela in sta si z Anko dovolili marsikaj. Po ocetovi smrti,23
ko je bila mama 60 let stara, se kar lepa, so jo zaceli obiskovati razni zenini.
Takrat sem vprasal mamo: Ali res mislite resno. Mar si nor, da si bom po
minulem bremenu nalozila novega. Nikdar vec. Po ocetovi smrti je zacela
Anka hoditi v solo, mama jo je pestovala kot ni nikogar in jo pripeljala do
doktorata.
Ko je bila mama sama z Anko, sta zasedli zapadno sobo. Vzhodno sobo
sva zasedla midva z Nataso, prej je bila ta soba prazna in lepo urejena. Ko
je Anka odsla, je mama zapadno sobo sama zasedla, mi smo bili takrat ze na
Dunajski cesti.
Ko je postajala mama ze bolj bolehna, je sedela na neki zo v juzni
predsobi. Kako je urejala osebne zadeve, ne vem.
Ko je imela mama 90 let, smo mi na Titovi cesti imeli neko slavnost.
Bila sva midva z Nataso, vsa dekleta in vsi sinovi. Ne vem kdo je sprozil
misel, naj gredo fantje po mamo. Res so jo pripeljali med nas in nekdo je
vse slikal. Mamo so kmalu po slikanju odpeljali v Zeleno jamo. Bilo ji je zelo
vsec. Sliko o tej slovesnosti mi je pred par dnevi prinesel sin Tone.
Mama je se Anki pomagala, ko je z mozem Herbertom dvigala hiso st. 2.
Pomagala je meni, ko sem se pri njej stanoval, ko je prisla na svet hci Meta,
precej casa. Pomagala je potem Anki, ko je prisla na svet njena hci Meta in
se naprej. Ona je prala in prala in to z velikim veseljem nastajajoci druzini,
meni, potem pa posebno Anki, ki je imela skoro vsako drugo leto otroka.
Vstajala je zgodaj, pospravila okoli hise, nakar so prisla na vrsto druga dela.
Vem, da je zivela skromno vsa leta, posebno ko je sla od hise Anka. Zemlje 
s kropom, krompir in podobno. Si je pa vcasih privoscila, zlasti na njen god
ali se kdaj. Na njen god smo mi z Dunajske ceste prihajali vedno k njej
in takrat je skoro vedno bila gos iz Zagreba. Jaz sem jo tudi sicer veckrat
obiskoval. Zacela pa je vzdihovati, da jo bole noge in da prihajajo tudi druge
nadloge. Zelo je trpela zaradi Anke in Herberta. Kolikokrat mi je rekla, da
gre k meni, vendar razne okoliscine tega niso dopuscale. Tudi jo je bilo tezko
spraviti iz njene hise. Obiskovala jo je tudi moja zena Natalija in nasi otroci,24
kadar so mogli. Potem je prisla podruzbitev vseh njenih his. Resil jo je Dr.
Grossman. Nato smo izvrsili prepise njenega premozenja na mene in na Anko.
Jaz sem dobil zemljisce v Podsmreki in hiso na Smartinski cesti, vse ostalo 
je dobila Anka in Herbert. Mama je bila po prepisu njenega premozenja
mnogkrat zelo zalostna. Glej Tone, kaj sva z ocetom skup spravila, sedaj pa
nimam nicesar vec. Ni pa bilo nobene druge pomoci. Vedno bolj je stokala za
bolecinam v nogah in mi rekla: Vidis sama sem, nihce me ne pride pogledat.
Enkrat je mama vstala in hotela iti, kam, ne vem. Padla je in so jo morali
v bolnici sivati. Ona si ze prej ni rada umivala obraza, potem pa nobenega
ni bilo, da bi jo uredil. Ko je bila mama 85 let stara, smo imeli posebno
svecanost. Po 90. letu smo to imeli vsako leto. Kako bedno je izgledala
za devetdesetletnico. Meni je trgalo srce. Nekoc so jo dali Minki, pa se ni
mogla udomaciti. Poslednjic je zelela videti svoj dom v Lipah. Prisli smo
najprej k Snojevim k mamini polsestri Milki, kjer so jo vsi lepo sprejeli, pa
se je komaj premikala. Pri Perkovih(?) v Lipah pa je bilo bolj klavrno.
Nazaj grede je hotela Anka odloziti mamo pri Minki, pa ni slo. Zadnje leto,
eno ali dve, je stanovala mama pri Anki v posebni sobi. Mene vcasih ni vec
poznala. Poslednjic sem bil pri njej, ko je imela kozarec vina v rokah in mi
nazdravljala. Kmalu nato je zapadla v agonijo-menda je imela pljucnico. Jaz
sem bil zadnji, ki sem jo videl se zivo, tezko je sopla. Potem sem sel k Anki,
potem pa zopet k mami in ta ni vec dihala. Koliko let je bila sama in sama
je umrla. Moj Bog pravzaprav je imela lepo premozenje in dohodke, pa tako
beden konec. Moja mama ni imela poleg moza nobenega pravega prijatelja
in tudi prijateljice ne. Najblize sta ji prisla zakonca Gale Johan in njegova
zena. Mama je v druzbi, morda tudi sama, rada srknila kozarec vina, zlasti
ce je prisla Galetova zena. Mama je imela dosti denarja in ga tudi posojala.
Ce je ona ta denar tudi dobila vsega nazaj ne vem. Ko je ona prodala tisti 
gozd pri Dobrovi, je meni dala 10.000.-din. Ko sem kupil hiso na Dunajski
cesti, mi je mama dala okoli 50.000.-din. Mama mi je veckrat, ko sem pri
njej stanoval, druzina v podstresnem stanovanju hise st. 2, jaz v podstresni25
sobici hise st. 1, rekla, da to ni nobeno zivljenje druzine in je sama priskrbela
hiso na Dunajski cesti, ki je bila naprodaj. Dam ti 50.000.-din, ce kupis to
hiso, da boste enkrat skupaj stanovali v enem stanovanju. No in to se je tudi
zgodilo leta 1931. Tu nas je mama veckrat obiskala, ko je se lahko hodila.
Tudi hiso, ki sem jo jaz pozidal v Pribinovi 2, si je mama ogledala. Mislim,
da je mama videla tudi prizidek na Titovi 115, ki sem ga pozidal leta 1939.
Dolgo pred smrtjo mi je dala hranilno knjizico mestne hranilnice z vsoto
okoli 90.000.-din in mi je rekla: To je za moj pogreb. Ob njeni smrti sem jo
izrocil Anki, ki je urejala pogreb.
V moji mladosti sva se z mamo kar razumela. Bili pa so tudi dnevi ali
ure, ko se je mama nad menoj hudo razjezila. Najveckrat zaradi potepanja.
Takrat je rekla: Te bom tako namahala, da bos imel dosti. Nisi vreden, da te
solnce obseva, nisi vreden Schuss pulfra. Enkrat me je pretepala v spalni sobi
in sem se zvijal po tleh in sem rekel: bom kar umrl, mati pa je odgovorila,
saj te ni nic skoda.
Mama je bila velik clovek po duhu in bistrosti in ni spadala v tisto tretjer-
azredno druzbo polno primitivizma. Potem, ki sem odrascal, me je z vnemo
posiljala v solo, akoravno oce ni bil nikoli za to. Tudi pozneje, ko sem bil
na tehniki, ji je to mocno ugajalo, da sem se dvigal iz predmestnih razmer,
uzivala, ko sem postal mali asistent in ni nikoli godrnjala, ce sem kupoval
knjige tehnicne narave. Tudi potem, ko sem moral iti v Brno na tehniko, ni
nikoli rekla, koliko me stanes. Imeti sina inzenirja, to je bil njen sen. Kako
se je morala ponizevat pred raznimi ljudmi, ko je segala visje in visje, mislim
v obrti in njenem poznejsem poklicu. Vazno je bilo pri njej varcevanje in mi
je nekoc rekla: moj moz ni prinesel nikoli tako malo denarja domov, da ne bi
jaz dala nekaj od tega na stran. Ce mi je proti koncu meseca kaj zmanjkalo, 
sem raje sla na posodo, da se nisem dotaknila prihranjenega denarja. Rada
je bila vesela, zelo je pela, tudi je rada plesala, a kaj, ko je bilo njeno zivljenje
samo garanje, trpljenje, jok, ko je gledala umreti toliko svojih otrok, vendar
se je vcasih zbrala, zapela kaksno pesem.”Gor na htenhugel zdi en brinov26
joger, zdi en brinov joger, in prav taku: ce bi forstner znau, da je hvapc engov
njega zeno kusnu bi ga ubou.”In se druge zlasti narodne, ker je imela prelep
sopran. Oce ji je s svojim temperamentom pripravil mnogo zalostnih uric.
Bila je ponosna zena in se je mozu zoperstavila, ce po njenih mislih ni imel
prav. Ko je nasa Meta nekoliko odrastla, jo je jemala mama s seboj veckrat
v Kranj, kjer je mama kupovala blagovne ostanke tudi za stacuno na Polju,
ji je vedno kupila zemlje. Doma pa ji je veckrat dala krajcar, da je sla po
svajgbirsto (Braunschweigerwurst). Moj Bog, koliko bi se moral pisati, pa je
ze vse tako dalec, da je zaslo v meglo. Najveckrat je pripovedovala o njenem
zalostnem zivljenju na Lipah, ko je imela maceho. Kadar je ta pozneje k nam
prihajala na obisk, jo je vedno napadla, kako je ona z njo ravnala. Maceha
pa je vse zle besede nekam preslisala.
Naj navedem se mamine polsestre in polbrate, za katere jaz vem. Mirko
je bil zelezniski usluzbenec, je nekaj let stanoval v nasi hisi st. 2. Bil je
dober clovek. Imel je s prvo zeno 4 otroke: Stanko, Mirko, Elza in Mici.
Zivi danes se Elza in Mirko. Z drugo zeno ni imel nic otrok, s tretjo pa sina. 
Umrl je Mirko za kapjo pri zelezniskem prelazu na Dunajski cesti. Potem
je bil Sasko. Ta je prevzel doma posestvo, bil spocetka zelo dober gospodar
in je gojil tudi konje. Imel je zeno pijanko, ki je mislim pripomogla, da je
Sasko umrl na razvalinah domacije. Imel je mnogo otrok, ki jih poblize nisem
poznal. Posestvo pa je prislo na tuje. To je bil konec velikega zagona Martina
Peruzzi. Potem je bila Tinca, v Ljubljani porocena z mizarjem Skafarjem na 
Rimski cesti. Imela je dve dekleti in enega sina. Najstarejsa Bozena se je nam
veckrat oglasala, ostali pa ne. Moj oce je imel s Skafarjem zaradi nekega okna 
sodski spor, nakar nas vsa Peruzzijeva druzina ni marala, ces, to so kmetje.
Ena hci Tince je porocila slikarja Preglja. Potem je bil Svetislav kipar. On
je imel mojo mamo prilicno rad in je prihajal v Zeleno jamo na obiske, po
tistem sporu s Skafarjem pa ga ni bilo vec. Potem je bila Pavla. Ta je 
bila najsimpaticnejsa polsestra in je prihajala k nam gospodinjit, ce je bilo z
mamo kaj narobe. Porocil jo je nek Amerikanec Jarc in z njo odsel v Ameriko.27
Imel je pet hcera, od njih sta nas lani dve obiskali. Vendar je on mnogo
popival in je imela Pavla tezke dneve. Moji starsi in jaz, ce ne se kdo, smo bili
na njihovi ohceti. Pri Pavsku na Martinovi cesti. Ciril je bil naslednji, ki pa
je malo casa zivel. Sledi Stanko, ta je vcasih prihajal k Feliksu, mojemu bratu
in mislim odnesel knjigo “Die Geheimnisse der spanischen Inkvizition”. 3 Z
mojo mamo sta prisla zaradi neke punce navzkriz, nakar mojo mamo ni vec
priznal za polsestro. Studiral je mislim realko, kot mladenic nekaj riasal, bil 
z menoj v Brnu in nazadnje profesor na srednji tehnicni. Ga ni vec. Zadnja
je bila Milka, porocena Snoj na Lipah. Obadva sta bila velika garaca in
prigarala posestvo, kjer sedaj kmetuje njihov sin Tince. Milka je umrla 1975,
stara osemdeset let ali manj. Moja mama se je v Trstu in pri gospe Luschitzky
nabrala nekaj italijanskih besed kot “andiamo dormir”, signor, signora, in se
nekatere. Pela je tudi nemsko dobljeno najbrz pri Luschitzkyjevih “Geh, geh
mit mir in Separe”. 4 Nasploh je zelo spostovala Nemce, juznih bratov pa
ne. Govorila je lepo slovenscino. Zelo drugacen od mame je bil oce. Tudi
on ni imel zelo srecno mladost, imel je le 2 leti sole. Ko je bil mladenic, so
ocetu prodali na drazbi vse, razen hoste in travnike Podsmreka. Jaz nisem
nikoli slisal tocno zgodovino njegove mladosti do poroke z Marijo. Slutim
pa, da je bil oce po polomu doma hlapec pri svojem stricu Jaka Suhadolc
pri Meznarju na Dobrovi, koj pod cerkvijo. Tam se je naucil kletarstva,
zivinoreje in mesarstva. Znal je klati prasice in drugo zivino. Bil je mislim
dovolj veren. Pozneje je sel k vojakom k lovcem. Nekega dne so imeli pri
vojakih neke vaje in jih je prisel pogledat tudi cesar Franc Jozef. Ko je ta
napravil mimohod ob strumno stojecih vojakih, se je zagledal v mojega oceta
in rekel:”Der Mann hat schone Augen”. 5 To je mislim pripomoglo, da je
on postal korporal in strelec(Scharfschutz). Pozneje je bil enkrat na oroznih
vajah, ze porocen. Od takrat je ohranjeno neko pismo matere, ki je zelo
3Skrivnosti spanske inkvizicije
4Pojdi, pojdi z menoj v posebno sobico.
5Moz ima lepe oci.28
skrbljivo pisano. Da ostanem se pri vojakih, bil je nekoc na vajah v Trstu.
Moral je biti nekega dne v slabi druzbi in se ga je nasekal tako, da se vracajoc
pozno, prepozno domov v kasarno in so bila vhodna velika vrata zaprta, jih je
on napadel s svojim bajonetom tako silno, (on je bil namrec mocan), da se mu
je bajonet zlomil na dvoje. Bil je kaznovan z izgubo zvezdic. Ko me je on kot
otroka enkrat peljal v Trst, mi je pokazal tista vrata. Na Dobrovi in morda se
kje je moj oce fantoval, bil nekoc pri nekem pretepu ranjen z nozem na glavi,
on pa je tudi nekoga posteno mahnil, tako da je bil obsojen na neko dobo.
6 Jaka Suhadolc, ocetov stric, je imel samo hcere, 6 ali 7, in so nekaj casa
govorili, da bo on prevzel domacijo pri Meznarju. No iz tega ni bilo nic in je
oce odsel v Ljubljano. Kje vse je sluzboval ne vem, vem le, da je bil nekaj casa
cuvaj pri umobolnih na Vidovdanski cesti. Tam je mislim spoznal Vodnikovo
Johano. Potem je bil v skladiscih juzne zeleznice delavec, potem pa je postal
cuvaj na tistih stolpih na kolodvoru. Moral je delati tudi neke izkusnje-
izpite, nakar je bil nastavljen na juzni zeleznici kot usluzbenec. Kot tak je
zasnubil Marijo Peruzzi, mojo mamo. S pomocjo nekih posojil in lastnih
prihrankov je sezidal hiso st. 50 v Zeleni jami. Vsi podi so bili macesnovi.
Macesnove hlode je dobil takrat, ko so pri Dolgem mostu odstranili leseno
ogrodje zelezniskega mostu in napravili zeleznega. Tramove je pustil peljati
na zago, kjer so mu narezali deske za pode in tramice za podlogo in vratne
podboje. Stedilnik je kupil starega. Okna so bila menda iz gimnazije, ki so 
jo podrli na Vodnikovem trgu. Delala sta krepko oba, posebej pa oce, ki se
ni ustrasil nobenega grobega dela. Njemu je morala biti hisa idol, ko je tako
nesrecno izgubil svoj dom pri Mostarju na Dobrovi. Oce je bil neumoren
in vedno pri hisi kaj dodelal. V podstresju je napravil sobico, kamor se je
zatekal, ce je hotel imeti mir. Kako se je posestvo povecevalo, sam pa ze
napisal in narisal. Potem so prisle vse obrti v hiso in je bilo vedno za vse, ki
smo bili dela sposobni, dela cez glavo in otroci so bili zelo zapusceni, slabo
6Glej kopijo obtoznice drzavnega tozilca v knjigi Dokumenti.29
negovani. Bili smo skromno obuti in obleceni. Ene cevlje za vse in sicer
tiste na eno kopito. Oce je zacetkoma sam popravljal cevlje, ko je podedoval
cevljarsko orodje od svojega brata Johana, ki je umrl za jetiko. Od tega
brata je oce podedoval harmoniko, na katero je on vcasih zaigral v nedeljo
popoldan, ko je bil lepo oceden in ce je bil dobre volje. Harmonikar ni postal.
Na te harmonike sem se ucil tudi jaz, pa ni slo. Sedaj so te harmonike pri
sestri Anki. Starsi in otroci smo spali v eni, vzhodno lezeci sobi. Kako ne
vem. V tej sobi je bila tudi krusna pec in se spominjam, da je v njej prva
leta pekla potice, ce je tudi kruh, pa ne vem. Zaradi narascajoce druzine je
oce pec podrl. Z vinotocem so prihajali ljudje in se zadrzevali v prvi, pa tudi
drugi kuhinji. Kako je bilo z ucenjem in risanjem, se danes ne vem, kako je
slo, slo pa je. Mi smo imeli vinotoc cez cesto, to se pravi, kupec je prisel po
vino in ga odnesel. To pa gotovim vinskim bratom ni bilo po volji in so pili
in posedali kjer so mogli. Bracko Jaka, ki je bil pri nas na stanovanju in se
nekateri drugi so posedali v kuhinji pozno v noc. Prepevali so, jaz tudi, in nas
silili piti, kar je imelo vcasih hude posledice. Otroci smo ziveli v neverjetno
cudnih in primitivnih okoliscinah. Starsi so pa gonili svoje obrti ne glede
na desno in levo, slo je naprej, naprej do denarja, do premozenja. Otroci
smo morali delati vse: nabava tobaka in drugih stvari, pomagati v speceriji,
prodajati vino, tobak, kidati gnoj iz svinjaka, nositi gnojnico, pretakati vino
in tako naprej brez konca. Seveda smo otroci morali iti med druge otroke, se
nekoliko zabavati in igrati, kar pa je casih rodilo hude posledice: besede in
ocetov pas. Mama nas je hotela vedno scititi, pa ni vedno slo. Morali smo
casih z mamo teci okoli vogalov hise. Oce je bil casih nasajen in takrat je
bilo hitro kaj narobe. Oce je trpel kmalu na revmi. Enkrat je celo oblezal.
Jaz sem hodil k zdravniku dr. Rusu. Nekoc se je pripetila na zeleznici neka
nezgoda, za katero so imeli krivega mojega oceta in so ga zato hoteli prestaviti
v Jelsane, pozneje na Opcine pri Trstu. On ni hotel iti, javil se je bolnega
in po enem letu je bil upokojen. To je bilo leta 1907, ko sem bil jaz star 10
let. Kolikor vem, nam je bilo takrat zaradi tega hudo. Oce pa je bil potem30
brez zel. sluzbe in se je zato doma odejstvoval na vse pretege naprej-naprej.
Hotel je imeti to, kar doma ni mogel imeti. Kolikor pa vem, da vse obrti niso
Bog ve kako cvetele in je vcasih starsema huda predla zaradi dolgov. Mama
se je sla ucit za babico, da bi hisi pomagala. In je, dokler ni zacela stediti
zase. Trgovina ni mogla cveteti. Prvic vsa preproscina starsev, komaj sta
znala pisati in ne vem, ce sta znala mnoziti. Racunali so na pamet. Koliko
pomot je bilo moznih. Drugic so dajali strankam blago na knjizice ali brez
tudi tako na pamet. In kaksne stranke nikoli niso prisle in ni jih bilo vec.
Toziti, izterjati kako neki. Tako vsa obrt ni veliko prinasala za zivljenje nase
druzine. Zraven se pokojnina ocetova. In odnehali niso dokler ni prisla 1.
svetovna vojna. Takrat pa so napravili doma velike dobicke. Morali so mene
podpirati, ko sem sel l. 1916 k vojakom in lahko so odplacevali obresti in
dolgove. Leta 1918 so potem kupili hiso na Smartinski cesti. S to hiso je imel 
oce veliko veselje. Prejsnja lastnica M. Sventner je imela v tej hisi gostilno. 
On je mislil, da jo bo vodil kar naprej in je nekoc priredil tam neko veselico.
Bil sem jaz navzoc, pa moja pajdasa Crnjac Pepe in Maks Smrdu. Menda 
se je nabralo nekaj ljudi. Mi pajdasi pa smo kmalu odsli. Ne vem, kako se je
stvar z gostilno zasukala, skratka oce je ni smel imeti, pac pa samo vinotoc.
Ta veliki sen – gostilna – ni mogel doma v Zeleni jami niti na Smartinski cesti 
zaziveti. Tako kot je bila pri Mostarju in pri Meznarju na Dobrovi. Ker je
bil na Smartinski vinotoc, je on vecino dneva, pozneje tudi noci prebil tu in 
je dela doma zanemarjal. Tu je ostala zlasti moja sestra Minka, ki je ze od
njenega 14. leta bila glavna delovna sila v Zeleni jami. Oce si je omislil kmalu
po nakupu hise Smartinska c. konjica in ga imel v hlevu, ki ga je napravil ob 
koncu drvarnice, ki je bila na dvoriscu. Zelo preprosto. Kupil je tudi voz in
vse orodje, ki kmetiji pripada. Zacel je na travnikih v Podsmreki kositi zase
in sem bil enkrat tam, ko sva nakladala seno. Najel je v blizini od Johaane
Vodnik njivo, kjer sem tudi jaz nekoc oral. Sejal je psenico. Omlatil jo je v
skednju, ki je stal poleg njive s kozolcem. Pomagal sem enkrat mlatiti in sem
sel po koncanem delu naravnost v Savo, da sem se ocedil. To je grozno delo31
in je zelo prav, da so ga domala opustili. S konjicem je vozil razno kramo v
Zeleno jamo in na Smartinsko. Opoldne, pa tudi zvecer je prihajal s kolesom 
h kosilu ali k vecerji v Zeleno jamo. Drugace pa je povsem zivel kot kmet in
se zdi zadovoljno. Jaz sem takrat ze studiral in sem ga casih obiskal. Imel
je tam tudi harmoniko. Po mojem to deljeno zivljenje ni bilo, ni moglo biti
vzgledno, vendar ga je on vodil do smrti oziroma dokler ga ni zadela kap.
Spomnim se tistega dne, ko je bil doma na kosilu in je rekel, da je zelo bolan.
Odsel je po kosilu, bil je zelo vroc dan, s kolesom proti Polju-Smartinski in je 
med potjo padel s kolesa. Prinesli so ga na Smartinsko in ga dali na voz na 
dvoriscu. Jaz sem se sel tisti dan kopat in sem videl oceta specega na vozu.
Mislil sem, da si ga je malo nabral in padel s kolesa, ko se bo naspal, bo spet
dober. Sel sem potem preje kot po navadi domov, se ustavil na  Smartinski in 
videl oceta v svoji postelji v nezavesti. Sel sem takoj po dr. M. Rusa, ki je 
ugotovil kap po levi strani. Potem so ga pripeljali v Zeleno jamo, kjer je po
enem letu njegovega, zlasti nase mame trpljenja, umrl. Dokler sem bil doma,
sem ga masiral, bril in strigel. Ko sem prisel cez 4 mesece domov, sem videl,
da mu je leva roka in leva noga ze odrevenela. Rekel sem mami, naj ga da v
bolnico, pa ni marala. Moj oce je rad zjutraj srknil kozarcek zganja, potem
kozarec ali vec vina, opijanil pa se, kolikor jaz vem, ni nikoli. On je zelo rad
imel svoj domaci kraj Dobrovo in je rad sel sam ali z otroci in zeno tja. Tudi
otroci smo radi sami hodili tja. Oce je imel tam in se kje strice, na Dobrovi
sami brata Franceta in bratranca Franceta mesarja. Njegov brat Francelj je
bil kmet in zganjekuhar in zalagal Zeleno jamo z zganji razne vrste. Bil je
tam zlasti njegov stric Jaka, kjer je on prebil nekaj let in kjer sem bil jaz na
pocitnicah po prvem razredu. Oce me je dal sem, ker si takrat s Franceljnom
nista bila dobra. Pri meznarju je takrat bila imenitna gostilna, kjer je bilo
posebno zivo za casa Smarnih mas. To ti je bilo prometa z vozovi, z bicikli, 
pa brez avtomobila. Nepozabno. Jaz sem se takrat zelo bal praskanja in
grmenja. Tolazili so me na vse nacine, dajali za pec zegnane oljke, nazadnje,
ko vse ni nic pomagalo, so me v podstresju zaprli v neko skrinjo. To ve32
povedati se danes ziva hci Jake Suhadolca Francka, ki je stara dosti preko
90 let, edina od vseh 6 ali 7 hcera. Pozneje nas je posiljal oce na pocitnice
k bratu Franceljnu, kjer pa ni bilo tako lepo. Oce je hodil k neki Svetlinovi
mami in se drugam. Kadar se je vrnil on domov sam, mami ni bilo prav, ker
je bila malo ljubosumna, je likala in takrat se je doma rad vnel prepir, se
zlasti, ker je oce gotovo na Dobrovi kaj pil. Oce je imel poleg brata Johana,
Franceljna se sestro Heleno, ki jo je imel rad, zlasti pa moja mama. Njen moz
Franc Ambroz, ki je bil usnjar, je prihajal veckrat k nam in je imel s seboj
klarinet. Bil sem se zelo mlad, ko ko sta Helena in Franc odsla v Ameriko.
Ne vem, ce sta bila tam 10 let, pa sta eden za drugim umrla. Pustila sta
mislim 5 otrok, od katerih se zivi najstarejsi sin Frank in vsaj dve hceri, Ana
in Terezija. Te je obiskal moj sin Anton, ko je bil eno leto v Ameriki v soli
v Madisonu. Ko je bil Ambroz Frank ze nekaj casa v Ameriki in se ni mislil
vrniti, je prodal ocetu kos gozda v Sirokem potoku nad Dobrovo. Sestricna 
Anka pa nas je obiskala pred nekaj leti, ko je bila moja mama se kar cvrsta.
Bila je tudi s Hawlinom na Silbi.
Moj oce je bil po rodu kmet, imel je le malo sol, vendar je bil posten,
resen, delaven, podstopil se je slehernega dela in bil, kolikor jaz vem, zeni
zelo zvest. Onadva po naravi si nista bila sorodna, veckrat je prislo do hudih
zdrah, vendar do skrajnosti ni prislo. On je bil zelo mocan in je rad vlekel
kljuko. Ni se ustrasil najtezjega dela. Prav zato je on svojo nemoc v bolezni
tezko prenasal.
Bil sem enkrat se kot decek v njegovem gozdu nad Dobrovo, ko je posekal
nekaj dreves. Takrat sem mu pojedel vso malico in popil vse zganje. Takrat
je zgubil svojo srebrno verizico od ure.
Bilo je okoli leta 1910, ko sta se moj oce in se nekateri Zelenjamcani, med
katerimi je bil posebno zivahen Robert Semberk, domenili, da bodo ob Zeleni 
jami napravili drevored. Oce in Sembrek sta nabavila nekaj divjih kostanjev 
in jih zacela posajati. Prislo pa je med temi zelenjamcani do spora, nakar
sta morala vse stroske nositi Sembrek in moj oce. Ti kostanji so nekaj let 33
stali, potem pa so zaceli hirati; nekaj so jih hudobci podrli, tako, da je sicer
dobro zamisljen drevored klavrno propadel. Verjetno so jih tudi pomanjkljivo
posadili, ali pa so bili ze prestari. To bi bilo v glavnem vse, kar vem povedati
o svojih dveh starsih in bom v naslednjem popisal ali skusal popisati svoje
zivljenje.
Dokumenti in fotogra je
1. Pismo, ne ohranjeno v celoti, ki ga je Marija Peruzzi pisala mozu,
verjetno tedaj, ko je bil na oroznih vajah v Trstu, na zadnji strani je
odgovor A.S. zeni.
2. Potrdilo iz leta 1899, verjetno za vplacilo zavarovanja ali dolga v sluzbi,
ki ga je predvidoma placal A.S.
3. Pogodba z dne 26. sept. 1900, po kateri Andrej Trskan proda manjse
zemljisce Antonu Suhadolcu.
4. Notes dimenzije 8 x 12 cm. V njem se najde datum 1891 in ime Anton
Suhadolc. Upraviceno domnevamo, da je bil njegov. Vsebina je izredno
zanimiva. Poleg seznamov izdatkov in dolznikov je polno pesmic, pisem
in stevilskih podatkov, ki si jih ne znam razlagati. Ali so pesmi in spisi
delo A. S., ali le prepisi, ne vem. Opis predmetov, ki jih je kupil, je v
veliki meri nerazumljiv, npr. cugi. Zanimivi so zapisi pripusta kobil:
Dobrova: Konceva ta mlada 2 bart, gelt 20 (Kaj?).
5. Notes, 6,5 x 10,5 cm.Ta je nenavaden. Originalno je bil notes dijaka
ali celo ucitelja, z imeni in predmeti. Na eni notranji platnici pise
Sternisa Johan I (ali II) a. Ves je poceckan od otroskih rok. V njem
je vec listov nejega drugega notesa, rahlo vecjega, v katerem se najde34
letnica 1897; spet so v njem zaznamki o izdatkih, dolgovih in se drugi
podatki, katerih pomen ni jasen. Primer: Mlekarc 3.1.98, 30. Pisava
ista vecinoma kot v prejsnjem notesu, gotovo lastnik A.S.
6. Notes 6,5 x 11 cm, last A.S., najdejo se datumi od 1900 do 1905. Najvec
je spet zapiskov o dolznikih v trgovini, pa drugi podatki, naslovi, in
drugo. Primer: Lahi so prisli (morda zidarji?) 11. 7. so spali pervikrat
placa 2g. ali, vino sem dobil 14. 7. 05. Alojz Kamnikar je uzeu 58 l
po 225 15. 11. Posebna zanimivost je zgodovinski spis o Rimljanih, ki
ga je napisal Feliks Suhadolc. Je nekaj otroskih risb in cack.
7. Notes, 10 x 16 cm, ocitno od Marije S. roj. Peruzzi, ceprav zunaj
na platnici pise Anton Suhadolc. Je to sistematicen zapis izdatkov ali
prodane robe v speceriji in tudi imenski seznami kupcev – dolznikov,
ki so kupovali “na knjizico”. Primeri: Koleska je dala 20. 5. 1gl.
Taspodna 8. 64. Imena so: Brecko, Popit, Cercek, Kolesa, Jakob
Suhadolc, Gabric, Iles, Peruzzi in drugi. V notesu je odrezek postne
nakaznice? v Kenosho leta 1905.
8. Notes 10 x 16 cm, lastnica M. Suhadolc, Datuma sta 1902 in 1916. V
glavnem so v njem zapisi o izdatkih, prodaji in dolznikih iz trgovine.
Primer: 24. 7. 1916 je dala I. Vodnik an Suhadolcu 1000 kron en
tausent posodila. Ali: Potrjujem, da si nama posodila 500 f to je 1000
kr od kateriga dolga obresti placujem za pol leta nazaj po 5%. Ivana
Ivan Graizar 1902. V notesu je odrezek od pokojnine za febr. 1961 za
Suhadolc Marijo.
9. Iz poznejsih let so se nekateri dokumenti: Lisna licna legitimacija iz l.
1939, izdana od JDZ. 
10. Sklep o ocenitvi skode, 20. 4. 1946, verjetno nastale pri eksploziji
vlakovne kompozicije na ljubljanskem kolodvoru leta 1945.35
11. Obvestilo in placilni nalog za zemljisce na Barju, 3. 10. 1957.
12. Dve pobotnici, verjetno placilo davka od hise, iz let 1960 in 1961.
13. Pismo necakinje Bozene, v katerem vosci M. Suhadolcevi ob njeni de-
vetdesetletnici, 1. 2. 1963.
14. Fotogra ja Antona Suhadolca v vojaski uniformi, ko je bil pri vojakih
v Trstu, morda iz 90.-ih let.
15. Del izkaznice za rezijske vozne karte na zeleznici. V prvi platnici je
fotogra ja A. S., verjetno okoli leta 1910.
16. Fotogra ja Marije S., iz leta 1924. Kseroks kopija; na njej je poleg
te fotogra je se kopija oljne slike Martina Peruzzi, ki jo poseduje nek
sorodnik v Slovenj gradcu.
17. Uokvirjena fotogra ja, na kateri sta A. in M. Suhadolc, otroci inz.
Anton, Feliks in Rajko. Deklica na desni ni sorodnik. Verjetno okoli
leta 1905. Slikano na dvoriscu hise 1, Ob zeleni jami 23.
18. Na karton nalepljena fotogra ja Marije S. s sinom inz. A. S.
V Mestnem muzeju, Stari trg 27 sem januarja 2000 nasel osebni list Antona
Suhadolc, roj. 1861, s podatki o stanovanju, druzini, sluzbi. penziji. Je
prilozen.36Poglavje 3
Moja mladost
Anton Suhadolc, rojen 2. VII. 1897 v Ljubljani, sv.
Martina cesta st. 13/p.
Kako je bilo z mojo mladostjo na splosno, sem ze popisal, ko sem govoril
o nasem domu sploh, posebno pa se, ko sem govoril o materi in ocetu. Leta
1903 sem zacel hoditi v osnovno solo na Ledini v Ljubljani, Komenskega
ulica. Pravzaprav bi morali Zelenjamcani hoditi v solo k sv. Petru, ki je bila
na cesti sv. Martina blizu pokopalisca sv. Kriz. Moji starsi, posebno mama,
pa niso bili zato in so pri vpisu na Ledino izjavili, da stanujem na Cesti na
Polje st. 2. To je bilo pri “..?..”. On je spadal z vso tisto okolico, ki so jo
imenovali Vodmat, pod Ljubljano. Kasneje so to zvijaco na soli uganili, pa
nas niso preganjali. Tako je v to solo hodil moj brat Jaka in Feliks. Hodili
smo po dvakrat na dan v to solo, dopoldne in popoldne, in to vse do vpisa
na realko. Od nas do sole je bila dolga pot, vsaj 2 km in to ob vsakem
vremenu. Nasi povecini edini cevlji grdega vremena niso dobro prenasali in
predno smo prisli v solo je delalo zmof-zmof. Strasno je bilo pozimi, ko na
hodnikih takrat niso odstranjevali snega in ko je bila plundra. Da bi imel
boljse cevlje ali galose ni bilo mogoce, ker je starsem za kaj boljsega vedno
primanjkoval denar. V prvem razredu ljudske sole sem bil odlicen. Moja
uciteljica je bila Marija Groselj, upravitelj pa je bil Jakob Dimnik. Sola na 
Ledini je bila skoro nova in jo je menda zasnoval M. Fabiani. Spominjam se,
3738
da je bilo na travniku, ki je segal do mestne elektrarne, precej lesenih barak,
ki so izvirale iz leta potresa 1895 in v katerih so menjale perice perilo raznih
gospodinj. Iz tega prvega razreda se spominjam samo se Marka Seme, ki je 
bil tudi iz Zelene jame in Ignacija Irkic, ki je bil iz sv. Petra ceste, njegov oce
je bil kljucavnicar, pozneje pa Nace. Obeh ni vec. Ta mi je v letih 1939-41
napravil veliko kljucavnicarskih del.
Hodili smo takrat po hodnikih in cestah, ki niso bili tlakovani. Pot nas
je vodila iz Zelene jame cez juzno zeleznico, kjer so bile takrat rampe, potem
po malem klancu mimo gostilne Pavsek do Bohoriceve ulice, cez Friskovec,
potem ob kasarni Belgijcev cez velik park, kjer je sedaj Partizan, preje Sokol,
po Vidovdanski do Komenskega ul., kjer je stala sola. Nasproti cerkve sv.
Srca Jezusovega je stala od ceste umaknjena nizka pritlicna hisa, kjer je bila
nekoc gostilna, ki je bila last ocetove tete Ivane Suhadolc, ki je bila tam tudi
porocena. Baje je Ivana kmalu umrla. Za to hiso, kjer je sedaj telovadisce
Partizan, je bil velik travnik, kjer so prirejali kravje sejme. Ta travnik in
celo okolico so zato dolgo imenovali Kravja dolina. Na sejmu so verjetno
prodajali in kupovali tudi drugo zivino, vendar v glavnem krave. To vse mi
je pripovedovala moja sestricna Pepa Lampe. Ko smo mi hodili mimo te
hise, se nam je zdela kot zapuscen grad.
Med potjo, sli smo skoraj vedno v vecji ali manjsi druscini, ni manjkalo
pretepa, postajanja pri kaksnem krosnjarju, nikanja in pod. Zlasti omenim
se “fucanjes starimi peresi in ristanc. V drugem, tretjem in cetrtem razredu
je bil moj ucitelj pesnik in skladatelj Josip Pavcic. V teh razredih mi ni slo
najbolje, bil sem le dober ucenec. V tretjem razredu sem prinesel enkrat
celo petico v slovenscini. Takrat sem nesel kakor sicer veckrat kosilo mojemu
ocetu v tisti zelezniski stolp, ki je stal blizu Dunajske ceste. Kadar sem prisel
v stolp k ocetu, me je vedno pozdravil “Wie geht es”, kar je on skrajsal na
wigets. Pokazal sem mu spricevalo, nakar je pel jermen kot se nikoli. Vse
grehe mi je nasteval, posebno se neko malo krajo. V petem razredu sem imel
hudega ucitelja Jaka Furlan. Ta je bil zelo strog in je za vsak vecji pregresek39
kaznoval s sibo po prstih. Moj Bog, kaksne bolecine so to bile, ki niso tako
kmalu ponehale. Sicer sem pa razred naredil s pripombo, da sem sposoben
za srednjo solo. Ko smo hodili po omenjenih poteh, smo se vcasih ustavili
pri vojasnici Belgijcev in kricali “Bitte ein Stuckel Komis”. 1 Ti Nemci
povecini niso bili dobri in so metali kar plesniv kos komisa ali pa prepecenca.
Bolj dobro smo se odrezali, ce smo sli na porto k Lazaristom pri cerkvi Srca
Jezusovega. Ta kraj od Friskovca do Komenskega ul. smo takrat imenovali
“Kravjo dolino”. Tam so bile za cas nasega solanja se kmetije in gostilna.
Pavsic je sestavil pevski zbor, ki je pel na koru cerkve sv. Srca Jezusovega
ob solskih slavnostnih masah, tantum ergo sacramentum itd. Moj oce je bil
za svoje mladosti dosti veren, da, celo pobozen. Nas otroke je vodil v cerkev
sv. Petra ali Src Jezusovega, kamor smo hodili tudi k vstajenju. Pozneje, ko
so zaceli v naso hiso hoditi razni ljudje po vino in drugo blago, je oce zasel
med naprednjake- socialiste in je kot tak tudi kandidiral v obcini Moste. Ni
uspel, ker je v Mostah imela vecino ljudska stranka, ki se je dolgo drzala na
oblasti, se takrat, ko sem bil jaz na tehniki. Mama, kolikor vem, ni mnogo
hodila v cerkev in je meni vedno rekla “Bog je povsod”. Na smrtni postelji
jo pa je obiskal dr. Demsar Joze. No malo sem zasel.
Starsi so me poslali na realko, ne vem zakaj. Naredil sem sprejemni izpit
in bil potem v I.e. Moj brat Feliks je bil takrat vpisan v III.c, ki ga ni
dosti obiskoval, ker je zbolel na slepicu. On je tiste pocitnice delal na stavbi
danasnje porodnisnice-ginekologije kot gradbeni delavec. Starsi so ga poslali
tja delat, da bi kaj zasluzil, ko so morali za njega placevati solnino. Tam
je bil velik vrt, na na katerem so rasla razna sadna drevesa. No, saj vemo,
kako gledajo na ta drevesa otroci. On si ga je privoscil in nosil domov, da
se je zmedilo. Naenkrat je on zacutil velike bolecine v trebuhu in se je od
bolecin zvijal po postelji, ki jo je imel v podstresju hise st. 1. Poslali so ga v
bolnico, kjer so ga operirali, vendar pomanjkljivo tako, da je slo od njega na
1Prosim en koscek komisa.40
odprtini na trebuhu.2 Mislim, da je bilo to jeseni leta 1908. Lezal je precej
casa doma, kjer sta mu stregla oba starsa. Bilo je ogromno pranja. Potem je
sel se enkrat v bolnico; tam so ga zopet rezali ali brez uspeha, umrl je kmalu
nato mislim zaradi zastrupitve. Jaz sem ga pred smrtjo enkrat obiskal. Zelel 
si je samo mamo. Ona pa takrat noseca in lezala, kjer se je rodil drugi Feliks.
Starejsi Feliks je bil visoke rasti, gostih temnih las precej hudega pogleda. Z
eno besedo krasotec kot nikdo od nas. Bil je ze zmladega imeniten risar in
hranim njegove stvari, ki so ostale. Jaz se takrat nisem zavedal, kaksnega
brata sem izgubil. Takrat je ze bil na svetu brat Rajko, ki sem ga tolazil v
moji sobi na podstresju, vendar je kmalu umrl za vnetjem mozganske mrene.
Dobil je glavobol, vrocino, pesal in pesal, dokler ni klonil. Takrat za to
bolezen ni bilo zdravila. Rajko je bil star okoli 3 leta. Bil je prijeten otrok.
Podobno se je potem zgodilo z malim Feliksom, ki je tudi ucakal starost 3 let.
Vseh pogrebov mojih bratov in sester se bolj malo spominjam. Spominjam
pa se, ko je Jaka lezal na smrtni postelji, ko so mu dajali sok rdece pese.
Mama mi je povedala, da so doma radi peli “Prisla bo pomlad”, “Vojaski
boben”, “Pticki jaz vprasam vas”in se druge. On je najraje pel “Pod klancem
sva se srecala”in “Moj ocka ima konjica dva”in podobno.
K moji mladosti, ko se nisem bil sposoben igrati se v Zeleni jami, moram
se povedati, da sem se igral na dvoriscu najvec s tem, da sem hotel skopati
vodnjake. Kopal sem do 20 in 30 cm globoke luknje okoli 20 cm v premeru
in zasul, ko ni bilo vode in ze drugic ponavljal to igro. Moram se povedati,
da mi je mama veckrat rekla: Tebe je bilo v rani mladosti sama glava, vedel
si pa za vsako stvar, ce smo te vprasali, kje je. To se pravi, da sem svojo
okolico tocno ogledoval. Ko smo bili se na Martinovi cesti, sem se enkrat
zgubil. Mama me je dobila menda pri Grcarjevih, ko sem nekaj jedel. Potem
je prisla huda kazen-pretep. Kot sem ze omenil, sem bil po 1. razredu na
pocitnicah pri ocetovem stricu Jaku. Stric Jaka je znal lepo piskati, ce je
2Bolj verjetno so mu v bolnici napravili anus preter, ker je verjetno prisel v bolnico ze
z razlitim slepicem.41
dal v usta koscek cesnjevega lista. On me ni mogel gledati, ce sem postopal.
Zmeraj mi je prigovarjal, da naj pobiram odpadla jabolka in jih naj dam v
kotel za prasice.
Jakova dekleta so tudi olepsavala cerkev, ki jo je menda sezidal ljubljanski
Macek. Okrasevala so oltarje zlasti s suhim cvetjem, ki so ga nabirale doma.
Naredile so roze iz rdecega svilenega papirja. Tudi jaz sem se naucil rezati
roze in sem to potem tudi doma kazal.
Nekoc so me prisli obiskat moji domaci, med drugim tudi Feliks, igrala
sva se okoli “frahtarja”. Padel sem in nataknil desno roko na nek zebel.
Takoj v jok, ces, da se mi vidijo creva. Bila pa je krvna zila in se mi ta rana
se danes pozna. Enkrat smo sli tudi po gobe, kjer je bil tudi Feliks, ki je
nasel ogromnega gobana. Sploh imam na pocitnice pri ocetovem stricu Jaku,
po domace “Meznarju”, prav lepe spomine in sodim, da je bilo tam vsega
zadosti. Od vseh Jakovih hcera je ziva le se Francka, ki je bila takrat, ko
sem bil pri Meznarju, najbolj razvita, imela je tudi eno nogo krajso. Sem jo
zadnja leta veckrat obiskal. Tam je sedaj samo senca nekdanjega blagostanja.
Takrat, ko sem bil pri Meznarju, sta si bila moj oce in njegov brat Franc-
Miklavz sprta. Ko sta se pobotala, smo hodili na pocitnice nekajkrat k
Miklavzu. Vendar tam ni bilo tako kot pri Meznarju, saj smo spali na senu,
kjer je bilo kmalu polno bolha. Opazovali smo tam velike kadi, kjer je bilo
namoceno razno sadje. Iz te brozge je stric Francelj zgal zganje. Od vseh
teh zganj sem imel najraje jagodovca. Kolikor vem tega ni vec moc dobiti.
Francelj je potem svojo robo razpeceval po Ljubljani. Pozneje je on opustil
tezavno delo zganja in si je pomagal z izcedki raznih zganj. Jaz sem potem
sam ali z ocetom hodil za kratek cas na Dobrovo, najvec k Miklavzevim. Sli 
smo najvec s kolesi. Nekoc me je oce seznanjal s svojo zlahto na Dobrovi,
Gaberju in morda se kje. On je imel svoje kolo, meni pa ga je izposodil pri
Jozetu na kriziscu Dobrovske in Trzaske ceste, ki je bil popravljalec koles
in motorjev. Avtomobilov takrat se ni bilo. Sla sva tudi po nekaj klancih. 
Moje kolo ni imelo zavore. Jaz sem sicer obicajno zaviral po kolesu z nogo.42
Takrat pa, ko sva peljala po nekem strmem klancu, ga nisem mogel obvladati
s cevljem-spodrsnil je. Slo je vedno hitreje, nakar sem se zaletel v nek mejni 
kamen. Splaval sem po cestiscu, kolo pa je dobilo vijuge. Oce, ki je peljal
pred mano, je opazil, da me ne vidi. Prisel je nazaj. Jaz sem se bil ze pobral
z malimi odrgninami. Oce je vzel kolo v roke in ga hitro zravnal tako, da
sva lahko nadaljevala pot. Jozeta je posteno okregal ces, dal si mu kolo brez
bremz in bi se bil kmalu ubil. Ko bi se le, bi rekla moja zena Natasa.
Ko smo dobili vinotoc, je oce kupil krogle za balincanje. Zelo zgodaj sem
se udejstvoval na nasem baliniscu-dvoriscu, to pa je bilo nagnjeno in je bila
igra otezkocena. Mnogo casa, zlasti od nedeljah in tudi sicer, ce je bil na
razpolago pravi nasprotnik. Seveda je slo to na rovas mojega ucenja oziroma
neucenja, kar se je pokazalo pri uspehih. Igrali smo namrec z zeleznicarji-
preprosti ljudje. Od izobrazenih je bil najboljsi balinar ucitelj Crnjac Karl. 
Njemu si bil tezko kos, ker je bil zelo velik. Ce je izbijal nasprotno kroglo, 
je naredil dva velika koraka in ze je bil pri krogli. Nasplosno sem veljal za
zelo dobrega balinarja, kljub temu, da sem nekatere krogle komaj drzal v
roki. Tu naj se povem, da sem jaz s Crnjacevim Karlom, ki je stanoval v 
hisi, ki je bila poleg vile. Bila je to vecja zeleznicarska rodbina. Moja mama
je kupila od Crnjaca Karla zbirko Goethejevih, Schillerjevih in drugih knjig. 
Ko je mama to kupila, sem bil ze srednjesolec. Pozneje sem vecino teh knjig
prebral, kar se dram in ctiva tice.
Moram se opisati nekatere stanovalce v nasih hisah v Zeleni Jami. Na-
jprvo prva ocetova hisa. Spodaj v kleti je stanovala rodbina Gale. Spom-
injam se le vdovca Gale Janeza, ki je bil nazadnje sluga pri “Krainische
Baugesellschaft”. Prisel pa je iz Zasavja. Imel je naslednje otroke, ki se
jih jaz spominjam: Johan, France, Karl, Lojze in recimo Rudi, ker pravega
imena vec ne vem. Od deklet je bila Mici iz prvega zakona, Karolina in rec-
imo Fani, ker ne vem, ce je to njeno pravo ime. Predvsem imam v spominu
iz moje nezne mladosti, da je sin Johan prelepil vse zgornje suho stranisce
z razglednicami. Bil je dokaj zive in dokaj saljive narave in je naprimer43
kot “postar”raznasal stare razglednice. Bil je tudi zelo spreten in se je lotil
vsakega dela. Veckrat je pomagal mojemu ocetu, zlasti ko je on poglabljal
vodnjak pri hisi st. 2. Nekoc, ko so vrtali, mislim v skalo, se jim je sveder
odlocil od ostalega droga. Oce je bil besen in krivil zlasti Johana. Ta pa
je s svojo iznajdljivostjo polozaj ugodno resil. Johan se je potem porocil z
neko lepotico iz Loga pri Vrhniki. Onadva sta se najbolj priblizala mojim
starsem. Pozneje si je Johan sezidal v Zeleni Jami hiso. Imel je mnogo otrok.
Najpreje je v dokaj visoki starosti umrl Johan, potem se njegova zena. Ona
je hodila ze v poznih letih delat druzbo moji mami. Nasi so bili z njimi vedno
v dobrih odnosih. Povem se, da si je moj brat Feliks mocno zelel imeti sanke.
Da bi mu jih kupili starsi, ni bilo govora. Domenili so se pa z Johanom, da
bi jih on kot Tausendkunstler naredil sam. Lotil se je dela in jih resnicno
naredil. Feliks jih je hotel takoj preskusiti. Ze pri prvem sankanju so se mu 
sanke polomile, kaksna nesreca. Johan je delal tudi klopotce, sicer je bil on
zeleznicar.
Njegov brat Francelj je sel v Avstralijo in tam tudi umrl. Johan je dobil
nekaj zapuscine.
Brat Karel je bil krojac, dober krojac in dober pijanec. Odsel je v Gradec,
kjer sem ga jaz med prvo svetovno vojno obiskal.
Lojze je bil cevljar, sel mlad v fremd, obstal v Franciji in Alziru, od koder
se je vrnil domov. Ko je prisel, je zgledal zelo dobro in solidno. Nastanil se je
pri Johanu in pridno sival. Tudi meni je delal in popravljal cevlje. Ker sem
tedaj ze nekaj znal francosko, se me je oprijel in sva nekoc sla s kolesi cez
Posavje v Trojane, kjer sva prespala, ker naju je ujel dez. Onega jutra nisem
mogel v Ljubljano, mislim v solo. Hodil sem takrat v 5. ali 6. realko. Kdaj
je Lojze prisel iz Trojan, ne vem. Pozneje je pokazal Lojze svoj pravi obraz.
Postal ali bil je ze sauger”. Hodil je od gostilne do gostilne toliko casa, da je
bil suh. Moja mama mu ni hotela dati piti, ko je videla, da ga ima ze dosti
pod kapo, nakar jo je ozmerjal ces, da je grda. V taki stiski za denar je moji44
mami prodal mali “Brockhaus”, 3 ki ga imam se danes. Pozneje se je ozenil
z neko sluzko Micko. Lojze je bil zelo nadarjen, le pijaca ga je ugonobila.
Lojze je veckrat pripovedoval, da sta pila pri eni mizi z Ivanom Cankarjem
in se pogovarjala o marsicem.
Rudi je bil izucen trgovski pomocnik. Zacetka je bil zelo v redu clovek.
Potem je postal tat in nato pijanec in se je ne vem kam izgubil.
Mica je imela z nekim visokim o cirjem nedovoljeno razmerje. Ko sem
jo jaz videl, ko sem imel okoli 14 let, je bila ze v letih. Kako je koncala, ne
vem.
Karolina je bila pomocnica v gospodinjstvu, se omozila z nekim kljucavnicarjem
Kersicem. Kersic je bil pozneje tudi tat, je kmalu umrl. Kaj je s Karolino,
ne vem. Menda se zivi.
Fani je bila pocestnica.
Pozneje se je v kletno stanovanje vselil nek Janezic Joze s svojo zeno. On
je bil zeleznicar. Moj oce je od njega kupil zame skoro novo kolo, s katerim
sem se dolgo vozil v solo na realko in morda se kasneje. Kje je Janezic to
kolo dobil, ne vem. Mislim pa, da Janezic s svojo zeno ni ravnal lepo, kar
sem jaz sam videl. On je menda kmalu umrl, nakar je ona tavala po Zeleni
Jami in morda tudi drugje.
Kletno stanovanje je bilo zelo vlazno, zlasti na vzhodni in juzni steni.
Skusal je oce to vlago odstraniti s smolo, kar pa mu ni uspelo. Vlaga je zopet
nastopila. On zato teh dveh prostorov ni vec oddajal in je imel tam delavnico
in skladisce. V prvem prostoru je imel shranjeno skrinjo od svojega brata
Johana, kjer je bilo cevljarsko orodje. Pozneje je v tem prostoru postavil ko-
tel, ki nam je leta sluzil, kadar smo doma klali. Pozneje, ko oceta ni bilo vec,
je moja mama mogoce za kratek cas oddala v najem prvi ali drugi prostor.
Dvoriscno, posebno sobo, ki jo je oce zidal obenem s skladiscem v visokem
pritlicju, je oce uporabljal spocetka kot delavnico. Spominjam se, da je on
3Kratka enciklopedija v dveh zvezkih.45
tam sekljal meso za klobase in jih delal s posebno rocno trombo. Pozneje smo
dobili stroj za rezanje mesa in speha. Zadnje dni svojega bednega zivljenja,
bolje konca, je oce prebil v tej sobi. Tu je tudi umrl leta 1923 meseca av-
gusta. Zakaj je mama oceta pregnala iz spalnice v to sobo ne vem, bil sem
takrat v Trzicu. Menda zato, da je mogla mama posaditi svojega moza na
naslanjac, ki je stal ob lepem vremenu na dvoriscu.
Ko sem prisel iz Trzica in videl, v kaksnem stanju je oce, sem sel po
zdravnika v vojasko bolnico. On je prisel, pogledal in rekel: Tu nimam vec
kaj delati.
Pogreb se je vrsil na dezeven dan in sem skoraj ves cas nosil svojo majhno
sestro Ano pod pazduho. Potem je v tem prostoru stanovalo vec samcev. Nek
Potocnik, ki je umrl za jetiko, potem moj bratranec Mirko Peruzzi. Ta je
veckrat kaj pomagal moji mami, ko sem jaz odsel iz hise. Potem se je porocil,
ima samo hcerko Bozeno, ki je menda kemik, je porocena in ima precej otrok.
Pozneje je mama oziroma Ana oddajala to sobo raznim ljudem, nazadnje
menda Korenki.
Po Potocniku je lezal v tej sobi dalj casa nek Korosec Lesnik, ki je bil
narocen na koroski list “Mir”. On je ze takrat stokal nad Korosko, mene je
pouceval v seksualnih stvareh. Takrat sem bil star okoli 10 let.
Menda je v podstresni sobi tudi bival student medicine Janez Vrhovec,
ki je sedaj ocesni zdravnik v Celju.
V podstresni sobi je nekaj casa stanovala neka Suza, najveckrat Jaka
Brecko, neki Dragan, Popit in Cerar. Nazadnje sem jo zasedel jaz in v njej
ostal do leta 1931, ko sem se preselil na Dunajsko cesto 93. Ko sem se jaz
izselil, je imela mama tam in se kje stalno neke studente, sestra Ana pa ne
vem koga.46Poglavje 4
Sosedje in sorodniki v Zeleni
jami
Naj sedaj omenim se sosede, ki se jih spominjam. Ob sedanji Kavcicevi
ulici: poleg nase hise je bil Kosmac, ki je imel hcer Ano, ki sem jo videl
kot student zagrebske univerze v Brezicah, ko je tam nekaj prodajala. Sva
se se spoznala. Mati je bila rojena Smole. Oce je bil strojevodja juzne
zeleznice, mati neka kosata Dolenjka. Imeli so sinove Franceta, Lojzeta in
hcerko Malko. Malko je menda Smole prizenil. Menda France se zivi. To sta
bila moja mladostna tovarisa. Sledil je Svigelj, usluzbenec tramvaja. Nato 
Gasperlin, nato Seme, Srnovic, Jurjevcic,  Crnjac. Tu se moram posebej 
ustaviti, ker sem tja veckrat prisel zaradi sina Jozeta, ki je hodil pred menoj
na realko. Tam je bilo mnogo otrok: Lojze, Joze, Franci in punce Marija,
Pepa, Johana, Antonija. Vsi so pokojni. Joze je bil z menoj v Zagrebu in tam
dostudiral za zemljemerca. Pozneje je bil asistent pri inz. prof. Novaku in
tam dostudiral za inzenirja gradbe. Pri meni je delal vaje iz zeleznih mostov.
Jaz pa pri njemu merjenja. Pozneje je postal profesor zemljemerstva na
univerzi v Ljubljani. Sel je v pokoj in kmalu umrl za kapjo. Porocen je bil 
s Petacevo Mimi. Imel je sina Sama in hcerko. Samo je koncal na zelezniski
progi. Mama in sestra se zivita, delno v hisi v Ljubljani, deloma v Piranu.
Gasparlinova je imela specerijo, on pa je bil zeleznicar. Poleg Gasparli-
novih se je drzala hisa Oblaka, tudi zeleznicarja. Ta je imel precej otrok, med
4748
njimi tudi sina Jozeta. Ta je bil v 1. svetovni vojni od Rusov ujet. Vrnil se
je v Judenburg, mislim leta 1917 in sem takrat tam z njim govoril.
Prisel je potem domov, se z domacimi ni razumel. Veckrat sva se srecala,
kje pa je imel sluzbo, ne vem. Sedaj ga ni vec.
Joze Crnjac je imel hiso blizu tobacne tovarne. Imel je velik vrt, kjer 
je on osebno negoval sadna drevesa raznih vrst. Jaz sem mu nekoc napravil
neko uslugo in nisem seveda nic racunal. On mi je zato poslal kos prelepega
sadja. Hiso si je Joze postavil po 1. svetovni vojni.
Jaz sicer ne vem, kako je Joze prisel tako kmalu do toliko denarja, da
si je lahko postavil dosti veliko enonadstropno hiso. Vem pa tole: ko je
bila avstrijska vojska v Italiji oz. na italjanskem ozemlju leta 1917-18, je tam
izdala okupacijske lire. Po koncani vojni so vojaki metali te lire kot nicvreden
denar. Bilo je menda na ljubljanskem kolodvoru ogromno tega denarja, ki je
lezal po tleh. Nekateri so ta denar pobirali mislec, da ga bodo nekoc lahko
vnovcili. Med njimi je bil tudi Crnjac, ki je tega denarja mnogo nabral in 
pozneje tudi vnovcil.
Sledile so hise Kuge ?, Stojca, ?, Zagarja do Zvezne ulice. Preko te ulice 
Kobalj, Misvelj, Gregorc in dalec ob Pokopaliski neka Suba… Ob Zvezni
ulici je bila se hisa Pavlic, Peterlin in se druge, ki jim ne vem imena. Ob
Bernekarjevi ulici je bila hisa Preskar, Gale, ? , Neznan, Trskon, Velkavrh,
Kurent, katero hiso je kupila zase moja mama. Ona jo je odstopila svoji hceri
Minki, porocena Vecerin. On je bil vdovec in sluzil pri nanci. Imela sta sina
Rudija, Sonjo in Jelko. Rudi je napravil maturo, studiral kemijo, zasel v
politiko in leta 1945 zbezal na Korosko, potem v Gradec, nato v Kanado in
koncno v New York. Napravil je lepo kariero, se ozenil, imel tri hcere: Sonjo,
Tatjano in Marto, te dve sta bili v Ljubljani, pa nista znali slovenscine.
Rudko je umrl leta 1974. On je hodil na pocitnice v Celovec, kjer sva se
sestala trikrat. Bil je lep, izreden moz, takrat ze pravi Amerikanec. Nasim
ljudem: meni, mami Natasi, Tonetu in Natasi je podaril zapestne ure. Kaj
je razdal med svoje ozje sorodstvo, ne vem. Vem le, da ga je obiskal moz od49
Jelke in Sonje v Ameriki in da se ti niso dobro razumeli z gospo Vecerin Jano.
Rudi je bil znana osebnost tako v New Yorku kot v Washingtonu. Zlasti je
slovel kot Sv. Miklavz pri Slovencih v obeh navedenih mestih. Ob njegovi
smrti so se razpisali tako nekateri amerikanski in mnogi slovenski tamkajsnji
listi.
Moram sedaj, ko sem v hisi Vecerin, tudi opisati predvsem Vecerinovo
zeno Minko Suhadolc, mojo sestro. Vem iz rane mladosti, ko sva se igrala,
saj je bila ona le za dve leti mlajsa, da je ona mnogokrat jokala, ker sem
ji rekel “Cinkabela”. Od kod sem to besedo vlovil ne vem. Vec iz mladosti 
ne vem. Pozneje je hodila v solo k Ursulinkam do 14. leta. Takrat sva z
ocetom sklenila, da ostane doma. Minka je imela lepe lase kot moja mama
in ko jo je mama cesala vsako jutro, je bilo mnogo joka. Mnogo joka je bilo
tudi takrat, ko jo je mama oblacila v nemogoce obleke. Ona se je morala
kot mi vsi, ki smo bili sposobni kakrsnegakoli dela, vkljuciti v tisto obrtno
dejavnost pri nas doma. Ko sem bil jaz pri vojakih, mi je pridno pisarila,
posiljala denar, pakete itd. Mati mi je pisala takrat samo enkrat, oce pa
tudi tolikokrat. Ko sem studiral, se ne spominjam, da bi mi dosti pisala,
takrat namrec, ko sem bil v Brnu. No ni cuda, saj se je takrat mozila in
porocila z Vecerinom, ko sem bil zadnje leto v Brnu. Vecerin je bil ze enkrat
porocen, pa mu je zena kmalu umrla. Stanoval je v posebnem stanovanju
na zapadni strani hise st. 2. Z njim je stanovala mati pokojne zene. Ta
je hodila k nam v trgovino, se spuscala v razgovore z Minko, ki je potem
zasla k Vecerinu in k poroki z njim. Oce in mati sta bila zelo razjarjena.
Slo je vse brez njih, brez udelezbe na poroki itd. Stvar se je potem, nekaj 
zaradi smrti oceta, uredila. Mama pa je potem, ko se je ena stranka v
pritlicju Kurentove hise izselila, izrocila hiso Minki in Rudkotu ml. Nakar
so se Vecerinovi s staro gospo preselili v Kurentovo hiso. Pozneje, ko se je
se ena stranka v pritlicju izselila, je mene Minka prosila, da sem uredil klet,
pritlicje in drvarnico. Podaljsal sem dvoriscno streho, naredil nove ograje
in pot. Vecerin je primeroma dobro v sluzbi in izven nje zasluzil, zato so50
mogli navedene stvari urediti, ki niso malo stale. Sledilo je zblizanje mene z
Vecerinom in mamo. Vecerin je bil nekoliko obilen, vendar postaven clovek,
saj je bil v avstrijski vojski “Ociersstellvertretter”. Minka je bila doma
in samo gospodinjila v stanovanju in na vrtu. Imeli so tri otroke, Rudkota,
Sonjo in Jelko. Po koncu II. svetovne vojne je bil Rudi st. obsojen na 20
let, odsedel jih je 10 let. Mlajsi Rudi pa je zbezal. Imeli so doma preiskave
in sikane brez meja. Cela druzina je trpela na vsem: obleki in hrani. Minka
je imela vsako leto prasice, da je mogla poslati Vecerinu v jece nekaj mesa
in drugih reci. Prestali so vsi vse tezave, vrnil se je tudi Vecerin, ves bolan
in polomljen in zlomljen. Nekaj casa je se hodil v sluzbo, nakar je umrl za
rakom.
Medtem so otroci doma in zunaj odrasli. Rudi v Ameriki, Sonja in Jelka
tu. Prva je imela sina Andreja; fant je zrasel pri Minki in se izucil tiskarstva.
Trenutno je se sofer pri Svabu, mozu Jelke. Jelka se je kmalu porocila z 
nekim Francem Svabom, ki je bil zelo znan partizan. Postal pozneje ravnatelj 
“Merkurja”na Trubarjevi 27 in kasneje na Trubarjevi 1. Jaz sem pomagal
pri njegovih stavbenih podvigih. Tu se je nenadoma zameril, ne vem komu,
in bil cez noc odstavljen. Postal je prisilni upravitelj Ljubljanskih mlekarn.
Ko sem bil na Drzavnem sekretariatu za pravosodje upokojen, me je on
pritegnil za delo tam. Tu sem ostal do druge upokojitve leta 1964. Svab je v 
svoji zagnanosti zacel hoditi v Koper k nekemu velikemu podjetju, nakar je
Ljubljanske Mlekarne zapustil in se preselil v Koper. Tu se je zopet nekomu
zameril, bil odstavljen, predan sodiscu v Kopru in bil obsojen na ne vem
koliko let, ki jih je odsedel v pol. zavodu na Dolenjskem pri Mirni. Ko je
prisel ven, je bil nekaj casa pri “Prehrani”, nakar je rekel, da ne bo vec delal
za drzavo, temvec zase. Ne vem na kaksen nacin je prisel v Celovec, odprl tam
trgovino, kupil staro stanovanje v isti hisi in ga lepo opremil. Delal je trgovino
na veliko. Pri nekem poslu se je zapletlo, bil v casopisu “Delo”proglasen kot
izkoriscevalec, mu vzeli potni list, ki ga kljub vsem prijateljem se danes nima.
Kar je bilo v Celovcu, so mesto njega urejali Jelka in Andrej. Zdi se pa, da51
bo tam vse zastavljeno pocasi umrlo, trgovinsko in stanovanje. On je sedaj
usluzben pri Kurivu. Jelka pa je doma. Sonja se je po tistem spodrsljaju
omozila z nekim Gorsetom, ki je bil vodja nad avtomobili v Ljubljanskih
Mlekarnah. Stvar ni dolgo trajala, ker je on sel v Ameriko, kjer je imel
sorodnike. Ona Sonja ni sla za njim, je se vedno v sluzbi pri Vinu v Siski in 
se ima dobro. Andrej predeluje in zboljsava zlasti podstresje Minkine hise.
Minka se danes gospodinji Sonji in Andreju kljub svojim 77 letom.
Minka je imela v podstresju se dvoje stanovanj, kjer sta stanovala Ivanceva
in Ivaciceva. Minka jih ni mogla in sem jih jaz spravil v mojo hiso na
Smartinski cesti 103. Minka mi je bila in mi je se za mojo pomoc zelo 
hvalezna. Obe izseljeni stranki sta se danes na Smartinski 103. 
Nastalo prazno podstresje je nekaj urejala Sonja, sedaj pa kot povedano
vse na siroko Andrej, ki se misli zeniti.
Ta zenska je vzor delovnega cloveka, ki je pripravljen za svojo hrabrost in
krajno postenost prejeti najhujse udarce in jih premagati. Garac slehernega
dne ne misli na kakrsnokoli zabavo, na kakrsenkoli oddih. Lepe dneve je
prezivela v Celovcu, kamor je skoro vsako leto prihajal njen edini sin Rudko.
Njegova prehitra smrt jo je bolj pretresla kot smrt njenega moza. Saj jo ta
ni dovolj cenil in je mislim tudi pri njem dozivljala hude ure. Zdi se, da se
je je on navelical. Bila je nizke postave, v obraz dosti cedna, vendar nobena
lepotica. Ima vcasih cudne navade, vendar jo jaz spostujem in jo imam rad
kot malokatero zeno. Postenjakarica od nog do glave, obiscem jo kadar le
imam priliko.
Nadaljnji posestnik je Sovre. Tam je studiral njegov sorodnik Baltazar
Sovre, ki se je z nami pajdasil. Ko je bil pri vojakih v 1. svetovni vojni sva
se se nekajkrat srtecala, nakar je izginil. Nisem ga vec videl.
Ce grem po Bezenskovi ulici, je prva levo Krusic. Tu je bila za moje dni 
navadna mesarija. Stari Krusic je bil lep stasit clovek, njegova zena je bila
prevec okrogla. Imela sta sina Ivana, ki je imel vec sinov, nobene hcerke.
On ni bil zelo talentiran, vendar si je znal delati denar. On se zivi in se52
menda ukvarja s konji in tekmuje. En sin ima konjsko mesarstvo, ki mu zelo
uspeva. Eden je zivinozdravnik, eden se menda peca s prevozi, eden pa je
menda v Avstraliji. Na desni strani je prvi Zrimsek. On je bil na zeleznici
kurjac. Imel je nekaj otrok, od katerih zelo dobro poznam Viktorja. On je
bil stavbeni tehnik. Delal fus po zelo nizki ceni. Odsel je potem v drzavno
sluzbo. Med drugo svetovno vojno je bil domobranec, nakar so ga leta 1945
ubili, kot mnogo drugih domobrancev, partizani. Viktor Zrimsek je bil velik
postaven decko, vcasih pri govoru malo zajecljal. On mi je mnogo pomagal,
zlasti v Celju pri Ljudski posojilnici, kjer me je veckrat dobro nadomescal.
Posebno vdan mi je bil takrat, ko sem delal nacrte za Ljudsko posojilnico v
Celju.
Porocil je Tekacevo in imel z njo nekaj otrok. Nadaljnja hisa je bila
Sembrekova. On je bil tudi kurjac na juzni zeleznici. On je zelo rad bil pri 
nas, pil in govoril casih cel dan. Hodili so ga iskat njegova zena in otroci, pa
najveckrat brez uspeha. Kadar ni pil, je bil v redu clovek. Mnogo se je drzal
tudi pri Krusicevih. Imel je nezakonsko Meri, zakonsko Julci in Roberta, ki je
bil inzenir rudarstva, pa je zgodaj umrl. Umrl je tudi stari Robert, mislim na
posledicah alkohola mnogo preje kot njegova zena, akoravno je rekel vedno,
ko ga je prisla iskat: Tebi se ze glava maje, bos kmalu umrla, zgodilo pa se
je drugace.
Robert Sembrek je bil nezakonski. Vrtil se je veliko pri Vodnikovi Johani 
v Kravji dolini, ki je imela veliko posestva in dosti denarja, saj ga je posojala
tudi mojim starsem.
Potegnil jo je v Ameriko, kjer pa ni imel dosti srece. Nazadnje se vkrcal
na neko ladjo in bil tam kurjac. Anglezi ga niso mogli, imeli so ga za Poljaka
in mu v hudih urah vzdevali “… dem Polak”(?) Potem se je vrnil domov, imel
nezakonsko hci Meri, mater pa je porocil na zahtevo Johane Vodnik. Nato je
sel k zeleznici, gradil primerno veliko hiso. On je zelo rad pripovedoval svojo
zivljensko pot in bil ponosen, da je lomil anglesko. Midva sva se v vseh casih
dobro razumela.53
Sosed je bil Vencajz. Zadnja leta svojega zivljenja je tu prebila Slava
Vencajz, uciteljica.
Slava Vencajz, hci ljubljanskega odvetnika, je bila uciteljica. Veckrat sem
jo srecal pri Plecniku, morda je kaj nameraval. Bila je silno zgovorna.
Potem je prisla v Zeleno Jamo in nekaj casa vzgajala otroke moje sestre
Ane. Pa ni dolgo vzdrzala. Nazadnje sem videl, da so jo prevazali v posebnem
vozicku. Potem je umrla.
Pozabil sem na Pohlinovo ulico, kjer je imel hiso nek Jezovnik, zelezniski
usluzbenec, policaj Skalar in Krzan, Runar in Har…. V ostalih ulicah proti
vzhodu so imeli hise Skubic in Stojan in Kobal.
Prva hisa ob ulici Ob Zeleni jami je Hawlinova, bivsa Suhadolceva. Po
dedni pogodbi je oce prisodil obe hisi st. 1 in 2 moji najmlajsi sestri Ani. Nad
to odlocitvijo, ki je bila pravzaprav mamina, sem se cudil, rekel in nasprotoval
pa nisem dosti. Bilo mi je hudo, da sem moral od doma, ko sem tam zivel cez
trideset let in kjer je bila marsikatera moja delovna ura zakopana. Mama je
uzivala zlasti hiso st. 1 nad 40 let po ocetovi smrti. Ana je zivela po ocetovi
smrti pri mami do svoje mozitve in je tam uzivala vse lepsa leta kot sva jih
jaz in Minka.
Ana se je leta 1939 porocila z dr. H. Hawlino. Ze leta 1946 sta pricela 
nadzidovati hiso st. 2 in zidala in zidala. Pomagal sem jima z nacrti in nasveti
do leta 1973, ko sem rekel Ani, da imam tega zadosti in naj se v naprej obraca
na mojega dobrega sina Matica, ki je arhitekt. Imela sta naslednje otroke,
ki se zive. Meta, Peter, Tine, Mica, Janez, Jaka, Anica in Marko. Ubil se
jim je Andrej, ko je padel z balkona. Ko so bili otroci se majhni, jim je
mnogo, mnogo pomagala moja mama, dokler je se mogla. Herbert je zacudo
dober in posten clovek, ki jemlje zivljenje strogo katolisko. Le malo casa sta
bila v dobrih odnosih. Otrok za otrokom je vzbujal v Ani nezadovoljstvo, ki
ju muci se danes. Moja mama je zelo cenila Herberta, z Ano je bila manj
zadovoljna. Nekdaj veliki dom se bliza zatonu.
Ana je pravi zidar. Ko se v Ljubljani niso bile se vse zidarske zadeve54
urejene, se je spravila na otok Silba, kjer je najprej uredila neko zapusceno
poslopje, potem pa uredila se drugo razvalino, ki jo je Matic moderno opremil.
Stvari pa grejo naprej. Herbert je tu opravil velikansko delo.
O Preskerjevi vili ali hisi bi rad povedal, da je tam med drugimi stanoval
Leopold Smon. On je bil kljucavnicarski mojster v tovarni Tonnies ali  Zabkar. 
Bil je za tiste case najboljsi harmonikar. Po njegovih akordih sem jaz in
moj prijatelj Sila Stanko veliko plesal, samo enkrat v hisi Sembrek. Imel je 
mnogo otrok. Njegova zena je bila lepotica, pisali so se prej … Zapila se
je in takrat v letih, ko sem jo opazoval, je bila stara in grda. Smon je imel 
razmerje se z neko drugo zensko in tudi tam pomagal do mnogih rojstev.
Menda je prva zena zavolj te nezvestobe zapadla v pijaco. Ko je umrla, je
Smonu gospodarila hci Karolina, kjer sem se tudi jaz med drugimi nekaj 
zenil. Karolina je odsla potem v Ameriko, kjer sta bili ze njeni dve sestri.
Za casa 1. svetovne vojne so tam stanovali Silovi, mati, oce Luka in sinovi
Evgen, Stanko in Mirko. Evgen je bil zelezniski uradnik in velik alkimist.
Bil je menda clan Skale”. Oce je bil upokojen ucitelj in velik pevec in pivec. 
Umrl je isto leto kot moj oce. Njegova zena se je hitro postarala. Nekaj casa
je stanovala pri nas, potem pa je sla k sinu Evgenu. Sin Stanko je postal
moj najboljsi tovaris, dokler se nasa pota niso razsla. Studiral je lozo jo, 
najprej v Zagrebu, potem v Ljubljani, kjer je bil asistent pri prof. Vebru.
Bil je velik prijatelj zensk in ni marsikateri ostal nic dolzan. Ucil je najprej v
Novem mestu, kjer ima nezakonskega sina. Nato je odsel v Maribor, se ozenil
in imel nekaj otrok. Se je v Mariboru in morda se prepeva pri “Klavori”. Po 
odhodu v Maribor sva si nekaj dopisovala, nakar je tudi to prenehalo.
Med drugo svetovno vojno je bil Stanko Sila pregnan v Nemcijo v mesto
Ulm, kjer je pouceval. Da ni bil pregnan v Srbijo je zasluga njegove zene, ki
je cikala nekoliko na nemsko stran.
Po vojni je prisel v Ljubljano mislec, da bo kaj visjega. Pa je ostal
praznih rok. V Ljubljani se je gnetlo zasluznih”. Ko je bil Stanko v Ljubljani
se student, sva bila dosti freh in marsikaj ustimala. Pozneje se je nama55
pridruzil Lojze Heric-mi smo v treh mnogo prepevali. Rekli so nam SHS, tj.
Sila, Heric, Suhadolc. Nekateri tudi Schurzenjager”.  1
Naslednja hisa je prvotno Trskanova, ki je imela na dvoriscu mesarijo.
Potem je bila Peklajeva, ki je imel Smonovo hcerko za zeno. Peklaj je umrl v 
Premislu, ko je bil obkoljen od Rusov. Vdova je vzela Wa…serja, ki pa sta oba
ze pokojna. Danes je lastnik te hise neka zlahta od Mice Smonove-Toman. 
V tej hisi je stanoval zeleznicar Crnjac, ki je imel sina Karla, s katerim sva 
mnogo prebalinala na nasem dvoriscu. On je moji mami prodal Goetheje,
Schillerja, Lessinga in Herneja. Prav v tej hisi je stanovala druzina Heric,
ki je imela sina Hansa in Lojzeta. S Hanzom smo se v mladosti igrali, umrl
je kot strojevodja v Zagrebu ze pred dolgimi leti. Sin Lojze je bil mlajsi,
bil vedno Nemcur, akoravno se je pozneje potuhnil in bil v nasi druzbi Sila-
Heric-Suhadolc. Moja mati mu je pomagala do studija strojnega inzenirstva
v Gradcu. Sluzil je potem tudi pri I.G.Farben v Jajcu in mu je med drugo
svetovno vojno kot kulturbundovcu slaba predla. Usel je v Celje, kjer je
potem pri zelezarni Store prezivel hude urice zavolj Jajca, vendar srecno 
prebrodil vse tezave in bil pozneje v Storah tehnicni direktor. 
Lojze je po maturi odsel k Juzni zeleznici. Od tam je zacel studirati
strojno v Ljubljani, nakar je odsel v Gradec, kjer je diplomiral. Nato je
bil nekaj casa ucitelj na ljubljanski srednji tehnicni soli. Delal nekaj casa
v Celju, nato odsel v Jajce, kjer se je porocil. Imela sta hcerko in sina, o
katerih nic ne vem.
Lojze je bil v Storah in sem potem delal za to zelezarno skupaj z njim in 
inz. Ruehom. Ko je sel Lojze v pokoj, je dobil zastopstvo pri neki tvrdki v
Nemciji in bil zanje v Braziliji. Prisluzil si je tam mnogo denarja. Koncno je
prisel v Celje, bil tam se nekje zaposlen, menda pri Klimi. Kje je sedaj, ne
vem.
Naslednja hisa je Grdinova. On je bil ozenjen zeleznicar. Bila sta otroka
1dobesedno lovec predpasnikov56
Mira in Lojze. Po smrti prve zene se je stari Grdina se enkrat ozenil. Mira
je sla v Celje v pisarno Dr. Ogrizka, se porocila s Fischerjem, trgovskim
pomocnikom, imela sta hcerko. Mira je nedavno umrla. Lojze je umrl pri
vojakih. Mira se z novimi razmerami ni mogla nikoli sprijazniti. Z Miro sva
se dobro razumela. Obiskal sem jo se kot deklico v Celju. Pa iz tega ni bilo
nic. Ko se je porocila, sem jo veckrat obiskal v Celju, ko sem delal za Store. 
Za Toskanovo hiso, sedaj Toman, lezi hisa zeleznicarja Bunovca. On je
imel sinove Franca, Lojza in Ceneta.
Naslednja hisa je Majcnova. On in ona sta bila doma oba z Dolenjske. On
je sluzil na Juzni zeleznici, sprva kot delavec, potem kot sprevodnik, pozneje
kot vozovni preglednik v osebnih vlakih. Sluzboval je po Tirolskem, morda
tudi po Avstrijskem in se je naucil on, zena in otroci nemskega jezika in so
postali Nemcurji. On je bil dvakrat porocen. Iz prvega zakona je bila samo
Mina. Ta je znala dosti dobro slovensko, bila pa je uciteljica na Koroskem in
ponemcevala. Iz drugage zakona je bil sin Tone, hcerka Ana in hcerka Olga.
Obe dekleti sta sli na Korosko kot uciteljici delat zlo. Olgo, ki je precej dobro
govorila slovensko, smo hoteli obdrzati tu, pa ni slo. Ana pa je komaj znala
kaksno besedo po nase. Tone je znal sicer tudi nemsko, hodil je v nemsko
gimnazijo v Bethovnovi ulici, vendar je bil navdusen Slovenec. Midva sva
veckrat sla skupaj v solo ali iz sole in mi je pripovedoval o Panslovanstvu.
Navdusil me je tako, da sem kupil rusko knjizico, kako se ucis ruscine. Pa
bila je zame takrat pretezka in sem opustil ucenje. Veckrat sem prihajal k
Majcnovim, kjer sem govoril tudi z materjo in ocetom. Oce je bil bolj trde
narave, ona pa sibka. Srecaval sem tam tudi necaka gospe, jurista Ludvika
Zupina. On mi je prav hodil v Gradcu, ko sem delal tam o c. solo, on pa je
bil kot jurist zaposlen pri vojaskem sodiscu v Gradcu. Ko sem bil se student,
me je on nekoc povabil, naj pridem v Brusnice, kjer je bil on doma. Sla sva 
oba s Tonetom. Ludvik, ki je bil simpaticen in nic koliko Slovenec, je kmalu
po koncani vojni podlegel jetiki. Ko sem jaz v 2. realki dobil zogo, sva jo
s Tonetom in se drugimi pridno zbijala v Zeleni Jami in tudi drugod. Zoge 57
so zelo rade odpovedovale na sivih in moral sem zopet in zopet vleci dreto.
Tone je maturiral z odliko, pa ni pokazal veselja do nadaljnjega studija. Tone
je sel mislim ze leta 1914 v vojno, bil na fronti in postal porocnik. Jaz sem
bil 2 leti mlajsi, eno leto sem bil pri zeleznici in sem sel k vojakom sele leta
1916. Mislim bilo je leta 1917, ko sva bila oba na dopustu v Ljubljani in sva
se slikala. Po vojni je on sel k zeleznici, jaz pa v sole in sva se malo videvala.
On se je kasno porocil in ima menda 2 sina, oba inz. Ne poznam ne zene ne
otrok.
Posebna oseba, ki se je z nami v Zeleni Jami veckrat pajdasila, je bil
Slovak Ludvik Prjak. On je bil takrat mlad piskrovezec, ki je stanoval z
drugimi piskrovezci v neki sobi na dvoriscu Vidmarjeve hise. V tistih casih
pred prvo svetovno vojno so hodili slovaski piskrovezci od hise do hise. Zvezali
cele ali pocene loncene posode, ki jih je takrat bilo se veliko v rabi, zlasti v
gospodinjstvu. Natanko vem, da je imela moja mama z zico povezan model
za pecenje potic. Ludvika je imel zelo rad Majcnov Tone. On Ludvik je bil
samouk na goslih, iz katerih je znal izvabiti lepe zvoke. Bil je sicer temnega
obraza, znal precej dobro slovensko in bil dosti prijeten, vendar zelo zaostal.
Naslednja hisa je Petaceva. Tudi ti so bili bolj na nemsko plat v Avstriji,
pozneje so se poboljsali. On je bil zel. uradnik na drz. zel. Ona Mica pa je
bila zalo zgovorna. Stara gospa Petac je bila polsestra mojega mladostnega
pajdasa Maksa Smrdu. Imeli so sina Hanzita, ki je zgodaj umrl. Starejso
hci Mimi, ki je bila zelo afnasta, je porocil nas pajdas Joze Crnjac. Ostali 
dvojcki je eno porocil Zrimsek Viktor in drugo prof. N. Horvat.
Nadaljnja hisa je Jarceva. Oce je bil doma blizu Dobrove in je sluzil Juzno
zeleznico. Bilo je ogromno otrok. Dobro poznam le fante: Janko, za casa
prve Jugoslavije je bil vneti Sokol. Bil je v 1. svetovni vojni in sva se srecala
v Sarajevu. Bil mi je tam pajdas v dobro ali v slabo. Kasno se je potem
porocil in imel 1 sina, ki je inz. Sluzil je mislim pri Mestnem magistratu.
Pred par leti je umrl. Stefan je napravil maturo in sel k zeleznici. Bil je med 
drugim vodja kolodvora v Krskem in potem mislim tudi v Ljubljani. Kaj je58
z njegovo druzino, ne vem tocno.
Nestl je bil tudi zelezniski uradnik. Imel za zeno lepo Moharjevo. Kaj je
z druzino ne vem. On je edini ostal v prvotni hisi.
Koncno je hisa Vidmar. Kaj je bil stari, ne vem, verjetno zeleznicar.
Imel je samo hcer, ki ga je precej lomila tu, v Ameriki in se ne vem kje. Ne
vem kaj je z njo.
To je nekak seznam his in njenih lastnikov, ko sem bil jaz v srednji soli.
Danes je Zelena Jama vsaj se enkrat tako velika.
Pozabil sem v Bernekarjevi ulici hiso Maver. Ta je to hiso prodala in
zivela blizu Misvela, tudi to je prodala in zivela nekje nad Sredisko ulico.
Potem hise Kusar, ki lezi ob Srediski ulici.
Od Kusarjevih poznam le Franca, ki je bil zelezniski uradnik. Stanuje v
nasi blizini. Je vnet pripadnik novega casa. Mislim tudi bolj malo iskren. Je
pa nasih let.
V Zvezni ulici je imel hiso se zeleznicar Slambergar. Pozneje se je ukvarjal 
s prevozom in zena je imela specerijo. Jaz sem poznal zlasti sina Vladkota,
ki je narisal posestvo Ursulink v Ljubljani v merilu 1:100. Morda mi je se
kje pomagal, ker je bil st. tehnik. Fejst fant. Bilo pa je pri Slambergarjevih 
vec otrok, ki zanje ne vem kaj in kako so. Po vojni so bili vsi z malo izjemo
navduseni za stvar.
Ob Zeleni jami sem pozabil se hiso Brinjevec. Oce je bil zeleznicar.
Ona je bila doma, kot pri vseh druzinah v Zeleni Jami. Bilo je troje otrok:
Franc, Lojze in mogoce Lojzka. Franc je bil velik, mocan in se je casih nam
priblizeval. Prisel je k zeleznici kot vzdrzevatelj prog. Presel je potem na
Hrvasko, kjer je podlegel neki bolezni. Lojze je sedaj doma v pokoju, bil
pa je tudi pri zeleznici. Kje je dekle pa ne vem. V Pohlinovi ulici je bil se
zeleznicar Rupar. On je imel rdecelaso hcer, ki se je dolgo vlacila po svetu,
nazadnje le prisla domov in trpela na hudih tabletah, dokler ni umrla. Dalje
Jernejcic, ki je bil pri partizanih, potem pa ravnatelj nekega mizarstva. Je
tudi ze pokojen. Dalje je … in zeleznicar Ostanek. Morda sem se se za59
kaksno hiso ustel, vec pa najbrz ne. Pac je v Bernekarjevi ulici ze imel hiso
Poravne, ki je imel med drugim sina, ki je bil hud komunist, pozneje pa je
popustil. Bil je morda inz. kemije.
Stari Poravne je sluzil v tovarni za klej “Limfabrka”. Bil je majhne rasti
in zelo dobrovoljen. K nam je hodil veckrat na frakelj zelenega”. Zena je bila 
menda huda.
Povedat moram se, da so se za moje mladosti raztezala ogromna hmeljisca
na desno in levo od tedanje Tomacevske poti. Bila so last nekega Nemca z
imenom Janesch, pravzaprav popravljeno lepo slovensko ime. Tam kjer danes
stoje Zale je bila susilnica hmelja, ki ga je susil nek Sever. 
Ko je bilo treba obirati hmelj, so se zgrnile mnozice zena in otrok, da so
meseca avgusta obrali hmelj. Velike druzine kot Jarceva, Jurjevciceva so ga
nabrale ogromno. Tudi jaz in morda se kdo od nase druzine sem sel obirat
hmelj. To je bil pravcat narodni praznik za okolicane. Seveda so se razvijale
tudi ljubezni. Mislim, da so dvakrat na dan merili, koliko je kdo nabral
hmelja. Raztegnili so veliko plahto in na sredi je stal mernik. Jaz se zase
spominjam, da sem enkrat sam nabral. Dal sem svojo vreco. Sever jo je vzel
v roke in stresel. Moj nabirek je segal do roba mernika in Sever pravi “Ein
halb… “. Janesch mi je dal polovicni listek. Skoro bi se zjokal.
Drugim velikim druzinam, ki so prinasale velike kolicine hmelja, je Sever
stel za mernik tedaj, ko je bil mernik s kupom poln in se stresal se je na
plahto. Ni bilo to prav, vendar ljudje niso nehali nabirati in so si nekateri
prisluzili dobre denarce.
Hmelj je rasel po drogovih, ki smo jim rekali stange. Te stange so ruvali
studentje visjih razredov srednjih sol, kot je bil: Janez Jenko, Crnjacev Lojze 
in se drugi. Stange so polozili na posebna stojala in potem smo stango kar 
se je dalo hitro obrali od vrha do tal. Bile so tu dobre in slabe stange in za
te je bil vedno prepir. Proti veceru so se stangarji zbrali in zapeli. Posebno
se spomnim pesmi Ko vsi prihajajo… Nabiralci niso hodili domov na kosilo,
prinasali so jim ga od doma. Tudi meni. Najveckrat strocji zol. Kmalu60
potem, ko sem se hodil v ljudsko solo, so stange preminile. Dolgo casa potem
pa je se stala susilnica, kjer je stanoval Sever s svojo druzino. Pozneje jih
je tam stanovalo se vec. Danes obstoja se spomin na nekdanje hmeljnike s
cesto “Med hmeljniki”.
Otroci Antona in Marije Suhadolc so vsi imeli istega botra in botro pri
krstu. Za botra nam je bil Franc Mayer, zeleznicar, ocetov dober znnanec.
Ta je bil dvakrat v Ameriki, pa tam ni mogel ostati. Nazadnje je sluzboval v
Mariboru kot cuvaj in imel na Pobrezju hisico. Tja sem prisel prvic z bratom
Feliksom in sestro Minko ter botro Marijo Tomazevic, ki je bila delavka
tobacne tovarne. Tam smo prenocevali, da smo lahko naslednji dan nadalje-
vali pot na Visarje. Prisli smo pa le do Beljaka, nakar smo se vrnili. Zakaj ne
vem. Drugic sem bil pri Mayerjevih, ko je bil tam sokolski zlet, menda leta
1919 ali 1920. Prenocil sem tam. Mayer je imel mnogo otrok. Francelj je bil
postar, je nacelnik v Novem mestu. Bila sva z Nataso enkrat v njegovi hisi v
N.M. Imel je za zeno Nemko in nic otrok. Bil je mislim predcasno upokojen.
Bil je zanimiv, lep clovek in je prisel mislim parkrat prenocit k nam na Titovo
cesto. Je potem kmalu umrl, kaj je z zeno ne vem. Lojze je sel v Ameriko
in menda uspel. Potem je bil Tone, ki je bil progovni mojster. Potem je bila
neka imenitna hcerka, ki sva jo obiskala z Maticem, ko sva delala na sodniji
v Mariboru. Menda leta 1955 ali 1956. Bilo bi bolje, da je ne bi obiskala.
Ena hcerka je bila umsko prizadeta. Hisa na Pobrezju je prisla v tuje roke.
Fotogra je
Iz snovi tega poglavja se je naslo le malo materiala.
1. Fotogra ja tete Minke Vecerin roj. Suhadolc, v poznih letih.
2. Fotogra ja tete Minke, verjetno z vnukom, sinom hcerke Sonje.61
3. Fotogra ja Rudkota Vecerin, okoli leta 1925. Na sprednji in zadnji
strani pise Vecerin rutko in Vecerin Rudolf, Zelena jama 50. Pisava
verjetno Rudkotova.
4. Fotogra ja Sonje Vecerin, okoli leta 1930, na zadnji strani pise V spomin
od Sonje. S pisavo inz. A.S. dodano Vecerin.
5. Fotogra ja ob 10-letnici poroke Herberta Hawline in Ane Suhadolc.
Na levi je Marija Suhadolc, na desni morda Herbertova mati, v prvi
vrsti z dojenckom v narocju Ana Hawlina, v drugi z otrokom v narocju
Herbert Hawlina. Na sliki je prvih 6 otrok: Peter, Meta, Tine, Mica,
Jaka in Andrej.62Poglavje 5
Solska leta 
Sedaj bom govoril o sebi in svoji soli. Hodil sem v ljudsko solo na Ledini.
Kot sem ze omenil, bi pravzaprav ne smel hoditi na Ledino, ker sem bil iz
Zelene Jame. Na Ledini so to trpeli, ker nismo bili slabi ucenci in ker nismo
bili zlobni. V prvem razredu sem imel za uciteljico Marijo Groselj. Imel sem
same 1. Verouk je pouceval Cadez. V 2.,3. in 4. razredu sem imel ucitelja 
Josipa Pavsica. Ni bil napacen. Rekel je, da imam grdo pisavo, da pa bi
sicer lahko dobro, se pravi lepo pisal. V drugem razredu je se kar slo, nikakor
pa ne tako kot v prvem. V tretjem sem prinesel enkrat petico v slovenscini.
Zato je pel ocetov pas. V cetrtem ni bilo slabo. Povedati moram, da sem jaz
znal le toliko, kolikor sem se naucil pri poslusanju, saj doma ni bilo nikogar,
ki bi mi kaj pomagal, niti ni bilo priloznosti za resno ucenje. Pavcic je zbral
nekaj ucencev, da so peli na koru pri Srca Jezusovi cerkvi, ko so imeli kaksno
slavnost. “Tantum ergum sacramentum …… laudatio”. Morda se kako drugo
pesem, ki jo pa ne poznam. Pavcic ni bil slab ucitelj in kolikor vem ni poznal
telesne kazni. Hujse je bilo v petem razredu, ko smo imeli Jakoba Furlana.
On je za vsak prekrsek gresnika poklical k tabli in mu jih je z leskovo nazgal
po koncih prstov. Jaz sicer nisem bil mnogokrat delezen te kazni, tolikrat
pa ze, da sem okusil strasne bolecine v prstih po koncani kazni. Nasploh je
bil Furlan zelo resen ucitelj. Na zadnjem spricevalu je bilo napisano, da sem
zrel za vstop v srednjo solo. Ne vem zakaj sem se odlocil za realko. Morda
6364
zato, ker je tja hodil ze moj brat Feliks. Sprejemni izpit sem napravil.
Moji profesorji so bili po redu: za slovenscino Breznik, Slebinger in 
Tavcar. Oni so prisli v razred samo 2 uri na teden. Nisem imel sitnosti.
Za nemski jezik:Puschnigg, …., Binder. Za matematiko: Kunc, Jeran, Dr.
Freud, Burian, ki smo mu rekli Ceng-  Cang. Za prirodopis: Wenzel. Za 
ziko: Burian. Za kemijo Gernsherger. Za francoscino: Erker, Eisenberg. Za
opisno: Keller in Forster ter Svara. Za risanje: Kozelj in Klein. Za verouk: 
Jerse in Opeka. Telovadba: Bernot.
Na splosno v realki velikih tezav nisem imel, le na koncu 1. razreda
me je vprasal Wenzel trikrat, da sem zlezel. V petem razredu mi je delala
tezave opisna. Na koncu leta sem imel predmetno komisijo, pa sem zlezel.
Pozneje iz tega predmeta nisem imel tezav. Do pete sole sem zivel predvsem
od poslusanja in ker sem vaje vedno napravil sproti.
Od pete naprej pa sem se studija, namrec njegove resnosti bolj zavedal
in kar pridno studiral. Povedati moram se, da sem hodil mislim v peti in
sesti soli prostovoljnio k zikalnim vajam, ki jih je vodil Burian. Tudi k itali-
janscini sem hodil 2 leti, katero je vodil prof. Cora. Povedati moram, da sem
imel v 5. razredu Cora za nemscino. Nekega jutra pride v razred in pravi
Suhadolc heute nachts habe ich von Ihnen getraumt. Ich sah Sie im sprudeln- 
dem Wasser gesehen, wie Sie sich gemartet haben dass Sie ausgeschwommen
sind”. 1 Prav takrat sem imel neko kocljivo razmerje sKarolino Smon. Na 
sploh je imel Cora mene zelo rad, ne vem zakaj. Ko sem se ucil pri prof. Cora
italijanscino, nam je on veckrat pripovedoval reci, ki niso ravno spadale v ta
pouk. Med drugim nam je rekel: Slowenen passt auf auf Triest, das ist Euere
grosste Stadt. Takrat je Trst imel mnogo Slovencev, ki so se tja priseljevali.
Temu dejstvu je bila naklonjena tudi avstrijska vlada. Sploh je bilo takrat
kulturno zivljenje Slovencev v Trsu na visku. To je bilo leta 1913.
Prisla je vojna, fasisti, ki je trzasko slovenstvo skoro cisto unicila.
1Suhadolc, danasnje noci sem sanjal o Vas. Videl sem Vas v kipeci vodi, kako ste se
mucili, da bi izplavali.65
Danes se tam zopet mucijo Slovenci za svojo rast, pa mislim, ne gre
dobro.
Tudi Ecker za francoscino je bil pozoren name. Bil sem srednje vec ali
manj soliden student, ki v vseh 7 letih ni nikoli placal solnine. Takrat si
namrec placal solnino ze v 1. razredu, ce v 1. konf. nisi zdelal. Zato jih je ze
ob tej priliki zapustilo studij, saj je solnina znasala 20 goldinarjev. To je bil
skoraj mesecni zasluzek mojega oceta, ki je znasal 30 goldinarjev. Solnino si 
placal tudi za 1 semester, ce si padel, in prav tako na koncu leta, ce si ponavl-
jal. Solnina je mnoge odvrnila od nadaljnega solanja.  Cisto sem bil pozabil 
na prof. za zgodovino in zemljepis. V 1. razredu je bil to Breznik, v vseh
nadaljnjih razredih pa prof. Henrik Svoboda, ki smo mu rekli tudi “Pubi”.
Bil je lep clovek, lepo gojen. Na obrazu pa je imel snit od sabljanja. Imel se
je za Nemca, bil pa je z nami Slovenci potrpezljiv. Ob maturi nam je naprej
povedal, kaj bomo vprasani. Jaz sem imel vprasanje o Ustavi. Tako mi je bilo
zoprno, da ga se pogledal nisem. Pri maturi me on vprasa, jaz pa nisem znal
nic odgovoriti. “Warum haben sie nicht gelernt?”2 Z rameni sem skomignil.
Bila je pac ze vojna. Ostale predmete sem dobro znal. Povem se, da sem
mesto slovenscine maturiral iz francoscine, jezik, ki mi je nadvse ugajal. Bil
sem zelo dober matematik in je francoscina sla tej vstric. Pozneje sem se
francoscine se veckrat lotil, pa je vedno prislo kaj vmes. Bral sem ze “Lettres
de un moulin”3 od A. Daudeta in njegov spis “Le petit …. “Prvo poskusno
solsko nalogo v francoscini pri prof. Eckerju v 3. razredu sem pisal prav do-
bro in mi je rekel Ecker, ko mi jo je izrocil “Es ist nicht ubel.”4 Na francoscini
jih je mnogo shiralo tako kot na matematiki. Mislim, da je bilo v 2. razredu,
ko smo pri Jeranu pisali nalogo o oklepajih. Bilo je porazno. Meni pa je
rekel:”Er hat zwar keine Aufgabe zu Ende gefuhrt, doch hat er jede richtig
angesetzt.”5 Jeran je bila redka slovenska vrana, ki nam je za razne izraze
2Zakaj se niste ucili?
3Pisma iz mlina
4Ni slabo.
5Nobene naloge ni izpeljal do konca, je pa vsako prav zastavil.66
iz geometrije med poukom povedal tudi slovenska imena: Gerade- premica,
Strecke-daljica, Punkt-pika-tocka, darstellende-opisna, Durchschnitt-presek
itd. Jeran je izdal tudi nekaj slovenskih knjig, zlasti o geometriji. Kernc
je bil tudi Slovenec, pa ni zinil, mislim v soli slovenske besede. Sicer pa je
bilo slovenskih uciteljev zelo malo: Burnet, Opeka, Jerse, Kozelj, Breznik,
Slebinger. Ta mi je rekel mislim v 2. razredu:  Suhadolc Sie hangen an einem 
dunem Faden.”6 Pa je bilo na koncu kar dobro.
Moram se povedati, da so nas dijake v letih 1912-1913 vojasko izo-
brazevali v bivsi domobranski vojasnici.
Streljali smo tudi ostro na streliscu, kjer pa se nisem izkazal, akoravno
mi je bolje zelel Cora, ki je vodil vojasko vezbo.
V prvem razredu realke nam je takratni suplent Josip Breznik predaval
o grski antiki. Nikoli ne bom pozabil, kako se je on prijetno nasmihal, ko je
govoril o nekih mozitvah bogov. Zlasti o Zeusu. Josip Breznik je sele pred
kratkim umrl, mislim, da je on edini od mojih uciteljev- profesorjev, ki je
dosegel starost 96 let.
Povedati se moram, da sem dobil za 2. dec. 1908 ne vem po kaksni
zaslugi blago za celo obleko. Menda je to placal Schulverein”. Takrat je bil 
mislim ze Feliks bolan. Jaz sem se doma, ko sem hodil v prve 4 razrede
realke, pecal z raznimi stvarmi: imel sem svojo knjiznico. Med knjigami
je bilo najvec knjizic iz zalozbe Turk, ki je bila, kjer je danes OZN. Bral
sem zelo zgodaj Z ognjem in mecem”od Sienkiewicza. Bila je velika knjiga 
s slikami. Turkove knjige sem vse prebral in se dosti drugih. Imel sem vse
izvode Sherlock Holmesa, ki jih je bilo precej. Zbiral sem denarce raznih
izvorov in druge vrednosti. S sosolcem H. Stiene sem izdeloval Leclancher
elemente in proizvajal tok, da sem gonil zvonec in malo zarnico. Spravljal
sem svojo zbirko knjig in drugih vrednosti v slamnati omari na koncu hodnika
(ganka). Mama je nekaj dala nekemu Grebencu, ki je zahajal k nam v nas
6Suhadolc, visite na tanki nitki.67
vinotoc, najlepse stvari. On je bil takrat mislim stotnik avstrijske vojske in
je uril vojake ob Zeleni jami. Sicer je bil profesor na tehn. srednji soli in bil
bolj nemsko orientiran. Videl sem ga po vojni v civilu. Bilo je to jeseni ali
zimi 1914/15. Jaz ga nisem mogel videti. Mama pa se je blagohotno vrtela
okoli njega, pekla mu je bel kruh itd. Mislila je, da bo z njegovo pomocjo
dobila gostilno. Grebenc je nekoc pripeljal nekega Nemca, ki naj bi kot nek
upravni uradnik izposloval tako zeleno gostilno. Iz vsega ni bilo nic in nic ni
moglo biti, ker pri nas resnicno pravih prostorov za to obrt res ni bilo. Npr.
na malo potrebo so hodili ljudje kar k plankam ob vrtu. Od cele moje zbirke
je ostalo le nekaj novcev.
Imel sem tudi svojo tiskarno in napravil pecat Anton Suhadolc, Zelena
jama st. 49. Prava stevilka pa je bila 50. Zato sem smesno mislil, da je 49
najblizje 50. Sam Bog se mi je smejal.
Edino stranisce – suho pa je bilo na dvoriscu-v nekem kotu poleg vinske
kleti in svinjaka.
Jaz sem bil v prvih realkinih letih slab-telesno. Kar naprej me je bolela
glava, vendar iz sole nisem nikoli izostal. Prosil sem oceta, naj mi napravi
drog, da bom na njem telovadil in krepil telo. Res mi ga je napravil in sem
tam delal kolenski dvig, hrbtni dvig, trebusni dvig in nazadnje sklopko. Imel
sem tudi kroglo, ki sem jo metal. Menda mi je to res pomagalo, ker sem bil
v visjih razredih dokaj zdrav. Proti glavobolu sem po nekem nasvetu vtikal
v cevlje hrenov list. V drugi soli sem dobil kolo, s katerim sem se uspesno
vozil v solo. To takrat ni bilo tezko, saj cestnega reda ni bilo, avtov pa tudi
ne.
Moram povedati se to, da sem bil ves cas solanja v realki preprican, da
imam jetiko. Ce sem dobil v soli kak slab red, sem se tolazil, oh, saj bom 
kmalu umrl. Prepricanje o jetiki je prislo od tod, da sem vsako jutro ali
dopoldne izpljunil nek sluzasti izmecek. To se je zacelo zelo zgodaj. Sele 
ko smo delali Ljudsko posojilnico v Celju, ko sem sel k zdravniku nemcurju
Jesenku, ker me je bolelo v prsih, mi je ta povedal, da so bolecine …. Pozneje68
sem tudi sam ugotovil, da pride sluz iz nosne votline. To je bilo leta 1930.
Do tedaj me ni noben zdravnik pregledal. Sel sem samo enkrat ali dvakrat 
k ocesnemu zdravniku, ki je imel svoj urad v Franciskanski ulici.
Zaradi zob pa sem bil prvic pri zobarju v Judenburgu. Tam je bil zobar
Francic, ki se je pozneje naselil v Stozicah. Pri zobarju sem bil pozneje se
veckrat, dokler me ni leta 1955 doletela zobna bolezen in so mi neustavljivo
zaceli izpadati zobje eden za drugim. Do leta 1955 pa sem imel razen enega
modrostnega lepe in vse zobe. Leta 1975 mi je izpadel zadnji kocnik, ko sem
imel 78 let. Sedaj sem brez. Da sem hodil k zobarjem popravljat luknje me
je napotil zlasti moj oce, ki je imel tudi nekaj plomb. Ko je on umrl, je imel
se precej zob.
Moji mami so zobje zelo zgodaj izpadali. Pustila si je napraviti umetni
vlozek, ki ga je zelo malo uporabljala.
Otrokom sem vedno pripovedoval, da naj si pustijo zobe pravocasno
zdraviti in naj ne pustijo zobarju kar tja v en dan puliti zobe. Oni pa to
najraje naredijo.
Meni je modrostnega izpulil rajni Dr. Puhar, ker je mislil, da je vplival
na slabega soseda. Pa ni. Takrat mi je bilo hudo, Dr. Puharju pa tudi.
Ko sem bil v petem razredu, je nastala mrzlica pri gradnji poskusnih
zrakoplovov, seveda iz papirja. Posebno vnet je bil nek Biber, ki je na re-
alkinem dvoriscu, ki je bilo veliko, spuscal svoje modele avionov. Kako je
koncal ta vnetez ne vem. Vem pa, da je med drugimi vnetezi za zrakoplove
bil tudi Lojze Fakin, ki sem ga zelo dobro poznal in se zivi kot upokojen
geometer. Bil je z nami leta 1918 v studentskem domu v Zagrebu. Ko sem
bil se primerno mlad, sem hotel imeti drsalke. Da bi mi jih doma kupili ni
bilo nobenega govora. Dobil sem stare, samo za eno nogo in jih privezoval s
spago. Drsal sem po nasih ulicah pozimi, ko so bile zaledenele. Hodili smo
se pa tudi drsat v limfabrske jame (dve), okoli 10/80m velike. Drsali pa smo
se najvec s cevlji na drsalnicah na hodnikih v solo grede ali nazaj. Nad tem
pocetjem so se starsi seveda vedno jezili. Saj je slo za nove cevlje! Novi69
cevlji, nova obleka, to so bili tedaj moji najvecji prazniki.
Ko govorim o cevljih, ki so bili takrat razmoceni, sem opazoval nasega
razrednika Dr. Svobodo, ki je prisel v razred v slabih vremenih v galosah.
Moj Bog to bi bilo nekaj zame, ko prihajam iz Zelene Jame, Svoboda pa je
stanoval v mestu. Naj se povem, da je bil Svoboda, ko je sel v pokoj, pri
ljubljanskem trgovcu za cevlje in drugo galanterijo Krisperju. Svobodo sem
potem videl veckrat, ko je sel v Sisko, kjer je imel Krisper tovarno za cevlje. 
Nek moj sosolec, morda prav Boris Hribar, ki je imel opravka s Krisperjem
in Svobodo, mi je povedal, da mu je rekel Svoboda “Anstatt Schuldirektor
bin ich Schuhdirektor geworden”.7 Kako je ta na splosno blagi moz koncal,
ne vem. Kar tice majskih izletov povem, da sem se v prvi soli udelezil
izleta na St. Jost.  Sli smo skozi Dobrovo mimo Miklavzeve hise in nam je 
Miklavzevka povedala, kje naj gremo. Vodil nas je Kunc, ki je povedal nekaj
po nase, nakar smo vedeli, da je Slovenec. Drugih poznejsih daljsih izletov se
nisem udelezil, morda nekaj zaradi denarja, nekaj pa zaradi moje puscobe.
Mislim pa, da smo sli enkrat na Krim, pa ne z razredom. Nekaj fantov, med
njimi Petrovcic, Korant in se nekateri, smo se domenili za izlet. Zelenojamski
fantje Smerdu, Majcen, jaz in morda se nekdo smo sli v postajo Savo, od tod
cez Savo, z brodom in v hrib in zopet v hrib. Cim dalj smo hodili, tem dalj je 
bil Kum. Po mislim osemurni hoji smo koncno prispeli na vrh. Po kratkem
pocitku smo jo ucvrli pametnejso pot v Trbovlje. Tam se je se nekdo kopal,
nakar smo sli po zeleznici v Ljubljano.
1.VI.1915 se je zacela matura. Jaz sem ta dan potrjen kot enoletni pros-
tovoljec. Po tem dogodku sem sel v solo. Mislim delali so naloge iz opisne
geometrije. Pazil je nanje Svoboda. Vprasal me je, ce sem bil potrjen in ce
hocem po tem dogodku pisati nalogo. Da sem rekel, se vsedel v klop in stvar
dobro opravil. Povedal sem ze, kako je bilo pri ustni maturi.
Po maturi smo sli v gostilno Kavcic na Prulah. V poznih urah smo se
7Besedna igra. Namesto solski direktor sem postal direktor cevljev.70
vracali domov in nekaj zabrundali pod Burianovim oknom. To je bil profesor,
ki nam na splosno ni bil vsec.
Ko sem bil v sesti soli l. 1913/14 so nekateri zelo zavedni studenti, med
njimi je bil iz nasega razreda Ivan Grebenc, izredno nadarjen fant, uprizorili
stavko, ker solske oblasti niso dovolile skupno maso ob 7oo letnici ustolicenja
slovenskih knezov na Koroskem. Udelezili so se stavke 5.,6. in 7. razred
nase sole skoro polnostevilno. Sestanki so bili v hosti, enkrat mislim na
Rakovniku, drugic v Sisenskem hribu. Kako je bilo v drugih solah, ne vem. V 
nasem razredu se ni udelezil stavke Streue, Hicke in morda se kdo. Imeli smo
na skrivnem sestanke, kjer so gorecnezi dokazovali upravicenost te stavke.
Trajala je menda okoli 4 dni. Moj oce je dobil iz sole naznanilo: ce vas sin ne
bo prisel v solo, bo izkljucen. Z ocetom sva prav takrat zagala drva. Moj oce
se je nasmehnil in si mislil, no pa bo morda le doma ostal. Prisla pa je prva
stavkovna nedelja in prisli smo k masi kot po navadi k Sv. Florjanu. Po masi
je nas Slovence-stavkujoce katehet zadrzal v cerkvi in napravil pomirjevalno
pridigo in dokazal nesmisel tega pocetja. Pridigo nam je napravil nas katehet
Dr. Mihael Opeka. To je bil lep, pameten in postaven clovek. Bil je zelo
dober pridigar v stolnici in je postal pozneje kanonik. On bi po skofu Jeglicu
gotovo postal ljubljanski skof, da ga ni bremenila tista pesem izpred Avstro-
srbske vojne Srbe na vrbe”. 
V ponedeljek smo prisli zopet vsi v solo in so nas nemski profesorji gledali
postrani-rebeli. Sledila je preiskava slehernega stavkujocega. Konec je bil ta,
da so nekatere, mislim nasega Grebenca in te, ki so stvar vodili, izkljucili
iz sole. Ostalim so prisodili zapor- karcer. Jaz in mnogi drugi smo dobili
mislim okoli 30 ur zapora, nekateri vec, nekateri manj. Poleg tega so vsem
obsojencem znizali oceno za nravnost za eno tocko. Jaz sem imel preje prav
dobro, sem imel potem samo dobro. Stavkujoci pa smo se mase udelezili pri
Franciskanih. Mislim, da je bil to zacetek naprednega slovenskega gibanja
Preporod.
Zanimivo je tudi to, da smo se vsi solarji morali udeleziti procesije Sv.71
Resnjega telesa.
Solarji smo imeli vsako pomlad za Velikonocne praznike duhovne vaje. 
Takrat smo imeli okoli 3dni prosto in smo hodili k masi k Sv. Florjanu in
prav tam popoldne k litanijam, mislim vseh svetnikov. Vedno se je nabrala
pod korom gruca solarjev, ki so radi kaj motili. Litanije so bile nemske. In
ko je duhovnik rekel npr. Sv. Jozef, je bil odgovor: “Bitte fur uns”.8 Ta
odgovor se je spremenil pod korom v “pipce brus”. Jaz sam sem bil enkrat
tam in je samo po sebi prislo iz grla “Pipce brus”. Zraven si se pa komaj
zadrzeval smeha. Ah ta mladost.
Ce je bilo za velikonocne praznike lepo, sem sel s svojimi otroki na nas 
veliki vrt. Otroci so imeli pirhe in pomarance. Ce sem bil jaz in otroci dobre 
volje, sem jim sekal pirhe z dinarji. Ce sem zadel, je bil pirh moj, ce ne, je 
bil dinar od otroka, ki je pustil sekati svoje pirhe. Ni bilo brez zrtev pustiti
sekati in uniciti lep pirh. Najbolj prijetna se mi zdi je bila hci Andreja, ki je
imela takrat okoli 6 let. Pri sekanju pirha sem ji ostal dinar dolzan. Ko sta
zvecer z mamo v postelji molili ocenas, sta prisli do stavka: odpusti nam nase
dolge, kakor tudi mi odpuscamo svojim dolznikom, prekine Andreja molitev
in pravi “Ampak jaz ocetu ne bom odpustila placila dolznega dinarja.”
Ti prazniki so dali mnogokrat povod za razne norcije: Plezanje po sancah,
fucanje ali nikanje. Med eksercicijami smo morali opraviti spoved in obhajilo.
Ne vem, ce so te duhovne vaje izpolnile pricakovani uspeh.
Moram se povedati, da smo imeli za Bozic ali Veliko noc dokaj bogate
praznike brez pouka. Mene je Bozic razveselil kot nic drugega na svetu.
Priprava, jaslice, vcasih tudi smreka, Sveta noc, potice. Ne morem popisati
te nenavadne obcutke- sreco, ko so se blizali Bozicni prazniki in Novo leto.
Teh neverjetno blazenih obcutkov danes otroci ne obcutijo. Podobno je bilo
za Veliko noc. Pirhi v obliki jajc in pomaranc, sekanje teh. Procesije podnevi
in zjutraj zgodaj. To vse je bilo predvsem v mladih, mladih letih, pozneje
8Prosi za nas.72
je bilo tega prekipevajocega navdusenja vedno manj. Vlekle so bolj dobrine.
Nasi starsi so pripravili vse za dobro telesno pocutje. Oce je vedno za veliko
nedeljo narezal sunko in delil druge dobrote. Duhovno je vedno zaostajalo,
ker sta oba imela prevec skrbi z vso obrtjo in premozenjem.
Moram se povedati, kako se je Ljubljana vedla za Miklavza in za bozicne
praznike.
Za Miklavza je bilo na trgu pred Ursulinkami dvoje vrst stojnic, kjer so
bile naprodaj vse mogoce miklavzeve igrace-darila, na koncu proti Ursulinkam
pa je bila stojnica z veliko grudo mandolata. Ce za kaj drugega nisi imel 
denarja, si imel za to slascico, ki je bila res dobra. Zvecer je bila na miklavzevem
trgu promenada, kjer se je mladina rada poigravala z miklavzevimi palicami,
belimi, rdecimi, plavimi itd.
Za Bozic je bil podoben sejem za cerkvijo sv. Nikolaja. Vsa mogoca
oprema za smrekce, jaslice, mah in drugo, ki je bilo potrebno za bozicno
razpolozenje.
Danes tega vsega ni vec. Prisel je bedasti dedek Mraz in opusteli bozicni
in velikonocni prazniki.
Naj povem se nekaj o mojih potovanjih med ucenjem v srednji soli. Moj
oce je kupoval vino v Istri pri nekem Milanovicu. Ko je ta prihajal obiskat
svoje stranke, je prisel tudi v Ljubljano k nam na dom. Beseda da besedo
in tako je rekel Mil., naj me poslje oce k njim na pocitnice. Bil sem takrat
v drugi ali tretji realki in se res odpravim sam v Istro v Bagni San Stefano
Levade. Iz Ljubljane do Divace, od tod z vlakom Divaca-Pulj do postaje
Pirigerente (Buje). Med zadnjo potjo sem sedel med Italijani, ki so brali
italijanske casopise. Iz Buj sem sel s postno kocijo v Levade. Najprvo sem
prisel k Matjasicu, kjer je oce tudi kupoval pristno vino. Temu pa moj obisk
ni bil vsec in me je peljal k Milanovicu. Ne vem koliko casa sem prebil tam,
mislim pa da kakih 7 dni. Jaz sem hodil samo z Milanovicem, akoravno je
bila druzina stevilna. Obedovala itd. sva sama v posebni sobici. Obcasno sva
sla v Levade, kjer je bila gostilna in so mnogo balinali. Kmetje so bili borno73
obleceni. Na hlacah npr. je bilo toliko krp, da skoro nisi spoznal prvotnega
blaga. To me je zelo cudilo. Pri nas ni bilo izobilje, ali takih cap nismo
nikdar nosili. Jedel in pil sem dobro, kje sem pa spal ne vem. Ko prasam
za stranisce, mi pravi Milanovic stojec na pragu hise. Vse polje, kolikor ga
vidite, je vse na razpolago za odlozitev odvecnega. Mores pa iti tudi v hlev.
Enkrat smo sli v Motovun (Montana), ki lezi na hribu. Govorilo se
je vprek hrvasko in italijansko. Montana je bila italijanska, okolica pa po
vecini hrvaska, je pa skoro vsak boljsi kmet govoril tudi italijansko ali je po
italijansko lomil.
V sobi, kjer sva z Milanovicem jedla, sta viseli dve podobi, ena z naslovom
“Io ho datto ….”, druga “Io ho datto al kreditte”. Domov sem se vracal
po ozkotirni zeleznici Trst-Porec-Parenzo, kjer je bila Levada postaja. Ta
zeleznica je sla kot koza gori in doli naokoli. Lep razgled pa je bil na morje,
ko se je dokopala do njega, Koper-Izola-Piran-Trst. Kljub moji mladosti
sem nasel v Trstu juzni kolodvor, od koder sem se odpeljal v Ljubljano.
Ozkotirna je obstala na drzavnem kolodvoru. V Trstu sem bil zejen in sem
kupil limonado, ki so jo limonarji vozili v posebnih zabojih. Imel sem jo v
ustih do Ljubljane.
Drugic sem bil tam o Bozicnih pocitnicah. Bil sem tam le kratek cas.
Vozil sem se v obe smeri z vlakom.
Med mojim drugim obiskom pri Milanovicu sva se pogovarjala o Triglavu.
Povedal sem mu, da je njegova severna stena navpicna in visoka 300m. Ni
mi verjel in je mislil, da ga vlecem.
Nato je prisel za Miklavza in hotel na vsak nacin videti Miklavzevanje.
Jaz se nisem ali se nisem hotel spomniti, da v Ljubljani obhajajo ta praznik
svecano in javno pri raznih drustvih. Peljal sem ga v mesto in mislil, da
bomo na cesti srecali Miklavze in parkeljne, pa je bilo kot zakleto, da nisva
nic videla.
Na neko binkostno nedeljo sem se odpravil v Postojno na ogled jame.
Takrat je bila najmanjsa vstopnina.74
Moj zelenjamski pajdas Joze Crnjac je bil ministrant pri sv. Petru. 
Seveda je ministriral tudi pri nasi skupni masi za nizjesolce 1-4 razred. Enkrat
mi pravi, pojdi tudi ti ministrirat. Res sem nekaj prebral tiste ministrantske
besede seveda latinske, pa mi ni slo, bilo je premalo volje. Neke nedelje pa
pravi pristopi! Res sem sel v zakristijo, kjer me je videl Dr. Jerse, nas kate-
het. A ti bos pomagal, mi pravi. Da, poskusil bom. No bil je le poskus-
polom in nikdar vec.
Prej sem govoril o Milanovicu. No kadar je prislo vino v jeseni za nas,
je bilo veliko vrvenje. Pripravljati klet za sprejem sodov, ciscenje itd. Konji
so vozili sode, treba jih je bilo razloziti in cimprej spraviti v klet. Domaci in
tuji pomagaci so imeli polne roke dela, predno je prisel sod na svoje mesto.
Ni bilo igraca 500-600 l sode uravnavati, da je bila veha zgoraj, cepine pa
spodaj. Tu je bil oce vodja in ni smelo se zgoditi nic brez njega. Sode smo
valili po dvoriscu do dvoriscnih kletnih vrat, potem pa dalje. Nekoc je dobil
oce sod, ki je drzal okoli 900 l. Po stari poti ni slo. Imel pa je pripravljeno
odprtino v veliko klet, ki je bila dostopna iz dvorisca st. 2. Odkrili so vse
deske, si za drzanje soda nekaj pripravili, zaceli spuscati tezko gmoto z vrvmi.
Kar naenkrat se je zagozdil in ni slo nikamor vec. Nek trenutek pa se je sod
zamajal in padel z visine dobrih 2 metrov. Vsi so pravocasno odstopili, tako
da poskodb na ljudeh ni bilo. Vendar je sod tam, kjer je zadel na trdoto,
dobil poskodbo in je zacelo curljati vino. Spravili so ga hitro na lege tako, da
je bil poskodovani del soda (doge) zgoraj. Pozneje, ko je bil sod prazen, je
oce napako popravil. Sod je potem stal v kleti in je sel ven prazen dolgo let
po tem dogodku, po ocetovi smrti, ko je mama razprodajala odvecne sode in
stvari.
Ce pa je prislo vino iz Brd, je prispel zraven tudi kostanj in suhe ge. To 
je pa bilo nekaj zlasti za otroke, za nas.
Bile so pocitnice mislim po drugem ali tretjem razredu realke, ko pride k
nam zena nekega soboslikarja in pravi mami, ce bi me pustila, da jim grem
pomagat. Mama ni dolgo premisljevala in pritrdila. Najpreje smo bili v hisi75
Sembrek na Bezenskovi ulici. Hisa je bila nova. Pleskali smo vrata in okna. 
Seveda je slo sprva malo nepravilno, a me je delo samo hitro izucilo. Rocen
pa sem tudi bil. Po tem delu, ko smo mislim tudi sobe slikali, sem sel v hiso
sv. Petra cesti st. 25. Tu smo slikali sobo neke boljse gospe, ki je bila Nemka.
Takrat smo slikali stene s sablonskimi papirji- mustri. Na vrhu in spodaj pa
je bilo treba zakljuciti “malarijos crto. To pa je bilo ponavadi tezko delo,
ni bilo enostavno potegniti popolnoma enako debelo crto. No jaz sem se
temu hitro privadil in sem, mislim vsaj, tudi tu potegnil crte. Narocnica s
slikarijo ni bila zadovoljna, okregala nas je. Bile pa so stene deloma vlazne
in slikarija ni mogla biti dobra. Kako se je to koncalo ne vem. Potem smo
delali v hisi-gostilni na severnem koncu Metelkove ulice na levi strani. Tako
svinjskih prostorov ze dolgo nisem videl. Scurkov pa kaksnih in koliko si 
hotel. Meni se je tisto delo po nekem casu tako zagabilo, da sem pustil delo
in slikanje sob. Ostal sem doma. Nekega dne pride gospa-slikarski mojster k
nam. Z mamo sva ravno sedela na stopnicah. Prisla je placat moje delo. Ne
vem koliko je bilo. Obenem pa me je zelo prosila, naj ji pridem se pomagat.
Nisem sel akoravno mi je ponudila placo pet kron na dan, kar je bilo ze za
pomocnike mnogo. Iz tega soboslikarskega in pleskarskega dela je sledilo,
da sem doma vse sam preslikoval in pleskal. Tako sem moral prepleskati vsa
okna hise st. 2 in zapadno steno te hise prepleskati. Pri dobri volji sem nekoc
preslikal tudi sobo pri Majcnovih, zaradi mojega dobrega sosolca Toneta, o
katerem sem ze govoril.
Hocem povedati se, kako je neka vdova spravila h kruhu svojih 6 primeroma
se majhnih otrok. V dvoriscnem poslopju hise st. 2 na severni strani je
stanovala, ko sem jaz hodil se v ljudsko solo, gospa Kordin. Njen srednji sin
Tone je hodil z menoj na Ledino. Slabo je zdeloval. Naenkrat zgubi on in
se pet njegovih bratov in sester oceta. On je sel potem v Marjanisce in tam
zdeloval z dobrim uspehom. Stanovanje, ki so ga imeli pri nas, je obstojalo
iz kuhinje 3×3,5 in sobe 5×3,5 m. V sobi je lezalo torej 5 ljudi, od katerih je
bil Jobi najmlajsi, nekako tako kot jaz. Kordinka je s trdim delom, hodila je76
prat, pospravljat, ribat gospodi prostor, skratka, opravljala je najnizja dela,
da je posteno spravila otroke na noge. K nam je prisla, ko je bila ze vdova.
Pepe najstarejsi je postal kljucavnicar, Ivan tudi, Micka je bila sivilja in je
porocila Franceta Smole, Gustl je postal knjigovez in Jobi je postal mizar.
Ta je bil moj mladostni tovaris, s katerim sem se prav rad igral. Bil je pa
vedno malo smrkav. Vsi so pomrli razen enega, ki stanuje v nasi blizini.
Hocem pa povedati nekoliko vec o Tonetu, s katerim sva se srecavala tik
do njegove smrti. On je ostal v Marjaniscu, tam maturiral, sel v ljubljansko
semenisce in tam bil tudi posvecen. Vrnil se je v Marjanisce, kjer je postal
prefekt. Tamkajsnji vodja Marjanisca je bil prelat Kalan, ki je veljal med
ljubljanskimi visjimi krogi za krajno postenega in blagega cloveka. Meni ga
je predstavil Tone Kordin, ko je sedel pri svojem cebelnjaku, ki je stal na
koncu dvorisca. Kalan je hotel imeti za naslednika Toneta, vendar so po
Kalanovi smrti nastale politicne homatije med klerom in je Kordin moral
v St.Vid za prefekta, ravnatelj Marjanisca pa je postal dr. Joze Pogacnik. 
Tone je v zadevi moje poroke z Nataso posredoval pri moji mami, ki ga je
zelo upostevala, da mi je dala k tej poroki prosto pot. Zacetka pa ni hotela
nic slisati o moji poroki z Nataso, ces, da nima nic in da je Primorka. Tone
je potem bil poklican v Skopje, kjer je bil kanonik ali se kaj vec pri skofu
Gnidovcu. Videl sem ga se enkrat, ko je prisel v Ljubljano kot kanonik. On
mi o njegovem slucaju glede vodje Marjanisca ni nikoli nic omenil, zadevo
mi je mnogo pozneje pripovedoval nek duhovnik. Toncek je v Skopju zbolel
na tumorju v glavi. Bilo je z njim menda potem hudo. Prisel je v bolnico
v Ljubljano, kjer je tudi umrl. Tega je ze okoli 30 let. Tone je bil res blaga
dusa, da ni postal vodja Marjanisca, je mogoce vplivalo tudi njegovo poreklo.
Ko sem ze pri Kordinovih, povem se tole zgodbo. Moj oce je imel tik
ob Zeleni jami zelezne lanterne. Dobil jih je pri posti, bile so ze stare. Bilo
jih je menda 5. Neke noci so neki podjetni, gotovo vinjeni fantje ocetove
lanterne zvalili v Zeleno jamo. V takratni Zeleni jami ni bilo tezko uganiti,
kdo so bili zlikovci. Med njimi je bil Kordinov Pepe. Ko moj oce neke noci77
ob Zeleni jami opazi Pepeta, ga prime, zavrti in zaluca v pepel v jami. Ata,
ata, prosim vas, pa ni nic pomagalo. Lanterne so neke noci spet lezale na
prejsnjem mestu. Oce je mogel s Pepetom to storiti, ker je bil Pepe suhljat,
oce pa nenavadno mocen.
Jaz v srednji soli nisem imel nobenega stalnega prijatelja. V vsem sem
bil sam. Tak sem bil z malimi izjemami potem skozi vse zivljenje. Imel sem
seveda dve sestri, pogresal sem pa zelo enega brata.
Ko sem bil v visjih razredih srednje sole, sem imel svojo sobo v podstrehi
hise st. 1. Ta soba je merila okoli 3.00×3.00 m in okoli 2.00 m visoka. Iz
te sobe so me nasilno izselili sele leta 1931. Povem, da sem vso srednjo solo
izstudiral pri petrolejki. Kako dobro se da pri njej delati, sem uvidel v moji
mladosti, resda pri zdravih oceh. Kako se pa danes obnese umetna luc.
Moram se povedati, da je bil Feliks velik prijatelj cvetlic in rastlin in je
imel svoj herbarij, od katerega imam jaz se sedaj 2 lista, ki sta po vecini
ze prazna. Feliks je lovil tudi metulje in jih je imel za celo skatlo, ki je
seveda ze zdavnaj sla v nic. Posebno pozoren je bil na zuzelko govnjac, po
nemsko “Dreckkafer”. Tega je vedno dobil v jami, kjer so pasli tudi krave.
Ta je naredila plosco-govno, v kateri se je redno nasel govnjac. To je delal z
velikim veseljem. Enkrat je s obertom ustrelil vrabca, ga polozil na mizo,
nakar ga je takega narisal. To je bil brat redkih sposobnosti, za katerega mi
je posebno se danes resnicno hudo.
Med mojim studijem v realki mi je umrl brat Feliks, ki je bil sicer slab
student realke, vendar nenavaden risar. On je mislim leta 1908 kakor ze nekaj
let prej pomagal pri zidarjih, ko so zidali danasnjo ginekologijo v Slajmerjevi 
ulici. Doma so zeleli, da je fant delal, da je kaj doprinesel k solninam, ki jih
je oce za njega placeval. Tam, kjer je nazadnje delal, je bil poleg stavbisca
velik sadni vrt. On je rabutal zrelo in polzrelo sadje in ga nosil v podstresje
pod svojo blazino, kjer je on spal. Nekoc se zgodi, da mu je nedozorelo sadje
skodovalo in je dobil strasne bolecine. Nic ni pomagalo in je moral iti v
bolnico. Tam so ga rezali, mislim na slepicu. Stvar ni dobro uspela, prisel78
je domov in mu je odpadek hrane uhajal ven na levi strani trebuha. Lezal
je v postelji in oce ter mati sta mu na vso moc stregla. Ko je bil pokonci,
je bil lep visok fant. Nazadnje so rekli, da bo sel se enkrat v bolnico in da
mu bodo vse uredili. Bil je zopet rezan in umrl mislim na infekciji. To je
moralo biti na pomlad leta 1909. On je zapustil risarije iz realke in nekaj
risarskih knjizic. Kaksna skoda. On je ze v svoji mladosti prebiral mladinski
casopis “Die Jugend”. Tam so bile tudi risarije Gasparija, ki jih je mocno
kritiziral. Za svojega risarskega profesorja A. Kozelja pa je rekel, da sploh ni
risar. Sanjal je vedno o akademiji za slikarstvo. Jaz sam sem takoj razlikoval
moje od njegovih risb. On je imel Schwung der Hand.”  9 Midva sva se nasploh
zelo dobro razumela. Bil pa je casih tudi hud. Kmalu po Feliksovi smrti je
preminul tudi 3-letni Rajko. Leta 1913 pa je umrl drugi Feliks, tudi okoli
3 leta star. Oba zadnja sta imela vnetje mozganske mrene. Boleti je zacela
glava, nastala je vrocina, iz dneva v dan je bilo slabse, po 14 dneh je pa
omahnil.
Jaz sem zelo zgodaj vozil kolo. Spocetka so bili tisti “na moras”. Mislim,
da me je prav Feliks naucil voziti kolo. To pa je bilo ocetovo. Sprva sem sedel
na sedlu in poganjal s prekratkimi nogami enkrat levi, enkrat desni pedal.
Slo je pocasi, pri vecjih vzponih pa sploh ne. Potem sem vozil tako, da sem 
dal desno nogo pod vodoravni precni drog. Tako je slo z obema nogama.
Kolo je bilo potem doma kot lep pripomocek za cim hitreje opravljanje poti
in pa dobave lazjega blaga, posebno tobaka. Tudi smo radi sli na Dobrovo,
zlasti oce, ki jo ni mogel pozabiti.
Predno smo sli k maturi, smo sli: Petrovcic, Vrbic, Pipan, Oset, Matko
in jaz na Grad, da bi se po 7 letih uspesnega solanja od 1. do 7. razreda
ovekovecili. Napravljeni so bili trije posnetki, ki jih se danes hranim. Danes
smo se trije zivi, Matko, Oset in jaz.
K maturi nismo prisli vsi obiskovalci 7. razreda realke, ker so nekateri
9Dobesedno Zamah roke.79
prostovoljno odsli k vojakom in so takim dali “Kriegsmaturo”.10 Med temi
je bil, kolikor se spominjam, Franc Drzaj, ki je bil v soli dober slovenscar in
pevec, Alojz Klemencic, ki je bil dober risar in dober opisnik, Mile Uran in
morda se nekateri. Kam je zginil Herman Hus, pa res ne vem.
Franc Drzaj je bil oce pevke Marjane Drzaj. Drzaja sem po 1. svetovni
vojni srecal nekoc na cesti. Zelo se je zresnil in bil usluzben na posti v
Ljubljani. Je pa kmalu potem preminul.
Jaz sem naredil 7 razredov realke za “gut”, maturi pa z Stimmeneinhelligkeit”. 
Na realki so studirali Slovenci in Nemci. Ker je bilo za samostojen 7. razred
premalo slusateljev, so se spojili z nami Slovenci. Nas je bilo okoli 4x vec kot
Nemcev. Zacetka smo se malo cudno gledali, potem pa smo se znasli. Zid Lo- 
rant je precej hodil okoli mene in sem mu narisal nekaj programov iz opisne.
Vedno mi je rekel:”Du wirst die Matura mit Auszeichnung machen”.11 Jaz
sem mu odgovoril:”Geh weg, und rede keine Dummheiten”.12 Nekateri od
Nemcev so govorili kar dobro slovensko, npr. Pammer in Kitaga. Najbolj
neroden je bil Marquis von Gazzani, cudna, visoka gura. Po maturi smo
se slikali s prof. dr. H. Svobodo. Sliko imam se danes in nastevam najprej
Slovence:
Flis Drago, +Zavrsnik Joze, +Cernivec Joze, Oset Stanko, +  Sircelj Mirko, 
+Vrbic Pavel, +Dagarin Rainer Srecko, +Hribar Boris, Gregorac Franc,
Harmel, ki pa je bil Hrvat, Suhadolc Anton, +Demsar Ivan, +Petrovcic Fe-
liks, ki je bil v vseh 7 razredih odlicnjak, ..?.., +Pipan Rudi, Matko Anton.
Mrtve sem oznacil s +. Ne vem pa, ce je to tocno.
Od Nemcev so bili: Pammer, Corant, Gazani, Kitaga, Steinherz in Gliha
Johan. Kdo od teh so se zivi, ne vem.
Naj se navedem zivljensko pot nekaterih somaturantov, vkolikor o njih
kaj vem.
10Vojna matura
11Maturiral bos z odliko.
12Pojdi, pojdi, ne govori neumnosti.80
Flis Drago ne vem, kaj je pocel. Zaversnik Joze je studiral strojno
inzenirstvo v Pragi, sel k zeleznici, postal pomocnik direktorja, sel v pokoj in
zivel nekaj casa sem v druzinski hisi. To so zavolj nove bolnice podrli, on pa
je prisel na Tabor v dom za upokojence. Nazadnje se mu je nekaj zmesalo
in kmalu je umrl. Star je bil nekaj cez 70 let.
Crnivec Joze je studiral mislim na Dunaju arhitekturo in bil potem na 
banski upravi, po vojni vazen pregledovalec nacrtov in urbanist. Je pred
nekaj leti preminul.
Oset Stanko, o katerem nic ne vem. Sircelj Mirko, tudi o tem nic ne vem. 
Vrbic Pavel. On je studiral v Ljubljani rudarsko. Bil potem dolgo casa
v Trbovljah. Po 2. svet. vojni je bil mislim pri geoloskem zavodu. Bil je
ozenjen in imel eno hcerko.
Dagarin je studiral v Beogradu, ostal tam, se ozenil in kmalu umrl. Jaz
sem pri njemu prenocil leta 1928 in 1929, ko sem delal sposobljenostni izpit.
Doma je bil on iz Skofje Loke. Njegov oce je bil “kampelmohar”.  13
Rainer Srecko je sel k zeleznici. Ker je bil dober risar, se je zacel ukvar-
jati z nacrti za zgradbe. Po njegovih nacrtih so bile narejene hise “Fondza
stadionom. Nekaj casa se je hodil posvetovat k Plecniku. Takrat je nastala
zeleznicarska hisa v Prazakovi ulici. Je kmalu po 2. svetovni vojni umrl.
Hribar Boris je studiral v Pragi strojnistvo, tam je nasel tudi svojo
bodoco zeno. Doma je bil tehnicni direktor v tovarni nogavic ob Zaloski
cesti. Boris je bil zlata, prezlata dusa. Meni je naklonil mnogo del v tovarni
in izven nje. Mislil je, da bo postal lastnik tovarne, vendar so ga izigrali,
lastnik je postal Peter njegov brat. Peter je mene iz tovarne izlocil in dobil
druge strokovnjake.
Kaj je potem pocel Boris, ne vem. Vem le, da je s sinom Robertom
zidal vecjo stanovanjsko hiso v Sp. Siski. Po drugi svetovni vojni je zaman 
zelel dobiti pokojnino, bil usluzben pri Industrijskem biroju kot knjiznicar
13Izdelovalec glavnikov81
in kmalu umrl. Nekaj casa pred koncem je bil se pri meni, ali bilo je ze zelo
hudo. Njegova zena je umrla v domu na Taboru. Imela sta enega sina. Bog
naj sodi Borisa po njegovih nestetih dobrih dejanjih, ne po zivljenju.
Gregorac Franc je postal zelezniski uradnik. On je zvesto skliceval nase
maturitetne obletnice, ki se jih jaz nisem udelezil razen leta 1920.
Harmel je bil Hrvat, ne vem, kam se je izgubil. Menda je zivel v Zagrebu.
Demsar ni mnogo naredil in kmalu umrl.
Petrovcic Feliks je bil najboljsi ucenec skozi vse razrede. Studiral je 
gradbo v Pragi, bil nekaj casa pri podjetju Kasal, odsel koncno kot personalni
v zelezarno Jesenice, po 2. svetovni vojni je bil pri Slovenijaprojektu, najpreje
statik, potem pa teh. direktor. Po upokojitvi je odsel k gradbeni direkciji,
pri cudni bolezni izgubil nogo in nekaj let potem umrl. Pri Slovenijaprojektu
mi ni nic pomagal.
Pipan Rudi. Z njim sem bil v Zagrebu, ko sva studirala sumarsko. On je
te studije tam koncal, bil pred 2. svetovno vojno mislim najvec v Beogradu.
Napravil je doktorat. Po 2. svetovni vojni prisel v Ljubljano, se precej casa
sluzil pri gozdarstvu, sel v pokoj, dobil Kidricevo nagrado in kmalu potem
umrl. Izmed vseh sosolcev sem ga imel najbolj rad, kljub temu sva se premalo
druzila.
Matko Anton je postal inz. gradbe, je v Ljubljani in ne vem nic o njem.
Kaj je bilo z Nemci, pa v glavnem nic ne vem, le Gliha je postal strojni
inz., sluzboval najvec v Ljubljani in je sedaj v pokoju.
Naj povem nekaj se o nekaterih mojih sosolcih 7. razreda realke, ki so
odsli pred maturo.
Hus Herman je bil visok vendar bolehnega videza. Studiral je arhitekturo 
pri Plecniku, nazadnje morda tudi pri Vurniku. Bil je velik idealist in se
svojih nalog lotil z vso vnemo in dobrim obcutkom. Med drugim je napravil
nacrt za cerkev na Kodeljevem. On se mislim ni pecal z vodstvom svojih
del, deloval je kot svoboden arhitekt, a ni dolgo vzdrzal, zato je sel ucit na
srednjo tehnicno. Umrl je se primeroma mlad, ne vem, ce je dosegel 60 let.82
Bil je porocen in imel hcerko.
Klemencic Lojze je studiral rudarstvo. Bil je sposoben in je imel pred
2. svetovno vojno lasten rudnik premoga. Po tej vojni je vse izgubil in tudi
kmalu klonil.
Magajna Lojze je bil doma iz Vrem blizu Divace. Trcila sva prvic v Sisku
leta 1918, ko sem sel v Sarajevo. Dal mi je nekaj praskov, ker je bil zaposlen
pri vojaski zdravstveni postaji Sisak. Nato sem ga srecal leta 1921 v Brnu,
kjer je studiral zivinozdravnistvo. Ni mu slo dobro, cemur sem se zelo cudil,
ker je bil na realki dober student. Pozneje, ko sem bil ves zazrt v svoje osebno
delo, se zopet prikaze Magajna na mojem domu. Nastopil je zelo skromno
kot prosilec. Pobit je odsel in od tedaj ga nisem vec videl.
Uran Dobromil ni bil posebno dober ucenec, saj je 5. ponavljal. Studiral 
je strojno v Brnu, nato sel k zeleznici. Bil v delavnicah v Mariboru. In
je leta 1940 prisel nenadoma k meni, da mu naj naredim nacrt za njegovo
stanovanjsko hiso na Vicu. On in njegova zena, ki je bila Marnova iz Vica,
sta moj osnutek sprejela, nakar je bila hisa leta 1941 gotova. Tedaj je moral
iz Maribora in se je naselil v novi hisi in sluzil pri zeleznici. Po vojni je
sel mislim zopet v Maribor, od tu pa v Belgrad, kjer se je zelo izkazal. Za
nagrado so ga poslali v Ljubljano na razpolago Unverzi. Postal je profesor
na strojni fakulteti. Zagrabila ga je huda bolezen, ki ji je podlegel, mislim
da se pred letom 1970.
Wolf Bogomir. On sicer ni bil moj sosolec, ker je bil za leto mlajsi, pa sem
ga nasel v Judenburgu kot za vojno nesposobnega enoletnega prostovoljca.
Tam sva nekaj casa skupaj stanovala, nakar sva sla oba v Gradec v o cirsko
solo. Bila sva tako mnogo skupaj, sahirala, kvartala in biljardirala. Po prvi
svetovni vojni sva se znasla v Zagrebu na sumarski fak. Nato sva se znasla
v Ljubljani na visokosolskem tecaju. Nato sva si postala res dobra tovarisa
in je on dan za dnem iskal mene na domu, kjer sva studirala in risala. Tudi
moji starsi, zlasti oce, so ga imeli zelo radi. Tudi moja mala sestra Ancka.
Odsel je leta 1920 v Brno, kjer je studiral strojnistvo. Leto kasneje sem prisel83
za njim v Brno, vendar tam nisva imela prejsnjih stikov. Bil je predsednik
studentovske-slovenske, morda jugoslovanske zadruge.
Pri neki delitvi podpor, ker je dinar zgubljal na veljavi, mi je celo ocital
naso hiso v Zeleni jami ces, vi imate. Kljub temu mi je nekaj naklonil. Koncal
je leta 1923 in sel k zeleznici. Bil je v Mariboru, od tam sel v Beograd, kjer
je prezivel nesreco leta 1941. Prisel je v Ljubljano in bil dodeljen lokalnemu
ministrstvu za promet. Zatem je prisel v Metalurski institut kot znanstveni
sodelavec. Tu je prisel v stik z neko francosko rmo, ki mu je nudila dober
zasluzek. Skoro sleherni dan je potoval s svojim ckom. Mnogo je trpel zaradi
svoje zene, ki je bila 30 let bolna na crevesju. Trpel je tudi zaradi svoje hcere
Tatjane, ki se je po brodolomu porocila z nekim Italijanom. Tatjana je bila
umetnostni zgodovinar. Druga hci je bila solidnejsa in je pravnica. Bogo
je mnogo, mnogo zasluzil, pri svojih zenskah pa ni nasel dobre urice. On je
zelo rad prihajal k nam, od casa do casa spoznaval mojo druzino. Pri teh
prilikah smo se o mnogocem pogovarjali, pri tem pa je on zelo rad srknil
dobro kapljico.
Bil je dober Slovenec, zgovoren, izredno saljiv, pa casih tudi zalosten
zaradi svoje druzine. Vse je prenasal vdano. Mislim, da on v Ljubljani ni
imel se enega Toneta, ki ga je rad imenoval Tonck. Ko je bil zadnjikrat pri
nas, sem ga pogledal v oci, ki so bile nenavadno svetle- steklene. Vznemirilo
me je. Vprasal sem ga, ce je zdrav. “No prav nic mi ni, pocutim se izvrstno”.
Cez neke 3 tedne ga je nasla kap. To je bilo leta 1974. 
Casih je prisel z avto in prasal, kam gremo. Tako smo sli enkrat na 
Uhanje, drugic v Kocevje in Stifto, tretjic v Radece. 
Tudi jaz sem zgubil edinega Bogota. On ni bil veren, bil pa je marljiv,
posten in sicer v vsem v redu fant. Zakaj ne bi nasel Tam-na drugem svetu
dobrega mesta!
Pri nas doma o moji maturi niso nicesar vedeli, akoravno sem se jaz za
maturo pripravljal bolj kot za obicajen studij. Po maturi so fantje priredili
neko slavnost, mislim na Privozu, nakar so priredili neko macjo godbo pri84
hisi, kjer je stanoval prof. Burian, Cing-  Cang, ki ni bil priljubljen, nakar smo 
se v groznih urah razsli. To je bilo 15. VI. 1915.
Moja mama je opazila, da nekam okoli hise postopam in me vprasa:
Si ze naredil maturo? odgovorim “Da”. No ves kaj, dosti si nas veljal,
da si prisel do mature, zdaj pa glej, da gres v sluzbo. Jaz sem namrec
pricakoval odhod k vojakom. Mamo vprasam, “Kam v sluzbo?Bos ze videl”,
pravi mama. Z ljubljanskim progovnim mojstrom sta se ze dogovorila, da
pojdem v njegovo pisarnico. Receno storjeno, zacel sem hoditi v sluzbo.
To je bilo menda zacetkom meseca julija. Progovni mojster je bil gospod
Pezdir. On z mano ni delal precec obzirno, bil je pac resnicni mojster, ze v
letih okoli 40. Nisem pri njem dolgo pisal, ko so me poklicali na progovno
sekcijo, ki je imela prostore v 1. nadstropju kolodvorskega poslopja. Tu me
je sprejel g. ing. Stern, vodja sekcije ljubljanske. Bil je to moz okoli 40 let
z ocali, precej plesast in z nekako stokajoco govorico. Bil je Madzar, tu pa
je govoril samo nemsko. Imel je zeno in otroke in stanoval v istem poslopju
kot je bila sekcija, vendar desno od stopnisca, docim je bila sekcija levo od
stopnisca. On me je seznanil z vsem osobjem. Ceh inz. Muller, nek nemski 
tehnik, blagajnik Adlesic, uradnik Spindler, ze star moz z dolgo brado in
pleso, nadzornik Italijan Zenk…, uradnik Masle, zelo zgovoren moz, ki je
rad govoril o svojih zelezniskih iznajdbah, sluga g. Hrovatin in tekac Bajec.
Zenske ni bilo nobene. Jaz sem delal najpreje pri inz. Mullerju, kjer sem 
vedno kaj risal. Nisem se mogel nacuditi nacrtom-posnetkom, ki so prihajali
iz dunajske direkcije juzne zeleznice. To je bilo crno na belem tako, da sem
se casih zelo trudil, da sem jih spoznal za kopije in ne originale. Mi smo
se pri sekciji mucili s kopijami, ki smo jih razvijali v vodi. Kaj je trajalo,
predno je bil tak nacrt suh in uporabljiv. V splosni pisarni sem bil najvec
podrejen inz. Sternu. Kaj je z mojimi nacrti, me ni nikoli vprasal. Vodili
so me v delavski knjigi kot “Aushilfarbeiter”.14 Jaz sem se doma na svoj
14pomozni delavec85
nacin zabaval s prijatelji, ki so bili se doma, prav malo z dekleti. Hodili smo
se kopat na Savo, obhajali velikonocne in bozicne praznike, medtem ko je
vecina mojih sosolcev in znancev bila v vojski ali pa v vojni. Nekoc mi je
pisal Tone Majcen iz fronte, naj mu posljem obstojece Zupanciceve pesmi. 
Pisal mi je tudi Sovre, Brinovec in se nekateri. S Crnjacem sva se slednjic, 
zadnjic kopala na Savi, resevala neke pobe, ki so padli iz splava. Crnjac je 
enega res resil, jaz sem se pa komaj sam, ko sem reseval.
Dokumenti in fotogra je
Iz osnovne in srednje sole so ohranjena skoraj vsa semestralna in letna spricevala,
precej dokumentov iz prve sluzbe na zeleznici in malo fotogra j.
1. Solsko naznanilo za 1. razredddd v I. petrazredni deski ljudski soli v 
Ljubljani v letu 1903/4. V vseh stirih semestrih je imel same enice
(odlicne), manjkal je le 4 dni. Razrednicarka Grosljeva.
2. Isto za 2. razred. Se ze pojavijo dvojke in trojke.
3. Isto za 4. razred. Prevladujejo dvojke in trojke. Glej komentar inz.
A.S. o tej zadevi. Razrednik Pavcic.
4. Isto za 5. razred. Vecinoma dvojke in trojke. Razrednik Jaka Furlan.
Vsa osnovnosolska spricevala so izkljucno v slovenscini.
5. Izkazilo in svedocba (v nemscini in slovenscini), kjer je opisan premozenjski
status druzine Suhadolc, izdano 15. 10. 1908. Verjetno ga je inz. A.S.
potreboval za oprostitev solnine.
6. Semestrsko in letno spricevalo za 1.b razred K.k. Staats-Oberrealschule
in Laibach. Ocene zadostno in dobro, vedenje prav dobro, zamude86
pouka nic, popolnoma oproscen solnine. Razrednik Jos. Breznik.
7. Isto za drugi razred. Ocene dobro in prav dobro. Razrednik dr. J.
Slebinger. 
8. Isto za tretji razred. Slabse ocene, same dobre in ena zadostna. Razred-
nik Swoboda.
9. Isto za 4. razred. Ocene od zadostno do prav dobro. Razrednik Fr.
Jeran. Neobvezno se je ucil italijanscine.
10. Isto za 5. in 6. razred.
11. Isto za sedmi, zadnji razred realke. Ocene vse dobro. Razrednik Swo-
boda.
12. Reifezeugnis (maturitetno spricevalo). To pravi, da je enoglasno spoz-
nan za zrelega za studij na tehnicnih visokih solah. Podpisan A. Belar,
predsednik maturitetne omisije, direktor in razrednik. Vsi dokumenti
iz realke so samo v nemscini.
13. Domovnica – Heimatschein potrjuje, da ima A. Suhadolc (ne Suhadolec,
kot pogosto v dokumentih), dijak srednje sole, domovinskopravico v
obcini Dobrova. Dano 30. 5. 1915, podpis prejemnika inz. A. S. in
zupana Laznika.
14. Spricevalo o lepem vedenju potrjuje z dnem 30. 5. 1915, da je inz. A.S.
“tukaj na popolnoma dobrem glasu tyer da je bilo nje.. vedenje doslej
vedno in v vsakem oziru brez madeza”.
15. Pismo Sudbahn-Gesellschaft Antonu Suhadolcu, da je od 19. julija
1915 vzet na poskusno zaposlitev z dnevnim honorarjem 2.50 Kron na
oddelku za vzdrzevanje proge, kot je tudi v tekstu opisano.87
16. Dopis K. k. privatne druzbe Juzne zeleznice, v katerem ta potrjuje, da
je bil do 4. julija 1916 zaposlen pri njih, da ga s tem dnem odpuscajo,
da se bo mogel odzvati na vpoklic v vojsko. Tudi na Juzni zeleznici so
uradovali verjetno izkljucno v nemscini.
17. Fotogra ja ucencev 7. razreda realke l. 1915, ki so bili sosolci vseh 7 let.
Od leve: Anton Matko, Anton Suhadolc, Rudolf Pipan, Pavel Vrbic,
Stanko Oset in Feliks Petrovcic. Slikano na gradu. Vsi ti podatki so
napisani s pisavo inz. A.S. na hrbtni strani fotogra je.
18. Fotogra ja istih sosolcev verjetno iz istega casa.
19. Fotogra ja nalepljena na relie ran karton maturantov 7. razreda realke
iz l. 1915. Na hrbtni strani je inz. A.S. identi ciral vse maturante.88Poglavje 6
Avstrijski vojak
Drugi dan, mislim, da je bil ponedeljek, pridem v sluzbo in dobim vpoklic
k vojakom v Judenburg. Dokaj veliko razburjenje je v pisarni, ker smo se med
seboj dobro razumeli in Stern me je imel zelo rad. Ko pridem k njemu, mi
rece: “Ich habe mich sehr bemuht Sie frei zu behalten. Es wude gehen, wenn
sie sich noch als Einjarig-freiwilliger gemeldet hatten, als Landsturmman
wurde ich Sie leicht zuruckhalten. Ich werde mich, weil ich Sie so lange hier
gehalten habe, noch verantworten mussen”.1 Potem sem sel z vpoklicnim
listom domov. Tu je bilo razburjenja se vec. Mama je takrat nosila v sebi
zadnji mesec sestro Anko. Kupili so mi lep zelen trpezen kovceg in druge
malenkosti, ki jih mora vojak imeti. Nekega vecera sem se odpeljal z vlakom
v Celovec. Slovo je bilo kratko, mislim brez solza. Mama se rece,”Kar bos
se rabil, pa pisi.”
V Celovcu sem ze na kolodvoru obcutil, da sem postal nicla. Med kovcegi
in drugo ropotijo, med razlicnimi neznanimi obrazi sem cakal dolgo casa na
vlak, ki odpelje v St.Vid ob Glini, odtod pa v Judenburg. Mislim, da sem 
prisel enkrat dopoldne v Trauz… Vodja pisarne Zugsfuhrer Pertot me je
nekaj zafrkaval ces zakaj sem zamudil eno celo leto. Odgovorni zato bodo
odgovarjali drugje. Dodeljen sem bil mislim 4. kompaniji. Dobil sem odejo
1Zelo sem se potrudil, da bi Vas ne vpoklicali. Bi se slo, ce bi se javili za enoletnega
prostovoljca. Kot Landsturmman bi Vas zlahka zadrzal. Ker sem Vas toliko casa zadrzeval,
se bom moral se zagovarjati.
8990
in spal na slamnatem modrocu brez rjuh. Hlac nisem dobil primernih in sem
dolgo nosil svoje tenke pumparice. Bluza, suknja, kapa in neko perilo je bilo
v redu. Mislim pa, da sem se dolgo nosil svoje cevlje, visoke nogavice in
perilo. Prideljen sem bil takoj zum Unterrichtsausbildung. Tam je bil vodja
Lovsin. Ni bil neroden, ce si ga pa kaj polomil, je takoj iz njega prisla glasna
krilatica:”Wenn Sie mir nicht parieren, so lass ich Sie auf den Zirbizkogel
laufen, dass Ihnen die Zunge bis zum Nabel obhangt.”2
Imel je seveda se
druga rekla. Sicer pa ni bil hudoben. Ce si bil bolan, si dobil najpreje “drei 
Tage liegen”,3 ce je bilo huje, “7 Tage liegen”,4 ce je bilo se hujse, Aspirin
ali Pyramidon, zadnja postaja je bila “Isolierbarrake”. 5 Tam jih je pa dosti
pomrlo.
Nekega dne grem po trgu judenburskem, pa me ustavi Svitoslav Peruzzi
6
in mi rece: Ali si zdrav? Ja okoli srca bi moglo kaj biti, mu odgovorim
in Pojdi takoj k zdravniku. Meni se je koj nekaj zasvetilo. Cudil pa sem se 
Svetkotu, da mi je on to povedal, ker Peruzzijevi niso kaj obrajtali Suhadolce.
Vecna mu hvala, njegov nasvet je imel velikanske posledice meni v prid.
Sel sem k zdravniku, ki je bil takrat velik dobrotnik Janezev, dr. Tone 
Jamar. Kaj ti je, me vprasa. No tole in tole. Sleci se. Poslusa in pravi, ti
si marod in ne bos vec ekserciral. Od tedaj smo sli jaz in se trije podobni s
kompanijo na vezbalisce, mi stirje pa hajd v hosto, kjer smo se igrali. Sliko
teh 4 postopacev se imam, imen pa ne vem vec. To je trajalo nekako 14 dni
ali 3 tedne, nakar me poklice v pisarno Ersatzkompanije prostovoljec Kosir
in mi pravi: Ti bos vodil cetico maroderjev na konstatacijo v Leoben. Ne
vem, koliko nas je bilo. Ko v bolnici v Leobnu sedim, pride v predsobo nek
mlad zdravnik in pravi “Wer von Ihnen kann Deutsch?”7 Takoj se prijavim
2Ce me ne boste ubogali, vam bom ukazal teci na Zirbelkogel, dokler vam ne bodo 
jeziki viseli do popka.
3
tri dni lezanja
47 dni lezanja
5Karantenska baraka
6Svitoslav Peruzzi, akademski kipar, je bil popolbrat matere Antona Suhadolca.
7Kdo med vami zna nemsko?91
in grem za zdravnikom. Tam sem tolmacil, nakar vzame mene takoj v roko.
Ko me je preiskal, napise takozvani “Befund C”, to je za orozje nesposoben.
S tem Befundom sem sel skozi celo vojascino kljub nekaterim komisijam.
Bog placaj za tiste besede premodremu popolstricu Svetkotu, saj je ze davno
pokojni. Jaz sem o stvari kasneje premisljeval in mislim, da je Svetko mene
ze Jamarju najavil. Slovenska inteligenca pa je v Judenburgu zelo drzala
skupaj. Svetkota potem nisem vec videl, bil je vojascine oproscen in je sel
v Split. On je preje v neki uti ob poti v Judenburg zastavil kamnati kip
“Janeza”, ki ga je pozneje dovrsil v Judenburgu Lojze Dolinar. Delala pa
sta oba malo in strasno pocasi. Si mislis zakaj! Po konstataciji sem prisel v
kasarno imenovano “Wanzenburg”.8 Tam sem se seznanil z mnogimi tovarisi
kot: Bogo Wolf, Savnik, Guzelj, Mayer iz Kranja, ucitelj Levstek, ki je bil
upravitel sole pri sv. Petru v Ljubljani. Anton Bajec, Tone Kordin. Levstek
je bil kmalu odpoklican domov. Nekega dne sva imela sluzbo v Wanzenburgu.
On je bil tagskorporal, jaz pa tagsge… Do polnoci je imel on sluzbo, potem
poklice mene in mi pravi “Da ja ne bos zaspal, ce te najdejo, da bos spal,
bos hudo kaznovan, na fronti je to smrt. “Jaz nastopim sluzbo opolnoci.
Pricnem pisati karte in pisma, nato nekaj berem in zaspim do jutra. Ha
mladost. Levstik me je okregal, vendar kontrole ni bilo. Iz tega Wanzenburga
so jemali fante za razlicna dela ali pa so jih posiljali v druge tabore. Npr.
Lebring ali Weiz. Hrana je bila ves cas do Wanzenburga in tukaj tudi slaba
in gotovo tudi premalo. Dopolnila so mi poslali od doma, pa tudi denar. To
vse je urejevala moja zlata sestra Minka. 9
Nekoc sem se motal okoli pisarn IX. kompanije. Zagleda me tam dr.
Augustus Arzelin, pravnik. Zanimiv in brihten clovek, ki pa je precej pil in
imel mogoce se kako drugo hibo. On me je ze poznal in mi rece Ali znas
lepo pisati? Mislim da, odgovorim. No pojdi v pisarno, vzemi si listek in kaj
napisi. O krasno, rece Arzelin, ta ostane tu v pisarni. Tako se je tudi zgodilo.
8Grad usi
9To je ocitno iz pisem in kartic, prilozenih temu poglavju.92
Tu sem takoj srecal Habeta Jozeta. Mi, ki smo bili v pisarni, smo lahko od
casa do casa spali tudi zunaj kasarne. To sem dobil tudi jaz in smo stanovali
jaz, Oblak in Wolf v nadstropju gostilne Zum Jagerwirt, kjer je bila lastnik
M. Kaiser. Ona je imela pomocnico, ki je imela polno skrofeljnov okoli vratu.
Grda. Ampak Wolf je z njo uganjal hece, da smo se drzali za trebuhe. Wolf je
bil zelo zabaven fant. Imel je teto uciteljico v Visnji gori, imenoval jo je zlata
teta. Ta mu je posiljala obcas pakete. Takrat pa Wolf fantje, paket je prisel,
vsi vkup. Nismo odnehali, dokler je bilo se kaj v skatli. Tudi drugace sva
se midva zelo dobro razumela, akoravno sem ga tam prvic videl. Septembra
enkrat mi Pertot poveri transport bolnega vojaka: spremim ga v Novomeske
toplice.10 Po izvrsenem delu sem izrabil priliko in bil 3 dni doma. Obiskal vse
znance, tudi na Dobrovi sem bil pri Miklavzevih. Nato sem jo z nekaterimi
dobrotami odkuril nazaj v Judenburg. Takrat nisem smel spati zunaj, ker
sva s Habetom spala v pisarni, ki je bila zelo velika. Habe mi je pri odhodu
v Novomeske toplice dal pismo za svojo zarocenko Wiesthaler, ki je bila pri
Babnikovih v Udmatu. Seveda sem nesel pismo tudi nazaj. Ko sva o njegovi
zarocenki govorila, mi je zatrjeval, da je to resna stvar. Jaz pa sem Habeta
takrat ze kar dobro poznal in sem mu rekel: Ti to dekle ne bos nikoli porocil.
Tako sem se mu zameril, da dolgo ni hotel govoriti z menoj. Pozneje se je
izkazalo, da sem imel jaz prav. Nas komandant je bil najprej stotnik ..?..
Johan, ki je bil sicer Slovenec, v pisarni pa ni spregovoril besedice slovensko.
Po vojni je prisel v Ljubljano in bil usluzbenec pri casopisu Slovenec”. Glavni 
gospodar pa je bil blagi gospod racunovodja Krakar Dragi Roglic. Ko sem bil
ze nekaj casa v pisarni, me poklice k sebi in rece: Mozje v pisarni dobe poleg
menaze tudi denar. To je bila gesta: imeli smo dobro kuhinjo in se mesecni
denar. Z denarjem, ki sem ga dobil od doma, sem si lahko marsikaj privoscil.
Druga vazna oseba je bil cetovodja Drago Gorup, ki je skrbel za hrano. Kruh
je delil Pungartnik, ki si je v Badehauslu izbral ljubico Ilono. No skupil jo
10Gotovo so to Dolenjske toplice.93
je in ne vem, kako je obracunal z njo. Med nami je bil se nek Rus, Fajdiga,
Bevc, Dr. Skerlj Stanko in skladisnik za obleko in cevlje Podboj. Mislim, da 
mi je nekoc zamenjal stari suknjo za novo, ali pa mi jo celo podaril. On je
koncal v Celovcu kot izgnanec. Tam ga je srecala moja sestra Minka. Jaz
mislim, da sem na jesen 1916 postal podcastnik z eno zvezdo. Drugi nas
komandant je bil stotnik Schwerder. Bil je cemeren clovek. Schwerder ni bil
vec mlad, pa je se vedno stegoval roke po ljubezni. Nekega dne vprasa v
pisarni, kdo zna lepo pisati. Povedali so mu moje ime. Pred njegovo mizo
je dal postaviti malo mizo s stolom, meni pa je narekoval ljubavno pismo.
Hec. Tretji komandant je bil nadporocnik Kuhelj. Slovenec iz Ljubljane.
Takrat se je pojavil porocnik Belec iz Ljubljane. Navezal se je name in sva
velikokrat sedela pri Jagerbirtu. On je bil sin veleposestnika Belca iz St.Vida 
pri Ljubljani in je po 2. svetovni vojni zginil, mislim v Avstrijo. Po prvi
svetovni vojni je bil v Ljubljani bancni uradnik. Cudno.  Cetrti komandant 
je bil D. Fux, Slovenec iz Ljubljane. On je mislim markiral eno krajso nogo.
Ko sem ga namrec videl pozneje v Ljubljani, je kar lepo hodil.
Zum Schweinehandler je bila gostilna, kamor so sploh Slovenci radi za-
hajali. Bil je tam se nek hotel, ki pa za Slovence ni bil zanimiv. Jaz kot ze
povedano sem zahajal k Jagerwirtu, kjer je bilo vedno dobiti kako meso ali
se kaj drugega. Osebje je bilo zelo ustrezljivo za tiste case.
Hodili smo v pisarno dopoldne in popoldne, tako da je za razvedrilo
ostal le vecer. Nedelja in prazniki so bili prosti. Nasi visji: Dr. Arzelin,
Dr. Sajevic, o cirski namestnik Delak, G… in se nekateri so se shajali skoro
vsak vecer pri Schweinehadlerju, kjer so imeli posebno sobo. Enkrat sem bil
tu in sem zlasti obcudoval prelep smeh Delaka. Pred nekaj casa je bil tu se
Ivan Cankar, Smrekar in Sv. Peruzzi. Takrat je bilo zivljenje se zivahnejse.
Mislim, da od takrat izvira saljiva pesnitev o lepi Wahti. Zacne se takole:
V Judenburgu, Herrengasse hisa u stuka dva stoji itd. V Judenburgu je bila
tudi kavarna Zaparka, kjer so hodili boljsi krogi sahirat, kvartat in biliardirat.
Nisem bil mnogokrat tam akoravno so od tam zveneli veseli akordi. 1916 na94
jesen se je prikazal pri nas moj oce. Pri vecerji smo bili oce, jaz in Wolf
pri Jagerbirtu. Wolf ga je lomil na vse plati, tako da se moj oce ni mogel
nasmejati. Oce je bil takrat zidane volje kakor ga nisem nikoli videl. Mislim,
da se je drugo jutro vrnil v Ljubljano: Zeltweg- Cilli-Ljubljana. Meni je bilo
takrat tako dobro, da sem kupil zlat prstan ocetu in mami za njuna godova.
Prstana sta imela znotraj posvetilo vrezano. Dobila jih je Ana in ne vem,
kje sta. Enak prstan sem v posebnem pismu obljubil tudi sestri Minki, ki pa
pravi, da ga ni nikoli dobila. Skoda, ona ga je pa res zasluzila. V Judenburgu 
sem kupoval tudi nemske Reklamke in mnogo bral. Najvec sem se druzil z
Wolfom, Oblakom, Bajcem, popsebno pa s Habetom. Medtem, ko sem bil v
Judenburgu, so bili tam razni poznani ljudje. Krojac Blatnik iz Zelene jame,
cevljar Lojze Galle tudi iz Zelene jame in se nekaj drugih. Pomagal sem jim
kolikor sem mogel.
V Zaparko so hodili lepi Savnik, ki je pozneje postal zdravnik in vodja 
rakovega instituta. Dalje lepi Guzelj, ki je pozneje postal dober zdravnik-
kirurg na ljubljanski kirurgiji, Matko Mayer iz Kranja, ki je bil takrat ze
krapar in je bil res postaven fant. Vsi so bili enoletni prostovoljci.
Videl sem tudi, kako so pesadijci hodili v vojno. Tisti klic “Kniet nieder
zum Gebet”11 je pretresljiv, pretresljiv, poziv na odhod v negotovo. Sam Bog
ve, zakaj me je obvaroval tega, saj tega res nisem zasluzil. Res je pa, da kakor
sem bil skoro vedno mrk do obstojecega katolistva, na Boga nikdar nisem
pozabil. Vse 4 kompanije, ki so bile v Judenburgu z IX. vred, so bile pokorne
bataljonski komandi. To je takrat, ko sem bil jaz tam, vodil komandant
Obst Werngraber. Pisarno pa je tvoril stotnik Kiesenwetter, njegov tajnik
pa krapar Diegruber, Kocevar. Bilo je se nekaj pomoznega osobja, vendar je
bil izvrsilni element krapar Diegruber. Nesimpaticna osebnost. Takrat je bil
moj komandant nadporocnik Lusin, ljubljancan, v civilu bancni uradnik. On
me je naredil za koprola. Njemu slava in cast, on me je scitil tudi takrat, ko
11Pokleknite k molitvi.95
nisem delal prav. Ne vem zakaj sem jaz prisel iz pisarne v skladisce za cevlje
in tam tudi spal. Prihajali so vojaki s starimi cevlji, jaz pa sem jim dal nove.
Prisli pa so tudi civilisti, ne mnogo, prinesli star cevelj in sem ga zamenjal
za novega. Pri tem mi je civilist dal kepo masla. Kolikokrat je to bilo ne
vem. Morda je tako delal tudi moj prednik. Seveda je bila menjava cevljev
za civilista pregreha in se cudim, da sem v to sel. Uzival sem pa zjutraj, ko
sem dobil kavo, vanjo pa vrgel kos masla. Kako je bila kava naenkrat prav
dobra.
Prisel pa je enkrat nek tekac bataljona in zaprosil za nove cevlje. Ne
vem, kaj mi je bilo in sem mu rekel ne, kakor vi na bataljonu delate z nami
tako bom delal jaz z vami. Jaz sem se koj nato zavedel izrecenih besed in
hotel dati nove cevlje tekacu. Ni hotel. Bilo je prepozno. On je moje besede
sporocil tako ali drugace v bat. pisarno. Bil je velik halo. Prisel sem na
bataljonsko komando, kjer me je Weingraber divje nahrulil in mi prisodil
tamkajsnjo najstrozjo kazen 30 dni samice. Jecar, nek cetovodja, je prisel
pome. Odloziti sem moral vse z bajonetom vred. Pridi z menoj v jeco, prej
pa bos sel k zdravniku, ce si zmozen kazni. Takrat je bil bat. zdravnik Dr.
P… iz Trsta. Preisce me in pravi:Strafuntauglich- nesposoben za kazen-“der 
Mann geht in die Isolierbaracke”.12 Takoj sem sel tja, kjer je bil komandant
cetovodja Crtalic. Dobil sem posteljo med drugimi tezkimi bolniki, ki so 
sem in tja tudi umirali. S Crtalicem sva si bila kmalu znanca in sva skoro 
vsak vecer pri njem kvartala. Po treh ali stirih tednih mi je bivanje v tej
baraki presedalo in sem pisal nadporocniku Lusinu, da mi je tega zdravljenja
zadosti, da hocem iti vem za vsako ceno. Res je to pismo ucinkovalo. Sel 
sem pa iz Izolierbaracke najprej k zdravniku, ce lahko nastopim tisto hudo
kazen. Zopet me Dr. …. preisce in pravi: Strafuntauglich, die harte Strafe
soll in mildere umgewandelt werden,13 to je 30 Tage Kasernenarrest. To je
pomenilo, da sem sel zopet v pisarno, ven iz nje pa ne. Nekaj sem se te kazni
12Moz gre v karantensko barako.
13Ni sposoben prestajati kaze. Strogo kazen je treba spremeniti v milejso.96
drzal, nekaj pa tudi ne. Enkrat je prisla inspekcija, mene pa ni bilo v pisarni.
Tresel sem se pred posledicami, vendar inspektor ni nic ukrenil. Takrat sem
stanoval pri Jagerwirtu in sem casih cez noc ali cez dan skocil tja. Bog me
je zopet pogledal z dobrim ocesom, akoravno tega tudi takrat nisem zasluzil,
saj sem se specal s Kaiserjevo. Lusin me je potem vzel v svojo pisarno, da
sem zanj delal. Naenkrat stopi v to pisarno Weingraber. Ko me vidi, pravi
“Der Mann muss weg-hinaus mit ihm.”14 Lusin si iz tega ni mnogo storil in
je potolazil Weingraberja, da me ne more pogresati. Blagi Lusin, tudi tu
me je branil-nevrednega. Ko je Weingraber odsel, je prisel na mesto njega
za sarzo nizji Stranick. Jaz sem bil tako pogumen in sem prosil Lusina, naj
me pelje na bataljonsko komando k Stranicku, da bi mi izreceno in prestano
kazen odpustil. Lusin je zadevo spretno predlozil, nakar je Stranick rekel, da
ne more odpraviti kazen, ker jo je izrekel visji od njega. Kmalu nato sem se
zacel odpravljati v Gradec v Ocirsaspirantenschule. Takratni dezurni o cir
Pratnar mi je pri odhodu v Graz napisal v Strafauszug “fehlt heraus”.
Batalionsbefehl je bilo glasilo Bataljona, ki je izslo sleherni dan.
Se moram pravzaprav Weingraberju zahvaliti, ker me je kaznoval v Ju-
denburgu, lahko bi me ovadil na garnizon, ki je bil v Gradcu. Kar sem rekel
je bilo zelo nepremisljeno in zaljivo za Bataljon.
Kako je bil Bataljon izigran, po zaslugi, edini zaslugi mojega komandanta
Lusina. Zlat clovek.
Cela zadeva z Bataljonom je trajala skoro 2 meseca ali se nekaj vec. To
je v mesecu juliju, avgustu in septembru 1916.
Pozimi leta 1916 je umrl cesar Franc Jozef I. Da bi novemu cesarju Karlu
na novo prisegli, so nas vse, ki smo bili tedaj v Judenburgu, segnali na nek
travnik, kjer smo v hudem mrazu dolgo cakali, da bi mu kaj spregovorili. Pa
nismo, vendar je bilo zadeve nenadoma konec.
Bivsi ali bodoci ravnatelj hotela Union v Ljubljani je imel v oskrbi neko
14Moz mora proc – ven z njim.97
skladisce jestvin, ki jih je dajal o cirjem. Tudi nam enoletnim prostovoljcem
je nekaj casa dajal sladkor in kavo. Potem pa je izjavil, da nam ta pridatek
ne pripada.
Predno grem v Gradec naj povem, koga sem se v Judenburgu od znanih
ljudi nasel: Plesnicar ali Plenicar, inz. Skof, ki je bil pri “Gebaudeverwaltung”,  15
pianist Ravnik, Vinko Habe, zobar Hribovsek in Francic, umetnostni zgodov-
inar Ante Gaber. On mi je govoril in govoril reci, ki jih nisem razumel. Ni
pa ostal dolgo v Judenburgu direktor ljubljanskega Uniona, moj sosolec H.
Strem. Ta je tam imel punco, ki ji je pripravil otroka. Kako je to koncalo ne
vem, ko je bil tu, je bil bancni uradnik. Ogorelec, novomeski velikas, tudi ve-
lik po postavi. Joze Ciuha, ljubljanski trgovec. Simoncic, ljubljanski trgovec
iz Siske. Franc Strle, cevljar, ki me je nek vecer pokril s svojo suknjo, ko sem 
spal pri cevljih. Sivankar Mezin iz Gorenjske, ki nam je predelal stare suknje 
v nove. Gotovo se mnogi drugi, ki se jih vec ne spominjam. Pac mizar Rojc
iz Zg. Siske, ki mi je napravil lesen kovceg, da sem vanj spravil vso saro, 
ki se mi je ze nabrala v Judenburgu, ko sem odhajal v Gradec. Slovo od
Judenburga ni bilo zelo tezko. Prvic sem se ga ze precej najedel, drugic smo
vedeli, da se se vrnemo, tretjic nisem sel sam. Z menoj je sel Wolf, nek Zibert 
in se nekateri drugi. Sli smo meseca septembra 1917 in sicer z vlakom cez 
Bruck a.d. Mur-Gradec. Prvi dan sem spal mislim v nekem hotelu. Kasneje
v kasarni, vendar ne dolgo, ker smo lahko stanovali zunaj. Jaz in nek Zibert 
Jaka sva stanovala v eni sobi na Oeverseegasse 27. Zibert je sel potem, ko je 
vojsko odsluzil, k jezuitom. Druzina, kjer sva stanovala, se je pisala Manzoni.
Bili so begunci iz Pulja. Starejsa sta bila ze pri letih. Imela sta dve hceri
Ado in Ido. Govorili so sicer italijansko, z menoj pa so tolkli po nemsko. Ida
je bila simpaticnejsa od Adele, a je imela malo govorno napako. Enkrat je
bila dalj casa pri meni, pa sem jo poljubil in nic vec in nikoli vec. Z Zibertom 
sva imela malo skupnega.
15uprava zgradb98
V Oziersaspirantenschule Gradec so bili zastopani razni polki. Tako je
bil tam nek Ceh, ki je pokazal svoj popolnoma porascen hrbet z dlakami. 
Bili so tudi od polka st. 7, tj. koroski polk. Tam sem srecal Korosca Kocha,
ki se mi je pozneje prikazal tudi v Ljubljani.
Vsak dan smo hodili na vojasko vezbalisce. Vrste, vod, kompanija in
bataljon. Hodili smo tudi nekam streljat, po urah. Pusko pa je imel vsak.
Hrano smo imeli v kasarni. Za tiste, ki so bili v kasarni, smo delali sluzbo. V
nedeljah in sicer v prostih casih smo hodili v neko kavarno, kjer smo sahirali,
biljardirali in kvartali. Bila je blizu Gradca neka luza, kamor smo se hodili
tudi drsat. Poleg vezbanja, ki je bilo dopoldne, smo imeli popoldan tudi
streljanje. Vsa sola je odstajala iz 4 kompanij, je vodil major Bo… Tam smo
se ucili razlicnih vojaskih vescin. Tramvaj nam je dal poceni prevoz.
Jaz doma nisem mogel iti nikoli v gledalisce. Ko sem bil pred maturo,
sem poslusal predvajanje Gregorciceve Oljki, ki jo je spesnil komponist Anton
Lajovic. Komaj sem vedel, za kaj gre. V kino sem hodil casih kot dijak,
pozneje ne vec. Bilo je skoda denarja in casa. V Gradcu sem pa bil prost,
dobil propustnico za nocno uro preko 9 in sem si privoscil v operi mnogo
predstav. Don Juan, Letni …, Roze von Stambul, Slepa s palico in se kaj.
Enkrat nisem imel dovoljenja za cez uro. Dobil me je nek o cir, ko sem sel
domov. Vprasa me “Wo waren Sie?”16 odgovorim “im Theatr”in me pusti
naprej.
Hrane je bilo malo. Pomagali so mi domaci. Imel sem sreco: Majcenovega
Toneta bratranec Ludvig Zupin je bil v Gradcu na vojaskem uradu in je sel
veckrat v Ljubljano in odnesel perilo, prinesel pa zopet cisto perilo in jestvine.
Druga posta je bil Galetov Karl. Morda se kdo. Zasledili smo, da je v neki
hisi glavne ulice neka zenska pekla palacinke za vsakega, ki je prisel tja. Bile
so tanke kot papir in niso nic zalegle.
Med predavatelji so bili razni o cirji, predvsem B… Bilo je ze v mesecu
16Kje ste bili?99
novembru, ko zopet govori on. Naenkrat vprasa, kdo ima skupaj njegova
predavanja. Jaz sem si za njegova predavanja kupil poseben zvezek s trdimi
platnicami in sem vanjga pisal in risal, kakor je to delal B.. Na njegovo
vprasanje se stegnem in mu dam moj zvezek. On ga lista in lista, vse je
bilo v istem redu in nacinu. Nazadnje mi ga vrne in rece “Meisterhaft”.17
Pri vezbanju nisem bil dober ali ta zvezek mi je pripomogel do zelo dobre
uvrstitve. Wolf pa je bil boljsi vojak in je dobil se boljso uvrstitev.
Za cas mojega bivanja v Gradcu moram povedati se tole. Srecal sem
kostajnarja, mislim prav na mostu cez Muro, kupil nekaj kostanja in opazil,
da je bil prodajalec Slovenec.
V kompaniji smo bili zmesani Slovenci, Cehi, Nemci. B.. je bil po rodu 
Ceh, ali velik Nemec pri bataljonu. On  Cehov ni mogel videti, ker so se proti 
Rusom v boju slabo odrezali.
Ko smo solo koncali, mi pravi B…:”Bitte seien Sie so gut und leihen Sie
mir Ihr Heft meiner Vorlesungen. Mir wird er nutzen in nachstem Jahr.”18
Dal sem mu ga in mi ga vrne, ko sem bil v Sarajevu. Imam ga se danes.
Drugim predavateljem nisem posvetil vecje pozornosti.
Nek vecer sem imel v kasarni sluzbo in sem se sprehajal pred kasarno.
Kar naenkrat se mi prikaze mlado prsato dekle, okroglega obraza. Jaz jo
nagovorim. Ona prijazno odgovori in sva se hitro domenila za drug vecer
za sestanek. Ona je zelo lepo govorila nemsko in se zelo rada smehljala.
Kolikokrat sem jo stisnil k sebi in poljubljal ne vem in samo poljuboval.
Dopisovala sva si potem do leta 1920. To leto sem jo obiskal. Ampak groza,
tistega prsatega okroglolicnega cloveka- dekleta ni bilo vec. Bil sem do kraja
razocaran. Spal sem potem v hotelu mislim Zu den 3 Raben”. Ona za menoj, 
jaz jo podim nazaj. Vendar se vsili v mojo sobo in se vleze k meni “Das habe
ich fur Dich gespart.”19 Jaz vsemu temu nisem verjel in sem jo s silo spravil
17Mojstrsko.
18Bodite prosim tako dobri in mi posodite Vas zvezek. Meni bo naslednje leto koristil.
19To sem hranila zate.100
iz sobe. Drugi dan sva se zopet srecala, bil sem celo na njenem domu. Ali
bilo je konec. Sem ji s tem storil krivico, ne vem. Ta razvalina brez prsi, suha
in hladna je mogla nastati zaradi lakote ali pa seksa, ali pa obojega. Tudi
pisal ji nisem vec. Pisma, ki mi jih je pisala, so bila vsa odlicno napisana
po slogu in vsebini. Nikdar mi nobena zenska ni pisala takih pisem. Eno je
celo v verzih, njenih ali prepisanih ne vem. To se hranim, 20 druge pa sem
sezgal, pa to nisem napravil dobro. Bil je dan neke depresije in sem sezgal
vsa pisma.
Vrnili smo se za Bozic 1917 v Judenburg in dobili takoj 14 dni dopusta,
ki sem ga prezivel v Ljubljani. Moj oce je hotel, da bi se dal v civil, pa nisem
mogel. Prisel sem domov kot Zugsfuhrertitular Feldwebel mit Abzeichen.
Mama mi je kupila svetleco se sabljo, da sem z vso drugo opremo bil kar fejst
fant. Sem se slikal in sliko imam se danes.
Povem naj se, da takrat, ko sem v Gradcu bil vojak, tam ni bilo kanal-
izcije. Vse odplake so sle v sode, ki so bili v kleti in so jih ponoci zamenjali
in polne odpeljali. Sedaj je ze drugace. Ko sem prisel zopet v Judenburg,
sem bil dodeljen mojemu dobrotniku Lusinu. Stanoval sem sam pri rodbini
Wallner v posebni sobi, kjer me je neke noci obiskala neka punca. “Nur eine
Nacht bis zum Morgenrot”.21
Povem se, da je bil v Judenburgu za racunovodjo nek Blane. Imel je tam
svojo zeno in brata, ki je bil tudi E.F. To povem zaradi tega, ker so Blanetovi
po vojni stanovali pri nas v hisi st. 2 in ker sem bil z bratom dober.
Dalje naj se povem, da je bil v 4. kompaniji v Judenburgu komandant
nek odurni stotnik Palz. Pri njem je sluzil tudi moj poznejsi sosolec Sinkovic
Milko. Nekoc poklice Palz Sinkovica in mu rece poslovenite mi tole:”Vor dem
Essen, nach dem Stuhlgang Hande waschen nicht vergessen.”22 Po dolgem
studiju je Milko ta stavek poslovenil takole:”Pred jedjo in po sranju roke
20Doslej se to pismo v zapuscini ni naslo.
21Le eno noc do jutranje zarje.
22Pred jedjo, po opravljeni potrebi ne pozabite umiti roke.101
posveti pranju.”To nam je pravil v sobi visoke sole tehnicne, ko smo pridno
risali, mislim leta 1921. Milka v Judenburgu nisem poznal.
Naj povem se to, da se je Milko porocil s Cehinjo in sel po diplomi na 
zeleznico v Zagreb, kjer je precej veljal, saj je bil brihten in imel lep nastop.
Z zeno je imel samo hcerko. Videl sem ga poslednjic leta 1955, ko sem
bil na pocitnicah v Bovcu z zeno in sinom Janezom. Milko pa je bil z zeno v
tamkajsnjem hotelu.
Pred par leti mi pove sosolec iz Brna Karl Planinsek, ki je dopisoval s
Sinkovicem, da je ta v Zagrebu hudo zbolel in si sam vzel zivljenje.
Bil je v Judenburgu tudi majhen bordel, ki so ga imenovali “Badehausel”.
23 Starejsi tovarisi so me peljali tja, da bi se spozabil, a se nisem. Maja
meseca 1918 sem dobil obvestilo, da moram v Sarajevo.
Tako sem skoro po 2 letih zapustil Judenburg, kjer sem od vojaske dis-
cipline zelo malo okusil. Obcutek sem imel, da sem zasebni uradnik. Bilo
je na splosno prijetno, medtem ko so drugi, morda ravnotako bolni kot jaz,
krvaveli za Habsburgovce.
V smeri Sarajevo nas je slo vec. Zmenili pa smo se, da ostanemo 3 dni v
Ljubljani. Tu sem pustil nepotrebno saro, nakar smo sli z vlakom najprej do
Siska. Tu smo prenocevali v nekem prenociscu z usmi. Gremo proti Balkanu.
Ne vem po kolikem casu smo prisli v Sarajevo. Tu smo se locili. Jaz sem
spal sprva v nekem hotelu. Stenice. Zacel me je boleti zob. Ne vem kako,
da sem po naklucju srecal nasega soseda Janka Jarc iz Zelene jame. On je
bil nadporocnik s srebrno kolajno za hrabrost. Povedati moram se, da sem
v Sisku na Rdecem krizu nasel sosolca Al. Magajno. Ta nas je oskrbel z
raznimi praski, med njimi tudi mor j. Ce nas je on kaj poucil o uporabi teh 
praskov, ne vem. Ko sem zvecer prisel v hotel, sem vzel, predno sem sel v
posteljo, 1 prasek mor ja. Spal sem potem mislim do 12. ure opoldne. Za
ta dan sem bil zmenjen z Jarcem, da bova sla v vojasko bolnico, kjer pozna
23Kopalisce102
neko Slovenko-zobarko. Res me je ta zenska resila bolecine.
Drugega dne sem se javil pri komandi, kamor so me poslali. Komandant
me sprasuje, kje sem pri zeleznici ze delal. Mu povem. On dvigne slusalko in
poklice neko drugo oddelenje. Pravi po telefonu:”Hier habe ich einen schreck-
lichen Mann, ich glaube Sie konnten Ihn gut brauchen”.24 Odgovor je bil
pritrdilen. “Gehen Sie zum Feld…leitung Nr. 13, dort werden wahrschein-
lich zur Dienstleistung aufgenommen werden.”25 Grem res tja v poslopje
zelezniske direkcije, kjer je bila FTJ. 13 namescena. Ne vem, kdo me je spre-
jel, verjetno stotnik in rekel, da lahko nastopim pri njih sluzbo. Stanovanje
so mi nakazali v neki hisi sredi velikega vrta, ki je bila ocividno vojaska. V
sobi, kamor so me dali, sta bila ze dva prostovoljca: en Ceh in en Poljak. 
Poljak se je pisal Adam Stofbal in je bil doma iz Lvova. Onadva sta se dobro
razumela, jaz pa se nisem mogel priblizati. Za hrano sem dobil nek denar.
Kje je Ceh sluzil ne vem, Poljak pa je bil v FTL 13 v oddelku, kjer je bil 
komandant major Groger. V tem oddelku je bil se en simpaticni o cir, Hrvat
Marsek, ki se je zelo veselil Jugoslavije. V nasi pisarni je bil stotnik Gunther,
velik Avstrijec, nadporocnik Blahul, Ceh invalid z eno samo roko in moja 
malenkost. Delali smo dopoldne in popoldne. Pomozno osebje je bilo pona-
jvec iz Ceske, Nemcije. Dokler sem imel kaj za pod zob od doma, je se slo, 
potem pa je zacela huda presti. Janko mi pravi, da je preko Miljacke o cirska
menza. Hodil sem tja, pa je bila hrana tako sibka, da sem sel od kosila se bolj
lacen kot prej. Enkrat sem stal po kosilu na tej strani Miljacke, pa se mi je
kar delalo temno. Takoj sem kupil slabe slive, da sem malo potolazil zelodec.
Janko me je seznanil z nekim Slovencem P.-jem, ces da je sin peka v Sara-
jevu. Nazical sem ga in sele po dolgem casu mi je dal mislim struco kruha.
Prav takrat smo kvartali: Dr. nadporocnik Kobal, Janko in jaz. Igrali smo
veckrat preferanco. K tej priliki je nekdo prinesel tudi nekaj vina. Pospravil
24Tu imam groznega moza, mislim, da ga lahko dobro uporabite. – Morda je v originalu
spretnega”namesto strasnega”.
25Pojdite na poveljstvo stevilka 13, tam Vas bodo verjetno zaposlili.103
sem na dusek caso in sem komaj cutil, da mi je bolje. Torej za hrano sem
dobil denar in struco komisa za 3 dni. Tako dobim v dobi stradanja na mizo,
kjer sem delel, struco komisa. Bil je crn pomesan z lupinami od krompirja.
Pojem ga en koscek, drug koscek, tretji koscek, tako da opoldne ni bilo niti
mrve vec. Takrat sem ga cutil. V trgovini nisi mogel kupiti nobenih jestvin.
V Sarajevu so imeli tamkajsnji Slovenci svoj klub. Nekoc so povabili
Jarca in mene na vecerni sestanek. Bile so zale dame in gospodi, ki so bili
z nami zalo ljubeznivi. Med vsemi se spominjam Prof. R… Nisem mogel
verjeti svojim ocem, ko sem med drugimi jestvinami opazil mesovine. Vendar
svoje neutesljive lakote nisem mogel potolaziti. Jarc me je enkrat peljal tudi
v pravo tursko kafano v prvo nadstropje neke hise. Vse v vezenih preprogah.
In kaksna kava. Dalje me je Jarc peljal v sarajevski muzej, kjer je kraljeval
Slovenec dr. Cermosnik. Z njegovim bratom sva se seznanila v Zagrebu, ko 
je on studiral medicino, jaz sumarstvo, pa sva se zelo “volila”. Je nesrecno
koncal se kot mladenic, umrl je na neznan nacin se mlad.
Takrat je bilo Sarajevo primerno majhno. Koj na levo v vhodu v mesto je
bila kavarna, v katero sem sel malokrat. Tam se je glavna cesta cepila v dve
skoraj vzporedni cesti, ob katerih je bilo skoro celo mesto tostran Miljacke.
Leva cesta je peljala v sredino mesta k Ag. S. in v Bascarsijo, ki je takrat
polno delovala s stvarmi, ki so bile dosegljive. Skrivoma pa se s cim drugim.
Mislim da je bilo mogoce dobiti v Sarajevu vsa jedila, ce si le imel zveze.
Bosna je bila bogata. Po desnem odseku si prisel do poste, ki je bila za tiste
case znamenita. Nedalec od te poste je bil most cez Miljacko, v kateri blizini
je bil ustreljen Ferdinand in njegova soproga. Cez Miljacko so bile javne 
hise in kopalisca, ki pa so bila mislim samo za Turke,26 ki so tvorili ogromno
vecino. Kdor ni bil musliman, je bil prislek; Nemci, Madzari, Cehi. 
Po 14 ali 21 dneh stradanja so o cirji FTL 13 odprli lastno menzo in
stradanja je bilo konec. Z dodatnim placilom si lahko dobil se kruha in vina
26Morda je Turek sinonim za muslimana, kot to se danes velja v srbski sovinisticni
politiki.104
itd. Vodja kuhinje je bil nadporocnik Sramek. 
Povedal sem ze, da je bilo v Sarajevu precej Slovencev zasebnikov. Bili
pa so tudi vojaki kot npr. Egon Planinsek in dr. Matic Kambic, s katerim
pa se midva z Jarcem nisva mnogo pecala. Zanimiva pa je bila v Sarajevu
neka Slovenka Mira H., ki je imela v desnem odcepu ceste tra ko. Jarc
me je seznanil z no in sem bil potem veckrat tam. Pozneje sva sla enkrat
v Bascarsijo, kjer mi je hotela kupiti crne hlace ali vsaj blago. Ni uspela.
Potem sva se videla malo, ker je imela svojega”. Pac pa sem ji iz Ljubljane
nekaj pisal. Ne lepo.
Bilo je poleti, ko sem bil v Sarajevu in bilo je vroce. Ce sem le mogel, 
sem med opoldansko pavzo skocil visje Sarajeva v Miljacko, se malo osnazil
in posusil. Nekega dne, menda okoli 1. septembra, sva sla z Jarcem v neko
gostilno, kot bi sel npr. pri nas k Janezu-slepem. Bilo je vroce. Pri hoji sem
se segrel, v gostilni, ki je bila last nekega Slovenca, sem se vsedel zunaj na
klop. Bilo je zadosti, da sem drugi dan oblezal. Seveda sem bil sam. Hrano
mi je casih prinesel kak ordinanc, od katere nisem mogel mnogo jesti. V tem
zalostnem polozaju mi pride naproti neka Dunajcanka, ki je stanovala naproti
nase sobe. Najpreje mi je prinesla blazino, da sem lazje lezal, potem mi je
prinesla caja in me sploh negovala. Ves izcrpan brez vrocine sem se dvignil
in sel v sluzbo. Vsi so se cudili in mislili, da bom postal zrtev “spanske”, ki
je tedaj razsajala po celi Avstriji, tudi v Ljubljani in je za njo umrlo mnogo,
mnogo ljudi. Iz nase pisarne je umrl Romun dr. Munteanu. Dunajcanka je
bila zena nekega soferja, ki je bil na fronti. Mene je ze preje rada gledala,
sedaj pa sva se zblizala. Hodil sem kot rekonvalescent k njej. Dajala mi je
caja in drugih stvari. Ko sem odhajal iz Sarajeva, sem stanoval visje pri
nekih T. Hotel sem jo se enkrat videti, pa je nisem vec nasel. Bila je tudi
cedna in blaga. Bog ji povrni za vse.
V menzo so hodili tudi castniki, ki niso bili pri FTL 13. Tako je tja prisel
nek praporscak Baz. po imenu. Bil je zelo simpaticen in bil rojen takrat kot
jaz, na isti dan. Z njim sva prezivela lepe urice. Sedela sva vedno eden poleg105
drugega, casih tudi malo pila vino, ki so nam ga dali proti posebnem placilu.
Nek vecer pa se je zgodilo nekaj groznega. Pila sva vino, mogoce malo vec
kot po navadi. V prostoru mi ni bilo nic. Ko pa stopim na zrak, sem bil ves
iz sebe kot usekan. Mislim, da me je peljal domov, kjer sem se prhal. Nic ni
pomagalo. Peljal me je se nekam. Ni bilo nic. Koncno sva se nekje locila,
kje prav nic ne vem. Potem sem sel sam proti domu, kjer smo stanovali trije
enoletni prostovoljci. Krical sem in zabavljal cez vse, kar me zagleda Jarc,
ki je bil v neki drugi druzbi. Komaj me je spravil do vhodnih vrat in na vrt.
Ko sem prisel do stopnic, sem sel po vseh stirih in lajal kot pes. Koncno
pridem v sobo, kjer sta oba ze spala. Vlezem se kakrsen sem bil, mislim se
krical, nakar sem zacel bljuvati in je bilo strasno okoli mene, ko sem se zbudil.
Po bljuvanju sem namrec zaspal. Poljak gre mimo mene in pravi Schwein”. 
Kako sem se spravil v stan, da sem sel v urad, ne vem. Mislim pa, da mi
je pomagala Dunajcanka. Kaj takega nikoli vec v zivljenju. Prav gotovo so
nama dali piti methylalkohol z vinom. Bilo je enostavno zastrupljenje. In
Jarceva zasluga je bila, da me niso zaprli vsaj za eno noc.
Nekega dne sva sla z Jarcem v Palic, ki lezi nad Sarajevom, precej visoko.
To je zabavna postojanka Sarajevcanov. To je Trebevic in tja se je prislo z
ozkotirno zeleznico Uzice-Sarajevo, seveda iz Sarajeva. Imeli so mislim Srbi
neko veselico. Ni bilo vojakov, z Jarcem sva bila sama. Malo postrani so
naju gledali in sva jo odkurila cimprej sva mogla.
Jaz sem sel iz Judenburga maja meseca. Komaj sem odnesel pete, je
izbruhnila tam mala revolucija. Mozje iz marskompanije so se uprli, zasedli
skladisca in se kaj. Vodili so zadevo vojaki, ki so prisli iz Rusije. Mislili
so, da so v Petrogradu in da bodo koncali vojno. Bili so menda tudi pijani.
Prisli so Madzari in stvar ustavili. Prisla je rihta in obsodila kolovodje na
smrt. Ne vem tocno, koliko jih je bilo, mislim da 5. Vodja je bil nek Hafner,
mislim da iz Skofje Loke. Ocividci so vedeli povedati, da je bilo takrat v 
Judenburgu grozno. Najpreje so hoteli ustreliti vsakega 10. vojaka, kar pa se
na sreco ni zgodilo. 17. regiment se je pred vojno imenoval Regiment Nr. 17106
Kronprinz. Po tej rabuki pa Regiment Nr. 17. Ves regiment so prestavili iz
Judenburga v Ampezzo v Italiji. Judenburzani so jokali, zlasti punce. Sploh
je takrat ves Judenburg zivel samo od Janezov.
Bilo je 24. VI. 1917. 27 Jaz sem sel ta dan zgodaj spat. Komaj se dobro
vlezem, nastane zunaj silovit vihar, ko se zjutraj zbudim in grem ven, je bilo
vse v snegu. Mnogo rastlinstva je bilo pomorjenega, veje polomljene, saj je
bilo takrat vse zeleno in vse v cvetju. Takoj zjutraj je pripekalo gorko sonce,
in zvecer ni bilo nobenega snega vsaj v Sarajevu vec. Pri nas se to menda
se ni zgodilo, za Sarajevo pa je bilo to veliko razocaranje, ne vem, ce se je se
kdaj ponovilo.
Nadporocnik Blahut je imel doma druzino, vendar je imel v Sarajevu
veliko ljubezen z neko telefonistko. Ce je bil v pisarni sam, jaz nisem stel, 
je govoril z njo po cele ure po telefonu, kje sta se srecavala se sicer, ne vem.
On mi je rekel, da se zame zanima neka telefonistka Helena. Jaz zacetka to
nisem jemal resno, enkrat sem jo pa le sel obiskat v telefonsko centralo. Bila
je precej visoka, kar prijetno dekle, pa se nisem mogel zanjo ogreti. Bilo pa
je obema precej nerodno.
Nas urad je zame ze pripravil papirje na Regiment Nr. 17, da bi postal
Fahnrich, no zmesnjave so to preprecile. Zadnji dan, ko smo bili se skupaj
v Sarajevu, sta se Blahut in drugi mocno trudila pri komandantu Schwerm-
u, da bi me on povisal v fahnricha, kar bi on po predpisih mogel storiti.
Mislim, ker je bil oberstlajtnant ali oberst. Ti pa so v izrednih primerih sami
povisevali svoje podrejene. Rekli so mi, da se je bal. Vsem, posebno pa meni
je bilo hudo, ker nisem mogel domov kot castnik.
Potem, ko je bilo vojne konec, ko je bila razglasena samoodlocba narodov,
se je zacelo govoriti tudi v Sarajevu v raznih uradih, tako tudi pri nas pri
F.T.L. No. 13. Ne vem, ce smo imeli casa za posteno slovo. Ne vem, kateri
vecer je bilo v Sarajevu vse zivo, vse v zastavah. Ko se je znocilo, je prisel
27Gotovo lapsus kalami; pravilno 24. VI. 1918.107
vlak srbskih vojakov iz smeri Uzice v Sarajevo. Ko je vlak drcal po strmini
Trebevic-Sarajevo, so se ze videle luci. Ko so prihajali vojaki v Sarajevo v
sredo mesta, je bilo navdusenje nepopisno. Bil sem med gneco in se vsemu
nisem mogel nacuditi. Pravkar se Avstrija, danes pa ze Srbija. Ce je bilo 
vsem Sarajevcanom tako prav, ne vem. Mislim, da ne. Moram se povedati,
da je bilo v Sarajevu polno spanskih Judov. Imeli so v rokah mislim vso
trgovino. Njim najbrze dogodki, ki so se odvijali, niso mogli biti zelo pri
srcu.
Moram se povedati, da so me za nekaj casa iz pisarne Blahut-Gunther
premestili v frontno pisarno, kjer so naravnavali vojaske posiljke. Moral
sem oddajati telegrame, govoriti po telefonu. Telegrame sem podpisoval z
S. Nekega dne sem telefoniral v B. Brod. Ko koncam govor, se mi oglasi po
slovensko nek ljubljancan Bezek. Seveda sva se precej na siroko pogovarjala,
nakar vprasa major Groger: “Was is denn das fur eine Sprache?”28 Molcal
sem in na hitro zakljucil pogovor.
Po opisani slavnosti, kjer ni bilo konca vzklikov in igranja godb, sem
ostal sam. Jarc se mi je nekam izgubil.
Po mestu so zacele hoditi mescanske straze. Tako je meni nekdo pobral
bajonet, akoravno sem nosil na kapi slovensko kokardo. Ni kazalo se prepirati.
Ostal mi je samo pas, ki ga imam se danes.
Po dolgem iskanju, kako priti iz mesta domov, sem slednjic le dobil vlak,
ki je sel proti Bos. Brodu. Vzel sem najnujnejse s seboj, ker nisem vedel,
kaj me se caka na dolgi poti v Ljubljano. V Doboju sem dobil nekaj pod
zob. Na sreco je bilo vreme lepo. Pocasi, zelo pocasi sem prisel po dveh dneh
sredi noci v Ljubljano. Starsem sem zacel takoj pripovedovati, kako je bilo.
Sel sem v svojo sobico v podstresju, ki je imela ze od leta 1916 elektricno 
luc. Vse moje stvari, ki jih ni bilo malo, sem pustil v svojem stanovanju v
Sarajevu in obljubil, da pridem ob cas ponje. Trajalo je dolgo, da sem prisel
28Kaksen jezik je to?108
ponje iz Zagreba, pa sem se mnogo pustil tam za vedno. Tako so nehale
prijetne urice v Sarajevu, ki se mi je kot mesto zelo dopadlo.
Korespondenca iz casa sluzenja cesarju
Ocetova pisma domov
V ocetovi zapuscini se je naslo precej korespondence iz let 1916-1918, ko je
bil oce pri vojakih v Judenburgu in Gradcu. Vecina pisem je naslovljenih na
druzino, kot Dragi! Osebna pisma bom omenil posebej. Podrobneje:
1. Pisma iz Judenburga iz leta 1916: 26. VII., 1. VIII., 4. VIII., 14. IX.
2. Pisma iz Judenburga iz leta 1917: 13. III., 24. III., pismo Minki 24.
III., 25. III., 5. IV., 12. IV., 17. IV., 30. IV., 9. V., 14. V., 24. V.,
10. VI. ocetu za god, 6. VIII., 7. IX., 21. IX.
3. Pisma iz Gradca leta 1917: 6. X., 15. X., 25. X., 31. X., 5. XI., 7.
XI., 11. XI.
4. Eno pismo brez navedbe kraja ali datuma.
5. Pismo iz Judenburga po povratku iz Gradca 29. !. 1918.
V nekaterih pismih je zapisano Judenburg, v nekaterih Judovo, v neka-
terih ni navedbe kraja. V vecini pisem prosi za denar, se huduje, ce od doma
ni bilo poslano perilo itd. dovolj hitro. Od vseh zgornjih pisem navajam dve.
Iz pisem se da sklepati, da so doma inz. A.S. morda razvajali! Zanimivo je
tudi, da v pismih inz. A. S., kolikor sem jih precital, svojih vojaskih kazni ni
omenjal.109
Judovo, 10. 6. 1917.
Mnogo cestitk k Vasemu godu. Malenkost sem tudi za Vas priskrbel
v Judenburgu, ki bi naj pricala spomin Vasemu godu tudi poznejse case –
katerega Vam je podaril Vas
Tone
Na pisemce je pozneje oce z rdeco barvico pripisal “ocetu”. Iz tega
pisemca in iz teksta spominov dobim vtis, da je bil inz. A.S. do svojega
oceta spostljiv in o njem vedno lepo pise, kar ni v skladu z manj ugodnim
ustnim izrocilom, ki verjetno izvira od stare mame Marije.
10. 6. 1917.
Dragi!
Dobil sem Vasi dve karte. Hvala lepa.
Sedaj spim zopet zunaj. Nas gosp. oblt. Lusin je sel k oberstu in
mi prikomandiral “erlaubnost”, da smem zunaj spati. Polstrcek bom sedaj
poslal domov, enako vajsnice. “Decke”pa bom imel se tu, ker te lahko pridejo
vedno prav. 29 Danes ponoci sem spal prvikrat v samozavesti, da imam
pravico! – To je pravzaprav ze precej. Ponavadi morajo frajtarji, ki niso
ozenjeni spati v kasarni. Na tej strani sem jo sedaj ze prinesel na zeleno
vejico! 30
Imam namen kupiti tu v Judenburgu zame cevlje, ki pa stanejo precej
premozenja. Jaz bi na vsezadnje se mogoce spravil taksno svoto na dan, a
potem bi bil zopet “plonk”in to je mucno. Zatorej sem sklenil kakor mogoce
velik kredit napraviti pri Vas. Cevlji stanejo 65 Kron.  31 V slucaju, da ste
zadovoljni, da jaz kupim tiste cevlje, katere bi seveda jaz rad imel, ker bi
sicer ne imel prav postenih cevljih sedaj. – Stvarca, ki sem jo kupil ocetu me
29Kaj so decke in vajsnice, ne uganem.
30Tu opazimo lastnost inz. A.S.: tezko se je podvrgel kakrsnemu koli od zunaj vsiljenemu
redu. To lastnost je imel do konca zivljenja.
31Glede na to, da je bila placa delavca na zeleznici 30 Kron, je 65 Kron astronomska
vsota za cevlje, razen, ce ni bila leta 1917 ze precejsnja in acija glede na leto 1908.110
je stala 30 Kron. Poslal jo bom pa sele drugi mesec ker je sla najpoprej na
Dunaj. 32
Potem bi prosil, da mi posljete malo kruha. Imam namrec med – prinesel
ga je en star prostovoljec iz Kranja, kamor je sel na dopust in ima 70 panjev.
Cela ka.. je bila prvi dan sladka, vse je imelo med. Jaz ga imam na stanovanju
in mazem pocasi kruh z njim in s putrom, ki ga tu skoro vedno dobim. – Ker
pa imam komis le za kasarno, bom prosil za malo kruha, ki ga bom imel za
stanovanje in se vcasih malo posladkal.
Narocil sem temu prostovoljcu, da ga mi naj proda tudi nekaj medu,
katerega bom potem poslal Vam na dom, da boste tudi Vi imeli kaj pristno
sladkega doma. To je res izvanredno dober med. Cena seveda ne bo tako
visoka, kakor se to naredi ponavadi pri trgovcih. Bo cisto zmerna a mora
ostati tudi pri Vami. Poslal po posti ga ne bom, ker se lahko pripeti z njim
kaka nesreca, ampak bo to ob priliki prinesel kaksen dopustnik.
Drugace kot po navadi.
Srcen pozdrav
Vas Tone
Poleg pisem je se vec dopisnic:
1. Iz Judenburga leta 1916: 9. VII. (tri kartice), 13. VII., 15. VII(?), 17.
VII.(?), 31. VII., 13. VIII., 25. VIII., 31. VIII.(tri kartice), 17. IX.,
19. IX.(razglednica), 13. XI., 12. XII., 19. XII., 31. XII.
2. Iz Judenburga leta 1917: 6. I., 19. I., 28. I., 2. II., 7. II., 15. II., 23.
II., 25. II., 7. III., 15. III., 17. III., 27. III., brez datuma, verjetno
marec ali april, ker se sklicuje na Veliko noc, 24. IV., 29. V.
3. Iz Gradca leta 1917: 24. IX., 27. IX., 29. IX., 21. X., 16. XI., 22. XI.
4. Iz Judenburga leta 1918: 5. II., 8. II., 12. III., 11. IV., 14. IV.
32Tu gre gotovo za zlat prstan, ki ga je kupil ocetu in poslal verjetno na Dunaj k graverju.111
Skupaj torej 44 kartic33 in 29 pisem. Datume sem skusal ugotoviti iz
pisem oz. kartic, pri nekaterih iz postnih zigov, ki pa je pogosto poznejsi kot
datum v pismu.
Iz Sarajeva ni nobenih kartic in pisem. Kot se vidi iz teksta, je inz. A.S.
zapustil Sarajevo na hitro in z najnujnejsim, zato pisem in kartic od doma
ni. Zakaj pa se njegova pisma doma niso ohranila, mi je uganka.
Prepis kartice od 19. XII. 1916:
Prva stran: An sehr geehrte Fam. Suhadolc, Zelena Jama 50, Post Moste
bei Laibach. Suhadolc Anton E.F.K. u. k. Inft. Reg. “Kronprinz”Nr. 17.
IX Erzatzkompanie, Judenburg.
(Podatki o vojski so iz stampiljke.)
Dragi!
Menda sem ze pisal, da pridem v soboto dne 23. XII. ob 1/2 12 uri
dop. v Ljubljano. Mogoce sem povedal, da pridem a ne kedaj, torej to za
vsak slucaj. Perilo poslem se danes. Za do tedaj pa se imam, le nogavic
nimam, pa bo ze slo. A pripravite perilo – saj ga imate se nekaj doma, da
se potem takoj preoblecem. Nazaj v Judenburg se odpeljem dne 27. XII.
najbrze zvecer. Na Dobrovo bom tudi sel ali pa peljal, sem si napravil tudi
za tja “Urlaubschein”. Drugega novega nic. Denar ste menda ze odposlali.
Mnogo pozdravov vsem, tudi znancem Tone.
Pisma ocetu od domacih
V zapuscini so se nasla tale pisma in dopisnice:
1. 12 pisem, od teh je pisava tete Minke v 10 pismih, dve je napisala po
mojem mnenju mati Marija, podpisani sta z M Su in M Suhadolc, brez
pozdrava v zacetku. Pisma z Minkino pisavo naslavljajo oceta z Dragi!,
33V resnici 45 kartic, ena je obdelana med fotogra jami.112
Dragi brat!, Dragi Tone in najveckrat Dragi Anton (petkrat). Vsebina
ni zelo povedna, spodaj navajam dve pismi za vzorec. Pisma se koncajo
z Mnogo pozdravov od Nas, Te pozdravljamo Vsi, ali kaj podobnega,
ali celo brez pozdrava, enkrat od starisev in enkrat od Minke.
Dve pismi sta brez datuma, na treh je nepopoln: 29. VII., 12. V., 12.
II. Ostali datumi so: 17. V. 1917., 15. VI. 1917., 29. VI. 1917., 18.
VIII. 1917., 2. IX. 1917., 7. II. 1918., 28. II. 1918.
2. Je tudi 27 dopisnic in 2 kartici. Razen na eni, kjer je pisava oceta
Antona, je na vseh pisava Minke Suhadolc. 5 dopisnic je poslanih v
Gradec, ostale v Judenburg. 7 dopisnic v letu 1916, 12 v letu 1917, 4
v letu 1918, za eno kartico nisem mogel ugotoviti datuma.
Zgornji korespondenci je prilozen listek, na katerem je narisan tloris origi-
nalne stare hise v Zeleni jami, kakrsnega se spomnim tudi jaz, pred vsemi
nad- in prezidavami.
Pismo matere Marije sinu, 12. II., letnice ni. Ocitno je 1916, kot se vidi
iz vsebine: govori o poskusu oprostitve vojascine.
Toni zahvaljujem se Ti za voscila in darilo in tudi jaz Ti zelim vse dobro –
veliko korakov smo naredili da bi Ti kaj pomagali pa ni bilo mogoce je prisel
g. Pezdir pa je povedal koga je s to prosno da nemore te derekcija befrajati
ce bi Te rabili kot v serbija bi te ze lahko dobili ali za tuki ne tu Ti poslem
perilo in nekej za jesti in denar pa ce ga rabis pa pisi ta kruh in meso ti dam
za pust k ne bom mogla takrat poslat poterpi bo ze bolsi bode ja enkrat tega
konec in ce se kaj potrebujes pa povej in pisi kako je kaj tam stvar recejo (?)
ko je prisla iz derekcije in kako je kaj s Tabo
use tanajboljsi kar Ti zeli Mati
S pozdravom M Suhad
Na vrhu je se dopisano: pa vse dobro – zabavej in vesel bodi ce se kaj
nucas pa pisi113
Dragi Anton! 29. 6. 1917
Ni zmankalo papirja, ne svincnikov, ne peres, ampak clovek odlasa za
pisanje tako da mine vcasih kak teden pa ne pisem nic. Ti pises radi zob,
ata in mama pravita, da zlate plombe ni potreba Ti staviti v zobe, ker je
tako grdo videti tisto zlato celust, raje iz ta boljsega ampak belega saj so
tudi mocne saj jih ima ata ze cez 20 let. Mesarji so rekli ce je le mogoce naj
pride Lovrenc na dopust. Od Copovega Ferdinanda Ti moram povedati, da 
se hoce drugi mesec porociti z eno nemsko cehinjo to ne vejo v Zeleni jami
ljudje. Copova gospodicna je to meni povedala. Tam na  Ceskem je sedaj 
od Novega leta. Starsi niso nic zadovoljni ker se hoce porociti tam s tujko.
Francelj Smoletov je prisel menda pred vcerajsnjim na dopust. Prasas kaj je
s Cernjacem on je bil do sedaj v bolnisnici na Ogerskem, sedaj je pa ze sel v 
o cirsko solo.
Pred vcerajsnjim smo dobili nekaj dezja saj je bilo ze vse rumeno danes
je pa zelo soparno morda bo zopet. Spomniti Te moram na danasnji praznik
Sv Peter + Pavel v nasi fari je zegnanje ampak je slabo in ni nic krofov in
ancatov.
Susnikov Albin je tudi doma. Drugace vse po navadi pozdrave od Sembreka 
Jesiha in drugih
Mnogo pozdravov
od Nas
Pismo je napisano v vzorni, kaligrafski pisavi tete Minke (por. Vecerin),
tudi oblika je vzorna, slovnica precej dobra, manjka le kaksno locilo, skladnja
primerna, v razliko od pisem starejsih generacij. Ocitno se je v casu okoli
preloma stoletja nivo osnovnosolske izobrazbe znatno povisal, pa tudi dalj
casa so hodili v solo.
Navajam prepis teksta z razglednice, nam vsem dobro znane fotogra je
obeh Suhadolcevih his v Zeleni jami, in dveh kartic. Prvo je gotovo napisal
Anton Suhadolc (1861) lastnorocno in je edina ohranjena kartica z njegovo114
pisavo. V tekstu inz. A.S. pravi, da je od oceta k vojakom dobil le eno pismo
(kartico). Drugo je pisala, kot tudi skoraj vsa pisma, teta Minka.
Datum na postnem zigu necitljiv. An Herrn Anton Suhadolc, Einj.
Freiw. Abteilung Judenburg.
Dragi brat!
Karte, katere si nam pisal, eno ta 15. in eno 17 smo dobili obe 20. 7.
zavojcek si dobil, in za druge stvari si pisal, da si dobil a za cevlje nisi nic
pisal, ali si pozabil napisat ali jih nisi dobil odpisi nam hitro. V parih dneh
bodemo mogli oddati kuhinski kotel v Ljubljani so ze vsi oddali. Pozdrav od
starsev in sestre.
Na sprednji strani kartice je delno preko fotogra je se tole:
Nasa trta ima precej velike in lepe grozde, ako bo dozorel Ti ga bom ze
poslala. Mnogo pozdravov od sorodnikov Perilo lahko posljes.
Pozdrav Sila
Tone kako se kaj imas dobro bolj slab doma je blo bolj lusno dobro se
imej pa kmalo domov pridi te pozdravljam G. Johann
A. Suhadolc k.k.17 Judenburg
Dragi Tone naznanim da grem u nedela 22. bode od Franceljna poroka
?? cebi prisel povem da ne bos. piske dobimo pri glih 10. pridi da napravimo
(druga stran)
Zmacelnom smo se zmerom glih. Tone pride nadopust ?? Lepo veckrat
dez in mraz. Colja je bil zadovolen al si dobil paket in 10K? nisi ni povedal
pri Jakli(?) te puste pozdravit Zdravi smo Hvala krompir smo vsadili Wolf
ti je usel zdei nimas kine(?). Za ?? sem dobil 1500 Kron pri guni Hosti sem
kupil tisti svet 300 K pozdrav An. S.
Dragi Anton!115
Tvoje pismo smo prejeli. Jesih je prinesel Tebi vse v redu. Kordinovem
Tonetu pa ni izrocil tistih deset kron katere smo mu dali in gori napisali za
Kordinovega. Jesih je gotovo pozabil na tisti denar. Ves nam je nerodno, ker
pravijo Kordinov da je Tone pisal ze 2 da ni prejel denarja. Danes bo mama
poslala denar za stanovanje pises tako nic ali kaj rabis ali ne in paket Ti tudi
posljemo. Vceraj je ata sel po vino na Stajersko. 
V zgornjem levem kotu pripis Dane Ti posljemo 2p. nogavic.
sedaj smo ze dolgo brez vina samo most tudi tistega smo veliko prodali.
Na dopustu je Smoletov Lojze in g. Dolnicar. Cernac se pa pocasi pobira 
(?). Zadnjic si omenil zaradi nogavic saj jih moras imeti 6 parov zimskih Te
pozdravljamo
Vsi
Dokumenti in fotogra je
Iz casa vojskovanja inz. A.S. je ohranjenih mnogo dokumentov in precej
fotogra j, kar kaze na to, da so imeli “kanclajfuksi”verjetno casa na pretek.
1. Notes z osnutki pisem iz Judenburga iz leta 1916.
2. Notes s knjigovodstvom prejemkov in izdatkov marec – junij 1916 in
nekaj osnutkov pisem.
3. Notes, na eni strani vprasanja iz vojaskih vescin, na drugi strani ver-
jetno zapiski predavanj pri vojakih. Notes malo pozrt od crvov. Ver-
jetno uporabljan v vojaski o cirski soli v Gradcu. Prav ta notes omenja
inz. A.S. v tekstu. Pozneje ga je stara mama uporabljala za vpisovanje
dolznikov v njeni speceriji.116
4. Evidencna pisarna K. u. k.pp. 17 (Ta podatek je v slovenscini!!).
Nekaksen evidencni listek inz. A.S.
5. Bescheinigung, verjetno napotilo kot posledica zdravniskega pregleda,
na katerem je bil (prej ali slej) oproscen nosenja orozja, ne pa vojaske
obveznosti; v Judenburgu dne 15. dec. 1916. Primerjaj tekst.
6. Strafprotokollauszug. Izvlecek iz knjige kazni K. und k. Infanterie-
Regiment “Kronprinz”Nr. 17, ki pravi, da ni za Antona Suhadolca
(inz.) vpisana nobena kazen. To potrdilo seveda ne ustreza resnici,
kot se vidi iz teksta. Potrdilo izdano 23. aprila 1918, ko so inz. A.S.
premestili iz Judenburga v Sarajevo.
7. Konduitenliste. Istega dne kot predhodni dokument je bil izdan ta,
ki ga je razumeti kot nekaksno karakteristiko. Pise, da je bil A.S.
“Diensteifrig”, torej pri delu prizadeven.
8. Formular, ki ga je febr. 1918 izpolnila komanda 17. polka v Juden-
burgu. Med drugim pise sehr eissig und verwendbar”.
9. Dokument, ki ga je izdal oddelek za superarbitrazo 17. pespolka. V
njem je popisana vojaska zgodovina inz. A.S. Od 5. 7. 1916 do 13.
9. 1916 je bil enoletni prostovoljec v pesadiji, nakar je bil izvzet iz
borbenih formacij. Veckrat pregledan na komisijah. Dodeljen v rezervo
brez orozja. Je 20. 12. 1917 uspesno zakljucil (nekje pise z odliko)
o cirsko solo v Gradcu. Dokument izdan v Judenburgu 24. aprila
1918.
O cirskega cina pa v avstrijski vojski ni dobil.
10. Oprostilni list. Poveljnistvo 17. pespolka (ocitno dedica 17. pespolka iz
avstrijskih casov) drzave Srbov, Hrvatov in Slovencev odpusca z dnem
21. listopada 1918 Antona Suhadolca iz vojaske sluzbe.117
11. Razglednica Judenburga iz tistih casov.
12. Razglednica, karikatura, izdelek kiparja Dolinarja, v kateri je upodobil
vojasko pisarno v Judenburgu. Inz. A.S. je morda tisti, ki ga je pozneje
inz. A.S. opremil s stevilko 9.
13. Razglednica, na kateri je fotogra rana pisarna v Judenburgu leta 1916.
Na hrbtni strani je tekst dopisnice, ki jo je inz. A.S. pisal domov 27.
11. 1916..
14. Fotogra ja vojaske pisarne iz Judenburga iz leta 1917, po navedbah
inz. A.S.
15. 2 enaki fotogra ji stirih vojakov. Na levi je inz. A.S., na desni pa inz.
Stanko Bloudek.
16. Dve enaki fotogra ji nalepljeni na karton, inz. A.S. v uniformi s sabljo,
posneti leta 1917, ko je bil inz. A.S. na dopustu v Ljubljani.
17. Fotogra ja nalepljena na karton, inz. A.S. v vojaskem plascu s sabljo,
fotogra rano v Ljubljani leta 1918, po podatkih, napisanih na fotogra ji,
z roko inz. A.S.118Poglavje 7
Univerzitetni tudij
7.1 Zagreb 1919.
Ko sem priel v Ljubljano, sem tam e nael moje pajdae: Jarc, Majcen,
Brinovc, rnja, Kriaj, Heri in drugi, le Sovreta in Velkavrha ni bilo nazaj. Kje
sta ostala ne vem, za Velkavrha so rekli, da je padel.
Nato smo pohajkovali, si pravili doivljaje in hodili tudi v otarije. Ali
kmalu je prilo streznenje: kaj pa sedaj. Jaz sem se podal v prejnje mesto v
progovni sekciji. Bilo je veselo snidenje. Stopim k in. Sternu in mu povem,
da bi rad zopet v slubo k njemu. On me nekaj casa opazuje in ree:”Wissen
Sie was, es ist Schade fur Sie, dass Sie bei uns arbeiten, gehen Sie lieber
studieren.”1 Se lepo poslovim, besede pa so me pretresle. Nikoli nisem mislil
na tudij. Vse je bilo predale, denarja pa tudi ne bo. e ko so nas spraevali po
maturi, kam bomo li, sem rekel, da ne vem. Zdaj pa je bil tu nasvet resnega,
izkuenega moa, ki mi je pri odhodu e rekel:”Wenn Sie aber bei uns eintre en
wollen, es sind Ihnen die Ture immer ofen.”2
No nisem el. Tudi mami je bilo prav, da zanem tudirati. Pogovarjal
sem se z mojimi pajdai Silo in rnjacem. Prvi pravi, da gre tudirat lozo jo,
drugi, da bo tudiral geodezijo, oba v Zagrebu, ker je bilo najblije. No e
gresta vidva tudirat, grem tudi jaz. Moj cilj je bila gradba. Ker pa gradbene
1Veste kaj, koda Vas je za delo tukaj, pojdite raje tudirat.
2
e pa elite priti k nam, so Vam vrata vedno opdprta.
119120
fakultete v Zagrebu takrat e ni bilo, sem se namenil zaenkrat na gozdarstvo.
Januarja enkrat smo li vsi trije v Zagreb, kjer smo se vpisali vsak na svoji
fakulteti. Zaelo se je zares. V Zagrebu je bil tam e na pajda Maks Smerdu,
on je tudiral za bannega uradnika. Imel je na Slemenu v bolnici svojo bolno
zaroenko Lenoro Sparhakl, ki pa mu je kmalu umrla.
Ko so se priela predavanja, smo li v Zagreb. Spali smo v zapueni oli na
kapitolu. V sobi nas je bilo mislim okoli 20 tudentov, seveda samih Slovencev,
med njimi Sila, rnjac, Fakin Lojze, Mis, Franko, Mahne, Selikar in ce vec
drugih. Ko mene ni bilo ve tam, so mi poslali vsi ti fantje fotogra je s
podpisi, katero sliko e hranim. Poleg nas so bili v Zagrebu e znanci kot Wolf,
Pipan, rnja in drugi.
Jaz sem jemal tudij zares, pridno hodil k predavanjem in ob semestru
kolokviral iz matematike, kemije in morda e iz katerega predmeta. Na-
men sem imel pozneje prestopitu na gradbeno fakulteto takoj, im bi bila
ustanovljena. Od takratnih profesorjev se spominjam matematika Kiseljaka.
Po prvem semestru se nisem ve vrnil v Zagreb, ker so v Ljubljani nameravali
odpreti univerzitetni teaj in sicer meseca maja. Trajal bo mislim 5 mese-
cev, veljal bo za 2 semestra, nakar bo odprto ljubljansko vseuilie. Kar tie
Zagreba povem, da je bil na kapitolu vodja tistega kako bi rekel tudentskega
stanovanja Fr. Krianic. Stanarino smo plaevali meseno. Hrana je bila ibka,
ker sem hodil v poceni gostilne. Sem se pa vsako soboto zveer peljal domov,
tako da sem se dobro najedel, vzel e kaj s seboj, nakar v ponedeljek s prvim
vlakom spet v Zagreb. Zelo rad sem hodil v univerzitetno knjinico, kjer sem
tudiral zlasti kemijo, pa tudi druge predmete. V knjinici si dobil potrebne
knjige, lep osvetljen prostor in toploto. Nasploh mi je bil Zagreb zelo ve,
vendar ne tako kot Sarajevo.
V Zagreb in nazaj sva se s rnjaem lahko vozila veckrat, ker sva bila sinova
eleznicarjev in sva zato imela eleznicko izkaznico za poceni vonjo. Nazaj v
Ljubljano pa sva se najveckrat vozila v I. razredu, ker so bili sprevodniki
Zelenojamcani, zlasti stari Majcen.121
Za drugi semester sem dal rnjacu indeks, ki pa ga je sreno zapravil s
spricevali o poloenem kolokviju vred. Od tega tudija imam zato le neko
potrdilo Krianievo, knjinno izkaznico in morda e kaj. Odnesel pa sem precej
znanja, posebno v matematiki in risanju. Kar mi je pozneje hodilo nikako
prav.
7.2 Visokotehnini teaj v Ljubljani 1919. leta
Nai resnino slovenski voditelji so na slavnih taborih, ki so se vrili pred
dobrimi 100 leti naroili slovenskemu ljudstvu, naj zahteva poleg zedinjenja
vseh Slovencev tudi slovensko Univerzo. Ta glas ni sliala biva Avstrija, sliala
ga je kraljevska SHS pod vodstvom kralja Aleksandra. Ta je leta 1919 zael
uresnievati stari slovenski ljudski glas s tem, da se je maja 1919 odprl zaasni
tehnini teaj, ki je naznanjal ustanovitev slovenske univerze, kar se je zgodilo
jeseni leta 1919.
Na slavnosti odprtja navedenega teaja sem bil prisoten in je bilo lepo.
Slavnostno predavanje je imel dr. in. Milan Vidmar, ki je govoril o uspenosti
velikih strojev napram majhnim.
Koj zatem so se zaela prva predavanja v stilu nastopajoe univerze.
Profesorji so bili tile.
1) Riko Zupani za matematiko. On je bil na Dunaju menda docent.
Tu je postal koj profesor. On je spisal nemko matematino uno knjigo za
srednjeolce, ki je izla pod naslovom Richard Supantschitsch kot avtor. Iz
tega je bilo mogoe sklepati, da je udarjen na nemko plat. Njegov oe je bil v
Ljubljani ugleden stavbenik, ki se je pisal Zupancic Filip.3
Moram pa rei, da so bila njegova predavanja lepo slovenska in lepo pred-
naana. Imel sem ga potem e eno leto 1919/1920. Pri vajah sem se jaz zelo
izkazal. Priakoval sem, da bo mene naredil za asistenta matematike. In
postal je Wakselj, moj soolec. Zdi se mi, da mu moje ime ni ugajalo, bilo je
3Ta podatek ni pravilen.122
preve slovensko. Zupani je nosil bolj blond brado in oala. Jaz sem ga zelo
spotoval in sem pri njem dobil oceno odlino. Sicer je matematika zelo rla
moje soolce in so jo komaj zadostno obvladali. Zupania sem videl poslednji
na Celovcki cesti leta 1944 s puko na rami. Pomagati je hotel Hitlerju, vendar
zastonj. Umrl je v Gradcu.
2) Arh. Vurnik Ivan. Pri njem smo se uili risati, seveda gradbeniki.
Njegova pot je znana.
3) In. Forster Jaro. On je predaval opisno geometrijo. Tudni njegova
pot je znana. Vaje je imel soolec Milan Fakin. Izpit pa sem delal pri prof.
Maziju. Prav dobro. Mazi je bil preje predavatelj na ljubljanski realki, kam
je on priel kasneje, ne vem.
4) Dr. in. Milan Vidmar. On nam je predaval teoretino mehaniko.
Bil je neprekosljiv govornik. Delal sem pri njem dobro. Njegova pot kot
znanstvenika, pisatelja in kot ahista je znana.
5) Dr. Maks Samec. Ta nam je predaval kemijo. Priel je k nam
mislim iz Nemcije. Lepo je predaval in lepo je govoril slovensko. Izpit sem
dobil odlino. On je bil potem, ko sem bil jaz na tehniki e pravi asistent, eno
leto rektor. ivel je menda neporoen z neko Dunajanko. Pri nekem plesu se
je on s to damo udno vedel, tako da so bile slovenske dame ualjene. Imel je
svojo hio v Bogiievi ulici in je organiziral svoj institut v kleti realke. Uenci so
bili tudi pozneje z njim zadovoljni. Po vojni se je dosti trudil, da bi napravil
koks iz rjavega premoga, kar pa se zdi mu ni uspelo, kljub temu, da je dobil
Preernovo nagrado prav za ta koks. No on je to itak zasluil. On je bil po
svetu zelo znan z raziskavami o krobu. Ne vem, e je tu ali kje drugje konal
svojo pot.
V tem asu je bilo pozneje vanih ljudi. Albert Struna, Bogo Wolf, Franc
Marolt in mnogo drugih. Jaz in Wolf sva najve delala skupaj. Prihajal je v
mojo podstreno sobico in sva delala matematiko, zlasti pa naloge iz opisne
geometrije. On je takrat bolehal na pljuih in hodil k dr. Franceski. Vasih je
kar obupaval pa sem ga vedno tolail. Nai, zlasti moj oe, ga je rad imel zaradi123
njegove dovtipnosti. Prihajal je tudi Sila in rnja, pa smo pridno ahirali ali
razgovarjali. tudiral sem pridno in opravil kolokvije, ko so bila predavanja
konala ali nekaj kasneje. Noben izpit mi ni delal posebnih teav razen teoretine
mehanike. Zaradi te bi skoro tudij obesil na klin. Poleti popoldan, e je bilo
lepo vreme, smo radi obiskovali Savo in se tam okopali. Takrat ensk na Savi
e ni bilo. Z Vurnikom sva se spoetka zelo razumela. Risal sem lepo. Neko
mi je dal nalogo zasebno, naj zanj nekaj napravim. Neko me je sprejel celo
na svojem domu in mi razkazal svoja dela iz Dunaja. Bile so prelepe stvari.
Ko sem neko risbo hotel grajati, me je takoj zavrnil. Njegova predavanja
niso bila zanimiva. Bral je zveine. Z Vidmarjem in Foersterjem nisem imel
posebnih stikov. Ve pa sem imel stikov z M. Fakinom, ki je stanoval pri
Oramovih. Z njegovim bratom Lojzetom sva bila v Zagrebu skupaj. Fakin
je moral vsako risbo iz opisne pred izgotovitvijo podpisati.
Z mojim oetom sva se zacela odtujevati in sva redko imela dalje razgovore.
Jaz sem opaal, da je bilo kaj narobe, pa mi ni la beseda.
Vekrat se je prikazal pri meni Zoran Hribar zaradi matematike. On
ni konal nobenega tudija. Pa pa se je zael zanimati za gospodarstvo in
je o tem spisal neko knjigo, katere izdajo so omogoili stari. Oenil se je z
neko polumetnico. Delala sta in menda e delata neke spominske predmete.
Govorila sva vasih na ulici, enkrat sem el na njegovo vabilo gledat spominke.
Zoran je imel precej otrok. Koj po vojni se je bil vmeal v znani podvig
prof. Nagodeta in drugih. To ga je stalo precej asa zapora. Zgubil je tudi
takratno slubo uitelja raunstva. V to slubo in v nobeno se ni vrnil ve. Bil pa
je sicer tih, pameten lan druine Hribar. Stanuje v Precni ulici v Ljubljani.
7.3 Na novoustanovljeni ljubljanski univerzi
1919/20
Zane se pravo tudentsko ivljenje. tudij, izpiti, gledalie, zabave, premil-
jevanje, uspehi in neuspehi.124
V tem letu sem imel sledee predavatelje.
1) Zupani, nazadnje pri vajah nekoliko popustil, in me je zamenjal
Wachsel.4 Vendar sem dobil pri zadnjem izpitu oceno 9,5, kar pomeni odlino.
Zupanieva predavanja so bila vseskozi zanimiva.
2) Hinterlechner. On je predaval petrogra jo in mineralogijo. On je
predavanja bral, kar ni bilo zelo zanimivo. Priel je menda z Dunaja. Bil je
emern in siten, zlasti e pri izpitih. Pri njem sem konal z dobrim uspehom 7.
3) Kuar. On je predaval ziko. Zelo ueno in zamegleno, tako da so
nekateri pri njegovih predavanjih tudi zaspali. Jaz sem delal pri njemu izpit
in sem mislil, da sem ga polomil. el sem zato k njemu, da me vpraa e enkrat.
Bodite mirni, mi pravi, saj ste odgovarjali prav dobro (8). On je bil mrk,
premiljujo lovek, po cesti je hodil kot da nobenega ne vidi.5 Bil pa je menda
velik uenjak, ki je lahko dokazal, da Einstein nima prav.
4) Vurnik. On je predaval o visokih stavbah. Tudi on je predaval s
papirjem v roki. Dolgoasno, tako da sem uhajal kar med predavanji. Pri
njem sem pri izpitih vedno dobro odgovarjal.
5) Kral. On je bil prijeten lovek nasploh. Predaval je dobro.
6) Vidmar. Ta je v zimskem in letnem semestru predaval splono stro-
jeslovje. On je predaval vedno zanimivo brez branja. Njegov nastop je bil
nekaj posebnega. V njem si util neko veliino. Na izpitu sem dobil dobro.
Predavatelji za stranske predmete.
1) Vurnik. Visoke stavbe in nauk o poslopjih. Njegovi predmeti mi
nikoli niso delali teav. Bil sem zelo dober risar, menda drugi po vrsti.
2) in. Novak. Predaval je nijo geodezijo. Zelo dobro. On je bil na sploh
prijeten clovek. Vaje je imel na pajda Joe rnja, ki je e bil takrat geometer in
obenem tudiral gradbo. Konal sem stvar prav dobro.
3) Kasal. Gradbena mehanika in elezobeton. On je bil zelo dober pre-
davatelj. Predaval je iz ust in pri tem divje kadil. V obeh predmetih sem bil
4Pravilno Anton Vakselj
5Bil je skrajno kratkoviden!125
zelo uspeen. On je imel svoje podjetje na Mirju, ki ni dolgo vzdralo. Mo je
kot povedano mnogo kadil in mnogo pil, zato kmalu preminul.
S prof. Kralom se nista mogla. Kasal je namre oital Kralu, da je dobil
doktorat podarjen od visoke kole tehnicke Brno. Kral sam mi je o tem
pripovedoval takole: Jaz sem o neki stvari napravil neko razpravo in jo poslal
v Brno, kjer sem diplomiral. Brnska tehnika mi je za to delo poslala diplomo
o doktoratu. Jaz tega nisem priakoval. O Kasalovih delih v Ljubljani ne vem
mnogo. Vem pa, da je z in. kofom projektiral elektrarno blizu Bokavkega
gradu, ki pa ni dolgo obratovala. Kasal je bil nizke postave, vendar prijeten
sogovornik. Ko so zidali Vzajemno pozavarovalnico, je delal on statine raune
in narte. Tomai, ki je to stavbo nadzoroval, je mene pooblastil, da te raune
in narte pregledam in dam svoje mnenje. Jaz sem smatral ojaenje s ; 6m/m
zgreeno, ker bi delavci iz tega eleza napravili gliste. Vedno sem predlagal kot
najmanje nosilno elezo ; 8. Tudi vezi sem povsod ojail, to je poveal mimo
predlaganih. Kasal se je nad mojim poetjem divje razkuril in mi menda
poslal tudi pismo, kjer mi oita, da vem ve kot moj profesor. Hotel sem to
delo opustiti, vendar je Tomai rekel: Vi uivate nae zaupanje in delajte kot
doslej. Kar sem delal, sem delal iz mojih izkuenj na stavbi, ki so e vekrat
postavile suho teorijo na dilce.
Nekatere pomone predavatelje iz manj vanih predmetov ne omenjam. Ti
so in. Mikli, Gspan, Salopek, Kandare in kerlj.
V teh letih, ko smo e bolj dozorevali v prave tudente, se je poleg obiajnih
pogovorov in zabav dogodilo tudi naslednje.
Prof. Kral je potreboval asistenta za teoretino in tehnino mehaniko.
Napravil je vlogo na drutvo tehnikov, kjer je bil takrat predsednik moj tovari
Milko Sinkovi. Nekega dne me Sinkovi ustavi in pravi: Ti bo asistent pri Dr.
Kralu. Jaz se zaudim, saj sem vendar pri Dr. Vidmarju napravil izpit iz teor.
mehanike z dobrim uspehom. Kar tiho bodi, mi pravi Sinkovi, mi e vemo,
kaj je prav. Imenovan sem bil potem od fakultete 22. II. 1921 s plao 300.-K
zaeni s 1.II.1921. Zaelo se je novo univerzitetno ivljenje, ki sem ga jemal126
zelo resno. Predstavit sem se el k Dr. Kralu, ki me je na kratko seznanil z
mojo novo nalogo. Vodil sem vaje iz teoretine in tehnine mehanike do konca
semestra. Pri teh vajah sem nael priliko, da sem na odru marsikaj povedal,
kar ni ravno bilo moj predmet. Nek sluatelj je ez leta povedal: Vi ste bili
najbolji tedaj, kadar ste prosto govorili. In takrat sem res znal govoriti tekoe,
kar mi je v zrelejih letih manjkalo.
V tem letu se je zgodila na Korokem tista alost, ki bo mislim Koroko
do konca upropastila. Po mojem so te nesree krivi renegatje, ki so prili celo
iz naih krajev na Koroko pomagat Nemcem. Druga stvar so bili zasedbeni
vojaki Srbi-die Tschuschen! Protesti proti takratni vladi v Ljubljani so bili
zaman. Klavrn je bil nastop Dr. Brejca na balkonu vladne palae napram
demonstrantom. Tudi jaz sem bil zraven. Tako so nam Italijani na jugu
vzeli velik kos Slovenije, Koroko Nemci na severu, katero Koroko smo imeli
takorekoc v rokah.
rnja, Sila, Wolf in ce nekateri smo se hodili na Savo kopat. Vsak lep in
topel dan nas je videla Sava. V Tomaevem ali v Jarah.
V tem asu sem se seznanil tudi z Elzo Podobnikovo in njeno sestro Micko
Podobnikovo. Seznanil sem se tudi z nekaterimi drugimi dekleti kot je bila
Sedejeva in Olga ercelj, ki pa niso bile vane. Bili smo pa mladi in zdravi in
smo letali kot muice po zraku. Vse je bilo nae. Vendar ne vse. Vendar ne
vse. Da sem bil sicer zelo zmeren, je bil vzrok resen tudij, mesto asistenta,
ki je terjalo resne priprave in pa misel, da bom moral iti v tujino nadaljevat
uenje, ker 7. semestra v Ljubljani ni bilo.
Omeniti moram e, da se je k nam priklopil tudi Lojze Heritsch. Njegov
oe je bil tajerc-Slovenec, mati pa je bila Nemka iz Judenburga. Imeli so
2 sinova, Hanza in Lojza. Prvi je bil Slovenec in se z nami ni kaj dosti
igral, drugi je bil vedno Nemec, akoravno se je od asa do asa potuhnil in
hodil z nami, ki smo bili vseskozi narodnjaki. On se je vpisal v Ljubljani na
strojno. Hodil je z nama, Sila in jaz, vsepovsod in smo se imenovali SHS,
Sila, Heritsch, Suhadolc. Ko smo bandali po raznih gostilnah in kavarnah127
z dekleti ali brez, smo konno prili v Zeleno jamo. Kjer smo pred loitvijo e
kakno zapeli, najvekrat blizu nae hice, vasih pa tud pri mostu na Vodmat.
Sila nas je nauil samih narodnih pesmi. On bas, Heri drugi tenor, jaz prvi
tenor. asih se nam je pridruil e kak policaj. Moja mama nas je rada posluala,
najraje ponoi.
Pri nas so skoro vsako leto klali praie. Takrat sem moral obvezno poma-
gati. Povabil pa sem tudi kaknega pajdaa, da smo bili bolj veseli.
7.4 tudij v Brnu
Lepi, brezskrbni asi so se v Ljubljani stekli, in jaz in vsi moji soolci, bilo
jih je 13, smo morali misliti na odhod v tujino. To je bilo zame teje, ker sem
si ustvaril na Univerzi lep poloaj. Ampak kam!
Profesor Kralj nam je svetoval Brno, kjer je tudi on tudiral in kjer je imel
on sorodstvo. Napravil je pismo za nas 13, ki smo se odloili za Brno in ga
naslovil na takratnega dekana tehnine fakultete tehnine visoke ole v Brnu in
nas priporoal. To pismo nam je dobro sluilo. Dekan je bil Vojtech. Kratko
slovo od vseh ostalih in e smo bili v Brnu leta 1921/22.
Mislim, da nas je lo vseh 13 tovariev naenkrat v Brno. Nastanil sem
se v nekem hotelu, za hrano je bilo prve ase hudo in sem prvi v ivljenju
jedel kvargeljne. V oli sem jaz prvi obiskal g. Dr. Jana Vojtecha, ki je
prebral pismo Kraljevo in rekel, da nam bo pomagal. Bil je kar ljubezniv.
Vpisali smo nato v indeks leto 1921/22. Kmalu zatem, ko smo se vpisali
na eki vysoki koli technicki smo morali dati roko rektorju Novaku, da bomo
iveli akademsko. Slibur(?)”je bila naa obljuba. Prostor so nam dali v neki 
sobi, ki je bila pozimi mrzla in jo eki tudentje niso zasedli. To je bilo za
nas 13 Slovencev kar prijetno dejstvo. Iskal sem potem po Brnu stanovanje
in skoro povsod so rekli “Imame byt s I…”Hotel sem pa le stanovanje, ker
so nam obljubili tudentsko menzo “pri Suchanku”. Zadevo stanovanje mi
je reil Ivan Ferluga, ki ga je za oba nael v Kamne ulice, precej dale od ole,128
ki je bila v Vevei. No zunanje stvari so bile reene in dali smo se takoj na
delo. Zmenili smo se, da bomo pomagali eden drugemu, kar sem posebno jaz
mono izkoristil. Sam sem delal: elezne visoke stavbe ali konstrukcije, ceste
in eleznice, elezne mostove, predalni most, tunele. Prerisal sem od Fakina
jaz: dolinsko pregrado, eleznini program, regulacijski program, deloma tudi
kameni most, doim sem lesenega napravil sam. Naj povem e, da je po diplomi
bil Fakin usluben pri in. V. Accetu, ki je zidal cerkev v iki. Fakin je bil zelo
zasluen pri cerkvi, saj je zlasti delal elbet raune. Fakin je potem priel na
fakulteto, delal doktorat in umrl kot redni profesor. Zelo nauen in talentiran
soolec. Komaj smo se dobro seznanili z dolnostmi in pravicami, mi pride na
uho, da lahko vpiemo vse predmete do konca, e smo bili pri vojakih. el sem
k Vojtechu in ga prosil, e lahko vpiem e vse ostale predmete. On je to v
indeksu potrdil nazadnje 19. 1. 1922. Jaz sem navedeno prilonost izkoristil
zlasti zato, ker nisem hotel obteevati moje matere, ker je takrat dinar padal
vsak dan. Sedaj se je reklo delati in uiti se na ivljenje in smrt. Veini mojih
tovariev se ni mudilo, ker so imeli tipendije.
Morda je bilo poleti l. 1923, ko je priel v Ljubljano profesor Smrka. Moji
soolci iz Brna so to nevem na kaken nain izvohali. li so na ljubljansko postajo
in tam priakali Smrka. Tudi jaz sem se namenil tja, vendar sem Smrka le od
dale videl, ker mi je nekdo rekel, da je Smrek name jezen, ker sem kopiral
2 Fakinova programa. Smrek je namre mislil, da sem te programe jaz sam
napravil in me zato cenil. Jez in pregrada je napravil Milan Fakin in so bili
res vzorni. Moja prevara, e smem tako rei, je prila na dan, ko je izpite iz
roka II in III delal sam Fakin.
Prvi ali drugi dan se nam je prikazal Kokalj, ki je v Brnu tudiral strojno.
Spremil nas je v neko pivnico, kjer je bilo napisano “Tem, co prvo …, a tem
co prvo popil, .. take.”V tej pivnici smo dobili emlje, ki jih tam imenujejo
honska. Tako dobre emlje e nisem jedel, nato pa sijajno plzensko pivo. e bi
in e ali bal sem se za ep. Pozneje so prili e Wolf, ki je tudiral strojno, Struna
in e nekateri, ki so bili tudi strojniki. Prikae se mi tudi Lojze Magajna,129
moj soolec iz realke. On je tudiral veterino. Pa mu ni lo. Jaz sem delal
resnino na ivljenje in smrt. Nobenega gledalia, nobene gostilne, nobenega
kina, sploh ni in nikamor. V Brnu je bil grad Spielberg, kjer je bil zaprt
Silvio Pelico, ki je spisal I mii prisioni, pa ga nisem el gledat. Morda sem
videl eno nogometno tekmo in to je vse. Risal, risal, kopiral tako, da sem do
konca drugega semestra imel vso risarijo gotovo.
V Brno smo li: inkovec, Planinek, Martelanc, Peruzzi, Knez, Ferluga,
Fakin, Lozi(?), jaz in e nekateri.
Bil je tudi moj popolstric Stanko Peruzzi. On me preje ni nikoli pogledal,
odkar se je z mojo mamo skregal. Tudi tu zaetka ni hotel govoriti z menoj,
akoravno je imel mizo za menoj. Ko pa je videl, da znam risati, me je neko
le vpraal za neko stvar. Od takrat sva redno govorila.
Moje poitnice v Ljubljani so bile zelo kratke. Med poitnicam sem v Ljubl-
jani opravil nekatere izpite kot visoke stavbe, stavb. mehaniko in elezobeton,
morda tudi geodezijo.
Bil sem 1. 9. 1922 e v Brnu. Pridno sem se uil in najpreje napravil
kolokvij iz elezne stavby. Potem je lo kar naprej nezadrno. Ko sta mi man-
jkala e dva izpita, sem el ne vedo za obiaj neko soboto popoldne v vodni
institut, kjer je bil vodja Smrek, predsednik izpitne komisije. Jaz sem priel k
Smrku iz risalnice v delovni obleki in neobrit. Co hcete”, mi pravi nejevoljno. 
“Rad bi se priglasil k stalni skoucki”. Dobre, mi odvrne. Drugi dan ali v
ponedeljek pridem v olo, se dobro usedem, prisopiha k meni asistent Smrka
in mi rece: Kaj ste vendar napravili pri efu, on je divji na vas. Mar ne
veste, da je treba priti v tem sluaju k njemu v gala: frak in cilinder! Imel
sem pri Smrku tudij iz Vode II in Vode III. Najpreje vode II. Asistent mi
ree: nagulite se tega predmeta dobro, ker bo Vas hotel vrei. To je bilo zame
znamenje za tudij. Vse knjige z zadevno literaturo sem prelistal, vso knjinico
prebrskal, vse, vse, vse, tudi skripta. Priel je as izpita. On je tipal in tipal,
ali zastonj, na vse sem odgovoril. Potem me izpusti. Drugi dan pride spet
Smrkov asistent in pravi: Profesor Vas je lovil na vse naine a zastonj. Vam130
estitam.
Zdaj je pa tudi e as, da opiem nae predavatelje.
1.) Vodne zgradbe. Smrek, stareji gospod gologlav, ki ni maral Nemcev,
bil izvrsten govornik z veliko prakso. Pri izpitih je bil zelo kritien.
2.) Stys.., mostovi. Bil je simpatien stareji gospod, ki je predaval najza-
htevneje izraune predalnih mostov z glave brez zapiskov. Pri izpitu je meni
dovolil, da sem katero stvar povedal po nemko, e eko nisem mogel.
3.) Predori, ceste, tuneli, eleznice. Emil Macik. To je bil e zelo star
gospod, ki je po stopnicah komaj hodil. Dobriina brez primere. Pri njem
skoro nisi mogel pasti. On je jemal vse z najbolje strani. Skoro bi rekel
malo otroje. Jaz sem imel pri vseh njegovih predmetih najmanj prav dobro.
Spraeval je vedno le v svoji pisarni. Mislim, da je bilo poleti enkrat, smo
z njim napravili tudijski izlet, ki je trajal nekaj dni. Napravili smo neke
izmenjave in on nam je pravil o zahtevah na eleznici. On je imel nekaj
izumov pri eleznikih detajlih. Njega je spremljal sluga H.., njegov asistent in
njegova sestra, ki je skrbela zanj pri raznih prenoitvah. Enkrat smo prespali
na gradu Buchlov. V nekem kraju je imel grof Windischgratz svoj grad. Bili
smo povabljeni na kosilo. Dejal bi, da mi v naih oblekah nismo spadali tja.
Velika soba-salon v pritliju z oboki in lestenci. V sredi mize s stoli. Poleg
nas Slovencev je bil tudi Bolgar, ki se je hudo vrtel okoli mene e v oli. Sluge
v livrejih so nam prinaali gotove jedi. Nazadnje krogle v mleku ali kaj. Ko
smo vse krogle pobrali iz tekoine, je ostalo nekaj tekoine v skledi. Tedaj
dvigne Bolgar celo skledo in jo nese k ustim in posrka ostanek tekoine. Sluge
v livrejih so se muzali in pa udili, odkod ta neolikan poseg. Nai fantje so
se zahvalili, nakar smo odli po svojih poteh. Na koncu smo prili na postajo
Hruovarni-amsov, od koder smo se odpeljali v Brno-domov. Gospej sestri je
bilo dolgas, zato sem se ji jaz, ki sem najve znal eki, priblial in sva ves as
ekskurzije kramljala. Od navedenega izleta imam nekaj slik. Da sem delal
gospej Macikovi drubo, je bil morda vzrok, da je bil Macik z menoj pri izpitih
nenavadno prijazen, Bog mu poplaaj za vse dobrote meni in drugim.131
4. imen. To je bil blag gospod. Jaz sicer pri njegovem izpitu nisem Bog
ve kaj znal, imel pa sem zelo lepo izdelane vaje. Ker sem mislil, da sem slabo
odgovarjal pri izpitu, sem el k njemu, da bi me e enkrat izpraal. Ale proc,
mi ree, Vi ste udelali velmy dobre.
5. Rieger. On je predaval elezobeton. el sem k njemu, e je to, kar sem
napravil pri Kaselu, zadosti. Bilo je.
6. Kafka. Je predaval visoke zgradbe. Tudi k njemu sem el z risarijami
pri Vurniku in ga vpraam, e je to zadosti. Je, mi ree in grem.
7. Kladivo in Barte sta predavala stranske predmete.
Povem e to, da je bil leta 1922 v Ljubljani sokolski zlet. Kral me je
naprosil, naj akam na njegovo neakinjo iz Brna. To so priakovali e drugi,
jaz in Sila sva dobila v roke uradnico iz dekanatske pisarne v Brnu Elicko
Loukutovo. Pozneje so se e pridruile Hrabkova, Loventhalova, Hejtmanova.
Jaz, Sila in Wolf smo jih vlaili po Ljubljani. li smo na grad, kjer smo se
slikali. Jaz sem napregel oetovega konjika in jih peljal na Savicku. Bilo je
zelo prijetno. Sila je kot po navadi tial v H…ovo, ki mu je rekla “…”. Mene
je ob neki priliki poljubila Hejtmanova. To je bila baba in pol.
Neko smo bili povabljeni na Mikulaki veer. Zastonj sem priakoval darila.
Wolf pa ga je dobil.
Ko sem priel v Brno, je mene in Wolfa neko povabila Elicka. Ona je
ciljala na Wolfa. Pozneje se je obraala k meni in sva si dopisovala, ko sem
bil e v Ljubljani. Zastonj.
Ona nam je bila v Brnu v dekanatski pisarni zelo usluna, tako da so se
ehi pritoili, e, da jih napram nam zanemarja. Morda je bilo to res.
Diploma. Bil sem v posebni sobi, kamor ni imel nikdo dostopa razen
profesorjev. Trajalo je 7 dni. Naloga je bila speljati elezniko progo od toke
A do toke B in narisati postajno poslopje. To je bila naloga iz predmeta, o
katerem sem najmanj vedel. In napravil sem, kar sem mogel in uspeh je bil
“dostatecny”, tj. zadostno, kar me je zelo ualostilo. Pri proglasitvi inenirjem
je govoril predsednik. Obalujem, da Vam ni lo pri pismeni nalogi bolje,132
ker imate sicer tako lepa sprievala. Konni uspeh je bil prav dober, “velmy
dobry”. Isti veer me je povabil Wolf v nek bar. Bil je vesel, da sem napravil
diplomski izpit, prvi izmed 12tih, ki so prili z menoj v Brno. e isto no sem se
odpeljal v Prago, kamor me je povabil Silov brat Milko. Bil sem lepo sprejet
in ostal tam 3 dni. Milko mi je rekel, da ne more z menoj v mesto, ker ima
slubo, ona pa je imela 2 mala otroka. Sam sem begal po Pragi. Karlov most
in utrdbo pri mestu, Zlatny ulice, Hradani, cerkev sv. Vida. Vedel sem, da
dela Plecnik na Hradanih in vpraal, e je trenutno tam. “Najni odeel je”, mi
odgovori nekdo na Gradu.
Po treh dneh sem odel v Brno in odpotoval z vlakom v Ljubljano, kjer me
je akal Johan Gale in pobral mojo prtljago, ki ni bila niti lahka niti obilna.
V Ljubljani pa sreno snidenje z mamo, nesreno z oetom, ki je komaj umel,
kaj sem napravil, ker je leal od kapi zadet e 6 mesecev.
Dokumenti in fotogra je
Iz tega asa je precej dokumentov in fotogra j, olskih in tudi druabnih.
1. Slavnemu poverjenitvu za uk in bogoastje v Zagrebu: pronja in spremni
dopis za oprostitev olnine. Dodano sprievalo ubonosti. Datum 17.
1. 1919. Ker koleki na pronji niso unieni in je dopis oitno original,
sklepam, da te pronje in. A.S. nikoli ni oddal.
2. Izprievalo ubonosti (nepremonosti), dvojezino, formular e k.und k., iz-
dan za in. A.S. od upnega urada Moste, 4. 1. 1919.
3. Dve potrdili o vpisu na “mudroslovni fakultet kr. sveuilita Franje
Josipa !”v Zagrebu, dne 7. 1. 1919 in analogno potrdilo na vpis na
“.. hrvatskog sveuilita u Zagrebu”dne 7. maja 1919. Potrdila o opravl-
jenih izpitih in indeks so bila e tedaj izgubljena.133
4. Izkaznica in. A.S. , ki se je vclanil v “Udruenje jugosla. umarskih
akademiara u Zagrebu”.
5. Dve Iskaznica kr.. sveuiline knjinice v Zagrebu.
6. Izposojevalni listek iz knjinice v Zagrebu.
7. 3 potrdila o plailu stanovanja v Zagrebu za mesece februar, marec in
maj 1919. Podpisan Fr. Kriani.
8. Zglasilna pola, ki potrjuje, da se je in. A.S. vpisal 3. 9. 1919 na Zaasni
tehniko-visokoolski teaj v Ljubljani. Podpisan Zupancic (Rihard, drugi
rektor ljubljanske univerze).
9. Izkaznica, ki potrjuje, da je in. A.S. vpisan v zaasni tehniko-visokoolski
teaj v Ljubljani. Datum 10. maj 1919.
10. 7 “Kolokvijsko sprievalo”, ki potrjujejo, da je in. A.S. opravil kot
tudent tretjega in etrtega semestra gradbene smeri izpite iz opisne ge-
ometrije, elementov gradbene stroke, tehnine kemije in druge. Razen
ene sedmice so vse ostale ocene med 9 in 10, torej odline. Podpisani
so dekan Hinterlechner in vsakokratni predavatelj, kot Milan Vidmar,
Vurnik, Zupani itd.
11. Pismo rektorata univerze v Ljubljani, v katerem in. A.S. sporoajo, da
ga je rektor imenoval za pomonega asistenta tehnike mehanike s 1. febr.
1921 in z mesenim honorarjem 300 Kr. Opazi, da 2 leti po ustanovitvi
SHS e ni bilo dinarjev!
12. Izprievalo Slovenske gradbene drube, ki potrjuje, da je bil in. A.S. pri
njih na praksi od 4. 7. do 26. 8. 1921.
13. Domovinski list, da ima in. A.S. domovinsko pravico v obini Dobrova
(oitno po oetu), datum 26. 6. 1922.134
14. Kartica, ki so jo kolegi in. A.S. pisali iz Zagreba. Na sprednji strani je
fotogra ja kolegov, na zadnji strani njihov pozdrav in podpisi: Albin
Selickar, K. Perlava, Mis Franta, Makuc, Medve (?), Ivo Lah, Igor
Frank.., V. Bohinec, Stane Konan (?), Krana Ivo, Toman (?), Turk (?),
Jos. Premk (?) in e trije drugi.
15. Indeks Univerze kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev rednega slu-
atelja in. A.S., vpisanega na tehniko fakulteto 25. nov. 1919. Vpisani
in testirani so tirje semestri, 1919/20, 1920/21. Podpisan dekan Hin-
terlechner.
16. Svedoba o imatrikulaciji, potrjuje, da se je in. A.S. pravilno vpisal v
mesecu novembru 1919 na ljubljansko univerzo.
17. 9 kolokvijskih sprieval; civilno pravo 6, polovica ocen odlino, vseh 9
izpitov je iz leta 1920.
18. Izkaznica za leto 1920 brata Suhadolc Tonka drutva Sokol”, Moste pri 
Ljubljani.
19. Nos Rector et Decanus Collegii Professorum potrjuje, da je in. A.S.
opravil na univerzi v Ljubljani 6 semestrov. Podpisana rektor Plemelj,
dekan Hinterlechner.
20. Izprievalo o prvem dravnem izpitu pove, da je komisija in. A.S. “pro-
glasila za zrelega s prav dobrim uspehom”dne 18. marca 1921. Pod-
pisana rektor Zupani in dekan Samec.
21. Del nekega dokumenta s fotogra jo in. A.S., v katerem se potrjuje, da
je bil uenec univerze, podpisan Ramov (?).
22. List immatrikulani z dne 12. listopada 1921 eske visoke ole tehnicke v
Brne.135
23. Vykaz studii, indeks tehnike visoke ole v Brnu, z dne 24. 9. 1921.
Vpisanih je 3 strani predmetov. Na zadnji strani je med drugim nostri-
ciran 1. dravni izpit iz univerze v Ljubljani, podpisan dekan Vojtech.
Nadalje pie, da je z oceno prav dobro zakljuil tudi 2. dravni izpit in si
pridobil titulo “inenyr”, stavbeni, dne 16. prosinca 1922.
24. 9 Vysvedceni o prospechu, potrdila o opravljenih izpitih, vse je opravil
v letu 1922!
25. 9 kolokvijskih sprieval o izpitih, opravljenih na ljubljanski univerzi v
letu 1922, ko je bil tudent v Brnu! V letu 1922 je opravil torej najmanj
18 izpitov!
26. Vysvedceni o druhe statni zkouce, sprievalo o opravljenem drugem
dravnem izpitu, danes bi bila to diploma ob zakljuku tiriletnega tudija,
z dne 16. prosinca 1922.
27. Potvrzeni, rokopisna izjava in. A.S. oitno Tehnini visoki oli v Brnu, kaj
je tudiral pri predmetu Tehnina mehanika v Ljubljani. Verjetno je to
potreboval za nostri kacijo izpita. Datum 24. rijna 1922.
28. Fotogra ja dveh gospodiev z brega reke, desni morda in. A.S., 5 x 8
cm.
29. 2 enaki fotogra ji izleta moanskega Sokola, in. A.S. stoji na skrajni
desni.
30. Fotogra ja udeleencev geodetskih vaj l. 1919, slikano za rimskim zidom
za dananjo srednjo tehnino olo, in. A.S. stoji na skrajni levi.
31. Fotogra ja udeleencev zemljemerskih vaj l. 1919, pred poslopjem Stare
tehnike, tedaj v gradnji, in. A.S. stoji na skrajni levi.
32. Fotogra ja elipsastega formata, kraj, leto neznana. In. A.S. je na
skrajni levi.136
33. Fotogra ja drube v gostilni v Tomaevem. (Morda gostilna Podobnik
v Zeleni jami?) In. A.S. stoji na skrajni desni. V sredini sedi oetov
dolgoletni prijatelj Stanko Sila. Ko je odel za profesorja matematike
v Maribor, so stiki presahnili. Eden od Stankotovih sinov je bil moj
tudent na matematiki. Po navedbi in. A.S. na hrbtni strani fotogra je
je bilo to okoli leta 1919.
34. Fotogra ja in. A.S., Joeta rnjaa in Stanka Sile leta 1919.
35. Fotogra ja druine iz Save. In. A.S. je nekatere indenti ciral, leta 1921.
36. Fotogra ja druine iz Save, ob priliki obiska ehinj v Ljubljani, (morda
sokolski zlet?), nekatere so iz pisarn v Brnu. In. A.S. drugi z desne;
osebe je sam identi ciral.
37. Ekskurzija tudentov tehnike v Brnu l. 1922. In. A.S. stoji na skrajni
desni.
38. Dve enaki fotogra ji tudentov v Brnu, dim. 4 x 6 cm. Osebe identi -
ciral in. A.S., ki stoji drugi z desne.
39. Fotogra ja 4 x 6 cm, verjetno isti ljudje kot na predhodni, in. A.S. na
tej fotogra ji verjetno ni.
40. 2 enaki kartici, na kateri so fotogra rani tudenti iz Brna na ekskurziji
prof. Macika, l. 1922. V spodnji vrsti od leve: Sinkovi, Knez, Ferluga,
Macik, Martelanc, Lasi, Peruzzi (Stanko), stoji na stopnicah, zgoraj
z desne ubic, sestra prof. Macika, in. A.S., Svetlii. Ob tej priliki
se ponovno ne morem nauditi ostremu spominu, saj je oe identi ciral
osebe na fotogra ji ve kot 50 let po nastanku slike, kot moremo sklepati
iz pisave.
41. Fotogra ja kopalcev na Savi. Datum neznan, verjetno iz asa tudija.
In. A.S. drugi z leve. Poleg njega neloljivi prijatelji Heri, Sila, ernja.137
42. Fotogra ja mladostnega prijatelja in. Lojzeta Heria. 6
6Njegova vnukinja po heri je bila soolka moje here.138Poglavje 8
Zaetek slube in druine
Bil sem torej inenir stavbe in sam svoj. Najprvo sem z mamo obhajal moj
prihod pri enovarju. Potem sem se el predstavit dr. Kralu. On mi je rekel, da
lahko takoj nastopim mesto pravega asistenta pri njem. Rekel sem, da bom
malo poakal. Meni se je namre zelo dopadlo Sarajevo, ko sem bil tam kot
vojak leta 1918. Pisal sem zato dr. remoniku, e bi mogel dobiti tam mesto,
morda na eleznici. On mi je kmalu odpisal, da zaenkrat ne bo v Sarajevu
ni. Takoj nato sem se oglasil pri dr. Kralu. Rekel mi je, naj napravim zade-
vno vlogo. Sem jo napravil vendar nelepo, ter je zato dr. Kral sam naredil
vlogo zame. Stvar je bila primeroma hitro reena, saj sem dobil dekret o
nastavitvi za pravega asistenta e 1. II. 1923. Jaz sem zael takoj z delom,
ki sem ga jemal zelo resno, vendar je e to leto nastopila motnja, ki je mojo
prvotno smer akademika povsem spremenila, sreal sem se namre s Plenikom.
To usodno sreanje z njim, ki je trajalo do leta 1937, sem opisal v posebnem
spisu “Plenik in jaz”. Kljub tem motnjam sem kmalu za nastopom za pred-
met teoretina in tehnina mehanika moral biti asistent za elezne mostove. Leta
1925/26 in 1926/27 sem predaval kot honorarni nastavnik predmet Splono 
mehanikoza kemike in sicer le v zimskem semestru. Bilo je teh predavanj 4
ure na teden. Dalje sem imel posebne vaje iz statike za arhitekte. Menda
samo eno leto. Kralov institut se je peal tudi z raziskavo materialov. Od enos-
tavnih poskusov za trdnost cementa se je institut opremil tudi za preiskave
139140
eleza in morda e kaj. Ko je Kral videl, da se s temi raziskavami nerad peam,
je pritegnil v pomo pomonega asistenta A. Kuhlja, laborante pa je itak e
imel. Ta poveani obseg dela pa je bil mogo, ko so kmalu napravili prizidek k
poslopju tehnine fakultete na Akerevi cesti. Prizidek je stal na juni strani pr-
votnega poslopja. Tu sem dobil tudi jaz svojo sobo, da o Kralovi ne govorim.
Leta 1929 bi moral delati usposobljenostni izpit v Belgradu. Sem se s tem
delom precej namuil, zlasti doma. Vendar to leto v Beogradu nisem uspel.
Stanoval sem to leto pri soolcu Dagarinu. Leta 1929 sem delal e enkrat izpit
v Belgradu. Tokrat mi je nekoliko pomagal Kuhelj in e en pomoni asistent.
Glavno delo je bilo narejeno seveda doma. To pot sem pa uspel. Bila je to
zame res velika nesrea. Pri tem izpitu, ki je bil pravzaprav neka farsa, ni
bilo vano, kaken projekt si napravil in kako si ga izvril, vano je bilo samo, e
si znal izvesti neko formulo za pritisk. Res je nisem zmogel leta 1928, pa pa
leta 1929 in to le po srei. Izpraeval je v glavnem prof. Mari.
Naraajoe delo pri Pleniku je povzroilo, da sem zael zanemarjati delo na
fakulteti in je postal poloaj tu nemogo. Namig k prenehanju delovanja na
fakulteti je priel tudi od prof. Krala tako, da sem 1. marca 1929 zapustil
tehniko in priel s privatnim delom. Zaetek ni bil lahek, sem pa pozneje postal
znan in me je proti koncu leta 1940 delo skoro zaduilo. Prva dela sem opravil
s Plenikom, pozneje sem delal sam, kar je bil tudi eden od vzrokov, da sva
se l. 1937 s Plenikom loila. Katera dela sem delal s Plenikom, katera dela
pa sem opravil sam, nameravam opisati v posebnem sestavku v posebnem
zvezku.
Moja ena Nataa je bila zalo prizadeta e leta 1928, ko sem padel v Bel-
gradu, naravnost potrta pa je bila, ko sem l. 1929 zapustil Krala. Moram
povedati, da je Kral z menoj zelo resno mislil in mi je nekega dne prinesel
v mojo sobo kup knjig, da bi natudiral za doktorat, ki je bil vaen za napre-
dovanje. Z nekakim posmehom sem gledal tiste knjige, ker sem vedel, da iz
njih ne bo ni. Bil sem e zapisan Pleniku, prav ali tudi ne.
Kral mi tega ni nikoli odpustil in je z uspehom pridobil Antona Kuhlja.141
e ko sem bil na tehniki, mi je l. 1923 umrl oe. Prav takrat sem bil v
Triu, pa sem dobil brzojavko, da je oe slab. Odel sem takoj v Ljubljano. Oe
je takrat leal v dvorini sobi. Pogledal sem ga, pa me ni spoznal; poklical sem
koj zdravnika, ki je rekel: Tu nimam ve kaj delati. Na parah je bil v nai
spalni sobi. Pogreb je bil v deevnem vremenu in sem skoro ves as dral sestro
Anico pod pazduho. Po pogrebu sem el s Stankotom in z Natao, s katero
sem se bil pravkar spoznal. li smo zveer e skupaj v kino, v katerega sicer
navadno nisem hodil. Z znanjem z Natao je bilo pa takole. Ne vem kako da
smo se sreali Nataa, Sila in jaz pred gostilno Podobnik. e na prvi pogled se je
med nama nekaj vnelo in e tisti veer pred Podobnikom sva “pila”bratovino.
In Stanko jo tisti veer ni ve mogel poljubiti, akoravno je e nekaj asa hodil z
Natao. Da bi jaz z njo hodil, sem postavil 3 pogoje: cigarete pro, opustiti
gledalie in iti v uiteljsko slubo. Ona je bila zelo ivahno in edno dekle in je
imela veliko oboevalcev. Cigarete in neuiteljsko mesto v Ljubljani ter igranje
v studentovskih predstavah jo je metalo v najrazlineje drube. Bilo ji je to
prijetno in se je morda tega zavedala ele tedaj, ko je vse to prenehalo in se
je znala kot uiteljica na Korinju. To je bil zanjo velik skok ali samo na ta
nain sva si mogla biti dobra. Ali je ona e leta 1923 ali 1924 la na Korinj ne
vem. Kadar sva bila skupaj, je bilo zelo lepo. Njeno vedenje je bilo tudi sicer
simpatino. ele 1924 za Renjega telesa dan sem el najprej s kolesom na Krko,
kjer so imele uiteljice prost dan. Nael sem jo res tam med drugimi uiteljicami.
Po premisleku ali ostanem na Krki ali grem z Natao na Korinj, sva se odloila
za slednjega. ola in njeno stanovanje je bila resnino kazenska ekspedicija. Tu
je stopila prvi v zelo resen poloaj. Nuditi mi ni mogla veliko, ker sama ni
imela. Slednji sva la, ker je bil zelo lep dan, nabirat rdee jagode, ki jih je bilo
na travniku obilo. Med tem delom in ljubimkanjem je bila spoeta hi Meta.
Ko je prila Nataa iz Korinja v Ljubljano, mi pove, da nosi. Kakor zelo nerad
sem moral naenkrat misliti na enitev. Preivljala sva oba teko krizo in mi je
Nataa enkrat pisala, ko je bila kriza na viku: Dam Ti potrdilo, da otrok ni
Tvoj. Bile so teke ure ali nazaj nisem ve mogel niti hotel. Ko sem zadevo142
povedal mami, ni hotela o enitvi ni sliati. Primorka je in ujela te je. Stvar je
do neke mere ublail Tonek Kordinov. Poroka je bila dne 14. IX. 1924 v cerkvi
sv. Petra v Ljubljani. Jaz sem priel z ene strani, Nataa z druge strani, prii
sta bila cerkovnika. Jaz sem imel boljo obleko, ona pa neko udno, ki je nisem
nikdar potem ve videl, oividno je bila sposojena. Kljub navidezni pomiritvi
moja mama s celo stvarjo ni bila nikoli zadovoljna. Ti bi si lahko pridobil
nekaj premonejega, ne pa to revno uiteljico. Resnino ona ni imela, kolikor
jaz vem, nobene posebne dote, nekaj porcelana in nekaj perila, to je bilo vse.
Jaz takrat na to nisem mislil. Bomo e kako. Jaz sem bil v slubi, ona tudi.
Nekaj asa po poroki je Nataa stanovala pri Kirschnerju v Podobnikovi hii.
Potem sem dosegel pri mami, da jo je sprejela v hio. Stanovala sva v bivi
nai spalnici. Predvsem Nataa, jaz sem spal e vedno v moji podstreni sobici.
Da ne bi Nataa imela tujo opremo v svoji sobi, je od matere kupila posteljo,
omaro, umivalnik in e kaj. To je bila naa prva oprema. Jaz pa sem imel v
sobi elezno posteljo, barono omarico za knjige, stol z risarsko mizo in stol z
umivalnikom. Razen moje sobe je bila podstreha povsem neobdelana in v
njo si priel po ozkih strmih stopnicah. V mojo podstrenico so radi prihajali
moji pajdai posebno, ko e nisem bil oenjen. Najraji pa je k meni prihajala
moja mala sestra, ki je imela leta 1919 komaj tri leta. Takoj sem jo vpraal,
e se je umila. e se ni umila, je morala takoj nazaj. udno, da si ta otrok na
strmih stopnicah ni kaj naredil. Najhuji je bil sestop v podstreje. Podstreje
sicer ni bilo prazno. Bili sta tam dve skrinji in druga ara, ki ni bila takoj
porabna. Po geslu ez 7 let vse prav pride. Z deskami je bil prekrit samo en
del podstreja pred mojo sobo. Pozimi sem imel v sobi elezno peko “gaperek”.
Ko me je Kral sprejel v slubo, mi je takoj preskrbel postranski zasluek
pri Slogradu”, stavbenem podjetju, kjer je bil Kral sodirektor. Poleg njega je 
bil e drugi sodirektor Josip .., in. Tam sem delal zlasti na elezobetonu. Proti
koncu olskega leta sem prosil Krala, da me spusti v Tri na prakso, kjer je bila
ogromna stavbena dejavnost podjetja Slograd. Res sem el in tam ostal do
olskega zaetka. Bilo je delo pri K. Polaku in pri Glanzman – Gassnerju. Tam143
sem mnogo videl in tudi dosti naredil. Med tem delom je enkrat prila za dan
in no Nataa, pa smo se zabavali z gd. Julko Kunik, pozneje poroeno Strnad.
Po poroki sem predstavil Natao Kralu in Pleniku. Po Korinju je bila Nataa
nekaj asa na Polju kot nadomestna uiteljica in je na Polju tudi stanovala v
stanovanju takoj na desno od glavnega vhoda. Po Polju je la v Podlog, ob
kateri priliki je prilo do hudega nastopa, ker je Nataa hotela ostati doma.
Po mojem pa to e ni bil as zato. la je v Podlog z Meto, potem v Tomielj,
Borovnico, Dolsko. Leta 1929 smo konali olo v Zg. iki. Ker sem jaz to olo
vodil in konal, mi je upan Zg. ike Ivan Zakotnik obljubil, da bo vse storil,
da pride Nataa v olo v Zg. iko. To se je zgodilo leta 1930, ko nam je mama
dala stanovanje-podstreno v hii t. 2. Leta 1931 smo kupili hio Bleiweisova
t. 93. To si je izmislila moja mama in mi tudi dala v ta namen 12.000 Din.
Hia je bila napisana na Natao, ker nisem slutil, da bi zaradi tega kedaj mogle
nastati teave. V to hio smo se vselili 1. V. 1931. Nastanili smo se v visokem
pritliju, kjer sta bili 2 sobi, kuhinja, kopalnica, stranie in shramba, 61 m2
koristne. Jaz sem zasedel s svojo kramo prvo sobo, vsi drugi so morali biti
v drugi sobi razen sluke Rezke, ki jo je imela Nataa e v Podlogu. Bila je pri
nas e, ko smo bili v hii t. 2. V tej novi hii je morala Rezka v kopalnico. Prili
smo iz deja pod kap. Jaz sem takoj posestvo ogradil, nakar dokupil e 610m2
vrta in tudi tega ogradil. Velika ugodnost je bila v tem, da so bili otroci na
vrtu in se jim ni bilo treba potepati drugje. Vrt smo zasadili s povrtnino in
drevjem, ki je sasoma dajalo vedno ve sadja. enje nam je cepil uvaj Stadiona.
Jaz sem imel klju Stadiona in so se otroci hodili pozimi tja sankat. Otroci so
se lahko hodili tudi drsat, ker smo jim o pravem asu oskrbeli prave drsalke,
nove ali malo voene.
Nae stanovanje je sicer imelo prostor za kopalnico, vendar ta e ni bila
opremljena, zato je v tem prostoru spala Rezka Treli, sluka. Ker sem pa
jaz hotel imeti resnino kopalnico, sem napravil v podstreju 2 sobici, obiti z
ladijskimi deskami. Pustil sem napraviti tudi stranie in izlivno koljko. V
enem od teh prostorov so potem spale sluke, seveda nerade, ker je bilo v teh144
prostorih poleti zelo vroe, pozimi pa zelo hladno. Nekaj asa je v eni izmed
teh sobic spal tudi brat od Natae, ki je tudiral v Ljubljani za uitelja in on je
hodil ob poitnicah k nam in je spal v podstreju.
Zdi se mi, da smo morali kopalnico spet sprazniti, ker sluke niso hotele
pozimi spati v podstreju. Primeroma lepo sobo so sluke dobile leta 1939, ko
sem prizidal k prvotni hii neko poslopje.
Ko je bila Nataa v Ljubljani, sva nekaj asa hodila v gledalie kot naronika.
Potem je to prenehalo, ker nisem imel ve asa za to. Tudi drugih zabav in
poitnic nisem poznal. Nataa je hodila z otroki na poitnice na Uhanje, kjer je
imela stare. Jaz sem bil tiste ase in tudi pozneje malokrat tam. Vedno bolj
sem se boril s pomanjkanjem asa. Tudi redni obiski pri Pleniku so mi jemali
asa.
Ko sem bil e pri Kralu, mi je on izposloval pri rektoratu 7000.-Din za
potovanje v Nemijo-Berlin. Tam naj bi se v institutu izpopolnjeval v vedah
za institut, kjer bi se preiskovali razlini materiali. Ko sem to Pleniku povedal,
mi je potovanje z vso odlonostjo odsvetoval. In res nisem el, akoravno sem
denar e prejel. Ta denar mi lei e vedno na vesti.
Od leta 1931 do leta 1941 to je veriga vseh mogoih del pri Pleniku, kasneje
mojih. Edino razvedrilo mi je bila tista enska, ki sem jo e omenil. Sicer sem
se le leta 1939 spozabil, ko sem bil doma razklan.
Vsa dela, ki se jih spominjam, bom opisal v posebnem zvezku.
Poseben dogodek je bil enkrat ta, da sem el na povabilo dr. Bohinca v
Kranjsko goro, kjer je on imel parcelo, da bi tam nekaj naredil in v Tamar,
da bi tudi tam nekaj napravil. Potem me je neko povabil g. F. Fingar pod
Stol, kjer je on imel letno hiico, da bi to hiico poveal. Takrat sva leala po
kosilu z njim v travi na solncu in kramljala. Med drugim mi je povedal, kako
je postal oe. Odkar sem spoznal Fingarja, mislim bilo je to pri Pleniku, mi
je bil naklonjen in asih zame kaj poskrbel, mislim delo, da podobnega loveka
mimo Plenika nisem spoznal. On je zame posredoval delo pri Mohorjevi
drubi, pri ingarici, pri upniku Zabretu, pri Novi zalobi, pri trnovski cerkvi in145
e marsikje, da njegove hie ob Fingarjevi ulici ne omenjam. Pogovarjala sva se
tudi o politiki, bil je hud zagovornik goarjev. Tudi to, da so celo zadevo vodili
K.P., e, oni se v raznih akcijah najbolj spoznajo. Pouiti je hotel o stvari tudi
kofa Romana, ki pa mu je odgovoril, ubogajte svojega kofa. Fingar je bil
nasploh izreden lovek, velik demokrat, ki tudi cerkvi v celoti ni mogel slediti.
Ne bom pa rekel, da ni bil pravi duhovnik ali celo odpadnik. Po tisti nesrei
v hii, ki jo je zadela bomba, je postajal vedno bolj gluh. Jaz sem e dolgo
potem prihajal k njemu. Popustil je kot OF-ar, obsojal. Postal pa je sasoma
tako gluh, da mu noben pripomoek ni ni pomagal in sem jaz zato tudi jenjal
k njemu hoditi, akoravno mi je bilo al, ker on je vedel vedno kaj zanimivega
povedati. Bil je tudi velik astilec Plenika in mu je rekel Pleman.
Jaz sem zahajal mislim zaradi Plenika in pa zato, ker so naa dekleta
hodila tje v olo k Urulinkam. Za vsako malenkost so me klicale. Neko mi
ree M. Pija Garantini, da bi jo poueval v opisni, ker bo delala nek izpit. Ne
vem koliko ur sva se uila. Ko je izpit naredila, me je peljala v neko sobo in je
bila tako vesela uspeha tudi z mojo pomojo, da mi je padla okoli vratu in bi
jo jaz tako kot je bila prav lahko poljubil. Ne tam pa ne. Igrala sva potem
nekaj partij aha. Za moje zasluge v Urulinskem samostanu mi je podarila 3
svoje slike, saj je bila malarca, najbr ne posebno mona.
Dokumenti in fotogra je
Iz tega obdobja se je ohranilo precej dokumentov, fotogra j pa le malo.
1. Potrdilo, da je in. A.S. sluil vojake od 5. 8. 1916 do 21. 11. 1918, zato
ni dolan sluiti vojakov v novi SHS, datum 7. 3. 1921.
2. Izprievalo, ki ga je napisal prof. Kral, kjer pohvali delo in. A.S., ko je
bil pri njem pomoni asistent. Dano 18. 1. 1922.146
3. Dopis prof. Krala, v katerem sporoa, da je na seji tehnine fakultete
prodrl s predlogom, da nastavijo in. A.S. za rednega asistenta.
4. Dopis rektorata univerze z dne 17. 2. 1923, v katerem rektor A. Ueninik
sporoa in. A.S., da ga s 1. febr. 1923 imenuje za asistenta na institutu
tehnike mehanike.
5. Slubeni list, formular z rektorata Univerze, brez datuma, danes bi temu
rekli personalni kartonek.
6. Objava (v cirilici), s katero podporonik Antun Suhodolc potuje v svoj
polk v Kragujevac. Datum 14. 11. 1922.
7. Potrdilo Progovne sekcije Ljubljana z dne 15. 5. 1923, da je in. A.S.
delal pri njih od 19. 7. 1915 do 4. 7. 1916.
8. Reenje (v cirilici) z dne 8. 3. 1924, s katerim ministrstvo prosvete
kraljevine SHS in. A.S. sporoa, da ga uvrajo v 9. grupo prve kategorije.
9. Izprievalo podjetja Slograd, v katerem pravijo, da je in. A.S. delal pri
njih od 5. 3. 1923 do 15. 4. 1924 in, da je bil dober strokovnjak.
Datum 15. 4. 1924.
10. Potni list kraljevine SHS, izdan in. A.S. dne 28. 12. 1924. Potoval je
v Italijo (verjetno na Uhanje), nemka viza se zdi neizrabljena.
11. Dopis rektorata univerze v Ljubljani z dne 30. 7. 1925, v katerem dekan
Kral sporoa in. A.S., da so ga nastavili kot honorarnega nastavnika za
splono mehaniko na tehniki fakulteti.
12. Legitimacija (v hrvaini in srbini), na osnovi katere ima in. A.S. 50%
popust na eleznici. Izdana 9. 4. 1925.
13. Poziv ljubljanskog vojnog okruga z dnem 4. 6. 1925, s katerim poziva
in. A.S. na enomesene vojake vaje v Kragujevac. Ali se je pozivu
odzval, nisem mogel ugotoviti.147
14. Izprievalo podjetja Slograd z dne 30. 11. 1926, v katerem so navedena
dela, ki jih je in. A.S. opravljal pri tem podjetju in v katerem njegovo
strokovno delo visoko ocenjujejo.
15. Splona mehanika – rokopisni opis predmeta, verjetno odgovor na spodaj
navedeni dopis. Datuma ni.
16. Okronica z dne 9. 4. 1927, kjer dekan sprauje o detajlih predmeta, ki
ga posamezni predavatelji predavajo.
17. Dopis dekanata tehnike fakultete z dnem 4. 8. 1927, v katerem sporoajo
in. A.S., da zaradi pomanjkanja denarja ukinjajo predmet Splona
mehanika (za kemike) in s tem njegovo mesto honorarnega nastavnika.
18. Dopis dekana tehnike fakultete Foersterja in. A.S., v katerem se mu v
imenu fakultetnega sveta zahvaljuje za nadzor pri zidavi prizidka stari
tehniki in zidavi rudarskega paviljona (na drugi strani Akereve), datum
16. 1. 1928.
19. Dopis Ministrstva prosvete iz Beograda, v katerem v cirilici sporoajo,
da sprejemajo ostavko in. A.S. na asistentsko mesto na tehnini fakulteti
Univerze v Ljubljani; datum 22. 3. 1929.
20. Dopis, v katerem dne 3. 4. 1929 rektor Milan Vidmar sporoa in. A.S.,
da je razreen slubovanja na tehnini fakulteti z dnem 28. 2. 1929; v
prilogi mu poilja prepis dekreta ministrstva prosvete iz Beograda.
21. Nostri kacijska listina, s katero dekan Hinterlechner potrjuje nostri-
kacijo diplome gradbenega inenirja in. A.S., datum 6. 5. 1929.
22. Izprievalo z dne 2. 5. 1929, v katerem prof. Kral zelo lepo pie o
delovanju in. A.S. v asu, ko je bil v slubi na univerzi.
23. Potrdilo, da je in. A.S. plaal 200.- din za nostri kacijo svoje inenirske
diplome, 16. 5. 1929.148
24. Dopis upanstva obine Moste z dnem 6. 3. 1931, v katerem sporoajo
in. A.S., da so njega in njegovo druino sprejeli v tukajnjo domovinsko
zvezo.
25. Nravstveno sprievalo, v katerem policija v Ljubljani sporoa, da o in.
A.S. ne ve ni neugodnega (torej neke vrste potrdilo o nekaznovanju).
Datum 4. majnik 1932.
26. Domovinski list z dnem 6. 5. 1932, v katerem upan obine Moste pri
Ljubljani potrjuje, da ima in. A.S. v tej obini domovinsko pravico.
(Danes bi ekvivalentni dokument imenovali potrdilo o dravljanstvu.)
27. Ovlatenje (v cirilici), v katerem ministrstvo za gradnje kraljevine Ju-
goslavije sporoa, da sme in. A.S. delati na gradbenikem podroju povsod
v Jugoslaviji. Datum 1. 7. 1932.
28. Dopis ljubljanske inenirske komore, v katerega prilogi poiljajo in. A.S.
zgornji dokument skupaj z zapisom o poloeni slubeni zaprisegi; datum
8. 8. 1932.
29. Potna izkaznica (Objava), izdana od uprave policije Ljubljana, na os-
novi katere sme in. A.S. potovati po Jugoslaviji zaradi osebnih zadev!
Datum 4. 8. 1937.
30. Domovnica, ki pove, da ima in. A.S. domovinsko pravico v Ljubljani.
Izdana od mesta Ljubljana 31. 10. 1938.
31. Potni list za in. A.S. in eno, izdan 31. 10. 1938. Zdi se, da sta bila
dvakrat v Italiji, verjetno na Uhanjah.
32. Rde kartonek majhnega formata, na katerem so imena ljudi in podjetij.
Kaj pomenijo pripisane tevilke, ne vem, nekatere so datumi. Verjetno
je to popis tekoih poslov. Najzgodneji datum je 21. 7. 1938, najpozneji
pa 28. 2. 1941.149
33. 5 koledarkov, za leta 1929, 1930, 1931 od rme Pelikan, za leto 1934 od
rme Piman, za leto 1938 od rme MAN. Prvi tirje so bili uporabljani
za skice (verjetno na deloviih), izmere stavb itd., pa tudi za podatke
o strokih in plailih v zvezi s strokovnim delom in. A.S. Koledar7ek za
leto 1929 je o7itno najprej uporabljala njegova sestra Ana (Hawlina)
v 2.a razredu II. dravne gimnazije (verjetno na Poljanah). Tistega iz
leta 1938 je in. A.S. uporabil le za pregled izdatkov pri posameznih
grdanjah, npr. pri zidavi Gromine hie, Ambroiine hie itd.
34. V usnje vezan notes z zlato obrezo, uporabljan kot predhodni koledarki.
Datuma nisem nael, datira ga gradnja eeve vile.
35. Fotogra ja iz gradbia vodne naprave v Triu, ki je bilo morda prvo
delovie in. A.S. Ta stoji na levi. Verjetno leta 1924 ali 1925.
36. Fotogra ja patra Salvatorja Zobca OFM, 1874 – 1934. Z njim je in.
A.S. mnogo poslovno sodeloval. Zelo visoko ga je cenil. 1
37. Fotogra ja dimenzije slike za potni list in. A.S. iz leta 1937.
1Trditve in opombe brez navedbe vira, kot ta, izvirajo iz mojega osebnega vedenja.150Poglavje 9
Vojna in povojna leta
Mislim bilo je leta 1938, ko so mi Usmiljenke vsilile kos zemljia, pri hii mar-
tinska 103, da sem jo kupil. Na tej njivici okoli 600m2
smo od leta 1941 do
mislim 1948 sadili krompir. Hodil sem s fanti pobirat kamenje, gnojit z gno-
jnico, okopavat itd. Na ta nain med vojno nismo stradali. Poseben problem
pa je bil vedno, kako spraviti krompir domov.
Leta 1941 aprila meseca je zaela vojna z Nemci. Bil sem vpoklican kot
poronik v Pragerski grad, kjer so zbirali vole, da bi li z njimi za fronto prevaat
karkoli. To je bilo preseneenje zame, e bolj za mojo druino. Nataa je vse
pripravila in hajd v vojsko. Sam sem moral nositi dokaj teki koveg, ki sem
ga imel e iz Judenburga, od kolodvora Pragersko na Pragerski grad. To je
bilo najmanj pol ure hoda, e ne e ve. Tu smo dobili vse, kar vojak potrebuje
in smo bili tam mislim 3 dni. Vsak o cir je dobil konja, tako tudi jaz, in smo
odrinili nekega veera proti Ptujski gori, tam nekje se je vlila ploha. Jaz sem
imel nek nepremoljiv pla, tanek kot papir in nisem bil hudo moker. V neki
opueni gostilni smo se ustavili. Nekaj so kuhali, jaz pa sem zlezel na kruno pe,
se tam poteno osuil in odgnal neko mrzlico. Potem smo li ez Rogako Slatino
v Rogatec, kjer smo se nekaj asa zadrevali. Potem naprej do Krapine, kjer
pa je e bil razhod, ker je Jugoslavija poloila oroje. Jaz sem se nastanil zaasno
v gostilni Matkovi v podstreju. Prili smo v Krapino dopoldne ali e zjutraj in
so nas tam napadli Italijani iz letala. Poskrili smo se, drugih rtev ni bilo, le
151152
ena mula se je stegnila na trgu. Mi smo seveda vole pustili v Krapini, kamor
so kmalu nato prihajali kmetje iz tajerske, da bi reili svoje ivali.
Imel sem seveda kot o cir svojega ordonanca, dosti inteligentnega, ki se
je vedel napram meni kot jugoslovanski patriot, im je zvedel, da je vojne
konec, da pridejo Nemci, si je nadel Hitlerjevo kokardo. Mislim, da sem kot
poraenec prvi dan ostal v gostilni in ahiral z gospodarjem. Drugi dasn sem
el zjutraj v gostilno in najdem tam mislim e dva nemka astnika. Jaz sem
najprej mislim nekaj zajtrkoval, nakar prisedem k Nemcema. Opisal poloaj,
predloil slike moje druine in vpraam, kako bi najhitreje priel domov. “Kleiden
Sie sich in Zivilkleidung und verschwinden Sie.”1 Vso mojo kramo, z vojako
obleko, kovkom, ki je vseboval najnujneje, sem pustil na podstreju, ko sem
si oblekel mojo civilno obleko, ki sem jo imel s seboj, prosil g. Matkovia za
klobuk in izginil. Hodil, hodil v svojih civilnih evljih in zaeli so se mi delati
ulji. Obstati nemogoe, kar naprej, da pride do nekega naselja, kjer bo mogel
prenoiti. Res sem z najvejo teavo priel v Rogako Slatino e podnevi. Tam
sem sreal arh. pinia. Skupaj sva jo potem mahnila proti Celju, kamor sva
prispela mislim zveer. Ustavila sva se pri Konradu Golograncu, stavbeniku.
Lepo so nas sprejeli in ker je bila Velika no, tudi dobro, odlino pogostili, pa
saj sva bila vsega tega potrebna. Nemci so bili takrat e v Celju. Mene je
ena Gologranca nekaj nadirala, e, da sem Gologranca prikrajeval, ko je delal
Ljudsko posojilnico v Celju. Gologranc jo je hitro pomiril. Govorili smo kako
in kaj, vsi pa zbegani sprio tako nenadnega poraza. Prej so generali govorili,
kako smo moni, zdaj pa tak polom. General Nedi je neko v bivi Jugoslaviji
govoril, da bodo nai letalci branili lepo jugoslovansko nebo. Niti eno letalo
se ni dvignilo, ko so Nemci lepo bombardirali Beograd. V moji eti smo imeli
tudi nekaj oroja in municije. Municijo smo pometali v potok, kaj je bilo z
orojem pa ne vem. Vem pa, da so se nekateri tipi koj zanimali za municijo.
Prenoila sva s Spiniem pri Golograncu. Spini je takoj dobil zvezo z
1Oblecite civilno obleko in izginite.153
Westrom ali Raku… in se odpeljal z njimi v Ljubljano. Zame se ni brigal.
Prosil sem Gologranca, naj mi da potrdilo, da sem pri njem v slubi. Dal ga
je in ga e hranim. To sem vzel zaradi tega, da se lahko izkaem, kaj delam
v Celju. Bil sem pa kljub temu v veliki zagati. Prosil sem mislim nekega
znanega prevoznika, da bi me peljal v Ljubljano. Izgovarjal se je e da so etniki
na Trojanah in se zato ni upal. S seboj nisem imel ni drugega kot listnico z
nekaj denarja in izkaznico in sem se zato od Gologranca odtrgal kadar sem
hotel. Po zajtrku sem el v mesto in videl Nemce, kako so samozavestno
korakali po mestu in naklepali bodoa zlodejanja. isto neobveen, popolnoma
zgubljen korakam proti kolodvoru in vpraam, e bo el kak vlak v Ljubljano.
Nekdo mi ree: zunaj stoji vlak pripravljen za odhod proti Ljubljani. Vstopim
in smo poasi prispeli v Ljubljano mislim okoli 2. ure popoldne. Doma so me
priakovali e nekaj dni. Bili so po eni strani veseli, po drugi pa mi oitali, kakni
vojaki smo bili, da smo pustili, da so Nemci in Italijani zasedli nao domovino.
alost in potrtost je bila brezmejna. Kaj zdaj: pomagaj drug drugemu.
Jaz sem v Pragerskem pri nekem kmetu pustil mojo rno suknjo in klobuk,
ker jih nisem mogel vlaiti s seboj. Dali so mi potrdilo. Moj koveg in vse
vojake cunje sem pustil v podstreju pri Matkoviu. Ko sem pozneje, ko so
bile razmere kolikortoliko urejene, pisal na obe strani, naj mi poljejo moje
stvari. Ni ni bilo. Vsak se je z nekim izgovorom izvil, e ni ve vsega blaga.
Po nekih ne popolnoma zanesljivih listinah je potekal moj vojaki podvig
kot sledi.
3. 4. 1941 sem odel iz Ljubljane in istega dne prispel v Ptujski grad.
6. 4. 1941 smo odli s celo kramo proti Ptujski gori. Prej se je v Ptujskem
gradu formirala komanda. Najviji je bil nek epast stotnik iz Ljubljane, ki je
imel avto in vigal sem in tja in lovil novice. On je tudi najhitreje zginil od
cele drube. Njegov tajnik je bil nek nadporonik Arko iz Ribnice. Ta je bil
na videz prijazen.
8.4.1941 smo bili v Majperku. Do tu me je peljal vrhovni zapovednik
tisti stotnik v Rogatec in vas Cesta.154
10.4.1941 smo bili v vasi Dobovec, kjer smo zaklali slabega vola, ker je
motvo hotelo mesa. V tej vasi sem hodil po veih hiah in opazoval, da so imeli
v vsaki hii roni mlin na kamen.
12.4.1941 smo bili na ulicah Krapine, kjer je bil razhod. Preje, ko smo
prekali hrvako mejo, so nam neke hrvake skupine pri prehodu delale teave
in sem zahteval vojako spremstvo. V Krapini je priel k meni nadporonik
Prislan, ki je bil oigledno blagajnik in mi izplaal meseno plao. Jaz se pri
vojakih sprio grdih vesti nisem preve napenjal in me je Prislan trdo grajal.
13.4.1941. Prenoil sem v Krapini v gostilni Matkovi in sicer v podstreju.
e istega dne sem odel v civilu proti Rogaki slatini.
14.4.1941 smo prili v Celje k stavbeniku Golograncu, kjer smo tudi prenoili.
16.4.1941. Bil zopet med svojimi v Ljubljani.
6.4.1941 sem po nasvetu mojega pomonika -ordinanca pustil mojo suknjo
in klobuk pri kmetu Verlak Francu, da bi laje potoval. Moj ordinanc se je
pisal Franc Nekrep iz Tezna pri Mariboru.
Ko smo bili e v Ptujskem gradu, so dodelili vsakemu astniku konja. Meni
ga prvotno niso dali. Ko sem se pritoil, so mi dali neko mrho, ki je dobro
vedela, da nisem jaha, e manj pa sem znal ravnati s konjem. Vendar sem
glavne razdalje opravil z njo, akoravno asih strano teko in e to vekrat s
pomojo drugih.
Neko sem jahal skozi Dobovo ob kraju ceste, tako pri kraju, da je konj z
desnima nogama zael v mehko in padel, seveda name. Meni ni bilo sile, konja
pa so drugi ljudje spravili pokoncu. Od tega sluaja dalje nisem ve jezdaril.
Jaz sem takrat imel e odprte stavbe pri Zalti, na Baragovem, pri Gromovi
in morda e kaj in smo po monosti te stavbe dokonavali.Kmalu, ko sem priel
domov, sem dobil napad ledvinih kamnov. To so nedoivljene, strane boleine,
ko ne more ne leati, ne stati, ne sedeti, pa se kako valja po tleh, po postelji
itd. Priel je k meni Herbert Hawlina, zdravnik in mi hotel dati vbrizg, pa
nisem pustil. Prebolel sem do kraja sam.Ko so boleine ponehale, se mi je
zdelo, da sem priel znova na svet. Dela je bilo doma sicer dosti z vrtom in155
poljem, vendar sem hotel naprej studirati francoino. Knjig sem imel zadosti
e iz realke. Bral sem e z malo pomojo “Les lettres de mon moulin”od A.
Daudeta. Kasneje tudi “Le petit chose”.
Vendar je e zgodaj vso nao javnost razburkala OF in je mene odvrnila
od vsakega uenja. Nastopil je za Slovence posebej as, ki je bil najnesreneji v
njih zgodovini, ko glava ni imela nobene cene in si jo lahko zgubil ne da bi
vedel zakaj. as lai in nasilstva, lane propagande, as, ko bi peica komunistov
zavladala vsem Slovencem razen onim, ki so ostali v Italiji in Avstriji. as,
ko se je na desettisoe Slovencev razprilo po celem svetu. To so bili oni, ki
niso hoteli priakati komuniste, as, ko so iz komunistinega raja li zakonito ali
pa ez mejo v svobodneje ivljenje. OF je bila sicer skupina 3 ali 4 politinih
pripadnikov in je obljubljala demokratino ureditev v Sloveniji in Jugoslaviji.
Oni so razglasili, da je domovina v nevarnosti, da zgine, zato se je treba
zasedbenim oblastem upreti z orojem. Glavno geslo je bil boj proti oku-
patorju. O socializmu in komunizmu ni bilo zaetkoma ni sliati. Nemci so
zasedli vso Gorenjsko in tajersko do Litije. Ostale Slovence je Italija zas-
edla in imenovala novo pokrajino ljubljansko. Prekmurje so zasedli Madari.
Hoteli so Nemci vse Slovence izseliti kdo ve kam. Res so prieli. Najprej so
vse duhovnike in izrazite Slovence pregnali v Srbijo. Potem so zaeli izselje-
vati kmete okoli Breic, Krkega in tako naprej. Kaj je Nemce potem odvrnilo
od popolnega izseljevanja vseh Slovencev ne vem. Nemci so vse pridobljene
kraje, tj. Gorenjsko in tajersko, prikljuili k Rajhu in tudi takoj upoklicavali
mladenie pod oroje. Vsa ta dejanja Nemcev so bila voda na mlin partizanom,
ker vsak ali skoraj vsak mladeni, ki bi moral iti k Nemcem, je el raje k par-
tizanom. Isto je bilo pri razselitvi. Primorski Slovenci pa so komaj akali, da
bi li nad Italijane, ko so bili toliko let teptani. Partizani so pritegnili tudi
Koroko, vendar v manjem obsegu. Italijani in Nemci so hajkali na parti-
zane, vendar ne z velikim uspehom, ker je stvar e pognala korenine in ker je
bilo v Sloveniji ogromno gozdov-skrivali. Stvari so se e bolj zaostrile, ko so
Italijani in Nemci zaeli streljati talce. Italijani so vse mlaje rezervne o cirje156
spravili v taboria. Naredili so racije po raznih okoliih in aretirali sumljive.
Potem so Italijani Ljubljano obdali z ico, kar pa ni pomagalo, da ne bi ljudje
uhajali iz Ljubljane in noter po raznih rovih-kanalih. Partizani so bili dobro
organizirani in so imeli sijajno obveevalno slubo.
Grozodejstva, ki so jih partizani uprizarjali nad “nezavednim”ljudstvom
in kraje in ropi po deeli so priklicali na dan protisile-domobrance. Jaz e
danes ne vem, ali je bilo to prav ali ne.
Jaz sem bil zaetkoma seveda z OF. Me je pa e kmalu pouil J. Babnik,
vodovodar, kdo so kolovodje pri celi zadevi. isti komunisti kot Bebler, Kidri,
Kardelj, Leskovek in drugi. Bili so tudi nekomunisti kot Fajfar, Kocbek,
Lubej in e nekateri, ki so se pa kmalu pustili prekrstiti v komuniste razen
Kocbeka, ki je prav letos zael razgrinjati komunistino igro pri OF. Tudi
kanonik Kralji, ki je zahajal k meni, jih je do kosti poznal. Jaz sem jih
zaetkoma podpiral in dajal denar Vl. Smoletu, M. Jarcu in mogoe e komu.
Hrano pa sem dajal Kraku. Neko, ko sem bil nekako brez dela, sem imel
namen iti v hosto, vendar me je Jak Babnik zadral. Jaz sem e vedno dral z
OF, dokler nisem videl stvari na mestu samem.
Bilo je 28. 6. 1942, ko so Italijani za Beigradom napravili preiskavo in
odpeljali mnogo ljudi v Belgijsko kasarno. Med njimi sem bil tudi jaz, kar
pa sem popisal v posebnem zvezku.
Ko sem priel iz ljubljanske jetninice, je bilo veselja dosti, niso se me mogli
nagledati. Gotovo pa je moj obraz povedal, da sem v preteklih treh mesecih
mnogo doivel, med drugim tudi dosti strahu.
Koj prihodnje dneve, ko sem se vrnil, so prihajali k nam radovednei kot
Hmelak, ki je tam zgubil 2 sina, Sattler in menda e kdo. Nazadnje je priel
Ivan Grafenauer, ki mi je svetoval, naj bom popolnoma nevtralen, kar sem
tudi bil.
Hotel sem e dokonati zaete zgradbe, kot sem e omenil, kaj malega sem
narisal, ahiral s Kraljiem in Dobovkom. Delal na vrtu, na Polju, pripravljal
zelje za zimo itd. Najve zaslug, da sem to mogel delati, ima moja ena Nataa,157
ki ni prej odnehala, da me je dobila domov. Moram pa priznati, da so zame
imele dobrotne roke Vije sile.
Italijani so tudi menjali denar. Ker sem bil preprian, da bo Jugoslavija
e ostala taka kakrna je bila, nisem vsega denarja menjal. Ostalo mi ga je
e precej, novi oblastniki pa o tem denarju niso hoteli niesar sliati, e, kdor
ga ima, je z njimi skrahiral.Tako imam e precej starih bankovcev dinarjev
za potomce. ivel sem dosti mirno; ko so leta 1943 Italijani propadli, smo
priakovali, da pridejo Amerikanci ez ljubljanska vrata v Jugoslavijo. Zaman
ves up. Partizani s Titom so naredili drugo reitev z Anglei in mi nosimo
posledice tega dogovora. Jugoslavija, ki je bila tako urejena drava, je padla
v roke komunistom, kljub temu, da so se zavezniki nekaj asa temu upirali.
Boj je trajal od leta 1941 do leta 1945 in je terjal pustoenje domovine,
zlasti Dolenjska, mnogo in mnogo rtev. Zgodovina o vsem tem e ni napisana,
do sedaj so jo napisali le partizani, tj. komunisti. Leta 1945, ko so zmagali
komunisti, je mnogo ljudstva zlasti preprostega odlo pred komunisti proti
Avstriji. Jaz sem jih opazoval na bivi Tyrevi cesti. Dolge kolone vozov,
ivine, mokih, ensk in otrok se je valilo proti Gorenjski. Podobno je bilo na
vseh vpadnicah, manj morda iz Notranjske. Videti te kolone je bilo jok in
alost. Beijo pred lastnimi. Naa druina ni bila komunistina. Jaz sam sem
hotel tudi beati. Pripravljen sem imel nahrbtnik in kolo, da bi se odpeljal
proti Koroki. Od mojih znanih je bil moj neak Rudi Veerin, stanovalec v nai
hii Dobovek in na znanec Franc Grafenauer.
Jaz sem pravkar hotel iti od doma, ko pride k nam arh. Tomai. Ne vem
zakaj, prav Bog ga je prinesel. Dolgo sva govorila in me je preprial, naj ne
grem, akoravno on ni vedel, kaj nameravam. Druini sem rekel, da ne grem,
emur se je posebno ena udila. Poakal bom, naj pride kar hoe. Rudko ni priel
ve nazaj. Dobovek je priel ez nekaj dni in sem mu naredi pridigo, predvsem
naj prime takoj za delo. el je k stavbeniku Zupancu vozit cize, potem je bil
teka. Konno je dobil mesto profesorja telovadbe. Dobovek je dobil mesto v
Novem mestu, kjer je e sedaj. Neko sem ga obiskal in mi je bil zelo hvaleen158
za nasvete, ki sem mu jih dal, ko se je vrnil iz Koroke. Grafenauer je beal
na svoj dom v Ziljski dolini Trdanie. Skoro so ga napodili, ker so bili OF.
Bil je obsojen na dve leti, ne vem zakaj. Najhuje se je godilo mojemu svaku
Rudiju Veerinu, ki je bil obsojen na 20 let, odsedel 10 let, nakar se je telesno
in duevno zlomljen vrnil domov. Tu je e nekaj asa hodil v slubo, nakar je
umrl. On je, ko je pil, rad kaj zinil, in to je bilo zadosti, ko so ga ovadili
sosedje. Moja sestra Minka je preivljala strane dni in leta. Otroka Sonjo
in Jelko je v velikem pomanjkanju izolala do kruha. Pred kratkim je smrt
vzela Rudkota v New Yorku. Ta je beal na Koroko, videl bedo beguncev na
Vetrinjskem polju, priel v Hajdoe ,2
tam bil 2 leti pri upniku, odel v Gradec,
nekaj tudiral, el za dekletom v Kanado, ki ga je pa izdala, odel v New York,
kjer je naredil sijajen vzpon. Jaz sem ga nekajkrat obiskal v Celovcu, kamor
je zahajal skoro vsako leto, ko je bil e na konju-domov se ni upal. Bil je lep
postaven mo, ki je bil kot zaveden Slovenec znan pri Slovencih v New Yorku
in Washingtonu. Umrl je leta 1974, zapustivi 3 here, skoro e odrasle.
6upnik Mikola, pri katerem je bil Rudko, je bil zelo OF. Je potem po
pritisku Nemcev odel v Kanado, obiskal Rudkota v New Yorku in tudi sestro
Minko Veerin v Ljubljani. Tudi on je pozneje spregledal kot mnogi drugi.
Tu moram opisati e zgodbo urarja Krvine. On je bil v Ljubljani poslovodja
urarske trgovine Suttner na bivi Preernovi ulici. Bil je tudi lan odbora
Stadion”, kjer sva se spoznala. Tik pred zaetkom druge svetovne vojne sem 
pri njem kupil uro, 3 ki sem jo potem dal sinu Maticu. Krvina mi jo je zelo
priporoil in sem jo zato kupil, akoravno sem dal zanjo din 1000.-
Krvina je leta 1945 pobegnil iz nae drave kljub temu, da je imel dokaj
veliko hio za Beigradom. Konno se je naselil v New Yorku, kjer je trgoval
mislim z e rabljenimi urami in zlatnino sploh. Spoznal je Rudkota Veerina
in kadar ni imel denarja, je priel k njemu in mu ponujal zlatnino ali ure v
nakup. Rudko mu je vedno pomagal, ker mu denarja ni manjkalo. Nehote
2pravilno Hodie
3
epna ura znamke Omega.159
pa si je nabral precej zlatnine in ur. Ko je Krvina umrl, mislim v starosti 90
let, je vse premoenje zapustil Rudkotu. Tako je imel na pretek zlatnine in
ur, ki jih dejansko ni rabil. Ko je prihajal v Celovec, je vse sorodstvo obdaril
z zlatnino in urami. Od naih ljudi sem jaz dobil samodejno zapestno uro z
pozlaeno objemko. Moja ena Nataa je dobila majhno zapestno uro. Matic
je dobil zapestno uro, tako tudi Tone in njegova hi Nataka. Za ostale ne vem
in tudi ne spraujem. Kaj je dobilo sorodstvo moje sestre Minke, Rudkotove
matere, ne vem, gotovo pa veliko.
Moja ura je znamke Omega, jo imam e 4 leta in dobro tee.
Tako je domovina izgubila na tisoe mo in ena, ki se potikajo po vseh
deelah sveta. Moj Bog, tako majhen narod in taka krvavitev.
Mnogo nasprotnikov so v Ljubljani in mislim tudi drugod, kjer so se
pojavili, pustili pokositi, postreliti itd.
Domobrance, ki so se v Celovcu predali Angleem, so ti predali partizanom
in so jih po raznih krajih Slovenije pobili in postrelili. Bilo jih je baje okoli
10.000. Moj Bog kakna brezsrnost, divjatvo poklati toliko svojih sobratov.
Tega okupator ni storil, vsaj pri nas ne.
Kar nas zadeva, ki smo razobesili slovensko zastavo brez zvezde prvi
slovenski vladi, ki smo otroke vzgojili katoliko, je novi as prinesel mnogo
skrbi in trpljenja. eno so vrgli iz ole, hi Natao so vrgli iz ole tik pred maturo.
Andreja je bila tudi e na spisku, vendar je bila premlada, da bi jo vrgli iz
ole.4 Fantje so bili primeroma majhni. Hi Meta je e imela maturo, bila
je vpisana na medicini, kar pa ni telo. Jaz sem bil brez posla, ker se nisem
postavil v vrsto za dosego lepega mesta. iveli smo od malega denarja, ki nam
je e preostal od najemnin. ivila so bila na karte, obleka in obutev na toke.
Hodili smo kmalu pomankljivo obleeni, dokler se ni stvar zboljala. Koj po
prihodu partizanov so nas imeli zelo v kleah. Kar nas je bilo naih, smo imeli
4Niti mama Natalija, niti sestri Nataa in Andreja nista o opisanih dejanjih dobili
nikakrnih odlob ali dokumentov. Osebe na bivi urulinski oli, ki so izkljuevale dijakinje, so
dobro znane, npr. prof. Volavkova, direktor Detela itd.160
vsi pripravljene nahrbtnike za odhod v zapor ali morie. Preiskave dan za
dnem. Jaz sem spal v cvetlinjaku, drugi pri mami v Zeleni jami, da bi zmeal
sled. Vendar pa smo e dolgo upali, da nas odreijo zavezniki. Pa zastonj.
Nova ureditev si je dan za dnem utirala pot do novih postojank. Zbor na
zbor. Nas, posebno Natao in mene, so pri neki prilonosti ostro napadli, zlasti
partizanka Demarjeva. 5
Imeli pa smo tudi dobre zagovornike, tako, da nam
niso prili blizu.
Po enem letu je bila mama zopet sprejeta v slubo, Nataa pa je spet mogla
v olo. Mene je tega leta poklical Fingar, tj. odbor Mohorjeve tiskarne ali
drube, naj grem k bombardirani Mohorjevi tiskarni in naj ugotovim, kaj je
potrebno, da se stvar spravi v red. Predsednik Mohorjeve drube je bil M.
Brecelj. Zraven je bil e Fingar, Preihov Voranc, dr. Kotnik, Moderndorfer
in e nekateri. Ko sem napravil narte in proraune, smo imeli sejo, kjer me je
Brecelj vpraal, e bomo raun, tj. predraun, spotovali. Jaz sem mu odgovoril:
Mi ne bomo kradli, kar bo ostalo, bo ostalo Vam, kar bo zmanjkalo, boste
dali Vi. Gologranc je prevzel zidarska dela, druga pa e znani obrtniki. Jaz
sem si tu nekoliko opomogel in sem mogel dati Meti nekaj denarja, ko se je
poroila. Pozneje sem dobil nekaj denarja od tore, kjer so mi ostali dolni e od
leta 1945. Seveda so bili tu sedaj drugi ljudje. Zlasti sta mi bila naklonjena
in. Bajec in ravnatelj ali delegat Steli, ki mi je dal neko delo tudi pri tovarni
Ei er. Tu sem videl, kako so izropali dragocenosti pregnanega Ei erja.
Blaga dua Emil Steli je umrl v starosti 61 let 25. 4. 1974. On je kaj
kmalu spoznal, kaj je komunizem, je nekaj asa tudi odsedel v jei in igral
potem nepomembno vlogo. Slava mu.
Leta 1946 sream na cesti v Celju Heria. Vpraa me, e bi hotel delati za
progo Banovii. Rekel sem seveda, samo program mi daj. Kmalu nato pa
je bil on e usluben v elezarni tore. Povabil me je tja in smo se s takratnim
direktorjem Drevom (?) zmenili, da bom napravil nart za novo livarno.
5Mati dr. Marka Demarja, ki je tudi kandidiral za predsednika Republike Slovenije.161
Potem sem delal e za tovarno cinka, Westen, Gamser in tako naprej. Nart
za livarno je el preko ministrstva za zgradbe, vendar se je nala baraba, ki me
je dala v Poroevalec, e, da sem pri moji livarni porabil preve eleza. Dali so
zadevo v pregled in. Svetku Lapajne, ki me je popolnoma opral. Jaz sem
moral leta 1947 tore zapustiti, ker me je spodrinil Slovenijaprojekt. Sem
v gotovih razdobjih e delal za tore, kar bom opisal pri mojih delih vobe.
Zanimivo je, da so me leta 1950 vpraali iz tor, e bi glavni traniar-nosilec iz
elezobetona mogel prenesti teo 30 ton, jaz sem ga raunal na 15 ton. Predlagal
sem preskus, ki je povsem uspel in od takrat vozijo po mojih glavnih tranicah
mislim 30 ton in morda tudi ve. Zato, da vozijo tam namesto 15 30 ton, nisem
dobil ne priznanja, ne nagrade, e kozarec vina ne. In temu je kriv Lojze Heri,
ki meni kaj boljega ni privoil.
Pri elezarni tore sem dobil neko meseno plao Din 4.500, vse drugo delo,
zlasti narte, so mi plaali posebej. Ko sem naredil nart za amotarno v torah,
sem predlagal raun, ki ga Heri ni hotel priznati, e, da je previsok. Dal sem
narte v pregled kalkulantu ing. Majcnu pri Slovenijaprojekt, ki je izjavil, da
je moj raun e prenizek. Potem so ga izplaali. Zopet Lojze, moj pajda! Leta
1948 in sicer 1. 1. sem nastopil v honorarno slubo pri Metalurkem institutu.
Oni so mi e preje ponudili tam mesto, ki sem ga pa ele takrat rad prevzel, ko
je bilo v torah konec mojega sodelovanja. Tu sem dobival tudi neko stalno
meseno plao, narte in drugo so mi plaali posebej. Gospodarja sta bila umer
in Rekar, oba moja biva uenca.
Istega leta so me prosili, da bi pomagal Elmi pri rnuah. Tudi tu sem
prejel stalno meseno nagrado, mislim 4000.-din. Narte so plaevali posebej.
Tu je bil glavni direktor Doberlet.
Prav isto leto me je naprosil Elektrogospodarski institut, naj mu po-
magam pri zidanju njihovih zgradb, zlasti na Hajdrihovi ulici. Tu je bil do-
govor podoben kot pri prejnjih projektih, le da sem dobival Din 5000.-.Bilo je
torej to leto dela in denarja na pretek. Ko sem vse te navedene naloge izpol-
njeval, me enkrat poklie k sebi arh. Lojze Rojc, namestnik ministra gradbe162
in me lepo prigovarja, naj vstopim v njihove vrste in opustim civilno delo.
Jaz sem mu predoil kaj vse delam in sem mu rekel, da na dravni slubi gotovo
ne bom tako uspeen. Tudi denarja ali zasluka je bilo dosti. On je mene mis-
lim poznal morda po njegovem bratu, iz delovanja v Stini-samostanu. Komaj
sem se njega otresel, e me poklie in. Valentini, tudi pomonik ministra. Ta je
bil bolj oster. Tudi on je hotel, da stopim v dravno slubo. Branil sem se kot
napram Rojcu in sem vzdral.
Nato me je klical arh. Sever z istim namenom kot Rojc in Valentini. On
je bil z menoj skoro surov, e, ali ne ve, kje je Tvoje mesto. Njega sem poznal
e iz Plenikove ole in iz zapora v Belgijski vojanici, kjer je bil zelo ljubezniv.
udil sem se mu, vendar vse porl in delal naprej kot do sedaj. e enkrat me
poklie L. Rojc z istim namenom kot prvi. Jaz pa sem bil precej predrzen
in rekel: “Jaz bom ostal e naprej na okopih svobode.”udno me je pogledal,
nakar sem odel.
Bilo je mislim poleti leta 1949, ko sem sreal na cesti v Ljubljani mojega
soolca Feliksa Petrovia. Vpraa me, e se ne mislim vkljuiti v dr. delo. Rekel
sem mu: “Prostovoljno ne!”On je odkimal z glavo in odel.
ez nekih 14 dni mislim meseca julija sem prejel odlobo, da moram nasto-
piti kot v. gradb. inenir slubo pri Slovenijaprojekt. Ta listina bi me skoro
uniila. To je bil smrtni udarec moji civilni dejavnosti. Tja in sem sem hodil
in se posvetoval, e lahko e kaj proti tej listini ukrenem. Vsi so mi rekli:
“Poloaj je tak, da ali v slubo ali v zapor.”Tedaj so pobrali vse enske, ki e
niso bile zaposlene in vse moke in mnogo so jih zaprli, med drugimi tudi dr.
Kamuia, ki je tam prebil kar 2 leti. Hodil sem po Ljubljani kot omotien. Kar
zapovrstjo so mi dali odhodnico Metalurki institut, Elma in Elektrogospo-
darski institut. In. Gros(?) iz tega instituta se je pri gradb. ministrstvu,
personalni Melihar, mnogo trudil, da bi me obdral, vendar zastonj.163
Dokumenti in fotogra je
1. 2 listka z naslovi gostilne v Krapini in loveka, pri katerem je in. A.S.
kot kraljevi jugoslovanski vojak pustil pla in klobuk.
2. Potrdilo o posojilu iz istega asa.
3. Listek z navedbo krajev, v katerih je in. A.S. prenoil kot podporonik.
4. Uradno potrdilo Mestnega poglavarstva v Ljubljani, da in. A.S. ne
dobiva nobene dravne podpore in da ni v nobeni dravni slubi; datum
4. 4. 1941. Ni jasno, zakaj je potreboval tako potrdilo.
5. Potrdilo podjetnika Konrada Gologranca iz Celja, da je in. A.S. pri
njem zaposlen, v nemini. Glej tekst za namen tega potrdila.
6. Dopis od 14. okt. 1941 inenirske zbornice v zvezi z odpovedjo opravl-
janja inenirske dejavnosti.
7. Certi cato kofa Romana (v italijanini), s katerim kof potrjuje, da in.
A.S. vodi dela na Baragovem semeniu. Datum 15. maj 1942.
8. Odpustnica iz zapora v kasarni Vittorio Emanuele III z dne 22. sept.
1942, v italijanini.
9. Osebna izkaznica hinega stareine od Visokega komisariata za Ljubljan-
sko pokrajino, 1. 8. 1943.
10. Potrdilo o delu, kjer tesarstvo Zakotnik potrjuje, da in. A.S. dela pri
gradnji nekih barak. Datuma ni. Dokument v slovenini in nemini.
11. Ausweiskarte nemkega Pionierdiensta z dne 26. 3. 1945.
12. Obvestilo Mestnega NO in. A.S., da so ga vzeli v seznam pooblaenih
inenirjev, 6. 12. 1945.164
13. Legitimacija rezervnih i penzionisanih o cira (v cirilici) in lanska karta
Zdruenja rezervnih o cira Jugoslavije (hrvaina), 25. 3. 1948.
14. lanska izkaznica Enotnih sindikatov Jugoslavije, vpisan 1. 10. 1948.
15. Dekret, s katerim se sprejme tovari A.S. v slubo na Glavno direkcijo za
elektroindustrijo LRS, 26. 10. 1948. Priloga Redni posli gradbenega
inenirja.
16. Delovna knjiica in. A.S., izdana 25. 11. 1948.
17. 7 odrezkov, za in. A.S., eno in 5 otrok, ki potrjujejo, da so se ti priglasili
za vpis v dravljansko knjigo, 26. 11. 1948.
18. Honorarna zaposlitev: Ministrstvo elektrogospodarstva FLRJ poverja
in. A.S. gradbeno nadzorstvo pri gradnji instituta elektrikega gospo-
darstva, 6. 4. 1949. Podpisan Milan Vidmar.
19. Pogodba za nadzor gradenj Znanstvenega instituta za el. gospodarstvo,
3. 5. 1949.
20. Odloba ministrstva za gradnje, da se in. A.S. nastavi kot viji gradbeni
inenir pri Slovenija Projektu. Glej tekst; 29. 6. 1949.
21. Dopis Glavne direkcije za elektroindustrijo LRS, v katerem sporoajo
in. Joetu(!) Suhadolcu, da ni ve z njimi v delovnem razmerju, 22. 7.
1949.
22. Potrdilo Glavne direkcije za elektrogospodarstvo, po katerem je bil in.
A.S. nadzorni inenir pri gradnji tovarne Elma od 1. 10. 1948 do 1. 7.
1949. Datum 28. 4. 1950.
23. Dopis elezarne tora, v katerem navajajo, katera dela je zanje in. A.S.
opravljal v “popolno zadovoljstvo”, 21.11. 1950.165
24. Izjava in potrdilo Celjske tiskarne z dne 10. 3. 1951, v katerem pravijo,
da je in. A.S. predvsem v letu 1946 vodil prenovo in prezidavo njihovih
objektov. Mono je, da je to in predhodna potrdila in. A.S. potreboval
za ureditev delovne dobe.
25. ivljenjepis in. A.S., ki ga je na treh straneh sestavil in. A.S. 12. 4.
1951. Namen ni razviden, morda je spet v zvezi z ugotavljanjem delovne
dobe.
26. Izjava in potrdilo Rudnika in elezarne tore, da je in. A.S. tej ustanovi
pomagal pri gradnji v kritinem asu pomanjkanja strokovnjakov v letu
1947, pa tudi e 1948 in 1949; datum 3. 5. 1951.
27. Odrezek banne nakaznice z dne 5. 12. 1952.
28. Notes iz let po vojni, vsaj v glavnem; v njem so skice, meritve objektov,
izdatki iz gradenj, plaila in podobno.
29. Fotogra ja in. A.S. v vojaki uniformi Aleksandrove Jugoslavije, vidi se
podporoniki in. Slika verjetno iz leta 1934.
30. Fotogra ja iz leta 1950, ob priliki preizkuanja erjavske proge v torah,
ki jo je nartoval in izraunal in. A.S. in s katero je imel pozneje dosti
teav, glej tekst.166Poglavje 10
Delo na sodniji in bolezni
Slednjic sem le mukoma nastopil sluzbo pri Slovenija-projekt. Bil sem pri
direktorju Serajniku, ucencu Plecnika. Ni bil nic prijazen in mi je rekel, naj
nastopim pri statikih. To sem delal vedno nerad in sem prej pred vojno
dal to delati ven ali mi je to delal Vlado Smole, zelo poraben tehnik, ki je
delal pri meni nadure. Pritozil sem se pri L. Rojcu, ki me je takoj poslal
na arhitekturo k projektantom. Vodila sta projektante arhitekte Rohrman
Stane in Tomazic Franc. Delal sem razne stvari. Vse se je vedno mudilo.
Videl sem tudi, da sem poslednji in vsi so me gledali s pomilovanjem. Imel
sem tudi tezave pri placi. Vedno zadnji.
Nekega dne dobim obvestilo, da moram na delo v Sarajevo. Mogoce bi
bilo to zame dobro, vendar, ko sem pomislil na otroke in moj urejeni dom,
sem sel k Rojcu, ki je takoj odredil, da ostanem jaz v Ljubljani. Zaradi zalosti
in priganjanja sem zbolel na srcu, mislim, da je to bilo zacetkom leta 1950.
Pokojni zdravnik Hribar mi je takoj dal 14 dni dopusta. Potem sem zbolel
mislim julija 1950. Zdravniki so predpisali 3-4 mesece bivanja v visokem
kraju. Prav takrat je Golnik zelel resitev nekih nalog. Ker je Golnik ze
lezal precej visoko, smo se pri Slovenija-projektu domenili, da bom jaz sel na
Golnik resevat probleme. Sel sem in me je tam sprejel tajnik. Stanoval sem 
v dolini v neki novi hisi. Soba je lezala proti jugu. Risal sem v kar lepi sobi
poleg inzenirja Otahala, ki je bil ze upokojen. Imel je tam sina zdravnika.
167168
Razumela sva se dobro. Hrana je bila dobra, druzbe pa pravzaprav nobene.
Po kosilu sem hodil v dolino lezat na solnce. Enkrat so prisli ponoci planinci:
moj sin Tone, Matic in sosolec Skrk. Prenocili so pri nas, dali so jim tudi 
nekaj jesti, nakar so sli na Storzic. Bilo je slabo vreme in sem sel drug dan
domov pogledat, ce so se fantje vrnili. Pa so se.
Enkrat sem lezel v hrib, da bi sel v vas Gozd, kjer so imeli zdravniki
neko zborovanje. Vabil me je dr. Furlan, ki je bil takrat vodja bolnisnice.
Prisel sem prepozno, so se ze vracali. Nasploh se z zdravniki nisem druzil,
cesar nisem pricakoval. Nekajkrat le z Otahalovim sinom. Nekaj sem risal
za zunanje narocnike, kar pa se ni uresnicilo.
Tisto leto je bila nenavadno huda susa. Nabiral sem kostanj in ga nosil
domov. Nekaj bolj zivahne stike sem imel s tamkajsnjimi obrtniki in so prisli
me pozdravit, ko sem nekoc pozneje prisel na Golnik. To je bilo veselo.
Ko je postalo hladneje, sem prisel v sklop bolniskih poslopij, kjer sem
imel sobo z dvema posteljama. Enkrat je z mano tam prenocil nek geometer.
Proti koncu mojega bivanja sem se zacel nekam slabo pocutiti in se mi je tudi
zdelo, da mi ponoci casih zmanjkuje sape. Sel sem k dr. Furlanu. On me 
preisce na rentgen, pa ni bilo nic. Vendar sem se vobce pocutil tudi nekam
osamljenega in sem nekega dne pospravil moje reci, vzel 2 vreci jabolk s
seboj in odjadral domov. Poslovilno pismo sem pisal samo dr. Furlanu. V
Ljubljani sem imel nic koliko tezav z veliko prtljago, so pa moji fantje vse
srecno prinesli domov.
Nacrtov za zdravilisce sem napravil precej, dobil sem pa zanje le hrano,
ker mi Slovenija-projekt ni vec dopustil dodatno zasluziti. Zanimiv nacrt
sem napravil za nekega gospoda v Goricah. En komplet sem poslal Plecniku,
ko me je vprasal, kaj delam. Ko sem prisel iz Golnika, sem bil se nekaj
casa doma, ko sem se dajal z zdravnikom Volovskom, ki je bil v komisiji.
Potem pa zopet v risalnico. Imeli smo jo zacetkoma v palaci Bata v 6.
nadstropju. V risalnici je bil se Trenz Branko, Vidmar, sin prof. Vidmarja
(menda Milana ?), dalje je bila neka gospodicna kot tehnik, Zora ji je bilo169
ime, dalje Usenik, ki sem ga najtezje trpel. On je bil takrat tehnik, pozneje
je studiral arhitekturo. Bilo jih je se nekaj, pa se jih ne spomnim vec. Jaz
sem delal, kar so mi dali. Vedno pa je bilo tezko najti arhitekta, ki je nacrt
podpisal, brez tega ni slo. Vcasih, ko mi je bilo zalo hudo, sem stopil k oknu
in gledal ljudi okoli poste, ki so se svobodno gibali, jaz pa tu zaprt. Bilo mi
je, da bi skocil skozi okno med ljudi. Nekaj casa smo delali v baraki nasproti
Metalurskega instituta. Zame je bilo to zelo nerodno, zlasti pozimi, ko sem
hodil pes iz Titove 93. V sobi barake so bili se Kovic Stane in Korbar, morda
se kdo, ne vem. Kmalu smo se zopet vrnili v palaco Bata. Sem pa veckrat
marodiral, enkrat zaradi revme, drugic pa zaradi srca, ko so me poslali za
30 dni v Ribno pri Bledu. Najprvo mi ni bilo vsec, na koncu sem pa tezko
odsel. Mislim, da mi je nekaj prej dovolil L. Rojc, da sem delal doma. Takrat
je prisel k meni Rohrman in me vprasal, ce bi hotel svetovati pri napravi
zracne kurjave v porotni dvorani sodisca v Ljubljani. Rekel sem mu, da mi
je vseeno, kaj delam in sem ponujeno delo sprejel in skupaj z inz. Likarjem
tudi pravilno resil. Takrat so na sodniji ze nekaj obnavljali. Delalo je podjetje
Obnova; kot polir pa je bil na stavbi ljubljanske sodnije Joze Peklenk, moj
znanec iz razlicnih predvojnih stavb. Delo pri izvrsitvi razdelilnih kanalov
kurjave porotne dvorane je bilo zelo zahtevno. Peklenk pa mi je lepo sledil
in stvar je dobro uspela. Tako sem zacel delati na sodniji in prisel v stik z
zastopnikom stavbenega gospodarja, tj. Sekretariata za pravosodno upravo,
ki je bilo takrat se ministrstvo, dr. Sketo, s katerim sem delil usodo skoro 
10 let. Hisni tehnik pa je bil France Knez, s katerim sem imel tudi dosti
opravka. Sketa je videl, kako delam, me je v okviru Slovenija-projekta vedno 
bolj vpregel v dela na sodni palaci, ki jih ni bilo malo. Tako sem dejansko od
leta 1951 do septembra 1953 delal skoro samo za ljubljansko sodnijo, nekaj
tudi za sodnijo v Kamniku. V risalnici Slov. projekta sem prebil le malo
casa. Vse nacrte, ki sem jih naredil doma, in teh ni bilo malo, mi je Sketa 
posebej placal. Tako, da od leta 1952 nisem vec mnogo cutil bremena Slov.
projekta, zlasti direktorja Serajnika, ki me je zacel sovraziti, kar je veckrat170
tudi pokazal. Med drugimi nevsecnostmi mi je prepovedal delati doma. To
me pa ni prehudo prizadelo, ker sem delal ze najvec za sodnijo.
Ko sem prisel na sodnijo odnosno, ko sem zacel zanjo delati, je bilo tam
ogromno raznega dela. Za ministrstvo so predvideli novo stopnisce in za to
stopnisce so ze izkopali potrebne zunanje odprtine. Stropi pa so se viseli
stari. To sem takoj pustil preurediti na prvotno stanje. Bilo je to na levem
krilu. Sodnijo je sicer ze nadzidal arch. Cortaberana (?), naredil fasado,
prostore zaprl in ometal, vse drugo pa je cakalo na nov podvig. Vodo je imel
le predsednik okroznega sodisca, voda je bila tudi v straniscih. Napravili smo
po sobah mislim 140 umivalnikov. Itd., itd., bom to opisal, ko bom opisal
moje delo.
Jaz sem imel se nadzor nad poslopjem elektrogospodarstva. Tu pa so
mi delali s strani Slov. projekta in Tehnike toliko tezav, da sem prosil
Sketo, naj me prevzame Sekretariat oz. ministrstvo za pravde.  Sketa ni 
bil temu nasproten, vendar sam tega ni mogel storiti. Takrat je bil minister
dr. Modic. Enkrat sva se peljala skupaj v Celje, kjer sva imela oba opravke,
pa se ojunacim in mu recem: Oprostite tov. doktor, bi se li moglo zgoditi, da
bi mene sprejeli na ministrstvo, saj je tam dela zame ogromno. Odgovori mi:
Bomo naredili. Jaz sem mu napravil lep poliran podstavek za kip Tita, kar
mu je bilo zalo vsec. Naredil sem ga kot omarico z zlatim okovjem. Imel me
je zelo rad, kar je pokazal, ko me je spravil v pravdno ministrstvo in ker me
je na cesti pozdravljal vnaprej. Bilo je 1. septembra 1953, ko sem nastopil
sluzbo pri ministrstvu za pravosodje po predhodno sklenjeni pogodbi. To pa
ni podpisal Modic, ki je prav tedaj odsel na drugo mesto, temvec dr. Konva-
linka. Takrat je prenehalo ministrstvo in je nastal Sekretariat za pravosodno
upravo. Prvi sekretar je bil Rihard Knez. Zacela se je nova doba mojega
udejstvovanja, ki je trajala do 1. II. 1961 leta. Ze leta 1952, ko je bilo malo 
verjetnosti, da bom prisel stran od Slovenija- projekta, kjer sem se vedno
pocutil nesrecnega, sem poskusal na razne nacine priti na ugodnejse mesto.
Tako je malo manjkalo, da nisem sel v Maglaj-Bosno. Podobno je bilo s171
Sezano. Dolgo casa sem vodil pogovore z obcino Slovenj gradec, kjer so me
zeleli v obcinsko sluzbo. Nazadnje so se oni v Slovenjgradcu navelicali z
menoj se nadalje pogajati. Oni so zelo resno mislili. Tudi pri OLO Kranj
sem iskal zaposlitev, pa so me hitro odklonili. Tudi z Zenico smo si menjali
dopise o zaposlitvi. Mislim, da sem jaz odnehal. Precej resno je bilo z OLO
Celje, kjer me je direktor tiskarne Celje priporocil takratnemu predsedniku
OLO Jermanu. Tudi s topilnico Trebca smo se dogovarjali. Mogoce sem se
to leto se s kom pogajal, a meni se ni mudilo zapustiti dom.
Leta 1953 sem bil ze na Sekretariatu za pravosodje, vendar sem se zani-
mal se naprej za samostojnejse delo. Prosil za mesto v drustvu inzenirjev in
tehnikov, a ni slo. S Slovenija avtom smo ze imeli pogodbo, oddal pa nisem
nicesar. Dolgo casa smo si dopisovali s Termoelektrarno Sostanj. Enkrat sem 
bil ze tam, da bi napravil preizkusno dobo. Tam sem se sestal z Drvenskom
in polirjem Drmcem. Vse ozracje mi ni ugajalo in sem sel s popoldanskim
vlakom domov. Natasa se mi je malo posmehovala. Ti pa Ti! Predsednik
termoelektrarne me je hotel s silo spraviti v Sostanj, raje sem sel na sodisce. 
Tudi k vojski bi lahko sel v civilu k gradnjam, ki so jih delali. Pri gradbenem
obratu sem bil ze en dan zaposlen, ko sem z njimi ze napravil pogodbo. Ven-
dar me vsa tamkajsnja preproscina ni mogla ogreti, da bi tam zares nastopil
sluzbo. Vodili pa so me ze po vseh stavbah. Glavno besedo je imel tam nek
Stern. 
Z nastopom na sodniji sem se nekako umiril, a ne za dolgo.
Leta 1955 sem vodil dolga, neskoncna pogajanja s projektivnim ateljeje
v Celju, ki ga je zastopal inz. Lipicnik. Oni so mi veckrat potrdili kak nacrt,
tako smo se spoznali. Jaz sem mislim dokaj neposteno z njimi ravnal, ker se
mi ni nikamor mudilo. Slednjic smo se razsli.
Dolgo, dolgo predolgo sem se v tem letu pogajal s projektivnim podjetjem
v Kopru, kar je zacel njegov direktor Stane Cac. Mislil sem takrat zelo resno, 
da bi sel tja s hcerko Nataso in inz. Klopcarjem. Imel sem ze odlocbo za
nastavitev. Zal pa ne niti Natasa niti Klopcar, zato sem se bal osamljenosti 172
in bal sem se v teh razmerah postati direktor. Tako je tudi ta stvar scasoma
padla v vodo. Sicer bi meni takrat godila sprememba, doma sem bil namrec
delezen raznih ocitkov, pa sem kljub vsemu ostal v Ljubljani. Moram pa se
povedati, da sva se z Nataso prepirala ze pred poroko tako, da o res pravi
ljubezni vse najino zivljenje mladosti ni bilo. Po letu 1960 pa sva spet dobra
in nase navezana. Kljub vsemu je bilo 6 otrok, ki so vsi dorasli, vsi so se
pozenili in vsi imajo otroke in zaposlitev. Kazen pa najbrze se pride. Upam
pa, da bo Bog uznal, v kaksnih bojih sem bil predno sem gresil in kaksnih
po grehu.
Povem, da sem kljub mojim krivim potom mnogo delal kot zasebnik,
potem pa, ko sem bil v raznih sluzbah. Zlasti mnogo sem risal, kot pricajo
kopice mojih nacrtov.
Povem se, da so mi pri sodniji placali vse nacrte, ki sem jih delal doma
in sicer za vse sodnije, ne samo v Ljubljani, in teh je bilo 44, ko sem bil tam.
V sodni palaci v Ljubljani sem imel ves cas sluzbe pisarno v okviru odd-
elka dr. Skete. Bil je on, tajnica Olga Rihter in jaz. Imel sem lepo sobo in 
telefon.
Vozili smo se po celi Sloveniji, obvozili tudi kraje, ki niso imeli nobene
zveze s sodnimi prostori. Videl sem naso domovino v vsej svoji velikosti in
lepoti.
Sketa je bil po srcu dober clovek, dal je pa vedeti, da je moj predstojnik, 
le to mu ni slo k srcu, da sem jaz na sodniji toliko postrani zasluzil. Zaradi
tega sva se tudi spopadla.
Od uradnikov ali usluzbencev, ki so bili takrat pri Sekretariatu, naj
omenim sekretarja Tominska, Pavlicica, uradnika dr. Pavlic, dr. Konvalinka,
dr. Krzisnik, dr. Leskovec, Marija Bizjak in se drugih vec.
Na celotni sodniji sem se pa spoznal s Pernusem, Ivancem, Jozetom in
Albinom Juhartom. Franc je bil predsednik okroznega sodisca. Ker sem bil
jaz nekaj casa temu sodiscu prideljen, me je Sketa s F. Juhartom peljal v 
Kamnisko bistrico, kjer so me krstili. Potem smo sli se k dr. Sketi na dom, 173
kjer je Juhart pravil take dovtipe, da bi jaz kmalu od smeha pocil. Bil je
France zelo naobrazen in so pravili, da zna celega Preserna na pamet. Joze je
postal profesor prava na Univerzi. Albin je bil sodnik vrhovnega sodisca. Vsi
so ze na drugem svetu. Dalje Jelusic, ki je bil predsednik okrajnega sodisca v
Ljubljani. On je napisal nek razburljiv clanek v Porocevalec, je moral iti. Bil
po raznih sluzbah, sedaj je odvetnik v Ljubljani. Je posebnez. Dr. Polic je
sedaj predsednik gospodarskega sodisca v Kopru in politik. Sodnik Miklavcic
me je veckrat porabil kot sodnega izvedenca.
Leta 1966 ali 1967 so pri meni ugotovili sladkorno in zivim od takrat
skromno s svojo doloceno hrano. Leta 1958 sem postal sodni izvedenec
na okrajnem sodiscu, se pozneje na gospodarskem sodiscu. Med tem sem
napravil okoli 600 cenitev in strokovnih mnenj, kar se je lepo izkazalo pri
blagajni.
S Sketo in soferjem Franceljnom Ferjancicem smo zlasti z vozom Vaux- 
hall skoro vsak teden potovali, casih tudi 2x na teden in oblezli po veckrat
nekatere sodnije, zlasti, ce smo imeli v delu vecjo stvar. Tako, da sem imel
skoro vsak teden dodaten denar-dnevnice. Prvotno mi je sekretariat oblju-
bil placati vse nadure, ki sem jih napravil na potovanjih. No to so opustili,
cim so videli, koliko denarja sem dobil na nadurah. Pri potovanjih smo bili
skromni, najveckrat, ce je potovanje trajalo ves dan, smo samo skromno
obedovali, casih pa se to ne, da je od dnevnic kaj ostalo.
Pri nasih potovanjih sem veckrat vzel s seboj hcer ali sina ali zeno, Sketa 
pa je jemal enega od svojih sinov, ki jih je imel dvoje. Kadar ni bilo voza na
razpolago, smo sli z vlakom ali busom. To je bilo zlasti takrat, ko sem sel jaz
sam. Od vozenj, ki so bila posebno zabavna, je bila, ko smo sli iz Lendave
na ogrsko mejo, kjer so imeli Slovenci vinograde, pa je bila pijaca doma. Sel 
je Sketa, jaz, Ferjancic, predsednica sodisca Lendava in tajnica. Ta izlet si 
je zelel Sketa, pa ni bilo tako lepo, kot smo pricakovali. Enkrat je sel z nami 
nek angleski student, ki ga je poznal Sketov starejsi sin. Na vsak nacin je 
hotel Sketa Angleza peljati v zidanico. 174
Nazadnje smo jo nasli v Slovenski Bistrici. Bilo je v redu, pa ne prevec
veselo, ker nismo znali govoriti z Anglezem. Sketa je nekaj anglesko lomil. 
Drugic je sla z menoj hcerka Andreja. Bili smo v Ormozu in so nas povabili
v klet. To je bila ena najvecjih in najlepsih kleti, kar sem jih videl. Seveda
so nam v lepih casah dali poskusati raznih vin, eno boljse od drugega. Rekel
sem, clovek bi se najraje vlegel pod sod in pil vino kot mleko, dokler ne bi
zaspal ali umrl.
Enkrat smo bili v Zeleznih dverih. Nekoc so nas povabili uradniki iz Slov. 
Bistrice v neko krcmo, kjer so tocili Ritopercana. Bilo je zabavno, vendar
je nazadnje le nastalo vprasanje, kdo bo vse to placal. No mi nismo. Nekoc
zopet smo sli v Ljutomer; kar naenkrat pravi Sketa: mi gremo poskusat 
neko vino, vi pa delajte svoje delo. Jaz sem svoje delo opravil, sel na kosilo,
nato pa cakal in cakal. Nobenega ni bilo z nobenega konca. Ze sem sel 
na postajo, da bi pogledal, kdaj gre vlak v Ljubljano, ko se proti peti uri
primajejo Sketa, predsednik sodisca, vsi natreskani dobrega vina. Bil sem 
seveda zelo hud, Sketa pa okoli mene kot otrok in prosil, da mu ne zamerim. 
Koncno smo le odsli, jaz z velikim strahom, kako bomo prisli domov, ker je
bil Francelj enostavno pijan. Sreca je bila v tem, da takrat ni bilo mnogo
vozov na cesti. Ko pa smo prisli v Sentpeter v Savinjski dolini, sta zacela 
Sketa in Francelj neusmiljeno bruhati. Bilo je grozno. Najbrz sta veliko pila 
in malo jedla. Enkrat zopet sem vzel s seboj Matica, ko smo sli v Mursko
Soboto. Avto je bil poln, peljal se je z nami tudi dr. Jurak (?), vodja
knjiznice Vrhovnega sodisca. Vozil pa je mislim Zobec iz Mariborske sodnije
s svoji Lancio. Ce smo sli namrec po obiskih severne Slovenije, nas je cakal 
Zobec v Pragerskem in nas od tod razpeljeval v Ptuj, Ormoz, Ljutomer,
Mursko Soboto in Lendavo. Ze ko smo sli proti Ljutomeru, je zacela voda v 
hladilniku avta vreti. Vsake toliko in toliko kilometrov je moral Zebec mrzlo
vodo dolivati. Koncno smo le prispeli v M. Soboto. Tam je Matic pogruntal,
da je zracna hladilna cev polna vsega grdega materiala. Zamenjali so to cev
in avto je sel brezhibno. V takih primerih smo se vrnili v Ljubljano z vlakom175
ali avtobusom.
Nekoc smo obiskali grad Borl, ki je nad Dravo. Obiskali smo tudi grad
Statenberg. Dalje Sevniski grad na hribu, to takrat, ko smo delali na ureditvi
sodnije Sevnica. Bili smo nadalje v Breziskem gradu. Grad nad Gornjo
Radgono pa smo opazovali zdaleka in govorili, ce nas bo usoda zanesla v
ta grad, kjer so bile nastanjene ostarele zenske, ce ne tudi moski. Grad
Dornava smo opazovali le od dalec. Pac pa smo si ogledali Ptujski grad, ko
smo urejali sodnijo na Ptuju. Metliski grad smo si ogledali, ker je bila takrat
tam nastanjena sodnija, v Crnomlju pa je bil urejen uradni prostor, sedaj je 
menda obratno. Ob priliki del v Crnomlju smo se seznanili s stavbenikom, ki 
se je pisal menda Schwarz. On nas je povabil v svojo koco med vinogradi, v
zidanico. Tam smo se lepo zabavali, pili in jedli, kar se nam pridruzi skupina
iz Slovenijaprojekta in morda se kdo, to so ljudje, ki zelo radi pijejo , med
temi je bil tudi inz. Ciro Pogacnik, je postalo ozracje toplo, nakar smo jo mi 
od sekretariata polakirali. Omenjenemu stavbeniku sem tudi dal nacrt od
Pernusa, ki ga je menda on tudi renicno izvrsil. Ko smo urejevali sodnijo v
Piranu, smo si ogledali vse znamenitosti. Tam je sekretariat imel, v lasti ali
najemu neko hiso na Marksovi ulici in tja smo sli enkrat jaz, mama, Andreja
in menda tudi Janez za nekaj dni. Kopali smo se v Fiesi. Ko smo hodili
v Koper, sem skoro vedno prenocil v hisi na Marksovi ul., kjer je stanovala
neka Sonja, usluzbenka sodnije v Piranu. Ona je sedaj pri okroznem sodiscu
v Ljubljani. Medtem je ona mnogo dozivela. Ko smo delali za sodnijo v
Piranu, sem si iz bivsih zaporov hotel urediti sobico, ki bi jo rabil poleti pri
kopanju. Pa ni bilo nic. Predsednik sodisca je bil Lokovsek, ki me je enkrat
povabil na jahto ali coln, enkrat pa na kosilo v njegovem stanovanju. Bil je
dokaj ljubezniv predsednik. Se je pa tudi na vse spoznal in rad govoril.
Tudi v Kopru smo mnogo delali in smo si vaznejse stvari dosti dobro
ogledali. Tam sem videl ucitelja Venturinija, s katerim sva se spoznala pri
partizanih v vasi Bela cerkev, kjer smo delali most.
Ko smo hodili po Dolenjski, smo si ogledali grad Otocec. V Strazi je bil176
doma dr. Konvalinka. Kadar smo sli v hiso Konvalinke, kjer so stanovale tri
sestre, teta in mati, smo bili izredno lepo pogosceni. Smo se tudi kopali v
kopaliscu, kjer je voda izredno topla. Vozili smo se tudi mimo porusenega
gradu Hmeljnik, Soteska, Zuzemberk in ostanke gradu Kocevje, dalje rusevine 
Turjaskega gradu in Windischgratzovega gradu v Planini. V Sostanju smo 
videli od dalec tamkajsnji grad.
Kadar je imel sindikat kaksno prireditev, so nas, mene, Sketo prosili, da 
bi sli po vino. V to svrho sem si jaz ali Sketa izmislil kako uradno pot in smo 
sli s asami na lov za vino, ki ga takrat ni bilo lahko dobiti zaradi zadrug.
Dobili smo ga tam preko Umaga v Hrvatiji, v Vipavski dolini. Najveckrat
pa smo ga dobili pri neki Slovenki, ki je imela Italijana za moza in ki jo je
Sketa poznal se iz Krskega. Ta je imela klet z vinom v neki ozki koprski 
ulici. Vino je bilo vedno crno in najboljse, kar smo ga ikje dobili. Jaz, Sketa 
in Ferjancic smo nosili vedno s seboj tudi svoje cutare, po navadi 5litrske in
smo ga kupovali kjerkoli. Ko smo hodili urejat sodnijo v Ajdovscini, smo te
voznje izkoristili, da smo sli na Uhanje v staro poslopje Ernesta Sartorija.
Sli smo jaz,  Sketa, Ferjancic, vcasih tudi sam sekretar Tominsek. Takrat je 
bila se stara mama ziva. Pogostili so nas kar so mogli. Pili pa so njegovo
kapljico vsi radi, zlasti Sketa in Ferjancic. Nekajkrat smo tam kupili vino za 
Sekretarijat. Tu moram povedati se tole zgodbo. Jaz sem po naklucju prisel
do svojega avtomobila. Sla sva s Petrom Krecicem z busom v Koper in tam 
prevzela moj voz Ami. Takoj sva ga zavarovala, kupila gorivo, nakar prasa
Peter: ali greva naravnost domov ali narediva se kaksen ovinek. Rekel sem,
pojdimo na Uhanje. Med potjo sva se ustavila na Skrbini, kjer je stanovala 
bivsa vodja pisarne okrajnega sodisca v Ljubljani ga. Draga Luznar, ki pa
je nisva dobila doma. Jaz sem bil enkrat z njo v Skrbini, da bi naredil nacrt 
preureditve njihove hise.
Poleg Drage je bil lastnik prastare hise v Skrbini se njen brat, ki je bil 
inzenir in brat, ki je bil sodnik na okroznem gospodarskem sodiscu v Kopru.
Z mojim nacrtom seveda ni bilo nic. Iz Skrbine sva krenila s Petrom mesto 177
preko Dornberka na Ajdovscino in od tam na Uhanje, sva zavila na levo in
se vozila tik ob italijanski meji od Kostanjevice, potem preko Nove Gorice in
Solkana proti Ajdovscini in Uhanjem. Prisla sva mislim ravno okoli poldne.
Ernest mi je sel naproti, jaz pa mu recem “Predno umrem sem Te hotel
se videti.”Kar je bilo prisrcno. Cez dober mesec je Ernest podlegel neki 
operaciji v bolnici v Novi Gorici. Sli smo v zimi na pogreb. Ernest je bil 
od vseh Sartorijev najbolj simpaticen. Bilo mi je zares hudo. Bilo je to leta
1966/67.
Ko smo praznovali odprtje sodnije v Ajdovscini, so nas peljali v neko
gostilno na Predmeji. Bilo je lepo in jaz sem plesal z neko uradnico. Bilo
je ze malo vroce. To je videl sekretar Tominsek in rece, pojdimo, da ne bo
ognja. Tiste deklice nisem videl nikoli vec.
Ko smo delali na sodniji v Novem mestu, sem sel enkrat pogledat tovarisa
iz partizanarije, ucitelja Necimerja, ki je bil takrat upravnik sole v Smihelu. 
Videl sem njega, njegovo predobro zeno in dve hceri, ki sta bili mislim obe
uciteljici. Sprejem ni bil ta, kot sem ga pricakoval in sem jo hitro odkuril.
Zaradi jabolk smo prevozili marsikak kilometer vec kot potrebno. Najbolj
se spominjam onih, ki smo jih sami obrali. To je bilo nekje okoli Rake. Nosil
sem kot kraski osel in bi se zgrudil, da mi ni zadnji kos poti pomagal Ferjancic.
Veckrat sem dobil jabolka po zaslugi Skorjaka, vodje pisarne v  Smarju pri 
Jelsah, kjer smo tudi urejali sodnijo. Tam blizu je krizev pot in prekrasna
cerkev sv. Roka na hribu. To sem obiskal mislim z dr. Tominskom. V Sezani,
kjer smo tudi nekajkrat ostali, sem videl prelepi park, ki ga je takrat urejal
g. Grom, ki sem mu delal hiso v Ljubljani, pravzaprav njegovi zeni. Tudi v
Tolminu sem veckrat obiskal sodnijo, ki je v tolminskem gradu. Tam je bil
takrat predsednik okrajnega sodisca Jereb, ki je pozneje sel v Novo mesto.
V Bovec sem tudi hodil, kjer smo takrat urejali prostore za uradni dan in
za pocitnice. Tu smo prebili pocitnice mislim leta 1958 jaz, zena Natasa in
sin Janez. Bilo je lepo, le vreme je bilo dosti neugodno. Takrat je razsajala
ohromelost in videli smo dva otroka v mrtvasnici na Soci. Janez je bil zaradi178
tega zelo nervozen.
Pozimi enkrat smo se peljali mislim jaz, Sketa in Ferjancic v Ljutomer. V 
Skofji vasi pri Celju smo se na tamkajsnjem ovinku zaleteli v avto OLO Ptuj. 
Bilo je tako hudo, da nas voz ni mogel nadaljevati poti. Ljudem ni bilo nic.
Sketa me je poslal z nekim tujim avtom v Celje, od koder sem sel z vlakom 
v Ljutomer. Sketa in Francelj sta urejala zadevo s poskodovanim vozom in 
potem prisla za menoj. Nesreca se je zgodila, ker je zaradi ledu Ferjancica
zaneslo pred voz OLO Ptuj. Tam je sedela znana komunistka Stropnik iz
Ptuja.
Nekoc smo se vozili z nasim boljsim vozom Chevrolet in se je na nekem
klancu zapeljal v nas nek traktor. Lastnik traktorja se je najprej oprostil in
obljubil placati vso skodo. K razgovoru med nami in lastnikom traktorja se je
pridruzil nek neznanec in zacel zadevo raztegovati. Verjetno je predlagal, da
poklice milico. Jaz vprasam Franceljna, ce je skoda na nasem vozilu velika.
Ne, pravi, skoro bomo lahko sami popravili.Potem pa kar odhod, ker se nam
mudi. Nikdo nas ni mogel zadrzati in smo zadevo resili sami.
Ko smo bili nekoc v Kopru, smo se imeli casa in smo se na povratku
ustavili pri Divaci pri znani jami . Ogled te jame je res nekaj posebnega.
Globine, dvorane, pogreznitve sicer brez kapnikov, vendar vse velikansko, da
clovek strmi in strmi. Pravijo, da si je Dante, predno je opisal svoj “Inferno”,
ogledal to jamo.
Postojnsko jamo smo si tudi enkrat priloznostno ogledali. Mislim, da je
bil z menoj Lokovsek ali kdo drug. Cakala sva tam nekoga, pa sva se zavila 
v jamo, ki je vedno prekrasna.
V Grosuplju je bila sodnija v nekem malem zasebnem gradicu. Zato
nismo mnogo delali. Ko so hoteli imeti Grosupeljcani novo sodnijo, sem bil
navzoc pri neki komisiji kot zastopnik Sekretariata. Nasli smo pravo mesto,
ce so pa kaj naredili, ne vem.
Ko smo ob neki voznji sli v Ptuj, je sla z menoj tudi zena Natasa, ki je
imela tam sosolko Mezanovo in smo ob tej priliki tudi srecali slikarja Mezana,179
ki je tudi za nas napravil nekaj novih slik. V Ptuju je bil zanimiv tudi muzej.
Sodnijo smo ustanovili tudi v Domzalah in Jesenicah, ter v Krskem in
Ajdovscini. V Konjicah takrat tudi ni bilo sodnije, pa sem se mnogo mucil
z nekaterimi nacrti v starih hisah. Nazadnje so naredili novo po nacrtih
Korente. Zaradi te sodnije sva bila enkrat na Jastrebarskem, na Hrvaskem,
kjer so pravkar zidali eno manjso sodnijo. Ogledali smo si jo in tudi Ko-
renta obvestili, naj si jo ogleda. Stvar je bila nova in menda zelo koristno
porazdeljena.
Nekoc smo se odpravili jaz, Natasa, uradnik sekretariata Kramar, Gorenjscek,
Sketa in Ferjancic v Brezice. Gorenjscka smo pustili v Kostanjevici, da bo 
nabral nekaj orehov ali kaj. V Brezicah smo bili hitro gotovi, nakar smo se
domenili, da bomo sli v Globoko, ki lezi v hribih Bizeljskega. Tam je namrec
stanoval s svojo zeno in sinom dr. Bozic, bivsi ravnatelj Banovinske hranil-
nice. Bozic je s Cecem podpisal tiste okupacijske bankovce in sta bila oba 
po prihodu partizanov zaprta in razlascena. Bozic je imel lepo stanovanje v
palaci Igriska 3 in so ga segnali ven. Imel je lepo parcelo ob Ptujski ulici v
Ljubljani, na kateri sem mu jaz osnoval precej veliko hiso, ki je pa ni naredil,
ali ni bilo casa, da bi jo zidal. Narisal sem mu tudi bogato ograjo ob Ptujski
ulici za to zdmljisce, ki stoji se danes in jo je izkoristil Joze Pernus, ki si je
leta .. postavil tam hiso. To zemljisce je tudi bilo vzeto od drzave in ga je
Pernus gotovo dobil za mal denar. Skratka, Bozic je bil zaprt, premozenje so
mu zasegli in je sel potem v Globoko, kjer je imela njegova zena precejsnje
posestvo, ki ga je obdrzala pod pretvezo, da ga bo ona oz. njen sin obdeloval.
Bozic je imel lep polozaj, dosti sebi podobne klerikalne druscine in se
mu je zdelo bivanje v Globokem kot nek zapor. Jaz sem bil z njim v dobrih
odnosajih, saj sem bil hisni inzenir in arhitekt premozenja Banske hranilnice.
Predsednik hranilnice je bil moj narocnik Ivan Avsenik.
Bozic, zlasti pa njegova zena sta prihajala v Ljubljano, kjer smo se
srecevali. Pri tej priliki sta me oba vabila, naj jih pridem obiskat. To ni
bilo lahko, ker so imeli oni posestvo v tezko dostopnem kraju. Z Bozicevimi180
smo postali poleti 1945 se bolj prijateljski, ker smo bili sotrpini.
Takrat smo se v Brezicah vsi enoglasno odlocili, da gremo v Globoko k
Bozicevim. Cesta je bila nekaj casa znosna, potem pa taka, da je avto komaj
rinil naprej. Koncno smo se pri belem dnevu pririnili k Bozicevim. Oni se
niso mogli nacuditi, da smo sploh prisli in da nas je prislo toliko. Peljali so
nas v neko izbo, tocili so nam domacega vina in razpolozenje se je dvigalo od
ure do ure. In dr. Bozic je imel harmoniko in z njo dvigal razpolozenje. Se
ob dnevu so nam pokazali svojo bliznjo posest. Po vecerji, bili so razni ptici,
so ljudje zaceli peti, koncno smo zaceli se plesati. Kramar, Sketa, Ferjancic 
in jaz smo bili v visoki formi in bilo je veselja nic koliko. Posebno je zalival
Ferjancic in sem premisljeval, kako bomo prisli do Ljubljane. Natasa je bila
ves cas zelo zadrzana in nase razpolozenje ni mogla razumeti. Bilo je sicer
res lepo in sam Bozic je rekel, da v tako prijetni druscini ni bil se nikoli.
Preprican sem bil tudi jaz in vsi navzoci razen Natase, da je bil vecer izredno
lep, dostojen in smo se ob polnoci poslovili zelec si podobnih snidenj. Kmalu
nato so prisli k nam Bozicevi in smo jih seveda pogostili, seveda tako ne, kot
so nas oni.
Iz Globokega se je Natasa vsedla poleg Ferjancica, da je uravnavala
voz, ker je bil Ferjancic popolnoma pijan. Prisli smo kljub vsem tezavam
v Kostanjevico, nalozili se Gorenjscka, ki nas je ze ves nacakan preklinjal,
nakar smo odplavali v Ljubljano. Imeli smo vec srece kot pameti, da smo
prisli domov, to pa zaradi tega, ker takrat avtov po sreci sploh ni bilo razen
krokarjev, kakrsni smo bili mi.
Obiskal nas je potem se enkrat sin Bozicev, ne vem zakaj, videli pa smo,
da je bila velika svadbena noc koncana in da podobnega srecanja ne bo vec.
Mislim, da sta sedaj ze oba Bozica pokojna, najvec zaradi velikih ponizanj
in bolecine. Pri Sekretariatu sem bil seveda edini, ki ni bil clan sindikata.
Ne vem, mislim pa, da je bil v meni stalni odpor proti vsem ustanovam tega
absolutnega rezima. Tudi, ko me je dr. Leskovic kot predsednik sindikata
prosil, naj vstopim. Nisem sel, akoravno mi je rekel, da bi bilo to zame dobro.181
Vobce se jaz v ustroj Sekretariata nisem poglobil, ker sem imel sprva dela
dosti na sodniji v Ljubljani, nakar sem bil jaz vedno v sklopu pisarne dr.
Skete v ljubljanski sodni palaci, docim je bil Sekretariat sam v trboveljski 
palaci. Zato jaz tudi nisem hodil na prireditve sindikata, akoravno so me
vabili.
Pozneje, ko sem se med vsemi usluzbenci udomacil, sem prihajal na
prireditve ob gotovih praznikih in je bilo vcasih kar prijetno. Slisal sem
enkrat ob taki priliki, naj bi me sistematizirali. No prislo je potem cisto
drugace.
Ob vecjih svecanostih so imeli na Sekretariatu tudi godbo, za katero se
je zlasti potegoval violinist Grabnar. Preden sem odsel iz Sekretariata, sem
se ukvarjal se s kuhinjo. Leta 1956 ali se nekaj prej, sem opazil, da so mi
postali srednji, spodnji zobje nenavadno visoki. Bil sem neko noc na sodniji
v Smarju pri Jelsah. Zjutraj, ko sem bil ze oblecen, sem ugriznil v kos kruha, 
ki sem ga imel s seboj od doma in mi popustita dva sprednja, dobra zoba in
jih vzamem v roko. Skoro bi se zjokal. Kadar sem jedel, sem vzel zoba iz
ust, po jedi pa sem jih vtaknil nazaj v zobno luknjo. Nanesle so pa prilike
in sem zgubljal en zob za drugim. Nadomescal sem jih z lesenimi. Zaceli so
pa izpadati se drugi zobje. Vidne sem nadomescal z lesenimi, dokler je to
sploh slo in vkolikor je slo. Nazadnje sem si naredil spodaj iz lesa kar vse
zobe skupaj. To stvar sem dokoncno izgubil leta 1972, ko me je na Celovski
cesti podrl avto.1 Od takrat sta mi mislim odpadla se 2 zgornja zoba, eden
podocnik, drugi mislim kocnik, sedaj mi ze vec mesecev izpada zadnji spodnji
kocnik, ki mi je toliko let zvesto sluzil. Nisem nobenega zoba izpulil s silo,
vsi so izpadli sami, akoravno so me nekateri kocniki zelo boleli, predno so
izpadli. Mazac Kozelj Joze je napravil neko tekocino proti izpadanju zob.
Kupil sem jo dvakrat, ali brez slehernega uspeha. Ko so mi zaceli zobje
izpadati, sem bil star 6o let in sem imel razen enega modrostnega, ki mi ga je
1Tedaj je imel oce ze precej razvito sivo mreno in divjaka z avtom ni mogel pravocasno
opaziti. Bil je na prehodu za pesce.182
izpulil dr. Pohar, vse zobe, sicer ponekje plombirane, vendar so mi sluzili vsi.
Na plombe me je opozoril ze moj oce Anton, kako da so uspesne in koristne.
Prve popravke zob sem imel ze leta 1916, ko sem bil pri vojakih. Zdravnik
zobar najraje bolan zob izpuli. Jaz pa mislim, da je treba vse storiti, da se
bolan zob ozdravi, dokler se le da.
Leta 1958 ali ze malo prej je dr. Orel opazil, da imam v krvi prevec
sladkorja. V bolnici so ugotovili sladkor v krvi in v secu in mi predpisali
neko hrano, ki jo v glavnem uzivam se danes. Dolgo casa sem moral jemati
kolescka Tolbusal in O… . Od leta 1972 pa kolesckov ne jemljem vec.
Bilo je leta 1967 ali 1968 neke nedelje. Bil sem mislim pri osmi masi v
novi cerkvi v Siski. Nisem cakal konca, ker se mi je hotelo vrteti in slabo 
postajati. Kolikor mogoce hitro sem sel proti domu. Slo pa je zelo pocasi, 
ker sem imel hude bolecine in napade na bruhanje. Pri teh napadih tudi
zadnji vratar ni zdrzal in mi je uslo v gate. Z najvecjo tezavo sem prisel v
mojo sobo, kjer sem padel na tla in cakal, da me kdo ocedi. Hotela se je tega
lotiti Meta, vendar je takoj za njo prisla Natasa-zena, me ocedila in spravila
v posteljo. Prisel sem hitro k sebi in delal naprej kot obicajno. Ali stvar se
je ponavljala in sem imel podoben napad, ko je imel Matic na Magistratu
razstavljen svoj projekt. K sreci me je Matic hitro odpeljal domov, tako da
sem uredil doma sam. Da pa mi je zadnji vratar odpovedal, se mi je zgodilo
ze veckrat prej, vendar sem se vedno sam ocistil. Vcasih sem moral kje na
hitro potegniti hlace, da ni bilo nesrece.
Slabo mi je postalo tudi leta 1969 na sodniji, ko sem imel razpravo z
Bogatajevo. Koj po razpravi, kjer sem bil skrajno bolan, me je odpeljal
domov takoj, in sem potem kot po navadi bruhal.
Bilo je meseca februarja, ko sem sel na pregled na polikliniko zaradi
sladkorne. Ko sem bil se v busu, mi je zacelo prihajati slabo. Izstopil sem pri
bolnici in takoj poiskal sestro Ano, da bi me na kak nacin odposlala domov.
Ona poklice Herberta, da bi me on odpeljal domov. On pa da ne, ker je
treba ugotoviti, zakaj taki napadi. Odpeljal me je k dr. Mazovcevi. Ona183
je odredila sprejem na sladkornem oddelku klinike za notranje bolezni. Tam
sem bil 3 tedne. Naredili so nad menoj nebroj poskusov, vendar vsi negativni.
Med bivanjem v bolnici se mi slabost ni ponovila, in tudi pozneje do danes
ne. Na oddelek, kjer sem bil, je prisel nekoc dr. Mahkota, vodja oddelka za
notranje bolezni. Ko vidi moje ime, mi pravi:”Ali ste Vi tisti, ki je rekel, da
so najnovejse resitve na Celovski in Titovi zanic?”Odgovorim mu “Ne vem,
ce sem to jaz izjavil, ce pa sem, je to povsem v redu, ker so imeli gospodje
pred vojno s pogreznitvijo kolodvora mnogo boljse resitve.”Posmejal se je,
ko je videl na moji mizici Svejka, je rekel, da je to izvrstna rec. Odgovoril 
sem mu, da je Don Kihot mocnejsa stvar, nakar je odsel.
Avgusta istega leta me je povozil avto, ko sem hotel iti h kljucavnicarju
J. Briskiju, blizu tovarne dekorativnih tkanin ali bivse Store. Bil sem sprva 
nezavesten, me peljejo na nezgodni oddelek poliklinike. Dr. Sustersic je 
telefoniral Andreji, ki je vsa razdvojena, kaj je z menoj. Bila je tam tudi
Ancka Hawlinova. Po zasitju rane na glavi in cepljenja proti zastrupitvi in
obvezi cele glave pride tudi zena Natasa vsa v skrbeh. Naposled so me spravili
v novo bolnico na oddelek za kirurgijo, ce bi se pojavile posledice pretresa
mozganov. Po tednu dni so me odpustili, vendar so se vse posledice pokazale
sele doma. Vec kot mesec dni nisem bil za nobeno delo.
Kmalu za tem je zacel sodni postopek za odskodnino zaradi nemoznosti
za delo. Vlekla se je stvar vec kot dve leti. Moram pa reci, da je bil ves
postopek farsa. Prestopnike premilo obravnavajo. Dobil sem le nekaj okoli
6.000.0 din odskodnine, ki sem jo dobil s pomocjo odvetnika dr. Grebenca.
Mislim bil je konec meseca junija 1971, ko sva sla z Nataso za pogrebom
za nekim upokojencem, ki je stanoval v moji hisi Smartinska 103. Bilo je 
zarko sonce, jaz pa gologlav ves cas pokopa. Ze ko sem bil v busu nazaj 
grede, mi ni bilo dobro. Ko sem prisel domov, se takoj slecem in grem v
posteljo. Ko pride k meni Natasa, da bi mi kaj skuhala, caj ali podobno,
nisem mogel izgovoriti nobene besede. Postalo mi je vroce, ces, sedaj pa je
konec mojega bivanja na tej zemlji. Takoj poklice zdravnika, ta pa me takoj184
poslje v bolnico na zivcni oddelek. Bil sem pred vecerom tam in mislim,
da sta bili z menoj Natasa in Meta. Delujoci zdravnik me je takoj tocno
pregledal in zacuda njemu sem ze odgovarjal na glas. Potisnejo me v sobo,
kjer so bili ze tuji bolniki. Ko sem iskal ponoci posodo za vodo, sem padel s
postelje. Prvo sredo pride nas pogledat dr. Kartin, vodja tega oddelka. Ko
me vidi starega znanca, se zacudi in vprasa, kaj delam tu. Dnevni zdravnik
mu popise zadevo, nakar ga vprasam, koliko casa bom moral ostati v bolnici.
Kartin odgovori 3 tedne, vendar Vam lahko recem, da gre stvar pri Vas na
bolje. Trdili so zares, da me je zadela kap. Ko sem po odpustu prisel z izvidi
k dr. Maroltu, je rekel, to ni bila nobena kap. Verjetno je zadeva izvirala
iz neke soncarice. Mene so obiskovali zelo pogosto Meta, Andreja in drugi
domaci. Na moj rojstni dan sta prisli tudi obe dekleti od necaka Rudkota,
Tatjana in Marta iz Amerike. Dozivel sem tam dve zelo cudni noci, rekel bi,
da zaradi motnje v glavi. Andreja je poslala k meni St.Peterskega zupnika
gospoda Goloba. On je prisel k meni, se predstavil in pricel govoriti, da
pozna Plecnikova dela, potem pa polagoma razvije vzrok svojega prihoda.
Bil je je sicer zelo ljubezniv, vendar sem bil mnenja, da za to se ni prisel cas
in sem ga lepo odslovil. Kmalu pa se je zopet pojavil v sobi. Takrat pa se je
zgodila nesreca in meni je zopet odpovedal zadnji vratar. Rekel sem mu, da
se je z menoj zgodila nesreca-katastrofa in naj odpusti, ce ne morem z njim
govoriti. Potem sem prosil Andrejo, naj pove zupniku, da zaenkrat ne hodi k
meni. Jaz takrat res se nisem mislil na konec. Po treh tednih so me izpustili
iz bolnice. Z veliko tezavo sem hodil in sem doma se dolgo polezaval. Povem
se to, da me je prvotni zdravnik vestno zdravil in mi dajal vsak dan razne
tablete. Naenkrat ugotovi, da imam slabe ledvice in mi je zopet dal kolescka,
ki sem jih zelo nerad jemal. Ker jaz na ledvicah nisem bil nikoli bolan, ce
izvzamem zadevo z ledvicnimi kamni. Strezba je bila do 12. ure dobra, od
tod pa do 2. ure nisi doklical zive duse, pa makar si imel polne hlace. Jaz
sem moral lezati in sem zato zelo tezko jedel. Zlasti opoldne in zvecer, kjer je
bilo stalno meso. Umivali so nas zelo problematicno. Nekatere sestre so bile185
vcasih voljne me pitati in to ni slo hitro. Ker je bila mizica pri postelji zelo
majhna, pladenj pa precej obilen, se je enkrat sestri, enkrat pa meni, zgodilo,
da je sel pladenj na tla. No take stvari so sestre primerno hitro uredile, kakor
tudi to, ce si imel kaj v hlacah. Kopal sem se samo enkrat, in to tik pred
odhodom. Celo posteljo zapeljejo v klet, kjer so kopalnice, kar s postelje te
potegnejo v banjo in te potem okopljejo.
Ko je sel nas prvotni zdravnik za nekaj casa na dopust, je prisel nek tuj
zdravnik mislim pa, da je 2x prisel prof. Jereb, ki je bil kar ljubezniv. Zasel
sem z boleznimi ze v novejsi cas, naj ostanem se pri njih, predno se vrnem
v dobo dela na sodniji odnosno na Sekretariatu. Ze ko sem se vozil iz Nove 
Gorice z vlakom domov in opazoval v daljavi luci, se mi je zdelo, da jih ne
vidim prav. To je bilo ze leta 1950. Kasneje je nek ocesni zdravnik opazil,
ko sem bil pri njem zaradi slabse vidnosti desnega ocesa, da se tega ocesa
loteva siva mrena in da je tudi levo ze nekoliko napadeno. Leta 1963 sem na
desno oko ze zelo malo videl in sem gledal le z levim. Povedal sem to Ancki
moji sestri, ki je na ocesnem oddelku bolnice. Ona me takoj seznani z dr.
Dereanitovo, ki mi je nekajkrat oko pregledala do tedaj, ko je bilo godno za
poseg. Nato je Ancka nekaj oklevala zaradi prihoda na kliniko, nakar sem se
povezal s hcerko Andrejo, ki je bila 6 let v Celju in mi je svetovala dr. Jurka
v Celju, ki da je dober ocesni zdravnik. Videc da nobeno cakanje ni vec na
mestu, me odpeljeta Andreja in Bojan meseca aprila 1967 v Celje, kjer so
mi oko z nekim posegom popravili tako, da lahko s pomocjo posebnih ocal
se danes risem. Sel sem potem domov in se dolgo gledal z levim ocesom, 
nekako do leta 1970. To pa je naenkrat popolnoma odpovedalo in treba je
bilo zopet misliti na operacijo levega ocesa. K tej sta me priganjali tako
Ancka kot Natasa. Jaz se nisem mogel ogreti za operacijo, ker je bil to le
nek poskus, ki lahko uspe. Leta 1973 me je zaradi bolecin v krizu moj svak
Herbert poslal za 4 tedne v Lasko. Ko sem bil ze tam, bilo je meseca marca,
sva sla z Nataso na ocesno v Celje k dr. Vrhovcu, ki je bil tam ze leta 1967.
Rekli so nama, naj pridem kmalu po zdravljenju v Laskem. Sel sem mislim 186
se meseca marca 1973 v Celje. Rekli so mi, da je mrena sicer ze zelo stara,
vendar mi jo bodo poizkusili odstraniti. Delal je zopet dr. Jurko, pa mislim,
da je bilo nekoliko drugace kot leta 1967.
Ko so me operirali leta 1967, mi je takoj drugi dan Jurko nastavil roko,
ce jo vidim. In videl sem prste samo malo na robu nejasne. Leta 1973 je to
izostalo in imel sem takoj sum, da nekaj ni bilo v redu. Imel sem tudi nekaj
dni silne bolecine, ki jih leta 1967 nisem imel. Spraseval sem dr. Vrhovca,
ko je prisel poleg ordinacije k meni in sem mu povedal, da nekaj z mojim
levim ocesom ni v redu. On mi je dolgo zatrjeval, da bo se vse dobro, vendar
videl nisem nicesar. Po 21 dneh sem sel domov s celo vrsto tablet in kapljic.
Hodil sem potem skoro vsak teden na pregled in vedno nic. Potem sem se
enkrat doma bridko zjokal. Ocesa ne bo vec. Sicer je res, da se mi je oko
skozi malo spranjico za nekaj dni malo odprlo, da sem ze precej s prostim
ocesom opazoval, z leco pa ze mnogo vec. Kar naenkrat pa se potegne cez
spranjico zavesa in ne vidim nic vec. No na neko kratko razdaljo ze vidim
gibanje prstov ali rok in to je vse. Leta 1975 me je Ancka seznanila z dr.
Christlom, ki me je imel 2x v rokah. Zdelo se je, da je bilo nekoliko boljse,
pa je Ancka opesala.
Pred operacijo sem vedno rekel Ani, ki me je k tej prigovarjala, da lahko
umrem z enim ocesom. Tudi Natasi sem isto rekel. No sedaj se mi to lahko
zgodi zagotovo, ce ne bom prej slep na obe ocesi. Bog ne daj.
Letos sem bil zopet v Laskem po zaslugi plemenitega Herberta. To bi-
vanje je padlo na moj god 13. VI. Za ta dan mi je pisala Meta in moja sestra
Minka. Vsi drugi so bili tiho in sem 13. VI. dozivel zelo zalosten vecer, o
katerem sem na siroko pisal Natasi.
Prav pred kosilom 14. VI. pa me preseneti sin Janez, ces, da stojijo
na dvoriscu 3 avtomobili: Janezov, Maticev in Tonetov z vso prtljago. Ho-
tel sem pocakati kosila, vendar me Janez takoj odvlece na dvorisce, kjer je
bilo poljubljanja nickoliko. Komaj smo si oddahnili, vidim prihajati s kolesi
Mateja in Andreja, da mi voscita. To sta pa zares fanta, ki prideta s kolesi187
iz Ljubljane v Lasko voscit za god. Po kratkem razgovoru smo se odlocili,
da gremo na piknik na laski grad. Sprejeto, vendar so zgresili pot in smo
pristali precej visoko na neki ravnici. Tam so pekli in kuhali, potem jedli
in igrali, nakar se pred mrakom odsli v Lasko, kjer je bilo slovo. Vse je
bilo nepricakovano, zelo iskreno, lepo, da bi od mojih sinov tega nikoli ne
pricakoval. Mete, Natase in Andreje z mozmi seveda ni bilo. Prisel je ali se
pripeljal s kolesom tudi Andrejin Tomaz. Tisto pismo, ki sem ga pisal Natasi
z dne 13. VI., pa preklicujem.
Sedaj pa nazaj k dogodkom na sodniji. Jaz sem ze mislim leta 1954
in dalje delal pri Merkurju honorarno na povabilo Franceta Svaba, moza 
necakinje Jelke Vecerin. Del je bilo razlicnih, le placila so sla pocasi. Ko so
Svaba leta 1958 vrgli iz Merkurja, je sel za direktorja k Ljubljanskim mlekar- 
nam in je bil on tam nekaj casa upravitelj slabo stojecega podjetja. On je s
svojimi posegi kaj kmalu postavil podjetje na trdne noge in je imel prihranjen
za mlekarne pri Mestni hranilnici ze velik denar, ki je bil namenjen za zidavo
his. On je mene ze leta 1958 povabil k sodelovanju, ki ga nisem odklonil,
kljub temu, da sem bil se na sodniji in kljub temu, da sem opravljal se druge
dolznosti, zlasti pri ocenjevanju in izvedenskih mnenjih. Prav takrat sem
dokonceval dela na Rozniku in sem povabil oba Svaba, da sta si to ogledala. 
Ob tej priliki sem se s Svabom domenil, da pridem po upokojitvi v Ljubl- 
janske mlekarne. Jaz sem s Svabom napravil pogodbo ze leta 1960. So me 
pa klicali v mlekarno ze od leta 1958. In to po telefonu, kar nasim na sodniji
ni bilo vsec, akoravno mi je novi sekretar Pavlicic dal dovoljenje, da lahko
delam se za druga podjetja, vendar le popoldne. Mene so pri sekretariatu
devali nazaj in sem zato pisal dr. Sketi koncem leta 1959 pismo, kjer sem 
orisal moj polozaj z groznjo, da s 1. 1. 1960 odidem s Sekretariata, ce mi ne
uredijo place. To so s 1. 1. 1960 resnicno storili in sem imel takrat menda
med uradniki najvisjo placo. Kmalu nato sem vlozil prosnjo za pokojnino,
ki sem jo tudi dobil z dnem 1. VI. 1960 v znesku din 28.709. Ker pa sem bil
se v sluzbi na Sekretariatu, sem dobil samo polovico.188
Mislim, da je bilo meseca oktobra 1960, ko me je z vso mocjo zagrabil
isijas na levi nogi. Doma sem lezal teden dni. Obiskal me je dr. B. Kastelic
in rekel, da bo stvar dolgo trajala. Bolelo me je vcasih tako, da sem vpil
tako, da so me slisali stanovalci hise. Obiskal me je tudi zlati Herbert in
rekel, da grem lahko na ortopedsko kliniko. Sem malo okleval, ko sem pa
videl, da je oskrba doma tezavna, sem se odlocil za bolnico, kamor me je
odpeljal s svojim vozom Tone. Nekaj casa sem po hodniku ze hodil, ko
sem pa stopil na stopnice, mi je leva noga odpovedala in me je ujel Joze
(neznana oseba?), da nisem padel. Potem takoj v posteljo. Na meni so
poskusali mnogo, od injekcij do natege in drgnjenja nog do kolkov. Ko so
me na koncu 5 tednov vprasali, kaj mislim, da mi je pomagalo, sem rekel,
da sodim nategovanje. Takrat sem srecal Romana Goloba, s katerim sva se
srecala pri partizanih na Otavi. Njega je hudo pobozal nek avto. Bolecine
so bile tudi v bolnici velike, ker nisem nasel lege lezanja brez bolecin. Zelo
mi je bila prijazna sestra Franciska Turk, sestra Turka na Polju. Potem sem
bil 3 tedne v Laskem, kar sem pa menda ze povedal. Moral sem prekiniti
zdravljenje zaradi nekih oken na zemljiskoknjiznem traktu. Takrat je bil
Sketa grd. Ko sem hotel za 1. 1. 1960 Sekretariat odpovedati, sta mi 
Sketa in Ludvik Jezersek rekla in prigovarjala, naj se ostanem. Res je bilo 
takrat odprtih vec stavbisc in sicer sodnija Crnomelj, sodnija Koper, zlasti 
pa dokoncanje nadzidkov nad zemljiskoknjiznim delom ljubljanske sodnije
in pa dvig porotnega dela. Ko sem se pa nenadno vrnil iz Laskega, je bil
polozaj drugacen, in je prisel k meni Ludvik Jezersek in mi rekel, da naj
sam odpovem s trimesecno odpovedjo. To sem tudi storil in mi je odpoved
napisala z najvecjim zacudenjem Olga Rihter. To se je takoj raznerslo po
celem sekretariatu in so me seveda nasplosno smatrali, da sem na odhodu in
nic vec na Sekretariatu. To se je zgodilo pod Pavlicicem, ki je bil ze dolgo
sekretar. Ko bi bil on tehnik, bi to naredil, ko bi bila vsaj Ljubljana gotova.
No vsak je zamenljiv. Jaz sam sem bil seveda presenecen, ker ni bilo prej
nobenega zaslisevanja, vendar si iz tega mnogo nisem napravil niti nisem189
iskal vzroka, ker sem imel v rokah ze pogodbo z Ljubljanskimi mlekarnami,
pravzaprav s Svabom, ki je ze komaj cakal, kedaj pridem. Vzroka pa nisem 
nikoli zvedel, akoravno sem za tega pismeno zahteval. Moralo pa je biti
nekaj posebnega, ker je obveljal tak molk. Sam bi sodil, da je bila starost,
saj je Pavlicic tudi drugih uradnikov, ki so bili starejsi, odslovil. Mogoce
kaksna baba iz preteklosti. Skratka ne vem in mislim, da ne bom vedel
nikoli. Tudi mlekarne bi lahko bile, ker so me nekako agresivno po telefonu
zahtevale. Ko sem bil v bolnici, sem pisal Svabu pismo, da lahko naredi kar 
hoce. On pa ni naredil nicesar, samo cakal je name. Tako sem leta 1960
dobival polovicno penzijo od 1. 6. dalje, placo na Sekretariatu in placo pri
Ljubljanskih mlekarnah. Bilo je denarja na kupe.
Jaz sem zacel vlaciti domov vse vaznejse nacrte, ki sem jih delal na
Sekretariatu, mizo mi je na koncu pripeljal Ferjancic. Slovesa pravzaprav ni
bilo nobenega, saj je trajalo slovo polne tri mesece. Zgodilo pa se je preje se
nekaj, kar je vredno zapisa. Ko smo odkrili streho nad porotno dvorano, ki
je bila lesocementna na lesenem tramovju, smo pridobili mnogo lesov, ki so
potem lezali na dvoriscu. Hotel jih je dobiti uradnih Gorenscek in se nekdo.
Dobila sta cenilca Cebularja in ta je ocenl les kot drva.  Cudno, da mi je  Sketa 
dal to cenitev v podpis. Nisem hotel. Kaj pa naj napravim s tem lesom,
precej mocnih prerezov. Odpeljali jih bomo na zago in bomo iz njih dobili
deske. Sketa me zacudeno pogleda, ugovarjal pa ni. Res so sli lesovi na zago, 
nazaj so prisle deske, ki jih je porabilo podjetje “Tehnika”in verjetno nikoli
obracunalo, ker mene tam ni bilo vec. Jaz sem pri bivanju na Sekretariatu
videl, kako se je z drzavnim blagom delalo. Pri nas v malem, drugje pa v
velikem. Po mojem unicuje naso drzavo predvsem kraja in golju ja.
Dokumenti in fotogra je190
Iz te dobe je ohranjenega le malo materiala.
1. Clanska izkaznica Zveze sindikatov, izdana marca 1950. 
2. Osebna izkaznica od dne 26. 5. 1951.
3. Legitimacija za povlascenu voznju, 14. 2. 1952.
4. Isto, izdana 14. 3. 1953.
5. Delovna knjizica, izdana 31. 1. 1954. Iz nje se lepo vidi, kje in kdaj je
bil inz. A.S. zaposlen: Metalurski institut 1 leto in 8 mesecev, Slovenija
Projekt 4 leta, Okrozno sodisce v Ljubljani 4 leta in 4 mesece, Drzavni
sekretariat za pravosodno upravo (v bistvu ista sluzba kot predhodna)
3 leta in 4 mesece, Ljubljanske mlekarne 2 leti in 8 mesecev. Pred vojno
je imel skupne zaposlitve (Juzne zeleznice, Univerza in morda se kaj)
8 let in 9,5 mesecev. Skupaj torej 25 sluzbenih let; v ostalem casu je
deloval kot samostojen inzenir.
6. Trije izpiski iz Komunalne banke iz leta 1962.
7. Fotogra ja formata kot za potni list, domnevno iz tega casa, kot sklepam
po primerjavi z drugimi fotogra jami.
8. Fotogra ja velikosti razglednice iz sodnije v Sostanju iz leta 1954. Poglavje 11
Delo pri Ljubljanskih
mlekarnah
Sedaj pa k mlekarnam. Svab me je seznanil z najvaznejsimi osebnostmi, 
predvsem z inz Zakotnikom, ki je bil vodja proizvodnje. Videl sem takoj, da
mu ni bilo moje nastopanje po volji, akoravno sem bil nastavljen z vednostjo
delavskega sveta. On je namrec vodil vsa stavbena dela, ki so se izvajala pri
Mlekarnah. Enkrat me je vzel s seboj v Novo vas pri Blokah. Tam je on
vodil vsa dela pri predelavi male mlekarne. Vprasa me, kako se mi zdi cela
rec. Odgovorim tako, kot bi ne smelo biti.
Prva naloga, ki jo je meni postavil Svab, so bile stanovanjske hise. On je 
mislil zelo na siroko, ker je ze imel pripravljenih za ta namen 7o miljonov din.
Druge denarje bi ze on kako priskrbel. Narocil je takoj nekje na Hrvaskem
neko opeko, ki je bila vse prej kot dobra. Tisoci in tisoci so prihajali in morali
smo delati zanje streh. Delal jih je tudi mizar Berlic, ki ni bil vec mizar, ker
se je zapil. Jaz sem hotel Berlica vpreci v dela na sodniji, pa sta se izrodila
in smo jih pustili. Delali so potem drugi mizarji, zlasti Gerden.
Jaz sem zacel delati osnutke stanovanjske hise po starem. Gustl mi jih
je zavrgel, akoravno so bili v resnici boljsi od tega, kar je bilo narejenega.
Nekaj casa sem mislil, da bi delali nacrte za stan. hiso arh. Kuglic in njegov
zet arh. Kozelj. Ne vem, zakaj sem se premislil. Nato smo prisli do arh.
Korenta iz Zalca, ki je nacrte za stanovanjsko hiso potrdil; v njej je bilo 60 
191192
stanovanj.
Hodili smo veckrat v Zalec  Svab, na novo prisli bivsi direktor Olea tov. 
Pakiz. Ta je sploh prevzel vse splosne posle, tudi zidavo, nisem imel z njim
opravka dokler sem bil pri Mlekarnah. Bil je dobrodusen vendar mislim
nekoliko sibak za posle, ki jih je opravljal pri Mlekarnah. Tudi tega ugleda
ni imel kot Svab. 
Mimo stanovanjske hise so me zaceli obremenjevati z razlicnimi novimi
osnutki zlasti za mlekarnisko trgovino, ki naj bi jih urejali eno za drugo. Leta
1961 je zacel Svab hoditi v Koper k nekemu vecjemu podjetju. Tudi so leta 
1961 vsem usluzbencem zvisali place tudi za 80 %. Meni pa nic. To me je
ogrelo, zato sem napisal potrdila, da bo moje delo ocenjeno po normi in ne po
akontaciji, ki je bila okoli 55.000.-din. To potrdilo je podpisal Svab in sem en 
izvod jaz izrocil Pakizu. On je pokimal in spravil potrdilo v predal. Koncem
leta 1961 je Svab dokoncno sel v Koper in ga je nadomestil Joze Jarc. Za 
moje potrdilo se ni nikdo zmenil, zato sem jaz leta 1962 zacel terjati letne
obracune, kakor je bilo v pogodbi zabelezeno.
Ko sem jaz stvarno zacel delati samo za Mlekarno, sem zahteval zase
v Mlekarni primeren prostor. Obsla sva s Svabom vse pisarniske zgradbe 
vendar nicesar nasla. Jaz sem dal predlog, da bi delal doma. S tem se je
Svab takoj strinjal in tudi narocil Pakizu, naj meni preskrbijo telefon, ki sem 
ga dobil sele leta 1963 in sicer po moji zaslugi. Vesel, da bom delal doma,
sem popolnoma pozabil na dogovor za odskodnino uporabe prostora, ki je bil
last Natase. To se mi je se bridko mascevalo. Po odhodu Svaba sem bil sam 
prepuscen na pol izobrazenim ljudem, ki niso imeli nobenega posluha za mojo
dejavnost, ki se je takrat osredotocila na izgotovitev stanovanjske hise, ki smo
jo priceli graditi sele leta 1961 in dokoncali leta 1963 koncem leta. Vmes sem
delal najvec za trgovine, kjer mi je pomagal izmerjevati Valencic, sicer dober
ali neodkrit clovek. Ta je bil navzoc najvec pri dograjevanju stanovanjske
hise, ker meni niso povsem zaupali. Meni je nekaj casa na stavbi pomagal
stari Pipp, pozneje so ga vzeli v tovarno, ali pa prej, ne vem. Ni bil prevec193
bister, najraje je sedel v stavbeni baraki.
Glede mojih obracunov sem vedno bolj pritiskal na Jarca. On je tudi
meni veckrat obljubil zadevo urediti, vendar jo ni. Pri neki priliki, ko je
bil navzoc tudi Babnik od stanovanjkega podjetja Grosuplje, ki je delalo
stanovanjsko hiso, je Jarc zopet obljubil zadevo z menoj urediti. Babnik je
o zadevi bil ze poucen, ker sem ga jaz prosil, naj mi pove, koliko sem jaz po
njegovem mnenju pri Mlekarnah zasluzil. V tem pogledu sem imel tudi stike
s stavbenikom Sivcem. Poiskal sem ga enkrat tudi na domu v Korytkovi st.
5, tam je imel svojo hiso. Sprejel me je v veliki sobi, ki je bila nabasana
razlicnih stenskih ur, ki jih je sam spravljal v tek. On bi mi pomagal, ce bo
treba.
Sivec je bil izkusen strokovnjak, bil je dolgo casa glavna arhitekturna
moc pri nekem podjetju. Delal pa je nacrte tudi izven svoje sluzbe. Jaz sem
ga parkrat spodrinil, in sicer pri Goricarjevi hisi, pri Zaltini hisi in pri hisi za
delavce v Hranilniski ulici. Zaradi tega se nisva gledala postrani in mislim,
da sva se spostovala, saj kar se mene tice. Sedaj je ze pokojni.
Ker mi je Jarc mnogo obljubljal, naredil pa nic, sem sel leta 1962 k
odvetniku Lemezu, s katerim sva imela ze vec casa skupaj sodne zadeve. On
je pisal Mlekarnam, nakar mi rece Jarc, pocemu hodite k odvetniku, saj bomo
sami z Vami zadevo uredili, vendar zopet nic. Koncem leta 1963 sta bila pri
meni dva zastopnika Mlekarn, Pakiz in Feldin. Onadva bi kaj storila, vendar
sta bila premalo stavbena strokovnjaka. Mlekarne so v ta namen ze bile pri
sodnemu izvedencu L. Macorattiju, vendar cisto tajno in premalo resno.
Jaz sem, ker od Mlekarn ni bilo nobene resitve, napisal racun za posamezna
leta in za pisarno. Nobenega odgovora. Mlekarne so se ze povezale z odvet-
nikom Rezekom, ki je bil nasproten vsem mojim zahtevam in so mi Mlekarne
na moje racune tudi v tem smislu odgovorile.
Mlekarne so mi dale s 1. 1. 1964 odpoved, so pa meni nakazale denar za
4-mesecno odpoved, zraven pa ta denar oznacile kot ucinek za moje delo. Jaz
sem prvotno hotel spodbijati to zmotno operacijo in sem ze sestavil primerno194
pismo. Govoril sem o tem tudi z Lemezem in on je meni pritrdil. Ker sem
pa jaz zacetkom leta ze tozil Mlekarne, sem zacel o mojem moralnem pismu
premisljevati in prisel do sklepa, da pisma ne bom odposlal, ces pravda je
pravda, nic ne ves, kako izpade kljub temu, da se je zdelo Lemezu, da je
pravica na moji strani. Imel sem prav.
Prvi narok smo imeli pri sodniku Ostercu, ki je obe strani poslusal, hotel,
da bi se utozeni znesek na kak nacin zmanjsal in obravnavo prekinil. Druga
razprava je bila s sodnikom S. Rupljem. On je poslusal obe strani, kjer je
bil Rezek zelo oster in ni meni hotel nicesar priznati. Sodnik je v tem smislu
takoj razsodil. Bil sem dokaj razocaran, toliko sem napravil za Mlekarne,
za placilo pa pljunek v obraz. Rekel sem Lemezu, da odstopam od tozbe, s
takimi izkusnjami mi ni do tistega denarja. Bilo pa ga ni malo, bilo je okoli
4 milijone. Lemez pa me ni poslusal in rekel, da se bo pritozil na Vrhovno
sodisce. To je razsodbo S. Rupla popolnoma razveljavilo in zahtevalo, da se
razprava nadaljuje z branjem dokazov.
Imeli smo razpravo v Dobu na Dolenjskem, kjer je bil Svab takrat zaprt. 
Ni zanikal tistega potrdila, vendar pa je govoril precej zmesano. Potem so
prisli na vrasto izvedenci. Rupel je bil meni nenaklonjen in je proti mojemu
ugovoru in posredovanju sodnika Miklavcica imenoval izvedenca Macorattija
in inz. Pogacnika, ki je bil takrat tudi direktor pri Slovenija-projekt. Seveda
je bilo njih mnenje zame neugodno, vendar pa v neki smeri ugodno, ker mi
je priznalo neko razliko. Jaz sem ugovarjal, vendar zastonj. Zaslisane so bile
potem price, vse od Mlekarn: Jarc, Pakiz, Zakotnik, ki so pricali proti meni,
niti ene pohvale za vsa velika dela, ki sem jih napravil za Mlekarne. Edino
ugodno je prical Babnik, ki je povedal, da je Jarc na tem in tem sestanku
obljubil mojo stvar resiti. To je bilo tudi edino, kar sem slisal meni v prid,
sicer je govoril zame slabo. Nazadnje je nastopil kot sodnik Mislej. On mi
je rekel, da bom dobil najvec 500.000.-din. S tem zneskom bi se strinjal tudi
Rezek. Lemez bi bil tudi zato in je drezal v mene, naj na to svoto pristanem.
Jaz sem bil v precepu, vendar sem rekel, da se ne strinjam. Lemez je bil195
nejevoljen. Ko sva se razsla, mi je v sodni avli rekel: inzenirje, zdravnike
je tezko zagovarjati, izberite si drugega odvetnika. Ko sem ga cez par dni v
neki drugi zadevi obiskal, mi o tem dogodku ni nic omenil.
Zacel sem premisljevati, sedaj imas ze nekaj zagotovljenega. Mislej je
namrec smatral, da so zasluzki pred letom 1962 zastarali, kar je Lemez priz-
nal, ni pa tega vedel, ko je je vlagal tozbo. Cudno. Kaj, ko bi se Ti pobotal 
z Mlekarnami sam. Vsedem se ponizan in pisem direktorju Mlekarnam, ce
sodnija ponuja toliko, ali se ne bi mogli o stvari sami dogovoriti. On je na
to pristal in me povabil na razgovor. Prisel sem tezko, sramotno in predla-
gal, da mi Mlekarna izplaca se dva milijona. Direktor me je grdo nahrulil,
uzalil, nakar sem sel na 1 milijon. Pristal je na 900.000.-din za leto 1962 in
1963. Naredili smo takoj zapisnik in znesek so mi takoj izplacali. Nato smo
naredili se sodno poravnavo in stvar se je klavrno koncala po 6 letih pravde.
Sest let sitnosti in napetosti. Lemezu sem placal 360.000.-din, izvedencem 
pa 200.000.-din.
Vendar je stvar dobila tudi prijeten obraz. Vsota, ki sem jo dobil, je bila
izrecno oznacena kot ucinek za moje delo. Takrat je veljala za pokojnino
placa in ucinek za zadnja leta sluzenja, tako se je meni zvisala zadnja placa
za 480{din (napaka?). Vlozil sem zadevno vlogo na socialno. Tam so dolgo
oklevali. Zahtevali so od sodnije zadevni sodni spis. Poleg tega me je nekdo
od socialne se posebej zaslisal glede mojega sluzbovanja pri Ljubljanskih
mlekarnah. Bil je dobrovoljen clovek in me ni zafrkaval. Kmalu nato sem sel
k referentu, ki je obdeloval mojo zadevo na socialnem. Bila je neka gospa,
tudi prijazna in mi je rekla, da dobim nastalo razliko od 1. 1. 1964 dalje.
Leta 1960 sem imel mesecne pokojnine din 28.709, leta 1964 brez davkaov
pa 144.782.-din, tedaj ogromna razlika. No in mislim leta 1970 sem dobil
razliko v znesku 45.000.-din. Moja pokojnina je danes taka, kot jo imajo le
redki upokojenci, namrec 6.130.-din (Verjetno ze “novi”dinarji.) Z razliko
sem dobil to, za kar sem se 6 let mucil. Seveda tekanja, skbi, razprave, tega
pac nikdo ne more placati.196
Leta 1962 sem hotel v druzbi z L. Kranjcem postaviti dvojcek na zemljiscu
na Polju. Pa so nam to zidavo prepovedali. Izsilil sem obcino Moste, da mi je
dala novo zemljisce v Novih Jarsah v Avsenikovi ulici. Naredi sem pogodbo
z zidarskim mojstrom Nanutom. Imeli smo ze ves izkop temelja in nekaj
kletnega zidu, ko sem mojo polovico prodal Strpicu. To sem napravil zaradi
tega, ker sem imel tezave s Kranjcem, Nanutom in ker se od mojih sinov in
hcera nikdo ni zanimal ne za zidavo, ne za potrebo po stanovanju. Moram
reci, da so bili kratkovidni z malo izjemo vsi. 1 To je bilo leta 1965, ko sem bil
star 68 let. V mojem delu sta bili 2 dvosobni stanovanji s kabinetom in vsemi
pritiklinami in 2 vozarni.2 Danes isce stanovanje Meta, vecje stanovanje An-
dreja. Lahko bi bilo tudi eno stanovanje v pritlicju in nadstropju. Sedaj jim
pac ne morem pomagati.
Leta 1968 sem kupil od Toneta stanovanje na Strossmayerjevi 12, kar
sem ze omenil. Leta 1960 sem prevzel od matere hiso Smartinska 103, kjer 
sem imel ze mnogo tezav in izdatkov. Podrl sem drvarnico na dvoriscu in
jih napravil v kleti. Prezidati sem dal stranisce, napravil nove zlebove. Leta
1972 je toca pobila stresnike in sem imel izdatkov za celih ..?.. din. Mnogo
je bilo se drugih kleparskih del na strehi. Letos sem pustil napraviti novo
procelje proti cesti, ker je bilo staro povsem razpadlo. Leta 1972 sem napravil
nove stopnice v klet, leta 1966 smo ojacili elektricni dovod v hiso. Leta 1971
je Minka Vecerin napeljala vodo v 1. nadstropje. Itd,itd.
Njivico, ki jo je imela mama pri hisi Smartinska 103, ima v najemu gospa 
Stucin, ostalo njivo pa ..?..
Leta 1960 sem prejel v last od moje mame travnike v K.O.Podsmreka in
K.O.Dobrova. To so bile parcele 962/2 in 966/5 K.O.Podsmreka in 1627/8
K.O.Dobrova. Leta 1963 sem moral dati parcelo 962/2 v najem K.Z.Barje.
Zoper to odvzetje sem se kruto boril na vseh moznih uradih, dosegel pa le,
1Po izjavi vsaj enega prizadetega otroka so bili pogoji s strani oceta neugodni, nespre-
jemljivi.
2Vozarna pomeni seveda garazo.197
da sem moral dati parcelo 962/2 v najem za 15 let, po tej dobi pa bi dobil
drugje primerno parcelo enake povrsine. Po nekem prijetnem naklucju sem
dobil zemljisce 962/2 leta 1971 od “Barja”nazaj. Se isto leto sem jaz zemljisce 
966/5 K.O.Podsmreka in 1667/8 K.O.Dobrova prepisal na mojega sina dr.
Antona. Zemljisce 962/2 pa arh. Matiji in arh. Janezu, vsakemu do polovice.
Sedaj ima v najemu ta zemljisca nas sorodnik Franc Suhadolc,3 Podsmreka
5. Leta 1975 sta morala za cesto odstopiti Matija in Janez 392m2
, Tone
pa 185m2
. Franc Suhadolc placuje sedaj najemnino za vsa nasa zemljisca v
naravi in sicer 360.-kg dobrega krompirja (letno).
Pravkar se trudimo, da bi dobili dovoljenje za dvig hise Titova 115. To
misel sem jaz sprozil ze pred kakimi 7 leti, pa takrat ni slo. Rekel sem potem
leta 1972 Maticu, naj naredi skico. Ta je bila 1973 uradno vlozena na Luz.
Ta je izdal lokacijo, sedaj cakamo na lokacijo obcine Bezigrad.
Moji dozivljaji so bili napisani v glavnem leta 1975.
Obsega 7×10 pol = 70 pol ali 140 listov. 4
Dokumenti in fotogra je
Iz tega casa se je doslej naslo le malo dokumentov in fotogra j.
1. Fotogra ja iz potovanja v Crikvenico. Poleg dveh neznanih oseb sta na
3Franc Suhadolc je nanagloma umrl leta 1997.
4
Imam originale sestih leg, in vse so po vrsti numerirane od avtorja. Na koncu seste
lege pa pise zgornje. Domnevam, da je zgornje pomota in da je bilo napisanih le 6 leg
spominov. Posebne pole vsebujejo opis sodelovanja z arh. Plecnikom, ki je v bistvu izslo
v knjigi Plecnik in jaz. Originala tega spisa nimam. Posebej je ing. Anton Suhadolc
tudi popisal dozivljaje v partizanih. Poleg spominov obstaja se mislim 16 leg po 10 pol,
numeriranih od 9 do 24, v katerih je avtor popisal svoja strokovna dela, tj. nacrte. Leg
stevilka 7 in 8 nimam, ne vem, ce so bile sploh napisane.198
sliki inz. A.S. in Franc Svab. 
2. Domnevno fotogra ja iz tega casa, inz. A.S. in zena Natalija, slikana
na njunem vrtu, torej gotovo pred letom 1978, ko sta imela vrt za hiso
se neokrnjen.Poglavje 12
Nadaljevanje in konec
Od tu dalje 1 bom vpisal dogodke, ki ticejo mene in mojih, dokler ne bom
zaspal za vedno. Zdi se mi po vseh znakih, da ne bo treba dolgo cakati. 2
Predno bom gornje nadaljeval, moram se omeniti delo na Franciskanskem
samostanu v Ljubljani.
Leta 1939 ali 1940 pride k meni trgovec Walguny, ki je imel na Vod-
nikovem trgu stacuno “Pri Janezu”, kjer je prodajal najrazlicnejse ostanke
blaga, najvec kotenine. Sem so hodili najvec kmecki ljudje. Ta trgovina je
bila zlata stacuna. Rekel mi je, da je ze govoril z zupnikom franciskanom pri
cerkvi na Marijinem trgu, kjer stoji tudi Presernov spomenik, zaradi pod-
kletitve franciskanskega glavnega samostana ob Presernovi ulici v Ljubljani.
Mene pa prosi, da bi mu izdelal predmetne nacrte. Kako naj bi izgledala
izlozbena okna, me je nekoc povabil z zeno Nataso, da smo potovali z Weil-
gunyjevim avtom v Trst. Voznja cez Kras je bila zelo lepa. Nazaj grede smo
se ustavili v znameniti gostilni v Sezani, ki je bila trakrat se italijanska.
Kljub ogromno drugega dela sem se z veseljem lotil dela. Jaz sem pred-
metni del poslopja izmeril, narisal in v te nacrte vrisal mojo resitev. Bila
1Ta kratek del rokopisa je na 24. legi kot dodatek k zakljucenem opisu strokovnih del
ing. A. Suhadolca. Vsebinsko spada v zivljenjepisni del, zato ga prikljucujem prvim 6
legam rokopisa.
2Ta del spominov se konca z opisi dogodkov leta 1978. Pozneje zapisov spominov ni
vec najti, verjetno jih ni vec pisal, ceprav je bil do zacetka leta 1983 nedvomno v stanju
dogodke opisovati.
199200
je to zelo zanimiva stvar. Nacrte sem predlozil mestni obcini, kjer pa se je
zataknilo. In sicer na procelju. Bolj pa zaradi Suhadolca. Takrat je imel na
magistratu tudi besedo umetnostni zgodovinar Mesesnel. Ta je hotel neke
spremembe, za katere pa jaz nisem kazal posebnega navdusenja. Mesesnel
je sam povabil arh. Kobeta, da bi on narisal pravo procelje. To mi je tudi
Mesesnel pokazal. Sem ugovarjal, da to ni dosti drugace od moje resitve. Res
je, Kobe je le malo lepse risal kot jaz in v tem je bila glavna razlika. Jaz bi
potem lahko prevzel Kobetovo resitev, nakar bi dobili gradbeno dovoljenje.
Pa za to ni bilo vec casa, ker se je blizala vojna.
Resnicno sem se jaz s proceljem mnogo trudil, saj stvar ni bila lahka
zaradi njene enostavnosti.
Stvar je torej propadla, meni je odslo zelo zanimivo in tezko delo. Franciskanom
pa je odsel precejsen dohodek.
Imel sem narejen ves popis gradbenih del in ze mislil na izvajalca, Justa
Gabrijelcica.
Zakaj se te stvari ni lotil nobeden kasneje, ne vem. Stvar bi bila tudi
danes zanimiva, vendar bi jo pobrali satani.
Danes 14. 3. 1978 so zaceli z deli za milico. Dolocili so dokoncne meje
in dovoze na posamezna dvorisca. Kaksna nepopisna zalost. Vedno smo se
upali na nek cudez, danes je tega upa konec.
Nas Janez nam je v nedeljo, 12. 3. 1978 podaril ali prinesel v placilo
nekaj stvari iz nasega bivsega vrta.
V casopisu “Deloz dne 15. 3. 1978 je na nekem oglasu mrtvega zapisana
tale kitica.
Pomlad na vrt bo Tvoj prisla
in cakala, da prides Ti
in sedla bo na rosna tla
in jokala, ker Tebe ni.201
Kako tezko sva se z zeno trudila, da se sprico dogodkov na nasem vrtu
nisva zlomila.
Ko so podrli moj zid, ki je stal na zemljiscu, ki sem ga kupil leta 1935
in ko je bil nas vrt v izmeri 670m2 ukraden nam in sosedom, so prisli ljudje,
posebno sorodniki in odvlekli, kar so dosegli.
A je podrl cesnjo, ki je bila stara 40 let in bila 15m visoka. Debla so
dali deloma na zago, deloma so jih imeli za drva. Isto se je zgodilo z jablano
ontario, reneta, nas dragi jonatan, ki nam je prav leta 1977 nasul dobrih
jabolk, da jih imamo se danes 28. 3. 1978. Bogati cesplji, lesniko, breskve
in se kaj.
A je prisel po se mladi jablani;
B je prisel po se mlado visnjo;
C je prisel po oreh, ki si je prav lani opomogel;
D je prisel po nizke vrtnice;
E je prisel po nizke vrtnice;
F je prisel po bele potonike;
G+H sta prisla po rdece potonike;
I je prisel po mladega jonatana;
J je vzel jasmin;
K je vzel zlati grmicek;
L je vzel velikonocnice;
M je vzel kutno japonsko;
N je vzel hortenzije;202
O je vzel irise;
P je natrgal zimzelena;
R je vzel dalije;
S je vzel krizanteme;
T je vzel rumene in bele marjetice;
U je vzel rabarbaro;
V je vzel pehtran;
Z je vzel tulipane;
Z je vzel maline
itd.
Od podrtega zidu pa so pobrali:
a je vzel krilne plosce in korce;
b je vzel plosce, s katerimi so bile pokrite nase barake, ki so nam vestno
sluzile 39 let;
c je vzel “Toncka”iz kamna in baluster;
d je vzel moj izvirni steber, ki je bil na vrtu okoli 25 let;
e je vzel tudi moj steber in baluster;
f je vzel podnozne kamne opecnega zidu;
g je vzel kamnito mizo, ki je stala v mrtvasnici na pokopaliscu sv. Kristofa;
h je vzel 2 kamniti vazi;203
i je vzel 2 lesena balustra, ki sta bila nekoc vgrajena v stopniscne ograje na
ljubljanskem rotovzu;
j je vzel nekaj navadnih opek iz opecnega zidu;
k je vzel 2 okrogli betonski mizici;
l je vzel 2 cevi 40 cm 50 cm dolgi
itd.
Moja zena Natasa nje resila le svoj skromni vrtek, ce bo ostal, eno hrusko
in nekaj cvetja. Ne vem, kje so druge cvetlice, ki jih je bilo polno, zvoncki,
vijolice, marjetice, majnica, regrat in tako dalje. Betonske zidove in temelje
je zdrobil ali lomil poseben, mocan stroj. Navzoci so se pridusali, kako mocno
je vse zgradil ta Suhadolc. Kose temeljev seveda betoniranih in podstavke
iz betona so nekam odpeljali. Tako je bilo ustrezeno krutemu zakonu, ki ne
pozna nobenega srca in nobene uvidevnosti. V veliko skodo vsega okolja.
Hotel sem, da bi se uprli vsi sosedje, vsi prebivalci nasega okolisa. Pa so
rekli, mi nismo prizadeti, vi glejte. Danes pa ze vsi debelo gledajo, kaj se je
zgodilo. Bodo pa sele videli, ko bo na sredi te velike poljane delovala milica.204
Dokumenti in fotogra je
1. Modra kuverta, z vec zdravniskimi izvidi in recepti.
2. 4 pisma, ki so jih pisali ljudje ob smrti matere inz. A.S. novembra 1964.
Med drugimi je tudi pismo Stanka Sile.
3. Osebna izkaznica inz. A.S., izdana 22. 12. 1966.
4. Pismo, v katerem se dr. Melita Pivec-Stele zahvaljuje za sozalno pismo
ob smrti njenega moza, 31. 8. 1972.
5. Fotogra ja iz Lipice pri Skofji loki, spredaj stoje inz. A.S., Herbert 
Hawlina, verjetno Peter Vidmar, prijatelj druzine Kastelic, delcek zenskega
obraza ne spoznam, Natalija Suhadolc in Peter Hawlina. Verjetno smo
slavili kaksno obletnico druzine Hawlina.
6. Na zadnji strani fotogra je pise Cernivec 1973. Na sliki sede inz. A.S., 
Natalija S., Mia S., verjetno s hcerko Saro v narocju, Jana Pipp, Tat-
jana S. s sinom Jernejem v narocju (zena Janeza S.), leze od leve Matej
S., Matija S. in Andrej S.
7. Se dve fotogra ji s  Crnivca. Na eni je inz. A.S. sam, na drugi z zeno 
Natalijo.
8. Skupinska slika iz Lipice. V sredini stoje Natalija S., inz. A.S., dr.
Ana Hawlina, za njo moz dr. Herbert Hawlina, v rumenem crtastem
puloverju Irena Hawlina, za njo njen moz Peter H. Sedijo skoraj sami
sorodniki H. in S.
9. Na vikendu blizu Turjaka pri Ivanu Suhadolc, verjetno bratrancu (ali
necaku) inz. A.S. Stoje z leve tretja Natalija S., zraven Ivan S. in inz.
A.S.205
10. Dve fotogra ji inz. A.S. z zeno iz obiska Bogojini leta 1976.
11. Fotogra ja inz. A.S., ko si ogleduje Formo vivo v Kostanjevici, verjetno
okoli 1975.
Poleg dokumentov iz zadnje dobe zivljenja inz. A.S. inam se nekaj doku-
mentov v zvezi z ocetovo smrtjo.
1. Izpisek iz maticne knjige umrlih: inz. A.S. (Suhadolec !) je umrl 14.
marca 1983 ob 21. uri.
2. Sprejemni list, Narocilnica, Racun za pogreb na Zalah, ki je bil 18. 
marca 1983 ob 10. uri.
3. Potrdilo CGP “Delo”o vplacilu zahvale. 
4. Potrdilo o placilu pogrebnih stroskov podjetju “Zale”. 
5. Osmrtnica, izrezana iz casopisa “Delo”.
6. Izrezek iz casopisa “Delo”, zapis o inz. A.S., avtor Peter Krecic.
7. Listek papirja s pregledom izdatkov okoli pogreba, rokopis mame Na-
talije.
8. Vabilo na zapuscinsko razpravo dne 7. 6. 1983 ob 11. uri. Trajala je
priblizno 10 minut.206Poglavje 13
Pri partizanih
Dnevnik1
iz partizanstva od 28. VI. 1942 – 22. IX. 1942.
inz. Anton Suhadolc, r. 1897.
Pisano jan., feb., marec 1975. 2
28. VI. 1942.
Blokada. Razgovor s Sattlerjem in Primozicem. Sah na vrtu s  Sorlijem. 
Remi.
Preiskava s strani Italijanov. Ti najdejo v krompiriscu smuci. Cigave. 
Ni lastnika. 3 Prva nevsecnost. Italijan najde v peskolovu kantico. Druga
nevsecnost. Pokvarjene otroske smuci odnesejo Italijani.
Nalozijo na tovornjak Jarca Mirana,4 Vladkota, Sorlija in mene. Natasa 
pravi: Ne boj se, trije nedolzni zate molijo. Kratko slovo, z roko iz tovornjaka
1Pozneje, okoli leta 1976, je oce napisal spomine, obravnaval je tudi partizanscino in
leta po vojni. Glej poglavje Vojna in povojna leta. Tu je zabelezen njegov pogled na te
stvari s casovne distance in po mnogih bridkih izkusnjah z “nasim”komunizmom.
2Tega leta je inz. A. Suhadolc prepisal svoj dnevnik iz dveh ali treh majhnih blokcev,
priblizne velikosti 4×6 cm, ki ga je pisal sproti pri partizanih, z roko, na 4 lege. Pozneje je
to pretipkal na pisalni stroj. Blokec se nahaja v zapuscini ing. A.S.
3Glede na velikost smo seveda vsi vedeli, da so bile last prof. telovadbe Dobovska.
4To je pesnik Miran Jarc, ki je stanoval v hisi ing. A. Suhadolca z zeno in hcerkama
Marijo in Eko (Terezijo).
207208
in v Belgijsko kasarno. V vrstah. Od dalec mi maha Rudko, ze za Italijo
pripravljen. Maha.
Na levo. Obstopijo me vojaki. Senza documenti”, pa ti odvzamejo le- 
gitimacijo. “Ho avuto legitimazioni.”V sobo: Jarc Miran, Podborsek Paul, 5
prof. Arko in na stotine drugih. Prof. Arko:”Prva prilika, ki se mi ponudi,
odskocim, pa makar me stane zivljenje.”Odgovorim:”Pocasi, hranite glavo za
boljso priliko.”
Obcutki z betom po glavi, kar boljsi in odlocnejsi. Za vedno. Zena, 
otroci, eden na poti. Bo kar bo, saj nisi sam. Jarc: Sedaj si opredeljen, so 
Te nasli.”Pred uro se svoboda, sedaj tema. Za zicami, na soparnem soncu.
Stoteri znanci in ne, na mah smo si v sorodu. Ena usoda nas veze, en
vzrok. Nerad mora trpeti. Vsi prenasajo dostojno, ja velicastno. Zena pride 
z Matickom po slovo. Nekateri dobivajo pakete, kovcke, bisage. Proti sesti
zvecer zacno delati vrste. 650 jih je. Bezigrad in Zelena jama. Potem zopet za
mrezo, tiho se obiras, zalostno je, ker je Vidov dan in nedelja pa toliko gorja
in solza. Ob devetih nekako, ko smo dobili koscek salame in dva panjoka,
v vrsto za odhod. Rajza zalostna na kolodvor. Temacno. Ulice prazne, po
pozaru. Da to je pozar, ce gre 650 ljudi Bog ve kam. Marsikdo se ne bo
vrnil.
V vagone zivinske, brez slame, klopi, odprtin, po 50 moz in zaklenjeni.
Cakamo tezko. Sedaj, ko je ze tako, naprej, samo cakanje ne. Z Jarcem sediva 
v kotu prvega voza. Cudni obcutki, cuden polozaj. Druzba pisana. Ulije se 
dez, potem odhod. Pocasi. Zbogom, Ljubljana. Mlajsi lezejo k mrezami kot
opice. Videl bom. Kaj? Da. Zalost, nepregledna zalost. Vse veka, seveda 
doma. Proti Borovnici se slisi bobnjenje topov. Strel, blisk, pok. Posastno.
Ozracje kljub dezju soparno. Skoro pricakovanje nekih izjemnih dogodkov.
Tema, nikogar ne vidis. Samo kvantanje nekaterih in smeh.
Petje ne gre. Mladi poskusajo vse, da bi pozabili, starejsi se pogreznejo
5Sosed mesar.209
vase z mislimi na dom, na spremembe, na vzroke, na dejanja in grehe.
V Borovnici dalj casa stojimo, tako, da odhajamo proti dvanajsti uri. V
blizini Verda nenadoma pok, blisk. Pokanje postaja divje, puske, strojnice.
Zatem mir, nakar nova salva se divjejsa kot prej. Krogla gre skozi nas voz.
Ostanem miren, kar bo, bo. Naenkrat vlak obstane. Nekaj casa se pokanje
partizani-Italijani, potem mir in naskok partizanov na vlak. Kriki in sumenje,
odpiranje, izkladanje ranjenih. Zalost, veselje. Nas voz odpro tako, da ustrele 
v zabico. “Vsi ven ali bombazakrici partizan. Vse uboga. Cudno, ni odpora. 
Da, vse gre s silo in tam ne govori, kdor nima puske.
“Fantje v hrib, kar za nami, hitro, kar naprej”. Strasno temna noc,
nekoliko prsi. Grmovje in rastlinje izgleda kot s slano ali snegom pobeljeno.
Z Jarcem se drziva za roko. Potem se zgresiva. “O Ti Suhadolc”, me nagovori
mocan partizan. “Kdo si.Kamnikarjev Vikl. Pozdravljen in kar naprej. Jutri
se vidimo.”V trebuh ranjenemu partizanu hladijo pri studencu rano. O Boze,
ze ga grabi smrt. Partizani, sanitetke, vojscakinje, vse je tu. Pomagam nositi
nekaj casa ranjenega vlakovca. Kako je clovek tezak, ko se ne obvlada. Se
drugi ranjenci, obvezanci, ki hodijo. Baje so v vlaku ostali trije mrtvi in
se drugi ranjenci. Zrtve. Ne ves dneva. Partizani trde, da so osvobodili 
vse, a mi vseh ne vidimo. Mnogo nas je, a vseh nisem mogel ugotoviti -v
temi. Pot gre vedno navzgor po pespoteh, blatu, kamni. Z Jarcem se zopet
dobiva, tudi Rudko je tu, ves okrvavljen. Nosil je ranjenca. Vas Pokojisce.
Nekoliko se dani. Zejni. Kmetje dajo vodo. Vozove pripravljajo, da gredo po 
ranjence. Prve partizanske obraze vidimo. Vse resno. Prvic se vidimo zbrani
vlakovci. Da, komaj polovico nas je vseh. Ko se malo oddahnemo – naprej.
Z Jarcem sva preresetala polozaj. Sprva oj kaksna romantika, dozivljaj nima
para. Sedaj so odlocili: zivljenje ali smrt. Potem se je priplazila tiha skrb:
zivis v nelegalnem obcestvu, ce prides Italijanom v roke, je sodba ze sojena.
In korak ni cisto premisljen in svoboden. Za vse to ni bilo vec casa. Dejanja
so odlocila.
“Previdno hodite, Italijani so blizu, imajo topovsko postojanko.”Tako210
gremo izmuceni, neprespani, mokri, nemirni v notranjosti. “Italijani pripravl-
jajo ofenzivo”. Slisali in vedeli smo, kaj bo.
Za pusko se bom tezko odlocil. Vas Padez. Sledovi bombardiranja po
topovih. Mraz. Po groznem blatu in skalah, ko vidim partizansko mumijo
spati pod drevesom, dospemo na Zage. Dve sta. Vidis sledove partizanskega 
zivljenja. Od pobitega vola koza, drobovje. Ognjisce. Zage obstopimo, vse 
pretaknemo in se vleze vsak, kjer mu prija, kjer dobi prostor. Po lesenih tleh,
po hlodih v in izven zage, po podstresjih, po sobicah, po kletnih prostorih.
Vse je trudno. Z Jarcem zlezeva na nek podstresek, kjer je nekaj slame,
ocividno partizansko lezisce. Ulezeva. Cez pol ure vprasam Jarca: spis. Ne 
morem, premisljujem. Jaz tudi. Vstaneva. Zlezeva na pod in gledava sebe
in zalostno vojsko, ki spi in bdi, kakor kdo more.
29. VI.
Danes je praznik sv. Petra in Pavla in vceraj je bil Vidov dan. Z Jarcem
premlevava polozaj. Zivci se napenjajo, da bi nasli resitev, ali je ni. To bo 
prinesla prihodnost. Nazaj ne morem in ne upam, akoravno me tako strasno
vlece.Dan je in gruce se pricno zbirati. Vidim znane obraze. Mlade, stare,
vesele, zalostne, vse pa je umazano, mokro in neprespano. Soseda Vodnika
vidim v modri obleki na vzvisenem prostoru, zravnan, bled in zamaknjen.
Po nekaj minutah ga hocem ogovoriti, a je ze usel izpred oci. Nisem ga videl
vec. Sel je nazaj. Nasel je za to moc ali sibkost. 
Ogledujem znane obraze: tesar je Menart, mesar Podborsek, mizar Misvelj,
ravnatelj Wagner, dijak Ahlin, Jurca, Rudko, Bine Kobol, urar Zajc. Pridejo
posamezni partizani in partizanke in nas radovedno ogledujejo. Prvi vtisi.
Ja tu je tudi zivljenje, popolnoma novo, svojevrstno. Ali pa spadam sem, to
je vprasanje, ki ga ne moremo resiti. Ja in ne. Z Jarcem ga do onemoglosti
resujeva ves dan, dokler zvecer ne omagava. Premisljevanje ne vede nikamor.
Nazaj ne moremo.
Z dnem pridejo nekateri od visjih. Pozdravljajo nas. Vabijo v borbo in
na delo. Tudi domu, kdor hoce. Z Jarcem odlociva za delo. Tako tudi Rudko211
in Wagner in 220 drugih. 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotozcev.
Pripovedujejo jim nesmisel take odlocitve.Ali je mnogo trmoglavcev in vz-
trajajo. Partizani pa so napravili domotozce samo na videz, dejansko ne bo
nikdo odsel. Za ubeglico je Matilda6
, Matilda je tudi za vsak drug prestopek,
kot kraja, golju ja. Pogovori z znanimi partizani. Med njimi so tudi nekateri,
ki so bili pri napadu. Boze kaksni so ti ljudje. Zdi se, da so kamen, odlocni,
navduseni za vsak napor, vsak trenutek pripravljeni dati tudi zivljenje. Za-
kaj naj vsak zivljenje tvega, to je vprasanje, ki si ga je marsikdo nadel. Oni,
ki so politicno zreli in prepricani, tem je za ideal novega gibanja, ki obeta
novo, pravicnejse zivljenje. Drugim lebdi narod in njegovo trpljenje pred
ocmi, nekatere pa drzi le bojazen pred hujsim. Ampak vsak od teh borcev
je po svoje reven, ima svoje srce in misli Bog ve kod. Otroci. Pripoveduje
Vikl o svojih dozivljajih. Kako lep fant Vikl, kako zgovoren kot bi parti-
zan ne smel biti. Bradati kuhar obeta kosilo. Res trije ali stirje sedejo k
lupljenju krompirja, meso prinesejo od nekod, tudi nekaj moke je na mestu.
Prav po hostarsko. Kuhar govori o partizanski hrabrosti, o uspehih, o redu,
o disciplini, o matildi. Prav eten decko ali dedec, original po svoje. Sploh
smo videli na zagah kot malokdaj kasneje prikupne ljudi. Komisar Jan, Jokl
tudi simpaticna. Domotozce so dali posebej in so jih tudi posebej zastrazili.
Zdi se, kar tedaj nismo vedeli, da se z njimi pripravljajo prve zrtve nad belo
gardo. Zame je bil pogled nanje vedno bolecina. Kasno po 12. je kosilo.
Zlice po vecini nimamo, posod tudi ne. Ali partizani pravijo, da se bomo 
vsi najedli, vseh 308 moz. In res od rok do rok gredo posode partizanov, od
ust do ust zlice, zlice partizanov in tovarisev in primeroma kmalu smo bili
res vsi nasiceni. Dobra juha s koruzno moko, krompirjem in mnogo mesa.
Jaz sem si mogel se nekaj mesa vtakniti v zep. Potem smo polegali, sedeli v
neki soparici po dezju in pred dezjem. Najraznovrstnejsi pogovori o polozaju.
Soparica je prignala hudo nevihto, ki se je zlila popoldne. Vsi smo se tiscali v
6Matilda seveda pomeni p3ko, preneseno seveda smrt.212
strehah zaginih poslopij, ki so bila zatocisca partizanov. Postrani sem gledal
lezece partizane, opremljene s puskami, municijo, nozi, da, tudi bombami.
Tja zaenkrat se ne spadam. Po nevihti zakoljejo vola. Oh koliko trpi tu zival
predno pade. Obljubljajo dobro vecerjo. Proti veceru postajajo domotozci
vse bolj cemerni in se jih do vecerje polovica spreobrne. Razpolozenje proti
njim postaja skoro bi dejal sovrazno. Pa menda ne cisto po pravici. Ne
vem, kaksne mere, kaksni vidiki so bili partizanom merodajni, da so cloveka
obsodili. O Hmelakovih dveh sinovih pravijo, da sta hotela uiti in sta padla.
Proti veceru slisimo pokanje, v dolini je moralo biti, nedalec od nas.
Vedno hujse. “Kaj da je”, vprasamo. “Ah kaj, Italijani silijo po dolini, nasi
pa branijo.”Kar naenkrat pride nek sel. Govori s partizani. Ti se razzive,
poiscejo puske in strojnice in ze tecejo na pomoc. Se slisimo pokanje, zacne 
se temniti in nato poneha ogenj in pok. Proti veceru imava z Jarcem se
enkrat resen in buren razgovor glede nase pristojnosti. On, da ni dorasel
tem razmeram in da bi sel rad nazaj. Rekel sem mu, da je prepozno in da
ostanem, nakar se pomiri. Zaradi vecerje je bilo neko zbranje. Skoro se je ze
nocilo.
Komisar Jokl je ze podnevi enkrat dejal, da bova sla z Jarcem na ag-
itacijo. Kar naenkrat se pojavi in povabi mene in Jarca s seboj. Po mokri in
blatni cesti, potem po poti skozi hosto in gozd. Ne vidim skoro nic. Sledim
Joklu bolj po sluhu kot po vidu. Mesec osvetljuje gozd in hosto ter dela
cudovite sence, cudovite objekte. Zdi se ti, da vidis same stebre in vhode in
timpanone in stavbe. Ena slika mine, prikaze se ze druga iz neznatnosti v
velikansko arhitekturo. Grmicje je kot iz srebra. Jarc me vprasa “Kaj tudi
ti vidis vse te objekte, stebre, palace.Da, tudi jaz.”Pot je vcasih jasnejsa kot
umazana proga med ostalim srebrom. In kljub temu caru hodim po blatu,
strasno spolzkem, mastnem blatu, da s tezavo drzim ravnotezje. Casih si 
pomagam z rokami. Boze kaksen obcutek, kam gremo, kaj bo z nami. Po
dolgi hoji, gotovo je trajalo kako uro, pridemo slednjic do neke koce-kuhinje.
Prvo je, da sedem k ognju. Kuhar pripravi vecerjo. Lonec zola in kos213
mesa. Ne morem vsega pojesti. Iz utrujenosti in dusevnih bojev. Potem se
premaknemo visje v barako – pisarno. Ah kaj vidim: telefon, radio, pisalni
stroj. Nekaj poslusamo, telefon brenci, nekaj se pogovarjamo, nakar greva z
Jarcem spat pod lesen sotor, kjer spi straza. Na slami menda z eno odejo za
oba. Mraz je. Jarc je pri izhodu in mu je se hladneje. Slabo spanje. Ponoci
menjajo in nekdo kar noce vstati. Pravi, naj kar naju pobara in pobere,
saj sva novinca. No jaz se nisem dal, Miran pa tudi ne. Zgodaj vstaneva.
Nekaj si skusava umiti roke, potem v kuhinjo, kjer menda, da bo zgancev.
V pisarno na kratek pomenek. Jokl pravi: Evo brata Luka Suhadolc. Visok,
ne vec mlad partizan – poveljnik, ki je na Igu ze prodiral proti Ljubljani. Le
Italijanski topovi so me ustavili, pravi. Pomenek tudi se z drugimi partizani
o polozaju, nakar nas pospremijo k ostalem mostvu, ki je slo proti Otavi.
Primeroma lepa pot pri solncnem siju. Tako nekako ob 12. uri pridemo
na Otave, kjer so nas znanci radovedno in zaskrbljeno pricakovali. Rudko,
Wagner. Spoznal sem tam in precej govoril z Abulnarjem iz Zelene jame.
Nekateri so si tam nakupili nekaj potrebscin, mislim tudi jestvin. Kosila ni
nic. Popoldne nas odvedejo v neko hosto, kjer bodo nekaj skuhali. Po vsej
hoji cutimo lacne zelodce. Posoda je majhna in morajo se enkrat kuhati. Oh
je to tezko. Proti 5. uri enkrat popoldne pridemo na vrsto. Juha z moko in
nekoliko mesa. Premalo je bilo. Jedli smo pa kar po stirje iz enega lonca.
Izposojenih zlic in loncev. Ne pomivaj, je kar dobro, najsibo zlica ali lonec.
Vsi higijenski predsodki so ugasnili. Proti veceru nazaj na Otave, kjer se mi
je dopadlo. Zvecer, ko smo ze oddeljeni, pride Golobov Roman. Prisrcen
pozdrav. Pripoveduje dosti optimisticno o celi zadevi. Opisuje organizacijo,
napake in uspehe. Pokaze tudi partizanski denar, bankovec za 5000.- lit.
Simpaticni listki. Nekaj na Otavah odbere, pravijo, da so nekam nezanesljivi
in gredo po posebni poti. Kdo ve kam. Med njimi je Misa Lajovic in Misvelj.
Menda sta hotela domov. Ob nastopu noci gremo, kam, ne vemo. Izredno
krasna pot, mesecna. Bi pel da kaj, o cem. Ampak res prekrasno, carobno.
Mi visoko na hribih, tam doli pa pokojno ali tudi ne vas, domovina, rojaki.214
Pozno ponoci pridemo v neko vas, menda Zavrh. Spotoma sem videl neko
ogromno brezno, to je Cirkniska planota. Vse megleno, cudno je izgledalo.
Tam naprej dalec so pa Bloke. Slovite Bloke in tam so tudi Italijani. Vedno
so v blizini, ne mores se jih znebiti. Pokazejo nam postelje v nekem pokritem
dvojnem kozolcu, ki je imel spodaj hlev. Pri slabih elektricnih svetilkah zacne
delo z zbiranjem slame im mrve za lezisca. Nisem zraven, naj si urede, bom
ze kako se nasel svoj prostor. Sumenje ponehava, trudna trupla popadajo po 
podih po slami eno poleg drugega. Kmalu ne slisis drugega kot sopenje. Od
zunaj pa lega hlad na telesa in jih hladi. Jaz sem si najpreje zbral lezisce
na dveh, posevno lezecih voznih rantah. Ali hlad proti jutru pritiska z vseh
strani. Ne zdrzim. Zlezem pod nek voz in hocem tam pocivati, zopet hlad.
Po lestvi zlezem na gorenji pod in najdem ajdovco. Se vlezem kakor sem bil
s klobukom na glavi. Ne morem in ne morem se ogreti. Ajdovca je prepusta,
pretrda, ne vleze se po telesu, zato se vedno mrazi. Nadenem si jo se nase,
nakar nekoliko zadremljem.
30. VI. 1942.
Vstanem sajast, neprespan, premrazen. Po lestvi navzdol vidim se speco
armado. Na pol oblecena telesa eno poleg drugega spe. Kako spe. Po hisah
hodijo in prosijo za mleko. Par his, kje dobiti mleka za tako armado. Nekje
kuhajo caj iz bezgovih jagod. Priblizam se in dobim skodelo. Nekaj je
toplega ali zelodec krici po trsem. Nekje nekaj vode, da si izperem oci. Od
nekod prileze Mezan. Ves je sajast. “Kje si bil?Oh, v hlevu sem spal v jaslih.
Bilo je kar prijetno toplo, sicer ne bi mogel spati.”Po jutranjem opravilu smo
polegli ali posedali. Ogledali smo cerkev sv. Duha, dalec doli pa so bile
vojasnice Blok. Zbor dopoldan enkrat in hajd naprej. Proti poldnevu enkrat
po hudi hoji pri zagi v Vintgarju. Voda. Mnogi porabijo priliko ker solncno
in soparno za kopel ali vsaj umivanje. Posedamo po zagi, po travi, po jezu
in pestvamo prazen zelodec, ki z vso silo pritiska. Hisa poleg ima nekoliko
vrta in tam vedno nekdo kaj puli, v hisi pa kuha. Pa kaj malo crne kave
ali caj, ne pridem na vrsto. Potem vsega zmanjka. Hrane od nikoder. Vsak215
isce, kje bi nasel kaj za pod zob. Vsa mogoca zelisca nabirajo, kuhajo, pijejo
vodo. Solato so imeli na vrtu, pa so vso pospravili. Brez zabele seveda. Malo
soli pa je bila kar dobra. Rudko tudi meni prinese pest solate, ki jo pojem
s soljo. Abulnar nabira polze in jih kuha. Bine Kobal lovi rake in mi enega
prinese. Za nozevo konico je tega rakca, toliko kot nic. Vrocina raste, z njo
lakota, ko bi se ze ganili iz tega kotla. Poleg hisice zagledan na vzvisenem
kupcku Mirana in se nekaj tovarisev. “Kaj je,”vprasam. “K stabu da gredo
stirje, med njimi tudi Miran”. Hudo me je zadelo. Z Miranom sva ze od
doma sem imela intimne pogovore, bila sva v paru. Stanoval je v nasi hisi,
sedaj pa najblizji cele druscine oddide. “Ves”, mi pravi, “to meni prija, to
bo zame”. Res sem bil zalosten. Bil sem strasno sam, ko sem videl, kako na
tenko se me je drzal. Skoro neutolazljiv sem bil, dokler nisem prisel do misli
in uvidevnosti, da se ni moc boriti proti volji Njegovi. Fiat voluntas tua. Ne
vem, ali on ve, zakaj je to dobro. Miran s tovarisi oddide. Izberem si drug
par – necaka Rudkota. Rad je pustil svojega tovarisa in se mi pridruzil. Bil je
prijeten, usluzen. Do Roba mi je priskrbel tudi leseno zlico. Popoldne enkrat
se dvignemo, da se prikopljemo h kaksni hrani. Vroce, komaj se premikamo,
ker zelodec ne pusti. Telefonska napeljava. Ob hostah kjer mnogo borovnic
in rdecih jagod, ali ne vanje, naprej, kmalu se ustavimo. Mnogi se gredo
past v hosto. Ali je malo. Koncno privozi voz s hrano. Nekaj je bilo, a
piclo. Cakamo ob hosti ob poti necesa. Kar naenkrat godba in petje.  Ceta 
izbranih partizanov z zavihanih rokavov s kapo, pusko, municijo okoli pasu,
bombami prikoraka proti nam. Eden s kitaro, drugi pa pojejo. Solncen, gorak
vecer, partizani rdece rute pod vratom, pojejo in pojejo. Vsaka, najskrivnejsa
vlakenca obcutka je zatrepetala. Na svojem, pri svojih mocnih in veselih.
Najlepsi trenutek vse partizanije. Nekdo pove, da se mudi v blizini dr. Anton
Zupancic. Poiscem ga. Ah kako prijetno snidenje. Njega sem imel rad ze
v Ljubljani. Pokaze mi svoje partizane. Pravi, da je tam ze pet njegovih
bratov. Enega sem videl. Tudi Kraljicev je eden. Iz Iga jih je slo 78 v
partizane. Vabi me, naj grem z njim, da bo pri puski bolje kot pri delu. Zelo216
mikavno, ali ostanem pri svojem, ker nisem vec mlad in zdrav tudi ne. V
odgovor mi pokaze partizana 50 let starega, ki ima doma menda 18 otrok.
Pravi dalje: Nasi vas bodo spremljali preko proge. Brez skrbi. Vse bodo
dobro izpeljali, so decki. Posloviva se kot stara prijatelja. Pridem nazaj k
ceti, odbirajo strokovnjake za razne obrti. Mehanike, kljucavnicarje, kemike
itd. Rudkota vzamejo kot kemika, no in ostal sem zopet sam. Lepo slovo
in ni ga vec. Tudi jaz se ponudim, a me ne rabijo. Zopet ne vem zakaj
vse to dobro. Bog ze ve. Izberem si novega druga, Bine Kobal, student
gradbe, dosti prijeten, vsekako zelo pozrtvovalen. Dejal je, da je cakal, da ga
poklicem. Petje se vlece do vecerje, ki jo pripeljejo skoro ob mraku. Neka
polenta, skoro dosti jo je bilo. Potem se v spremstvu podamo na pot preko
proge. Hodimo in hodimo. Vidim ponoci obratujoco parno zago. Mir je sicer,
a cuden mir. Grozljivo. Po dolgi hoji v St. Vidu, kjer so ranjence spravljali 
v neko hiso. Da je zanje lepo poskrbljeno, da imajo celo operacijsko sobo
in podobno. Nekateri so sli gledat ranjence iz vlaka. Nisem hotel gledati
bede in bolesti. Posedamo po hlodih, ki so ob cesti, do povelja naprej. Tisje.
Proti progi gremo. Ali bilo je se dalec. Ceta partizanov odcepi proti hribu. 
Slisim od dalec pokanje, kam gredo. Tako so otrosko veseli. Koliko casa,
kaj jih caka po tako presernem ukanju. Hodimo po cesti, kmalu veckrat
razkopani in zabarikadirani. Pocasneje in tisje. Nepoznane vasi, slednjic vas
Ponikve. Boze mili, vse razkopano, pozgano, osamljeno. Hise gledajo v gluho
noc kot strasila. Bombardirana je bila vas. Vidimo in cutimo brezobzirno
vojsko in vojno. To tice nas, nase grude. Kaj se je zgodilo s prebivalci,
kje so. Mi posedamo in cakamo, kdaj bomo mogli cez progo. Spremljujoci
partizani se zleknejo na vlazna tla in zaspe takoj kot kamen. Cudim se. To 
je trdo zivljenje. Polne tri ure cakamo v noci. Hladno je, nekateri iscejo
toploto v seniku. Naenkrat znak za odhod. Partizan se dvigne, je ze pri sebi.
Gremo, ne tecemo, vseh 220. Kako hitimo. Ali teci treba hitro, da uidemo
sovrazniku, da se spravimo zopet v varno hosto. Cetrt ure traja dirka cez 
progo. Potem zopet hosta. Hitro kar naprej, da nas ne zalotijo.217
31. VI. 1942.
Navkreber po cudnih, slabih poteh, grmicevju, kamnu. Bine ponudi
koscek parmezana. Trd je, a bolje kot vsak sladkorcek. Koncno smo na
vrhu hriba. Zaslisimo se mocan pok – progo so pognali. Kljub mocni itali-
janski strazi nas je slo 200 cez progo in proga je zletela v zrak. Nekoliko se
oddahnemo. Zajc je opesal, morali so ga podpirati. Hitro, dokler ne pride
dan. Napenjali smo svoje moci do kraja. Zjutraj je, dan prihaja. Skozi hosto
in gozd pridemo najprej v Podgoro. Tam naj bi nekoliko casa pocivali. Ze
pripravljajo mesto. Nekateri ze lezejo po hisah za hrano, ko pride povelje
naprej. Italijani so v Vidmu in lahko streljajo na nas pozneje, ko bo ze dan.
Uberemo jo proti Kompolju. Tudi tam razdejanje. S topovi so obdelovali
to vas, zato si vsak dela skrivalisca in zaklonisca. Nekaj si priberejo hrane.
Hitro naprej, da pridemo v varno hosto. Tako smo se usidrali v zgodnjih
urah nekje pri Kumpoljah. Polegamo po travi in listju, vsak kakor more. V
klopcu se drzimo jaz, Wagner in Bine. Ljudje prinasajo zganje, kupimo pol
litra, prinasajo jajca. Kupimo jih menda 5 kosov. Partizani prihajajo in nas
ogledujejo. Pri meni se ustavi Niko: zakaj da nismo pri borcih. Ah zdaj
naj se grdo nasi minerji solit, imamo inzenirja. Odgovorim kolikor morem
in smem. Neprijetno, zelo neprijetno. K celi neprijetnosti se kos zolca. Mi
smo strahopetci nevredni svobode. Naj bo, kar ze hoce biti. Prilicno kosilo
v neki vrtaci. Branje porocevalca. Cutimo kolektiv. Pozno vecerja, potem 
zbranje za pohod naprej. Ze pri zbranju opazam privide.  Cudna situacija, 
da smo v blizini nekih his, palac, sploh neka urejenost, pa smo le v sredi
neke hoste. Potem odrinemo, znasli smo se v Kumpoljah, potem pa po poti
dalje in dalje. Strasna utrujenost popada telesa. Pokonci spimo in ocesa so
odprta zato, ker jih s silo odpirao. Opletavam in skoro padem pri opletavanju
prednjega. V Strugah smo, v vasi, ki je tudi na pol razdejana, popolnoma
zapuscena, se psa ne slisis. Nekaj casa pocivamo. Neverjetno grozno ucinkuje
hisa s snetimi okni. Crne luknje zijajo iz beline v crno noc nekoliko od meseca 
posrebreni. Potem pa kar naprej. Po cesti in zopet po hosti z groznimi pri-218
vidi o palacah, o stebrih, tympanonih, portalih. Stemnilo se je, soparno in
grozni oblaki obljubljajo nevihto, blisk in blisk. Smo v hribih kocevskih –
suhokranjskih. Pasniki posejani z belimi kamni. Spehamo, da bi usli nevihti
pod kako streho. Pa pride mala vas, ze mislimo, da smo na cilju, pa naprej.
Kaplja in bliska, grmi nad suhokranjskem pustem ozemlju. Kako si zelimo
strehe, pocitka. Zbiti in izmuceni se opotekamo po poti. Crpamo poslednje 
moci po neprespanih noceh. Zvirce, suhokrajinska vas. Toliko je svetlo, da 
razpoznamo veliko, bedno naselje. Tudi tu nam ne privoscijo pocitka, ceprav
grozi naliv. Ali sreca je hotela, da je bilo veliko bliska in groma, kopicenja
oblakov, dez pa je prizanesel. Kaksna sreca in milost za vso to izmuceno
druzbo.
1. VII. 1942.
Nevihta se je unesla. Pocasi se zacenja daniti. Noge in stopala me bole
do onemoglosti. Ne zmogel bi vec. Pravijo se dve uri. Pa to ne bo mogoce.
Naposled smo v Hinjah. Ker vidijo, da ne moremo vec naprej, nas spravijo
v odprte senike. Polezemo, a spati ne moremo. Pretrudni in prehladno je.
Vreme je pusto, mrzel veter popihava. Neka zenska pravi, da gre v Ljubljano.
Nanosijo ji poste, vsak svoj listek. Nisem nic napisal, ker sem ze preje nekaj
sporocil. Kmetje so nabrali nekaj gorkega mleka in kruha, ki smo ga delezni
vsi. Eden vec, drugi manj. Po dolgi hoji to vse izborno tekne. Wagner dobi
tu brata svojega predhodnika na soli, Pecjaka. Proda mu sviter in pokrepca
ga. Po zajtrku zopet na pot v zalostno Kocevsko. Toplo dopoldne, pocasi
jo krenemo v Novi log. Imam vtis, da nas ogledujejo radovedno, da je v
Novem logu kos komande. Po kratkem premoru naprej proti Staremu logu.
Medtem vidim, da nekaj partizanov spremlja kolono, da se nekdo celo vozi
z motornim kolesom mimo nas. Slutim komandante. Nebo pa se temni in
preti zopet z moco. Stari log, centrala partizanska. Vodijo nas na neko
planoto izven vasi, kjer so nameravali slavnostno sprejemati. Delili so mleko
in kruh. Ali zmanjkalo je mleka in kruha tudi ni zadosti. Mimo tega je
precejsen dez zaustavil nameravan sprejem. Eden od visjih, A. Lubej me219
pobara in spregovori nekaj navdusenih besed. Lepo me je pozdravil in mi
dal nekaj poguma za bodocnost. Dez je povzrocil, da so nas spravili po 20
v posamezne senike. Prisel sem v nek senik neke cestarice. Mislim, da je
bilo se okoli 15 tovarisev. Skromno smo stanovali na mrvi. Vendar sem imel
obcutek izrednega zadovoljstva, ko sem se mogel vleci na seno in pocivati
brez nuje za dolg pocitek. Izposodil sem si pri cestarici brisaco, posodo in
se dodobra umil. Uprav, ko sem najnujnejse opravil, pa nas zopet zbobnajo
skupaj in odvedejo na neko dvorisce, kjer so stala 3 lesena poslopja: pod,
seniki. Tam so nas nastanili, ces, da so med nami izdajalci in se ne smemo
svobodno gibati. Tancica teme je legla na pridobljeno svobodo. V moji
blizini je bil Menart, Wagner, Bine, Plevela, Tominec in drugi. Napol odprt
pod, seno pod seboj, to je nase stanovanje. Se isti dan popoldne razgovor 
z Drejcetom pri ucitelju Trobisu. Drejce mi natanko pojasni polozaj, vse
seveda optimisticno, razlaga osvobodilne odbore, zastopstvo naroda v nekem
parlamentu, ki mu je podlaga neka vlada – narodna vlada. 460 obcin da je
osvobojenih, druge pridejo na vrsto. Italijanske ofenzive ne jemlje resno, ker
da se Italijani boje hoste. Oni ustrahujejo bliznje vasi s pozigi in spontanimi
napadi, da se potem zopet povlecejo. Tudi bombardirajo vasi in pozigajo.
Glede mene pravi, je izreden slucaj, da sem prisel, da bom imel mnogo dela
s susilnicami, ki jih nameravajo postaviti po raznih krajih, da bodo mogli
ljudje nasusiti mnogo sadja – kruha bodoce zime. Da bo on odpotoval za 7
dni, da morem dobiti pojasnila se od tovarisice Boze. Tako je prvi dan v
Starem logu dosti svetlo minil in sem se ze mogel pripraviti na dejstvovanje.
Skromna vecerja v zgornji kuhinji. Spanje prvic v miru in pokoju.
Cetrtek, 2. VII. 1942. 
Moj rojstni dan. Da, skoro toliko imam na sebi kot takrat, ko sem se
rodil. Res je pa, da nimam nikogar od domacih, da bi mi za ta dan voscil
prijazno besedo. Kar imam, je rujava obleka s klobukom in cevlji, spodnje
perilo, polnilnim svincnikom in robec. Nase prebivalisce je pod. Pokrit sicer,
pa zelo zdelan, kot vse kocevske stavbe, kmetije. Pod izgleda kot kaze tloris.220
Mi spimo v posebni sobi, v mlatilnici. Poleg mene na desno je Tominec, na
levo pa Bine in Wagner, Menart, Urh, potem pa se Kosak, Plevelova in neka-
teri vec ali manj znanci. Posteljnina je stelja. Klopi ni, obesal ni, umivalnikov
tudi ne. Ponoci pritisne mraz in ni spanja. Mrazi zlasti po nogah, kolenih.
Zagrinjas si noge s senom, ali ga zopet zbrcas. Prav nerodno je iti ponoci
ven. Po stirih se plazis. Po cevljih spoznas lezisce in po steklenici, v kateri
je Bine prinesel zganje iz Kumpolja. Luci seveda nobene. Z vzigalicami sem
in tja kdo posveti, ali je sila nevarno. V noceh, ko cakas dneva, slisis skovi-
canje. Zdi se mi kot klic smrti. Grozno v kocevskih vaseh, pustih in praznih.
Stoletja so sedeli in bivali Kocevarji v svojih kolibah in delali politiko nezado-
voljstva, gospodarstva. Val Hitlerjanstva jih je zajel, kot v jeseni lastovke.
Odleteli so iz svojih gnezd in sli preganjat slovensko kri v Brezicah. Kaksno
prokletstvo. Na eni strani trdih slovenskih ljudi, s hitlerizmom opojenih,
na drugi strani pa strasen umik in zapustitev rojstne grude iz golega hitler-
jevskega fanatizma kot resitelja vse bede, vseh vprasanj, kruto za enega kot za
drugega. Usoda. Fiat voluntas tua. To je zgodovina. Ne smes vprasati zakaj.
Tako je, vprasanje je samo se glava. Videl sem opusceno vas Stari log, Novi
log, Smuko, Beli kamen, Cesto, Polom, Pugled. Obupno reve bajte, prazne
in zaposcene. Samo redki begunci in izkoreninjenci stanujejo v zapuscinah
kocevarskega rodu. Povecini so stanovanjska poslopja grdo oropana oken,
vrat, stedilnikov in peci. Suhokrajinarji so oropali zapuscino, ki je bila se221
porabna in premakljiva. Cerkev na Belem kamnu najsimpaticnejsa, kar sem
jih kdajkoli videl. Nudi zalostno sliko. Seno lezi po tleh, veter premetava
, stopnice odkrusene, slike po tleh, svecniki in drugo. Pugled nic boljsi.
Cerkev v Starem logu v redu. Le stare knjige, rojstne in porocne v zakristiji,
popolnoma prosto izlozene cakajo svojega konca v ognju ali smetiscu. Tudi
masniska oprema je popolnoma prosto odprta. “Kako, da puscate vse tako
na stezaj odprto, ne bo kaj zginilo, pa bi bilo skoda”. “Partizan ne krade,
mores vse razpostaviti, pa ne bo zginilo.”Takrat so to govorili, prepricevali v
svojem zanosu. Meni se je to zdelo takrat vzviseno, skoro bi verjel. Pozneje
sem videl, da temu ni tako. Clovek ostane clovek. Z vsemi svojimi vrlinami in 
napakami. Clovek, pa bodisi partizan ali klerikalec ali liberalec, da imenujem 
samo politicno opredelitev. Dokler cuti pest nad seboj in dokler obstoji ver-
jetnost, da ne bos najden. Partizan vzame samo to, kar potrebuje. Potrebuje
pa mnogo, ker je vedno v pomanjkanju. Na zagah pod Kozlekom so pravili
partizani, da so ubili tovarisa – dobrega partizana zavoljo kraje koscka sira
sotovarisu. Prikazati so hoteli visoko moralo, cistost gibanja. Takrat smo
mrko pritrjevali in se cudili. To je res nekaj velikega, kar se godi.
Za poveljnika vsega taborisca se je prikazal mlad, visok, svetel partizan
z imenom Ivko. Govoril je dosti omledno, vazno in grozil je vsem, ki bi
se osmelili s pobegom, neredom ali podobno. Pri tem smo se kretali dosti
svobodno po cesti Starega loga. Priceli so tudi z zaslisevanjem. To je dalo
misliti, da hocejo opredeljevati dobre in sumljive. Ker smo bili nekako stalno
naseljeni, smo se mogli nekoliko ocediti, urediti, spoznavati. Vsa druscina
je bila pac hudo cudno izbrana. Od 5o let starih do 15-letnih deckov. Od
akademikov do delavcev, od vec ali manj dobro opremljenih, ker so slutili
odgon – do skoro na pol nagih, ki niso imeli ne pokrival, ne suknjica. Da
je bil to zbor politicno popolnoma nesorodnih misli in naziranj je samo po
sebi umevno. Simpaticni, nesimpaticni, udani in uporni, 220 po stevilu. Vsi
smo bili razdeljeni po 4 stavbah, lesenih, propadajocih. Imeli smo dvorisce,
kapnice, ki pa jih nismo smeli rabiti in stalno strazo. Nas komandant, pa222
Slika 13.1: POLOZAJ BARAK V STAREM LOGU 
tudi drugi, kot sem pozneje videl, so radi slisali petje. Nas tabor je imel tudi
res nekaj dobrih pevcev, pa so morali kar skoro vsak dan popevati. Najpreje
nase narodne, potem pa partizanske, ki res niso bile nesimpaticne. Med pevci
so bili med drugim: Ste n, Bine, Wagner,Plevela in so zingali. V celem zboru 
je imel eden celo sah s seboj. Sicer s cudnimi obcutki, pa vendar sem se casih
dal v igro. S Kuhnetom, Langofom, Marinskom in se enim studentom smo
napravili nekaj iger. Tudi kartali so, kar pa so kasneje prepovedali. Partizan
ne kvarta.
3. VII. 1942.
Z Wagnerjem poprosiva Ivka za propustnico v Hinje. Tam bi si rada
nakupila nekaj najnujnejsih potrebscin. Nerad Ivko vendar izda listic. Vesela
odjadrava v Hinje. Srecno prispeva tja, nakupiva pri Pecjaku razne robe za
1000.-lit. Nazaj prideva pozno, slo je ze na 4. uro popoldne, ker sva pot
dvakrat zgresila in se tretjic sla dalec naokoli.
Ko prideva domov, je bil regiment se trsi, da so med nami izdajalci,
belogardisti, da se nikdo ne sme oddaljiti iz sotorov, sicer da ga bo Matilda
obvohavala. Z ozirom na moje stalisce v Ljubljani mi je bilo to vse cudno in
mislil sem, da meni to ne velja. Bine, ki je vohljal vedno na levo in desno, mi je223
kmalu doprinesel, da veljam jaz vobce za belega, pa da je on ze prevzel zame
jamstvo. On kot ljubljanski oberklerus zame jamci. Kam smo prisli. Ali so
partici slepi, nezaupljivi, ali pa moramo mi ubrati pot slepomisenja in utaje.
Morda pa imajo partici strah, ker potrebujejo dolga usesa. Nekaj ni v redu.
Policija ze deluje. Veckrat se je prikazal pridigar Francek, klerosoci, ki je ob
vecernih urah pripovedoval in pouceval, vzbujal prigovore in pogovore. Pa zdi
se, da je govoril v gluho. Nekam topi smo bili za vse to, misli so nesle drugam.
On je to obcutil in tudi ni molcal. Pa brez uspeha. Nekateri so tam ziveli
s propagando. Kruh ostane kruh. Borba – borba. Propaganda pa je zame
bila tam odvec, zdela se mi je zategla. Vobce sem smatral gibanje za tako
vzviseno, pravicno, potrebno, da je vendar za Slovence vsako prigovarjanje
odvec. Ali pa mar gibanje ni bilo tisto, kar smo mnogi hoteli videti, temvec
nekaj drugega, stvar nekaterih, s cisto natancnimi orisi, ki se torej ni tikalo
celega naroda, temvec izvestnega dela. Da v tem slucaju je treba pismoukov,
usmerjevalcev, kricacev. Agit. prop. so se imenovali zame najbolj revno in
odvecno ljudstvo. Ker smo bili postali vobce precej neverni, so nas razdelili
v deseterice. Nas desetar je bil Bine. V desetini mej drugimi Wagner, Peter
Mrak, Menart, Tominec.
4. VII. 1942.
Sobota ti moj najljubsi dan, kako si se mi izmalicila. Kje je oni sijajni
popoldanski pocut po trdem delu tedna. Nic ne poje v Siski delopustni zvon 
ob 1/2 4 popoldne. Ne pocivam na klopi na vrtu. Tu med 220-imi stevilka v
desetorici. Stevilka zapuscena od celega sveta, izpostavljen v polozaj najne- 
naprednejsega od naprednih.
Hrana je ves cas picla. Vrstimo se v dveh kuhinjah. Ena, tu v taboru, kjer
smo tudi mi, 1. desetina, in druga gornja ob soli. Kruha ni. Pravijo, da je ta
le za tezke delavce in borce. Hrana je sila enostavna in borna. Zjutraj juha
s koruzno moko, opoldne juha s koruzno moko in nekoliko mesa, zvecer juha
s koruzno moko. Nic ne delamo, a zelodec kruli, divje kruli. Propagiramo,
naj se stare kocevarske kleti prebrskajo, morda bo tam krompirja ali pese.224
Kaj ko pa smo potrebni internacije, nikdo ne sme nikamor. Bine je vceraj
prinesel nekaj cesenj, pescico, sam da se jih je zelo najedel. Kuhar Zarki je 
napram meni nekaj prijazen in mi daje zvrhane porcije, morda zato, ker smo
vcasih tam zapeli. Kuhar sam zabavlja cez hrano, obljubljajo na vse strani
izboljsanje. Krivijo enega in drugega. Daneta in Peta, to so intendantje. Da
bo zaradi slabe hrane Matilda pela. Pa je ostalo pri razgovorih in obtozbah,
hrana je ostala nezadostna. Pa to nismo jemali tragicno, treba je doprinasati
zrtve. Stvar je vendar vredna odrekanja, se velikega. V tej zvezi smo tudi
bivanje v taboriscu prenasali nekam voljno, saj se niti nismo zavedali, da je
nakak pripor nezanesljivcev. Sele cez nekoliko dni nam je postalo jasno, da 
nismo pravi. V ostalem si urejujem zivljenje kot morem. Nekam presernega
se pocutim, ker imam gate, srajco, robec, brisaco, glavnik, noz, obujke vse
od Pecjaka. Pa sem se zato tudi izbosil.
Vec znanih partizanov vidim, med njimi Jovo-Babnikov Janez. Kar ne
morem verjeti ocem. Slisal je, da je med resenci nek profesor s sirokim
klobukom in da je koj posumil, da sem to jaz. Zelo je ljubezniv in usluzen.
Peca se popravilom orozja za delavsko ceto pri Belem Kamnu. Popoldne
nastopi Druskovicev frizer Stane in olepsava obraze. Mnogo jih pusti z
bradicami, ki pa so bile pozneje prepovedane. Ali polno ali nic. Stane je
dobre volje in se bo sel bit. Britje in strizenje nima rad.
5. VII. 1942.
To je nedelja. Stane me olepsa po enem tednu. Da se bom mogel vsaj
umiti. Ob 10. uri bo masa, pride zupnik iz Hinj. Zbere se takoj zbor
pevcev, kolikor se moremo se ocedimo pa hajd v cerkev, ki je stala koj ob
taboru. Pri masi so peli pevci-resenci: Bine, Wagner, Plevela in se nekateri
drugi, kar lepo. Moram priznati, da smo sli radi zaradi spremembe in radi
premisljevanja v bozji hisi. Tam mores biti bolj zbran, je nekam praznicno
in ukoreninjeno. Je vse zastonj, ko si bolj zapuscen in zbit, si blizje Bogu,
isces utehe, ko jo clovestvo ne more in ne more dati. Clovestvo je vedno sebi 
najvecji in najneizprosnejsi sovraznik. Vsi niso sli v cerkev. Bilo je prilicno225
lepo, na vsak nacin pa je delovalo praznicno v splosni puscavi. Bil je lep dan.
Nekaj smo sahirali.
Od 6. do vstevsi 12. VII. 1942.
Nekaj dni cakanja v taboriscu nam ni presedalo, zdelo se nam je samo po
sebi umljivo. Ali strogost, ki se je z vsakim dnem stopnjevala, nas je napravila
nervozne in nepocakljive, premisljujoce. Nekoc je nekemu resencu padla v
kapnico milnica. Takoj je bila preiskava, krivca ni bilo najti, ali ostal je odij
sabotaze, belogvardejca. Prepovedano je jemati vodo iz kapnice za umivanje,
vsak izhod, tudi na cesto pod lipo je zabranjen, straza je poostrena. Nase
glave so zdrkovale k prsim. Kuhne, lozof, socialist se trudi, pripoveduje mi
o nasem neokusnem polozaju, o ravnanju partizanov z nami. Vobce kaksna
svoboda in socialnost. Ali mirim ga, ces, ali je bilo clovestvo kdaj drugacno.
Potrpi, bo ze bolje. Wagner trpi, vsak dan je bolj zaprt in cemerno zamisljen.
Bine pa skace sem in tja. Dolgo smo cakali na delo susilnic, pa nikakor ni
hotelo priti. Drejce se ni oglasil vec. Nekaj se je moralo zgoditi. Imajo nas za
izkoreninjence, ki so nepotrebni in odvecni. Dane nam spravi denar, da ga ne
bodo socijalizirali, kolektivizirali. Ljubek fant klerosocialist. Ta kakor videti
ne drzi v vsem s partijci. Kmalu zvem, da ucitelj Trobis, ki ima susilnice
v rokah, ne potrebuje inzenirja ampak samo zidarje, ki bodo scasoma vse
uredili. Moje roke, voljne in zejne dela, so se povesile. Vsi moji nacrti, da
ustanovim delavski batalijon, ki bo delal, boljsal, lajsal polozaj partizanov
in civilistov, je propadel. Zanimivo: politika je prva, delo kar pac mora biti.
Agitprop deluje, delovni ljudje morajo pocivati. Kar nobenega izgleda, da se
izmotam iz taborisca. Nekatere vendar pobarajo in so jih poslali na delo na
barakah, med drugim tudi Menarta. Stvar je prisla tako nekam nenadno, da
nisem imel misliti na to, da spadam jaz tja. Upal sem se trdno v susilnice.
Menart je pustil koscek potice, ki jo je dobil v Kumpoljah, tovarisu G. Ker
Menarta ni bilo nazaj, me vprasa tovaris G., ce naj pogleda, kaj je s potico.
Seveda pravim, saj bo sicer splesnila. Pogleda ga. V srcu potice so scurki
najboljse ze izglodali, kaj z ostankom-skorjo. Razdeli na 4 kose in razda, tudi226
meni. Kar nic nisem pomisljal. Malo je zascegetalo v goltancu zavolj misli na
scurke in ze komadica ni bilo vec. Premalo, da bi potesil vedno agresivnejsi
zelodec. Nekega dne sem iz loncka, v katerem je bila pica za kokosi, vzel
nekaj zrn, da sem si delal kratek cas, tesil zobe, ce ne zelodec. To je bilo
na balkonu hise, kjer smo bili zaslisani, kjer je kuhal Zarki, na balkonu pa 
sva veckrat stoje ali sede z Wagnerjem zajemala vroco juho, da sva si otesila
zelodec z vodo, redno pa sem si takrat opekel sobo, ker nisem mogel cakati na
ohlajenje. Jedli smo po dva, trije, stirje iz enega lonca, vse brez predsodkov,
ampak tudi brez utesenja lacnih zelodcev. Predsodki so bili le zaradi redkosti
hrane. Zarkiju so pomagali nekateri resenci, kadar so ti delili hrano (juho), 
so mi jo namerili malo, imeli so druge prijatelje, ki so jim odmerjali po vec.
Ah pravica, kje si, vsak si jo tolmaci po svoje. Vsem prav ne bo nikoli.
V taborisce so prihajali razni radovednezi, predvsem partizanski koman-
danti. Mi smo se zdeli kot clani razstavne cirkuske druzine. Videl sem, da
jim nismo prevec imponirali. Nasel se je med nami predavatelj – pisatelj Ko-
man mu je bilo ime. Menda je bil med onimi, ki so hoteli domov. Tu pa se
je naenkrat razzivel in v sredini tega teatra tudi res pred zbranimi resenci po
dovoljenju Ivkovem recitiral neko stvar, ki jo je sam sestavil. Ivkotu je gotovo
strasno godil in izrabil priliko udariti po inteligentnih akademikih. Menil je:
poglejte zvezdo, ki ima komaj nekaj razredov izobrazbe. Stvar je bila par-
tizansko gorko zasnovana, sladka in menda proti resencem. Meni rezimska
prijaznost ze od nekdaj ni bila vsec, prilizovanje se manj. Kdor je imel oci in
usesa, je itak vedel, kje je, zato ni bilo treba oci odpirati. Ko je nekega dne
prisel v goste neki visji komandant, menda Posavec, je nastopil zopet Koman
v splosno zadovoljstvo. Jaz si mislim svoje. Ali ljudi, ki po svoje mislijo,
nimajo nikjer radi. Po zaslisevanju, ki se je tekoci teden nadaljevalo in tudi
koncalo, je sledilo predavanje dveh partijcev.
V casu, ko so nas resence preresetavali, ako smo pravoverni, me nekdo
poklice, naj grem malo stran od nasih barak, kjer me caka nek partizan. Bil
je Janez Stanovnik, ki mi je povedal, da ima porocilo iz Ljubljane, da se227
mi je 3. 7. 1942 rodil sin. To mu je verjetno sporocila njegova sestra Aca
Stanovnik, ki je bila od glavnih OFarjev za Bezigradom. No danes je Janez
Stanovnik velika oseba v OZN v zadevi gospodarstva. 7
Povelicevala sta partizanstvo, delo osvobodilnih odborov, osvobodilnega
parlamenta, vlade, grajala nedoumljivost resencev, da se skrivajo pri de-
lovni ceti pod krinko nekih bilih ali nebilih bolezni. Sramotno malo se jih je
odlocilo za borce. Franc Plevel je opravicil izostanek borcev z vabilom k delu,
ki smo ga dobili pri prihodu. Pri zaslisevanju je bilo vazno: ali aktivist ali
podpornik, branje Porocevalca. Enkrat je bilo receno, da smo resenci breme
v hierarhiji. Veliko razburjenje. Pride nekaj komandantov, ki kratko za-
slisujejo. Pricakujemo toco. Ali na sreco so vzeli komandanti stvar za lahko
– v pekarni ni bilo moc kaj ukrasti: zaukazali so petje in stvar je bila urejena.
Ivkotu na ljubo ne; on je bil sadist, ki bi menda le rad odcedil komu kaj krvi.
Zopet drugic je nek resenec, po imenu Grozdnik, velik kvantac, vobce meni
nesimpaticen decko, obsodil nekoga nekih protipartizanskih izjav. Zopet ner-
vozen zbor in iskanje krivcev. Grozdnik je vendarle toliko previden, da krivca
ne more najti, da ga ne more spoznati. Nazadnje se pretijo Grozdniku. Na
sreco se je zadeva humoristicno koncala: krivca niso mogli najti. Zdi se mi,
da je bil Ivko to pot nezadovoljen.
Proti koncu tedna je ljudstvo vidno nezadovoljno, kaj bo z nami? Nobenega
premika, stvar se vlece v nedogled. V nedeljo ni bilo mase. Brivec nima casa,
tako da po vecini ostanemo neobriti. Brivec Stanko se je se z nekaterimi pri-
javil k borcem in je bil na odhodu. Mesar Podborsek se je tudi kmalu spravil
k nekemu batalijonu za intendanta. Pac pa nam je v nedeljo, 12. VII. Ivko
zaupal novico, da se kmalu razidemo. Moralo je biti koj prve dni drugega
tedna, ko smo sedeli pod lipo na smrekovih hlodih, je bil Bine v pogovoru
z mladenicem partizanom kurirjem, ki ga imenujejo Metod. Prisedem, se
predstavim. Ah tebi se je v Ljubljani rodil sincek, vse je v redu, bodi brez
7Seveda gre za “oceta naroda”, zadnjega predsednika SR Slovenije pred razpadom
Jugoslavije.228
skrbi. Ker bo sel v Ljubljano, mu z drugimi resenci izrocim pisemce. Videl
sem cloveka, ki je prost in bo cez nekaj dni gledal Ljubljano, kaksna milost.
Zopet me nekega dne poklice mlad partizan Stanovnik. Prebere mi
porocilo sestre Ace, kjer mi naznanja rojstvo sincka – mladega partizana.
Torej vesti hitro raznasajo tudi partizani, ce pomislim, da se je sin rodil 3.
VII. 1942. Ivko je od casa do casa raznasal vesti, ki so prihajale iz partizan-
skih komand. Med temi vestmi je tisti cas vzbudila veliko pozornost vest,
da so Italijani zapustili Zuzemberk, ko so preje dolgo casa poskusali oskrbo- 
vati posadko z zrakoplovi. To je bil poslednji uspeh pred ofenzivo Italijanov.
Druge vesti so bile zanimive bolj iz propagandne kot dejstvene strani: padec
Jesenic, Kranja, Kamnika. To so bile sirokoustne partizanske. Kmalu, ko
smo prisli v Stari Log, smo opazili na deblu nek partizanski razglas. Tam je
bilo receno, da je oblast 6 moz iz Kompolj obsodila na smrt in ustrelitev tudi
izvrsila. Prvotno sem mislil, da so morali zlocinci smrt tudi zasluziti. Pa
dolgo nisem imel moci razbrati razglas. Nekoc, bilo je zelo dolgocasno, sem
bral. Zlocinci so poskrili sladkor, papir, bencin in druge malenkosti. Mis-
lim vsega blaga ni bilo za enovprezen voz. In zato 6 odraslih polnozavednih
ljudi mrtvih. Kje smo. So nam nasi vecji sovrazniki od onih, ki nas pehajo.
Kaksna krutost. Zivljenje je vendar enkratno, kje boste nadomestili vse tako 
umorjene.
Pomanjkanje je bilo vobce veliko. Ali pomanjkanje cigaret in tobaka
skoro obupno. Vse razne cike pobirajo, tobacne smeti zavijajo v kakrsenkoli
papir in vlecejo. Sem pa tja sem dobil kaksno cigareto, bodisi da je bila
odmerjena, bodisi da mi jo je kdo stisnil. S temi cigaretami sem odrl piko
marsikateremu strastnemu.
Zelo simpaticen partizancek je Francek od Agitpropa. On prihaja vcsih
zvecer in pripoveduje, propagira. Simpaticno, ne prevec drsko, vendar je
mnogo stvari na ustih. Zeli, da tovarisija porazgovarja njegove trditve. 
Odziv je mrk. Bine vcasih zastavlja radovedna vprasanja. Ali Bine zna
biti odvraten, vsiljiv, neprebavljiv. Pozneje sva se s Franckom srecala, ko229
sem bil bolj prost in me vprasa, zakaj nisem ugovarjal njegovemu govoru.
Pravim:”Ali mar vem, kak bo odziv na kritiko.Svoboda je tudi pri partizanih 
kratkih nog.
Stari log, kakor vsi kocevski kraji, je imel obilo sadnega drevja, zlasti
orehov. Ni bilo Bog ve kako negovano, ne plemenito, a bilo je. Lipa, cesnja
sta tam domaci v gozdu. Hrana, kakor povedano, nezadostna. Ni cuda, ce
je stegoval mlad, lacen zelodec po nezrelem sadju, ga celo sklatil z dreves.
Strogo je bilo zabranjeno klatiti z dreves sadje, tudi odpadlo pobirati ne, in
so za prestopek obljubljali Matildo. Slisal sem in mnogi so pravili, da je hosta
polna cesenj, jagod, borovnic, malin. Smatram za najvecjo neprevidnost, da
so mladi fantje lezali lacni v taboriscu, medtem ko je v gozdu propadalo
sadje. Samo enkrat smo dobili lepih rdecih jagod, ki pa smo jih posebej
placali. Enkrat je Ivkotu dopadlo, da je posekiral tabor s kolektivom. Po
najnepotrebnejsim. Nekaterim strastnim kadilcem, ki tudi denarja niso imeli,
se je zahotelo cigaret. Ivko izrine od vsakega po svojih moceh prispevek za
tobacni kolektiv. Dal sem 2 ali 3 lire, ali moram reci, da nerad. Vedno
sem bil in sem pripravljen lajsati sodrugu gorje, ali strasti lajsati pri takem
pomanjkanju drugim, to more izvesti le sadist.
Ves cas bivanja v taboriscu smo slisali ze podnevi, deloma tudi ponoci
pokanje strojnic, min ali topov. Pa to partizanov ni vznemirjalo. Rekli so,
dokler poka, ni nobene nevarnosti. Tisina je mucna. Zrakoplovi so prele-
tavali, ali rekli so, da so postni in je res redno prihajal in odhajal. Le enkrat
smo se morali poskriti. Vobce pa italijanski blizini nisi mogel uiti na vec
kot 10 km. Neka skupina resencev, ki je imela denar, je takoj uredila zveze
z vasjo in menda prav lepo shajala. Dobivali so celo mleko in so si sami
kuhali priboljske. Med to skupino je spadal tudi urar Zajc. Pa dolgo tudi
to ni trajalo. Neka nerodnost je zadostovala in Ivko je prepovedal kuho. Z
denarjem je bilo vobce slabo. Pravili so mi resenci, da so morali ze prvi dan
odrajtati ves denar, ker partizan denarja ne potrebuje, vse, kar rabi, dobi
pravocasno od komande. Zacetek kolektiva. Jaz sem svoj denar zapravil za230
potrebscine. Priskocil pa mi je poten na pomoc Bine s 5o lit in Wagner tudi
s 50 lit. Seveda ta denar za vecje potrebe ni zadostoval. Kdor pa je denar
imel, je lahko dobil vsega.
12. VII. je bila lepa nedelja, toplo. Ponedeljek pa mrk in je hotelo iti na
dez.
13. VII. 1942.
Zbor, menda okoli 10. ure, ravno sem igral sah kot pred 15 dnevi v
Ljubljani. V tri skupine so vse razdelili. Novi log, Podstenice, Pugled, morda
tudi tako, da sta bili samo 2 skupini: Novi log, Podstenice, pozneje pa je
odslo iz Novega loga vecje stevilo resencev na Pugled. Ostali smo skupaj
Wagner, Bine, Urh, Ste n in nekateri znanci in odjadrali proti poldnevu v 
Novi log, pod strazo zandarja, moza gospe Matilde (ne puske). V Novem
logu se porazdelimo v prazne hise. Naneso sena in mi: Wagner, Bine, Urh se
ugnezdimo v majhni sobici napol razpadle hise. Popoldne nas zbero v mali
hisici v blizini Belega kamna. Bil je med drugimi tudi pisatelj Rob in cistilec
tramvajskih tirov – puklez. In javijo spremembo komandanta Novega loga.
Dosedanji Fazan napravi mesto Stefanu. Fazan, so rekli, ni bil priljubljen, 
zeleznicar je bil in se je delal meni nasproti dovolj prijaznega in dostojnega.
Stefan je bil videti vojak. In kolikor sem imel z njim opravka, sicer ne vdan 
in zaupen, pac pa prijazen in korekten. Vse zelje mi je izpolnil. Saj so bile
skromne, ce sem prosil za kaksnega moza. Na zboru so dolocili moze za
kosnjo, za susenje, za nabiranje cvetja lipe. Po tem zboru so nas ze pomesali
s partizani – delavci. Nekatere so dolocili za teren-agitprop. Razdelili so nas
koncno v dve skupini: ena v Novem logu, ena v tabor blizu Belega kamna.
Jaz sem sel v Novi log na toplo. V hisici, kjer smo imeli zbor, je kraljeval
Jovo s Tronteljem. Bila je to orodjarna za kose, grablje in drugo orodje.
Jovo ga je zbiral in popravljal. Lezal je s 5 italijanskimi ujetniki skupaj.
Partizani so govorili o 2000 italijanskih ujetnikih, no videl sem samo 5. Tudi
perica je imela v tej hisici svoj sedez. Stefan nas je po razdelitvi odslovil z 
naznanilom, da bomo vezbali tudi z orozjem, ker da je to pravzaprav pravi231
posel za partizana. Hrano smo dobivali obakrat iz kuhinje v taboriscu. Bila
je podobna oni v Starem logu. Le mogli smo vcasih se v drugo nastaviti lonce.
Pomagal sem nesti hrano dvakrat in me je Fazan zato pohvalil. Desetar je
bil nek partizan iz Sneberij. Surovez, a nam ni nicesar storil. V Novem
logu je bila bolnisnica. Razgovarjala sva z Binetom in se z enim ranjencem.
Zanimiv decko, res preprican. Nasel sem se enega okrevanca, ki je bil nekoc
pri Battellinu. Ljubezniv fant. Skoro se me ni mogel nagledati kot marsikdo
od partizanov – znancev. Spali smo prvo noc v Novem logu prilicno dobro.
14. VII. 1942.
Zjutraj se je nas 10 odpravilo na zbiranje in trgaje lipe. Ven v hosto.
Nalomijo vej, posedemo na soncu in trgamo. Bine, Zorz in se nekateri.
Nas desetar pripoveduje dozivljaje svojega pocetja. Bilo je govora o klanju,
rezanju civilistov, streljanju. Kako hladno je govoril, meni pa lasje pokoncu.
Tudi o dejanjih v cerkvi je vedel povedati. Da, pravzaprav neokusno, kaksni
ljudje, od kod. Ali ni vera nic storila, in Sokol in Orel in Svoboda. Nic, prav
nic. Zival je ozivela. 
Ko je bilo sonce dosti visoko, smo sli v Novi log. Kosilo. Po kosilu
posedanje, nato trganje lipe v Logu. Popoldne proti 4. uri pridrvi avto.
Hoce 3 ljudi za neke barake oziroma dokoncanje barak. Notri je Bine pri
soferju v debati. Tudi on naj bi sel. Ze pobira svojo robo. Ali vzames vse 
s seboj. Da. Postane mi hudo. Tudi Bineta zgubis. Skocim k avtomobilu.
Vzemi se mene. Treba bo trdo delati, za inzenirja to ni. Sicer te pa poznam
Suhadolc, enkrat sem pri Tvoji hisi izpraseval za nek naslov. No vzemi me
s seboj, prosim, samo da pridem enkrat od brezdelice v pravo delo. No pa
pojdi. Odjavim se pri desetarju in hajd v avto. Jaz, Bine, Zelen in moz, ki
ga ne morem imenovati s pravim imenom, ker sem ga pozabil, imenoval
ga bom Korinc, ker je tam doma. Na poti se vidim enkrat Menarta,
potem pa navzgor k neki strehi. Nas razlozijo, pokazejo delo: nasipanje tal,
opazenje barake in naprava male barake za pisarno in drugo drobno delo.
Na mestru nas je ze cakal Kajtimir. Kajtimir je bil tesar in je ostal edini232
od prejsnje skupine, ki je postavila ogrodje barake in pokrivalo. Menart
je vodil delo. Vsa baraka je bila iz starega lesa, pridobljenega iz skednja
iz Starega loga. Poleg barake je stal nek zaslon iz starih desk in vratnih
kril sestavljen, ki je sluzil za spalnico. Prav po cigansko. Na tleh nekaj
slame. Z Binetom se spogledava. Kaj pa, zaceti je treba. Zavihava rokave
in se dava na delo. Orodje je bilo tam. Bilo ga je dosti. Hosta je prava
kocevska hosta na kraskem svetu. Zato vidis samo bukev in gaber. Tla so
posuta z nebroj kamni, ki gledajo napol iz tal. Nekatere kmane prerasca
mah. Kamni so vecinoma prepereli, ozimljeni in jih je moc lociti od ostalega
skalovja, vkolikor niso kamni sploh posamic posejani. S spretnim prijemom
se je dalo kar hitro dobiti samokolnico takega kamna. In to sva delala z
Binetom trdo do vecera, ko nas je Korinc, ki je prevzel kuhanje, povabil.
Vecerja je bila dobra, to se pravi zadostna, menda zganci iz koruze. Pri tej
priliki naj opisem naso blizino in mostvo. Kraj v hosti, kjer smo bili, je bil
od ceste Stari log – Lasce oddaljen komaj pol kilometra. Lepo skrit. Poti
od tod so vodile v Lasce in Smuko ter Sv. Peter. Vodo smo morali iskati v
Lascah. Zelen je bil ze starejsi moz, menda cestar po poklicu. Cemeren in 
prevec v delo zaljubljen ali vendar znosen in v razmere gospodstva zrascen, z
eno besedo majhen clovek. Mislim pa, da mu ni manjkalo brihtnih namenov.
Vobce pa on tja ni spadal, kako je prisel k partizanom ne vem, o teh stvareh
vobce nisem spraseval. Meni naproti je bil dobrodusen akoravno ni rad videl
mojega navdusenega dela, ker je sam rad polegal in posedal. Doma je bil
tam nekje od Straze. Kajtimir je bil menda tudi cestar, doma iz Straze,
imel doma rodbino ter majhno hisico. On je bil prilicno priden in sposoben.
Opravljal je dela sprva z nami, pozneje pa sta s Korincem menjala posle in je
Kajtimir skoro ves cas kuhal. Bil je dosti priljubljen, vendar se nisem mogel
znebiti vtisa, da nama naproti (Bine in jaz) ni bil cisto odkrit. Kuhal pa
je prilicno dobro in tudi zadostno, ako je imel seveda blago. Bil je strasten
kadilec. Velikokrat je segel z Zelenom po gozdnem listju, zavitem v poljuben
papir. Ker sem jaz veckrat dobil od te ali one strani kaj cigaret, sem mu233
veckrat pomagal iz najhujse zadrege. Izkazal se je potem na ta nacin, da
mi je veckrat dodal k dobljeni hrani pridevek. Teka sem imel tu vec, kot je
kuhinja zmogla. Se danes ne vem, kako je to moglo biti. Res je, da sem bil 
izstradan sem prisel, res je, da smo bili ves dan v hosti pri primeroma trdem
in dolgem delu, vendar me je se danes strah in sram vsega onega, kar sem tam
pouzil. Korinc je bil star partizan, ki je sluzil ze dolgo, menda ze od pocetka.
Pravil nam je veckrat o komnadantih in o dogodivscinah po Stajerskem. On, 
da je Tislarjev iz Korinja, da se spominja tudi zene Natase kot uciteljice na
Korinju ter da pozna tudi Micko, ki pri nas sluzi. 8 Delal je svoj cas pri
Dukicu v Trbovljah. Zena da mu je na  Stajerskem umrla. Prve dni nam 
je kuhal in dobro in zadostno. Zjutraj najveckrat zgance, opoldne juho s
zolom, krompirjem ali rizem. Zvecer kaj podobnega. Po vecini opoldan
in zvecer meso. Zabelil pa je z lojem. Pravil je, da more samo on spraviti
skupaj zadosti mesa in drugega, ker je star partizan in ima povsod prednost.
To je bilo dejstvo. On je hodil vsak dan zjutraj, tudi potem, ko je nehal biti
kuhar, v Stari log po potrebscine. Nosil obenem tudi novice. Te novice so
postale vedno bolj cemerne, nevesele, kar je vplivalo na vse mostvo. Korinc
je bil tip cloveka, ki isce predvsem ugodje. Ne recem, da ni bil spreten tesar,
ali zivljenje pri partizanih ga je ze prilicno utrudilo. Ni imel nobenega veselja
vec. Je ze nasel kak izgovor, da mu ni bilo treba delati. Priganjali ga pa tudi
niso, ker so vedeli, da je star partizan in se zdi, da so se ga tudi nekoliko bali.
Do nas je bil prilicno dober ali bil je po mojem mnenju sposoben slehernega
dejanja. Prisel je k nam tudi Jozel, mlad in zmesan partizan nekje od Dola
doma, ki ni bil za nobeno rabo. Le razgovarjal se je rad, dobro in mnogo je
rad jedel in pocival. Cisto nenevarna osebost, ki ne vem, kaj je pri partizanih 
zgubila. Sicer postaven fant. Bil je vsem podrejen.
To so bili z nami vred vsi delavci. Sedaj pa naj navedem se predpostavl-
jene ali bodoce gospodarje nastajajoce lope. Sofer Savo, pozneje sem zvedel 
8Micka je bila veckrat gospodinjska pomocnica pri druzini Suhadolc.234
Savo Erjavsek iz Sticne. Lep, postaven, mlad fant, sofer, pozneje menda
trgovec in podjetnik. Simpaticna pojava. Preserno mlad in zdrav z bogato
preteklostjo in lepim polozajem pri partizanih. Bil je lepo opremljen, kot vsi
visji, skoro redno bil v avtomobilu, vozil uglednike, ranjence, kururje, skoro
bi dejal noc in dan. Pri nas je spal malokdaj in ne vem, kje je pocival, ko
ga ni bilo. Tudi jedel je pri nas malokdaj. Bil je napram nama (Bine in
jaz) vedno od zgoraj navzdol, ne pa zaljivo. Cenil je nas trud, ne sicer z
besedami pac pa z dejanji. Ce me je nasel na cesti na poti domov, me je 
veckrat ustavil, ne pa povabil v avto. Razumen, drzen krasotec, ki je gotovo
mnogo doprinesel partizanski stvari in je tam tudi, kot se je dalo sklepati,
mnogo veljal. Prihajal je eden ali dvakrat na dan k nam in gledal, kako
delo napreduje. Napredovalo je sicer dobro ali le po trdem in napornem delu
najudveh, ker ostali niso kazali posebnega veselja. To komu povedati ne bi
bilo tovarisko. Tudi za prehrano mostva je skrbel in poleg onega, kar smo
dobili v Starem logu, se dolagal iz zalog, ki so bile meni neznane. Dotlej,
ko nismo uredili ute in pisarne, kjer naj bi on tudi spal, je prihajal le kot
stavbeni gospodar. Veckrat sva govorila ali on je bil redkobeseden naproti
podrejenim, jaz pa nisem hotel z nobeno prosnjo na dan. Bine je bil z njim
bolj domac, ker sta se poznala iz Ptuja. Po veckratnih napadih, ki jih je
naredil nanj Bine, je izgledalo, da nas bodo dali h gospodarski komisiji. Bine
je venomer zical in prosjacil, tako da nam je Savo dal strojcek za britje,
milo, copic, tudi cigaret nismo stradali, kadilci so imeli vedno premalo. Savo
pa se je kar kopal v cigaretah. Vobce njemu ni manjkalo nicesar in je tudi
sijajno izgledal. Ko so partizani zavzeli Zuzemberk, sem ga vprasal, kako 
je bilo. Tako, kot sem si vedno predstavljal, kadar prezenes sovraznika iz
svojega kraja. Pravi vse v najlepsem redu in veselje. Pozneje sem zvedel, da
Zuzemberk ni bil rdec. Nevarno bel. Savo je imel pribocnika Brankota. Tudi 
zal fant, mlad ali mnogo manj inteligenten kot Savo in tudi manj simpaticen.
Mi smo se spocetka z njim malo pomenili. Tudi on je mnogo potoval in bil
malo pri nas. Bine je iz njega izzical strgano odejo. Hodil je s Savotom ali235
pa s kaksnim motorjem. Imel je tudi harmoniko. Enkrat je igral, a se mi zdi,
da mu stvar ni sla Bog ve kako od rok. Tretji, ki je veckrat prihajal, ki pa je
spadal k mostvu, je bil Radko Wute, kot sem pozneje zvedel. Zal fant, mlad
stajerski rojak iz Slovenskih goric ali po drugi plati zelo drzek in surov. On je
imel cez 2 tovorna avtomobila in z njimi prevazal, kar je bilo potrebno. Par-
tizane in blago. On je bil navzoc pri kamenjanju profesorja Umberta Naka
pri Cremosnjicah. Takrat, ko je to grozno dejstvo pripovedoval, skoro nisem 
mogel verjeti.
Pocemu smo delali barako v hosti. Partizani so imeli motorje, motocikle,
avtomobile in kolesa. Ves ta mehanicni aparat je imela vsaka komanda zase.
Ali je bil tam tudi kak strokovnjak za popravilo teh vozil ali ne je bilo odvisno,
v kakem stanju so se vozila drzala. Najveckrat taka vozila niso sla ali pa so
jih hudo zdelali, nakar je oblezalo. Hoteli so urediti neko sredisce, od koder
naj bi razdeljevali vozila, jih pregledovali, nadzirali in popravljali. To je
zasledoval in nameraval Savo v tej baraki kocevske hoste. Zamisljeno je bilo
dobro, prostor tudi dober, skoro je slo v pocetku vse gladko, ali pozneje so
prisli krizi. Kako je uta trpela cas ofenzive ne vem. Mislim pa, da ne dobro.
Rekel sem ze, da je Bine vedno zical in beracil. Danes to, jutri drugo.
Od Korinca je dobil zakelj od moke. Iz tega da bo napravil nahrbtnik. Ko
ze delas nahrbtnik iz takega dolgega zaklja, ga lahko na pol prerezes in bova
imela vsak svojega. In napravil je tako. Dobil je za vsakega se krusnjak,
feldko in se nekatere malenkosti. Tudi vecji noz je hotel napraviti iz nekega
starega bajoneta.
Pomudil sem se primeroma dolgo pri prvem popoldnevu v hosti. Z Bine-
tom sva spala v bednem opisanem zaslonu. Primeroma, ali kaj ces, ko nimas
niti dosti slame, ne odeje in v kocevski hosti je ponoci vedno hladno.
Od 15. VII. do 17. VII. 1942.
Delo je prihodnji dan teklo svojo pot. Predvsem smo delali na pisarni, ki
ji je se manjkalo ogrodje. Tako slabo sem zastavil visino nove barake, da me
je bilo veckrat sram. Kako so o tej zadevi med seboj govorili Korinc, Zelen236
in Kajtimir. Glej ga inzenirja, kako malo ima smisla za vodoravno linijo.
Zgodilo se je vse v tem, ko sem hotel vse naenkrat iz rokava stresti, reakcija
na lenarjenje v Starem logu. Pa se je na koncu tudi ta zadeva barake uredila,
da je se bilo nekako v redu. Ko smo imeli ogrodje, smo pokrili, potem pa zaceli
obijati veliko barako, v katero smo udevali tudi okenska krila. Vrata garaze
in pisarnice je nabil Korinc. Pri tem edinem resnem delu sem videl, da je bil
spreten delavec, ce se je namrec dela lotil. Urejevali smo tudi dovozno pot od
glavne ceste k uti. Le drugim to delo ni slo, tako da sem se ga jaz lotil potem,
ko smo barako obili. Ves ta cas sva spala z Binetom v onem zavetju, vsi drugi
pa so si postelj napravili v uti kar na tleh, na mrvi. Da jim ni bilo mraz, so
tudi ogenj kurili v blizini. Sicer pa se je ognjisce prestavljalo skoro vsak dan z
napredkom dela. Dolgo je bilo pod streho, potem pa je moralo na prosto, kjer
je dobilo stresico. Vendar se je kuhar z ognjiscem kasneje, predno sem odsel,
se enkrat selil, nekoliko dalj od ute. V petek sva si z Binetom uredila ze lezisce
v podstrehi barake in sva se veselila nekoliko bolj zavarovanega lezisca. Pa ze
pred tednom so prihajale neke vesti o ofenzivi, brali smo tudi en letak, ki so
ga Italijani trosili po Dolenjskem in s katerim so vabili partizane k predaji.
Povecini so se partizani letakom smejali. Prvic niso v italijansko ofenzivo
verjeli, drugic nas Italijani v hosti ne bodo iskali. Gledali so v letakih le
vabo. Med tednom sta bila Kajtimir in Zelen doma. Prinesla sta vesti nic
dobrega obljubljajoce. Videl sem zaskrbljenost in veckrat so Korinc, Zelen
in Kajtimir stikali glave k susljanju. Mislim govorili so dosti o ofenzivi in
nacinu, kako se resiti. Korinc je vedno dejal “Kdor bo z mano hodil, mu
ne bo hudega. Poznam kraje in sem star partizan.Skoro bi se mu zaupal. 
Proti veceru petka pa pride povelje: vse, kar je vrednega, poskriti, spanje v
hosti. Italijani da nameravajo priti preko Sv. Petra. Vseh 7 cespelj pobereva
z Binetom ter se z drugimi, po poskritju vseh vrednejsih stvari, podamo v
hosto k pocivanju na golih tleh. K sreci je dobil Bine od Savota sotorsko
platno, na katerem sva mogla lezati. Noc je bila lepa, hladna brez spanja,
neko uro v zvoniku je bilo slisati vsako uro. Ponoci, v trdi temi cviljenje tik237
glave in drugje. Tako neznansko zoprn glas. Pozneje sem slisal, da so polhi.
Ni cudno, da ljudje govorijo, ali da Valvasor pise, da jih goni hudic. Skoro
sem to sam obcutil. Jako neprijetno. Menda se tedaj gonijo in z neznanskim
cviljenjem podijo drug drugega. Koncno si narede dom.
18. VII. 1942.
Zgodaj napravi Kajtimir ogenj, da se malo ogrejemo. Ko sedimo in
urejujemo zajtrk, naenkrat iz skorajsnje blizine pokanje pusk in strojnic.
Kake pol ure okoli 6 zjutraj. Potem se streljanje oddalji, nakar spet tisina.
Zajtrkovali ze skoraj umirjeni in dopoldne se delali, ko pride povelje umik
proti Hinjam k Belemu kamnu. Kmalu po kosilu smo se odpravili, ko smo
vse, kar je bilo vrednejsega, poskrili v gosci. Jozel, Kajtimir, Korinc, Zelen,
jaz in Bine z vsem nasim premozenjem. Oblacno, pusto in morece je bilo,
ko smo jo mahali proti Hinjam. Prisli smo tja pozno v noc. Pobarali pri
Pecjaku, ki nam je koncno odprl. Dobili smo vina in kruha, tako da smo se
kar najedli. Zvedeli smo tudi, da so se Italijani vrnili pustivsi nad Smuko
nekaj mrtvih mul in morda 2 Italijana. Pri Pecjaku smo se po teh vesteh prav
dobro pocutili in zapili skoraj sleherni belic. Pri tej priliki sem Pecjaka prosil
za posojilo. Pa je bil nejevoljen. Pozno v noc so nas spremili v nek pod, kjer
smo v senu dobro zaspali; saj zunaj je ze od vecera lilo. Ob takih prilikah, kot
je bila pretekla noc in pretekli dan sem videl, kako na tenko sem na zivljenje
privezan, kako neznansko dalec-nedosegljiva je prostost, resnicnost doma in
mojih, ki vseh se poznam ne. Svoboda in dom.
19. VII. 1942.
V nedeljo zjutraj se vedno pada dez. Bine je zvedel, da je ob 6. masa v
Hinjah. Ustaneva in se hoceva odpraviti. Tedaj pa Korinc, ki je bil nekako
nas vodja, rece: Nikdo ne bo sel nikamor, kamor bomo sli, gremo skupaj.
Upirati se hocem. Upreti se ne mores. Svoboda mar to, svoboda vseh teror-
jev? Lezeva spet nazaj in misliva in dremava, dokler ne bodo rekli naprej.
Saj sedaj smo tako majhni, kot smo bili prej vecji. Kaj bi mi bil prej takle
Korinc. Stvari se spreminjajo. Partizani razumejo svojo stvar po svoje. Nic238
zato, jaz sem pripravljen, da nosim svoj kriz. Ce bo pa tako uveljavljanje 
partizanom rodilo uspeha, to je druga stvar. Ali proletariat ima in mora imeti
besedo. Ampak brez duha tudi proletariat nicesar ne pomeni. Do razlik je
prislo vedno in ne bo jih konec.
Pri nekem kmetu smo se dobro najedli zgancev in mleka, nakar je bilo
receno, da gremo zopet na delo v hosto k nasi baraki. Vsi drugi so odsli, le
jaz sem jo mahnil v Novi log k Jovotu, kjer sem se nameraval preoblec. Pri
Jovotu pa ostaviti perilo staro, da ga perice operejo. Po treh tednih se bom
prvic preoblekel. Ja, v kaksni umazaniji smo ves cas bili. Prispel sem res k
Jovotu, kjer se preoblecem. Jovo mi priskrbi kosilo. Zelo ljubeznivo. Grem
se v Novi log, kjer mimogrede obiscem Wagnerja in Urha. Urhu tudi povem,
da ga bomo najbrz rabili pri preureditvi oziroma popravilu in napravi neke
telefonske napeljave. Nekaj se izmotava in izgovarja na nekega telefonskega
delavca. Zdi se mi, da tam ni prakse. Ko vse znance oberem, jo potegnem
po kosilu proti Lascam. Med potjo srecam Savota, ki se tudi pomika proti
Lascam, a me ne vzame s seboj. Na poti me zajame dez, ki me obliva vso
pot, kake pol ure. Skoro premocen pridem k baraki. Nedelja je, zbit sem
na vse plati in mislil sem, da bom mogel leci. Prav tedaj, ko sem prisel,
so pripeljali cel tovornjak raznih stvari: motocikle, bicikle, orodje, bencin,
olje. To vse je delavnica soferja Save. Tudi nekaj novih ljudi. Vse se trudi
po strasno blatni in skaloviti poti obenem, spraviti avto naprej. Koncno se
posreci. Zdaj pa kar hitro na delo. Treba postaviti nekaj miz za delavnico,
nekaj poda poloziti, spalnico za Savota in Brankota ter za novodosle. Nisem
zlepa toliko preobrnil dela kot to nedeljo. Koncno smo tudi to predelali,
nakar je sledil pocitek na odru barake. Prilegel se je. Mirno je bilo. Strazo
smo imeli. Ali mir je bil relativen. Mora nekaj pociti, potem bo resnicen
mir.
20.-25. VII. 1942.
Prvotno je bilo receno, da bomo pri Savotu samo stiri dni. No dobili
smo podaljsanje. Savo je to lahko dosegel. Resenci in clani delavske cete239
so bili poceni. Mislim,da smo se dva dneva imeli opraviti v tem tednu z
dokoncanjem podrobnosti, nakar gremo popravljat telefon. Predno pa grem
k temu delu, naj opisem se novodosle. Tone, mlad mehanik, kot sem pozneje
videl, res res spreten zdravnik bolnih motorjev in mehanizmov. Dolenec, po
svoje cuden clovek. Tudi je na nek cuden nacin prisel k partizanom. Odkupiti
se je moral, ker je veljal menda za belega. Bil pa je kar simpaticen. Malo je
govoril, kar je rekel, je drzalo. Spal je na desno od mene na podu.
Igor je bil sofer. Trzacan iz Savelj iz Vidmarjeve tovarne, osebni sofer,
ima doma zeno in otroka. Hudo mu je, a je tam privezan. Po moje nezanesljiv
in prilagodljiv. Fridolin je tudi sofer. Stajerc, ki je bil nazadnje pri Westnu 
in od tam odsel v partizane. Vedno nezadovoljen in zbadljiv. Tudi od vseh
soferjev najslabsi. Mislim slab za delo in slab po razumu. Neskoncno priden
je Igor. Pri vecernih pogovorih ob ognju sem videl, da je vse obcudovalo
Nemce. Skoro vsi so bili poprej Hitlerjanci. Sedaj so partizani. Cudno malo 
slovenskege mora biti v nih. Bili so nemarljivi. Nekega vecera pripelje Savo
bolan motor v popravilo. Pozneje sem zvedel, da je od partizanske oddajne
postaje. Tone ga je vso noc popravljal. Zjutraj so ga kot zdravega odpeljali,
ali kamlu je prisel nazaj v temeljitejse popravilo. Enkrat so pripeljali cel
voz stare ropotije. Motorji, kolesa, med njimi tudi neko motorno kolo s
prikolico. Harley-Davidson, last zobarja Vrhunca iz Zuzemberka, kot sem 
pozneje zvedel. Vse v popravilo oziroma za nadomestek za razbitine na
drugih motorjih. Nabralo se je kar precej raznega kolesnega materiala. Nek
vecer sva z Binetom in mislim Kajtimirom sla v Lasce, kjer je bil spravljen
nek motocikel, ki je bil rekviriran. Tezko smo ga pritovorili v tabor. Nas
tabor – garaza je bil kmalu znan in imeli smo skoraj vedno obiske. Sicer je
bil tabor tajen, a partizan zvoha vse. Prisli so partizani zaradi popravil svojih
motociklov, prisli so po bencin, s katerim se zdi niso kar nic prevec stedili, po
olje, petrolej, zopet drugi visisi so bili radovedni nove pridobitve ter prihajali
v vas. Enkrat je prisel Jost, osvoboditelj Zuzemberka. Moral sem prisesti. 
Savo je imel nekje v hosti celo vino. Jost je sicer ze prileten a zelo simpaticen.240
Ni mu videti, da bi mu lezala borba v krvi. Cigarete mi ponuja in se kadim,
drugo spravim, kar ostane za bedne, ki nimajo tobaka. Jost je zelo ljubezniv
in me prosi, naj pridem k njemu v Zuzemberk. Bratu njegovemu so Italijani 
pozgali lepo domacijo ob reki Krki. Imel je tudi gostilno. Jaz naj bi prisel,
da bi napravil nacrte za novo domacijo. Z velikim veseljem sem sprejel to
povabilo. Prvic, da naredim kaj vrednega, drugic, da pridem malo v svet,
tretjic, da dobim vecje zveze za nadaljnje delo. Jost je vsako priliko potem
porabil, da me je ponovno vabil tudi posredno.
Zelo markanten je bil nek enooki komandant, menda intendant Josko, ki
je tudi veckrat prisel. Kakor sem ze pravil, je Savo odredil strazo ponoci.
Menjavali smo se. Prvotno se je zdelo, da mene ne bodo pritegnili, ali kas-
neje so soferji gotovo iz nevoscljivosti rekli, da smo vsi v vsem enaki. Tako
sem prisel tudi k strazi s pusko in sicer enkrat ob 5. zjutraj. Tedaj sem se
popolnoma zatopil z mislimi na dom. Obhodil vso hiso, ogledoval vse svoje.
Pri teh mislih mi je cas hitro minil. Sredi kocevskih gozdov v jasni noci, par-
tizan, brez doma. Prisluskujem sumenju drevesnih vrhov pri lahnem vetru,
tajinstvenem sumu in tlesku, ko odpadejo suhe veje, selest listov, glasovom
zivali in bitju cerkvene ure, ne vem od kod. Zanimivo, kako prihaja dan,
kako postanejo objekti prozornejsi, vidljivi iz temne koprene, ki se pocasi
taja, topi. Proti jutru otipava slabo zasciteno telo mraz. Zbudim kuharja, ki
napravi ogenj, se se malo ogrejem, potem pa se nekoliko polezim. Se enkrat 
tik pred odhodom me je doletela cast straze ali to pot se je zrtvoval zame
Bine. Cast mu. Bine je vobce kazal mnogo veselja do orozja. In ni trajalo 
dolgo, ko si je izzical samokres z naboji. Kasneje tudi usnjeno torbo za njega.
Mislim, da sva z Binetom 22. VII. obhodila, oziroma obvozila – imela sva
svoji kolesi – vso telefonsko progo Lasce – Stari log zjutraj. Se zelo zakasnilo 
se je potovanje, ker je Bine na vsak nacih hotel iti s kolesi in je se ono jutro
pred odhodom popravljal svojo staro kraco. Hotel sem iti pes in sem bil na
njega kar nejevoljen. No, da sva sla potem s kolesi, ni bilo nic napacnega.
Telefonsko omrezje je bilo res zelo raztrgano. Rabili smo za popravilo mnogo241
zice in tudi nekaj osamilcev – izolatorjev. Vse to bo oskrbel Branko in pustil
v Starem logu pri Zandarjih.  Zice bo dovolj. Partizani so bili mnoge proge 
razdrli tedaj, ko so podili Italijane. Na Suhokranjskem pa so vso zico, ki je
preostala, prenesli v Stari log. Po pregledu vse proge sem jo zavil v Novi log.
Tam sem hotel dobiti perilo od Jovota. Dobil sem ga ali to je bilo prav par-
tizansko oprano. Vse, ovratnik, srajca in spodnje hlace pol belo pol modro.
Perica pa kot se spodobi. No pa bilo je oprano. V Novem logu sem videl
Wagnerja in dr. Bleicha, tj. resenca, ki je iz Vintgarja odsel z Miranom k
stabu. Nekam pobit se mi je zdel. Rekel je, da bi mi lahko mnogo povedal. A
casa ni bilo. Moral sem se dobiti dva pomagaca, ki nama bosta pomagala pri
popravilu telefona. Dobili smo jih, eden od nasih Debevc, ljubljanski fasader,
in en jurist. Drugi dan zgodaj da bomo priceli v Starem logu. Med tem je
Bine skrbel za orodje kot plezalke, klesce za popravilo napeljave. Prvi dan je
slo nekako dobro. Ko sem prisel v Stari log, me nek partizan kuhar poklice
in pravi: nas intendant je rekel, naj ti dam zgancev. In res skoraj polno
menazko dobim dobro zabeljenih ajdovih zgancev. Kdo je ta intendant, ki
skrbi zate. Ni dolgo trajalo, ko ga zagledam v osebi Franceljna Kunst, sina
Marice, ki stanuje v nasi hisi na Polju. No prav izreden dogodek in izredno
snidenje. Ni se mogel nacuditi, skoro pomiloval me je. Bil sem pa korajzen.
Kaj pa mi je manjkalo. Nic. Delo sem imel in hrano, na dom sem tedaj se
bolj malo mislil. Malo, no vedno pac nisem tugoval kot nekateri. Francelj
je bil pri udarnikih in bil videti sprva zelo navdusen. Da ima vsega zadosti.
Ko sem se najedel, smo sli na delo. Bine na drogove, mi pa smo vlekli in
napenjali zice. Slo je se dobro, ko sem vendar prvic imel s tem opravka. 
Kosilo je prinesel v redu Bine iz Smuke, kjer je bil solski batalijon. Pa to je
bilo predkosilo. Po pravo kosilo smo sli potem v Smuko k bataljonu. Za ta
dan kar dobro.
Poveljnik solskega batalijona v Smuki je bil Joze Klajnsek. Ta je pred
vojno z materjo in sestro stanoval v moji hisi na Pribinovi 2 v Ljubljani.
Stanovali so zelo utesnjeno v kletni kuhinji. Joze se je nekje ucil za kljucavnicarja242
ali kaj. Ni pa bil na dobrem glasu. Odsel je k partizanom, bil tam veckrat
ranjen in dosegel cast majorja. Po vojni sta nekje stanovala z materjo, jima
je bilo zelo dobro. Kmalu pa se je Joze zadusil, menda na straniscu. Kako
je bilo poslej materi, ne vem. Tudi ne vem, kje je zivela njegova sestra, ki ni
bila povsem zdrava.9
Drugi dan dopoldne pride zopet mimo nas Francelj. Sedemo v travo.
Bil je nekoliko opit. Imel je s seboj zganje. Pili smo. Cigaret smo mu dali,
ki jih ni imel. V Starem logu ti lahko 10 krat povrnem. Kar pridi. Bil pa
je fant tu bolj otozen. Od tod ni vrnitve. Prvic sem slisal iz ust partizana
neke vrste obsodbo. Ni vrnitve. No kar bo pa bo. Mi ne bomo odlocili.
Ves kaj Toncek, kar k tebi bom prisel pa bomo delali. Prosim kar uredi,
jaz ne morem, sem mu dejal. Potem sem ga videl v Starem logu se veckrat.
Javil se je bolnega in je posedal v hisi poleg komande. Imel sem vtis, da
se je svojim udarnikom odpovedal. To mi je potrdil dramaticen prizor med
enim udarnikom in Francljem. Udarnik mu je namrec ocital odpadnistvo in
mu grozil s kaznijo. Francelj ga je se miril in potem dejal. No, pijanec ne
ve, kaj govori. Ali s Franclovo notranjostjo nekaj ni bilo v redu. Ta dan s
kosilom na Smuki ni bilo nic. Morali smo visje k Podstenicami, ker da je tam
kuhinja solskega tabora. Ob hudi vrocini s kolesom in pes po gozdni poti.
Vec kot eno uro od Smuke smo se ustavili pri nekih hisah. Tu vidim nekatere
resence, ki so se javili k borcem. Med drugimi Mladen Est. Ti si tukaj, ga
vprasam. Da, skoro nisem nasel drugega izhoda, skoro prisiljen neposredno.
Zmigam z glavo, ces, ti za to pac nisi. Vsak ne more in tudi ne sme biti
borec. Tam naj bi bili resnicno zdravi, mladi ljudje, ki vedo, kaj je trpljenje
in vedo, kako ga nositi. Prisiljene stvari niso dobre. Videl sem tam tudi
prof. Tominca, ki je bil v pisarni solskega tabora in tudi eden od resencev.
Dalje Skalarja iz Ljubljane, ki je sel s starejsim in mlajsim civilistom nekam
krave past. Tudi usoda. Kosilo je bilo piclo. In zelo hud sem bil na Bineta,
9Ta odstavek je bil ocitno napisan pozneje kot ostali tekst v rokopisu, ker je pisava ze
okornejsa.243
da nas je spravil na tako razdaljo na slabo kosilo, delo pa se ne premakne.
Sli smo hitro nazaj na delo. Za prihodnji dan pa smo sklenili, da bomo vsi 
jedli pri Savotu. Tudi novodosle bodo spustili v tabor garaze, je izposloval
Bine. Tako smo prihodnji dan imeli vse urejeno. Delo je dobro napredovalo.
Izcelili smo eno zico po celi poti od Starega loga do tabora. Ce bomo imeli 
cas in zico, bomo uredili se drugo progo. Zlasti Debevc se je pocutil pri
nas srecnega in je bil zelo spreten pri obesanju zic. Res smo potegnili eno
progo, pozneje se drugo, nakar smo odslovili prisleke. Zadnji kos od ceste po
gozdu do Savotove pisarne sva opravila z Binetom sama. Tudi ozemljitev.
Ko smo pritaknili aparat, je proga delovala. Bili smo vsi veseli. Zvezan je bil
Stari log, partizanska centrala z avtogarazo Savo. Lepo delo. Na zalost sem
pozneje slisal, da je proga odpovedala. Zakaj, ne vem. Mislil sem prvotno,
da je kdo progo prekinil. Pa jo ni, kot je pripovedoval Debevc, ki je progo
pregledal. Najbrze so bili aparati slabi ali njih akumulatorji. Zame to ni
bilo vec vazno, to ni bilo nase delo ne nasa naloga. Z Binetom sva sedaj
vedela, da je nase delo pri Savotu poteklo in da bomo sli zopet v Novi log.
Tezko nama je bilo pri tej misli zapustiti dovolj simpaticno ognjisce Savotovo.
Vsekako sva dne 25. VII. 1942 praznovala. Pa ne ves dan, samo od neke 4.
ure popoldne dalje. Nekdo je prinesel vest, da me staroloski ucitelj Trobis
isce za susilnico. Menda nima vsega potrebnega blaga in zato isce izhoda.
Sam si ne ve pomagati. Skoro dobro mi je bilo pri srcu. No sedaj te pa
imam, preserni Trobis, ki nisi prvotno hotel o meni nicesar vedeti. Nic se mi
ni mudilo iti in priti v Stari log. Cutil sem se mocnega, iscejo te, polozaj je 
trdnejsi. Nisi vec stevilka. No bomo videli. Vsekako sem imel namen tudi
Trobisu pomagati po svojih moceh. Saj za to sem povsodi vnet, obetal sem
si prijetnejse, samostojnejse in milejse zivljenje, v cemer se nisem motil. Bine
pa bo zaenkrat obstal pri Savotu, dokler ga ne bomo poklicali.
Kajtimir je trdil, da nekje v blizini lajajo srnjaki. Res se mi zdi, da je
enkrat eden prisel v naso neposredno blizino. Lovcem je pricel srnjak disati,
pa so se nekajkrat ob luninem svitu spravili na lov: Kajtimir, Tone, Branko,244
enkrat menda tudi Bine. Pa jih je pustil cakati srnjak. Pusk smo imeli mislim
8, tako da bi se lahko sleherni oborozil. Ko sem delal stojali zanje, sem se
jih dotikal kolikor mogoce malo. Vedno sem imel obcutek, da to ni zame.
Bine se jih pa kar nagledati ni mogel. Ves cas bivanja pri Savotu, kjer je bilo
skoro prijetno, kljub temu, da so me gledali kot tujca, burzuja ali podobno,
je cas mineval hitro, ker je bila sleherna ura posvecena nujnemu delu. Prav
bozansko sem se pocutil kot vedno po tezkem delu, ko smo bili v soboto
gotovi, in je pred nami stala nedelja. Sobota kot sem jo vedno prezivljal v
Ljubljani.
26. VII. 1942.
Nedelja v hosti. Dosti kasno sem vstal, se umil, obril. Z umivanjem je
bilo tu tezko, ker je bilo treba vodo prinesti iz Lasc. In to je sleherni nerad
opravljal. Briti sem se pricel ze pred tednom, ko sem dobil od Korinca na
posodo aparatek in klince, tudi milo je imel on in ogledalce. Takrat sem
videl, kako me je partizanska doba zdelala. Skoro se nisem poznal. Obraz
pokrit s krvjo veckrat, ker sem se mnogokrat ranil in tenak, kot se nikoli.
Cutil sem pa tudi po hlacah, ki jih jermen ni mogel drzati, temvec so ostale le 
na kosteh. Spodaj pa sem jih nosil dvakrat zavihane, da nisem po njih hodil.
To nedeljo pa sem se v nekako urejenih razmerah mogel svecano briti. Saj
sem imel ze svoj aparatek, mizo, klop, vodo in celo gorko in kar je bilo glavno
obcutek zadovoljstva nad storjenim in prijeten obcutek, da v prihodnje tudi
ne bom brez dela, posla. Tudi sem se bil pri Savotu poslednji teden nekoliko
popravil. Delo pri telefonu ni bilo tako naporno kot ono v hosti pri baraki.
Imel sem vec casa za posedanje. Da ne pozabim tele dogodivscine. Prvi
dan, ko sva z Binetom ogledovala telefonsko progo, sva skoro na pol poti
prisla do koscev. Ko nas prileten kosec zagleda, pridrci po hribu k nama
na cesto. Ce imava cigaret. Midva se spogledava. Imela sva jih oba in 
jih ljubosumno cuvala za dobre prilike. Cigareta je bila skoro kruh in kruh
premozenje – zivljenje. Saj kruha ze od zacetka sem nisva videla. Kmetu,
ki je bil doma iz Lopate in je kosil na partizanskem travniku, je dal Bine245
cigareto, kmet potegne. Veste kar dela se mi slabo, tako dobro mi stri, nisem
kadil ze tri dni. Pomenimo se, kje je doma, ce ga moremo obiskati. Da, kar
pridite. Bil je zgaran Amerikanec s kopo otrok, ne vec mlad. Zapomnila
sva si. Menda je Bine to priliko porabil in zlezel na Lopato. Imeli smo ze
veckrat priliko videti, kako sestradani cigaret so bili civilisti. Seveda cigarete
so imeli Italijani, partizani so morali vse uvazati po tezkih poteh in so komaj
zadovoljevali svoje cigaret lacne partizane. Videl sem vendar, da komandanti
niso stradali cigaret. Skoro kopali so se v njih. Partizancki pa za cigarete
zicali, da je bilo obupno videti. Koliko je bilo jeze, nezadovoljstva, podtikanja
zavoljo cigaret.
Ko sem se ves ocedil, tudi videl, da nisem vec propadel, sem posedal in
pogovarjal z nasimi, ki niso imeli nikoli praznika. Savota sem pumpal, naj
mi da dovoljenje za Zuzemberk, da grem k Jostu, pa se mi je izmikal, da 
tega on ne more dati. Hotel sem namrec brezdelno nedeljo porabiti za obisk
v Zuzemberku, v ponedeljek pa naj bi sel v Stari log. Z dovoljenjem je bil 
pri partizanih pac velik kriz. Skoro da ni nobeden vedel, kdaj sme in kdaj
ne sme. Zato so bila izdana dovoljenja – prehodnice, ki bi jih ne smeli imeti
in niso bila dana mnogim, ki so jih zasluzili. Vse se je necesa balo. Da ne
bi bilo izdajstva. Da ne bi kdo navezal nedovoljene stike. Izgledala pa so ta
dovoljenja pravzaprav obupno. Seveda, komandanti so bili po vecini majhni
ljudje, komaj vesci pisave. Kaj sele stila. Zato je bilo pravzaprav jako lahko
ponarejati te listice, ki niso imeli nobenih predpisanih oblik, nobenega pecata.
Opozoril sem na te nedoslednosti veckrat. Pa zadeva je bila tezavna. Savo mi
je torej napravil nedeljo nekoliko boleco, ker sem bil prevec brez posla. Prav
lahko bi sel v Zuzemberk. Ves dan so soferji govorili, da bo v Starem logu 
neko razvitje zastave, da bodo tam govorili, da bo veselica, ples, zabava.
Na skrivoma so se pripravljali na obisk. Tudi naju z Binetom je mikala
radovednost, take stvari niso vsak dan. Soferji so imeli tudi neke zahrbtne 
namene: dekleta. Koncno se nama je z Binetom res ponudila prilika. Oba
sva imela kolesa in sva mogla proti 6. uri odfrcati iz hoste v Stari log. Prisla246
sva v Stari log, ko je bila veselica ze pri kraju. Govorniki, med njimi minister
Drejca, so ze koncali. Kruh so pojedli in vino so popili. Ostal je samo se
ples v nekem prostoru poleg mesarije. Prostor prireditve je bil na prostem,
oder z zastaami in zelenjem okrasen. Zastava slovenska z zvezdo v sredini.
Z Drejcetom rokujeva, ima s seboj Drejcico – Sonjo. Trobis je zraven in se
nekateri. Ali pravzaprav to najzanimivejse ni bilo. Zanimiv je bil pogled na
skupino popolnoma novih ljudi. Moralo jih je biti okoli 50, ki so pribezali
z Notranjske. Med njimi je nekaj znancev. Tudi eden od partizanov, ki so
nas resevali, je zraven. Ranjen je. Precej je tudi zenstva. Jokota opazim
pri dveh tovarisicah. Kajne da sem baraba, mi pravi. Ko mi ne da miru
in zahteva odgovor, mu pravim: Ti si tak, kakrsen drugacen ne mores biti.
Spogledali so se. Hotel je z mojim odgovorom dopasti dulcinejam. Ne vem,
kako so opravili. Se sem nekaj saril tod okoli ali veselja nisem opazil. Vse 
je bilo napeto. Begunci trpljenja polni, od narejenega pobega. Bine je tam
nasel dosti znancev in znank in je zlasti prirastel Stefki – Feldstein, sanitetki, 
ki je imela s seboj dve hcerki, ena tudi sanitetka, druga pri neki ceti. Celi
prireditvi bi prisodil ime prismojena veselica. Pomudil sem se se nekoliko
pri plesiscu. Svigeljnov France, tudi resenec, vlece meh in nekaj parov se 
vrti. Pri vratih vidim partizana, ki me gleda. Me poznas? Kaj te ne bi,
ko si me v Ljubljani zaradi nekega parketa tako nadrl. Bil je Pal, eden od
intendantov. Sicer grob, vendar dobrodusen in premisljujoc. Z Binetom se
koncno odlociva, ko ni bilo nicesar za dobiti, da bova odfurala. V krasni
mesecini potiskava najini kraci iz Starega loga proti Smuki. Dohitela sva nek
zapravljivcek, kjer je sedel Gvardjancicev Lado in dve brhki iz Hinj. Bilo
je to pred Smuko. Par saljivk in ze jo mahneva v hosto. Cuden obcutek, 
gozdovi, mesecina, svoboden ujet in se enkrat ujet v strahu za bodocnost, ki
se ze dela. Videli smo begunce in to ni nikoli prijetna zadeva. Soferji so bili 
z motocikli zgodaj popoldne odsli in se tudi za nami vrnili. Videl sem jih
motati se okoli deklet, kako so opravili, ne vem.
27. VII. 1942.247
Ponedeljek je bil itak dan, ki ga nisem nikoli maral. Zlasti dopoldan ne.
Savo je prisel kasno in je dolgo lezal. Ce danes ne pridem v  Zuzemberk, potem 
nikoli vec, si recem. Savota naskocim, naj mi da prehodnico. Ne morem, rece.
Ce si mi dal za progo Stari log – Lasce, pa napravi se za Lasce –  Zuzemberk. 
Da jo pregledam zavolj popravila. In Jost si tako zeli, da pridem. No nato
se odloci in mi jo da. Radko pa bo sel itak z motorjem na Dvor in naj bi sla
skupaj. Sijajno. Po dolgem cakanju Radko napreze in ze drciva proti Lascam.
Nesem akumulatorje v roki, ki naj bi jih napolnili na Dvoru. Res pridem na
Dvor, oddava akumulatorje, neka druga narocila izvrsi, nakar jo mahneva
v Zuzemberk. Dvor je zanimiv zaradi zeleznih fuzin, ki pa so po vecini 
opuscene. Krasno je poslopje mlina. Ndvse pa je ucinkovita Krka – voda, ki
jo na Kocevskem zaman isces. Prekrasen je vhod v to dolino. V Zuzemberku 
me odlozi, gre svoja pota, jaz pa k Jostu. Najdem ga v lepo opremljeni
hisi, ko je ravno dobro vstal. Popelje me k hisi svojega brata Smrketa. Vse
pojasni, potem odide. V gostilni se najdemo, mi se pravi. Jaz takoj na delo
in premerim na dolgo in siroko vso posest. Smrketova sestra. Simpaticna
profesorica mescanske sole. Za vse se pozanima in oddide. Zuzemberk je 
kraj na hribu, cigar krona je propali zuzemberski grad. Pogled iz Krke proti
Zuzemberku od Smrketovega doma je res zanimiv ponajvec zaradi gradu, ki 
je se hudo ohranjen. Prelepe so vodne stopnice, ki jih dela Krka. Zuzemberk 
kot trg sam ni posebno zanimiv. Zdi se, da revscina. Vsaj stavbe dajo na to
misliti. Pri “Pickuse najdemo opoldne, kjer primeroma dobro, a ne nasitno,
kosim. Z Jostom se se pomeniva, nakar hoceva z Radkotom odpotovati. Ali
motor je odpovedal. Hitro se odlocim za pespot. In odjadram potem, ko sem
si kupil nekaj malenkosti. Papir, svincnik, ogledalo. Pri Vavti vasi me doide
Radko, ki je pripeljal na vozu Krjavlja – partizana. Do odcepa na Dvor se z
njimi peljem. Potem izlozijo motor in naju, ces, da pridejo za nama. Midva
rineva motor do pod klanca, ki pelje do Lasc. Tu motor polezeva, poleze
se izmuceni Radko, jaz pa jo maham sam proti Lascam. Po obupni poti –
gozdni poti – ker je glavna cesta razdejana, pride na motorju nasproti Daki,248
sloviti Daki, strah Italijanov, pravijo partizani. Od Lasc takoj zavijem po
gozdni poti proti nasem taboriscu, ki ga komaj najdem. Tam najdem koga –
Josta. Kako si prisel, vprasa. Pes. No zelo hitro si prisel. On je brzcas prisel
na konju ali motorju. Prisedem. Savo je ze sedel. In pogostita me z vinom
in cigaretam v prisrcnem pogovoru. Da naj nanj ne pozabim. Povem mu,
da ne bom, da pa nimam orodja. Bom poskrbel, mi doda in odide. Resen
mozakar, najbrz star Sokol. V prijetnem ozracju pospravljam. Jutri, da me
bo zjutraj Igor odpeljal v Stari log, ko bo sel po potrebscine.
28. VII. 1942.
Srecno sva priromala z Igorjem, ki je bil divji vozac, v Stari log. Trobis
me je ze tezko cakal. Dolocimo zaenkrat prostor za pisarno tam, kjer je
bila obcinska ali terenska pisarna. Zbiram papir in orodje. Zelo priprosto.
Zelezni ploscak in blok tiskanic. V pisarni rajonskega odbora sta  Zorga in 
Sajovic. Komandant mesta Fajfa nek usluzbenec mestne ljubljanske plnarne,
moj dobri znanec, me vpise v kader stalnih prebivalcev Starega loga in mi
odkaze tudi prehrano v zgornji kuhinji. Se isti dan sem prisel zbrati mostvo. 
Prvega sem odpoklical Bineta, da bi mi pomagal vse organizirati. Nacrt neke
susilnice Stojkovic mi je dal Trobis. To je bila podlaga za vsa moja dejanja
v smeri susilnice v partizaniji. Dal sem se do risanja in pridno delal. Delal,
da se dokopljem do nacrta, ki bo izhodisce vsemu. Kmalu so prispeli zidarji
– trije iz Kumpolj. Eden od njih me je celo poznal. Prvotno sem bil mnenja,
naj bi se susilnica postavila v kaksno obstojece poslopje, ki jih je bilo praznih
na pretek. V to svrho smo tudi napravili mali obhod s Trobisem in zidarji. Ali
razni razlogi, zlasti lastninski, so govorili proti. Zato smo iskali prpravnega
prostora za novo susilnico, ki naj bi bila velika. Prostor smo nasli nizje
solskega poslopja v nekem sadovnjaku. Nacrtal sem polozaj po obhodnici,
zasnoval veliko lopo, mislim 7×11 m z dvema susilnicama. Po narejenem
nacrtu smo takoj zaceli tudi kopati, kjer smo si narocili 14 resencev. Med
njimi dela Mrak, Ahtik, Butara, dva Langofa, Koman in se nekateri. Pozneje
sam Wagner in Debevc. Tudi nek Joze, delavec, doma od Podstenic, je bil249
zraven. Zidarji pa so nacrte tolmacili in na stavbi vodili. Orodja smo za
prvo silo imeli, kar je manjkalo, sva s Trobisem dobila iz Dvora. Susilnic naj
bi napravili v kocevskih krajih vec. Tako na Pugledu, Grintovcu, Polomu in
drugod. Po nekaj dnevih bivanja v Starem logu pridejo pome iz Dvora, ces,
tam bi tudi radi susilnico. Nisem jim mogel koj ustreci, ker sem bil na delu
pri nacrtih za susilnico za Stari log. Komaj sem jih odpravil za nekaj dni.
Medtem je delo na risu napredovalo in tudi kopali so pridno. Samo gledati
nisem smel to ubogo rajo, ki ni nikdar imela podobnih orodij v rokah. En
dan sva se spustila s Trobisem po orodje v Dvor, obenem sva hotela tudi
videti mesto, kamor naj se postavi susilnica. Z vozom sva prisla tja. Bili so z
nama ljubeznivi, zlasti Petschauer, ki je vse vodil. Izbrali smo lego susilnice,
obljubil semnacrt, nakar so menda se isti dan zaceli z izkopom. Brez velikih
formalnosti smo delali. Nad tem sem res uzival. Zlasti, ko sem mislil na
Ljubljano. V trgovini Moze sva nakupila nekaj potrebscin. Zanimiv je bil
kovac, kjer sva iskala orodje. Kar naberita, kar Vam bo sluzilo je prav, ker
ne stane to nic, kar lepo rabite. Kaj pa, ce mi vse to Italijani poberejo.
Izprememba v prehrani: pecenka, jajca, kruh in vino. Bine, ki je prisel, sem
mu dal nalog, naj skrbi za orodje, material in delavce.
Ko sem jaz prevzel izdelavo nacrtov za susilnice, 10 sem si naredil neko
tehnicno pisarno v Starem logu. Takrat sem dobil od vrhovnega staba
izkaznico, da lahko potujem po vsem osvobojenem ozemlju. Poleg te izkaznice
sem dobil neko pooblastilo, da lahko v moji stroki delujem na vsem osvobo-
jenem ozemlju. Seveda tudi od staba, s stampiljkami. Bil sem tedaj, kar se
je gibanja tikalo, zelo svoboden in upostevan. Oba listka sem spravil pod
lesen steber pred vhodom v solsko poslopje v Telcah. To sem naredil takrat,
ko sem se odlocil za Novo mesto. Potrdili si nisem upal vzeti s seboj zaradi
Italijanov. Sola je kmalu potem pogorela in takrat sta bili uniceni obe moji 
dragoceni listini. Sem imel namrec namen iti po vojni po ta dva lista.
10Tudi ta odstavek je bil napisan pozneje kot glavni tekst.250
2. VIII. 1942.
Ker je postal polozaj zaradi premikanja italijanskih sil vedno kocljivejsi,
sem poslal na Pugled nekaj perila. Vprasam po Jovotu. Odlocil sem se
iti to nedeljo na Pugled to tembolj, ker je bilo treba pogledati, v kaksnem
stanju so susilnice na Pugledu. Tam je gospodaril Stefan. Zglasil sem se pri 
njem, ogledala sva si vse susilnice in skoro ugotovila, da je potrebno popravilo
starih, nove pa ne bo treba. Nato sem dobil Urha, ki je priskrbel tabore za za
mostvo. V zvoniku je bil Zarki. Opazoval je sovraznika z enim partizanom 
z daljnogledom. Cerkev je podobna oni na Belem kamnu. Simpaticna in
nedotaknjena. Trontlja vidim in mnoge druge, ki napravljajo taborisce izven
vasi, ker pricakujejo sovraznih nastopov. Perilo dobim se umazano nazaj.
Najzalostnejsi je bil pa pogled in pogovor o internirancih, ki so bili zastrazeni
v dveh lesenih prostorih neke male hise. V poletni soparici moz pri mozu.
Zraven tudi stirje Italijani. Bilo jih je okoli 30. Po pogovorih se je zdelo, da je
vodstvo njim zelo sovrazno nastrojeno. Ne vem, kdo jih bo resil najhujsega.
Posebno ta dan, ko je pobegnil en resenec in en Italijan ujetnik. Bil sem
prav vesel, da sem se mogel kmalu vrniti v Stari log in zapustiti to zgosceno
soparo Pugleda. Ko pridem v Stari log, me je cakal Miran. Mnogo boljse
je izgledal, kot sem pricakoval. Kakor bi ga iz pisarne snel. V isti dobro
ohranjeni obleki, kot jo je imel doma, nizke cevlje, klobuk, brez ocal, mirno
lice in skoro mocnejsi kot v Ljubljani. Kot vedno se je kar nerodno vedel
meni naproti. Nisi vedel, ali naj pricakujes od njega da ali ne. Bila sva
pa oba zelo vesela, videla sva kar naenkrat vso preteklost, vse razgovore,
videla domaco hiso, vse domace okoli naju zbrane. Kot da vidim kos domace
hise, mu pravim. Ker nisem se kosil, jo mahneva v gornjo kuhinjo. On sede
poleg mene. Ves cas pripoveduje, kaj dela: da pise, da je prizor resevanja
napisal, da urejuje nek casopis, da pisari domov, da je dobil od doma mali
zavoj, da je njegova okolica prav prijetna, sami znani in plemeniti ljudje
kot Kidric, Bebler, Vidmar, Bor, Rob, Drejce, Sperans, Kocbek in drugi.
Da se je popolnoma vzivel, da ima mnogo posla, da mu nicesar ne manjka,251
se vobce zelo dobro telesno pocuti, edino, da je nekoliko premalo kruha in
cigaret. Zavoljo kruha in cigaret sem mu verjel, da nicesar ne pogresa pa ne.
Saj sem vedel, kako je visel na svojih dveh deklicah. On je v Ljubljani imel
navado od prizgane cigarete vreci polovico stran. Tudi pri mizi, kjer sem
obedoval, je pustil polovico. Jaz sem vedel, kaksno vrednost ima polovica
cigarete, pa sem jo skrivoma vtaknil v zep vestje. Nasproti nama je sedel
se en partizan pri obedu. Pogledal sem in videl, da me je opazil. Prvic
sem kot nekadilec javno pobral cik. Nic zato, enemu bo prav prisel, ce ze
meni ne. Skoro so bili bliznji dragocenejsi kot jaz sam. Po obedu sva sla v
sobo, kjer sem imel pisarno in spalnico. Sva tam se nekoliko pokramljala,
nakar pravi, da ga cakajo drugi. Sla sva na vrt upravitelja Trobisa, kjer 
sva res opazila Drejceta, Roba, Bora, Trobisa. Polezemo. Kmalu se razvije
pogovor o agitprop. Jaz pravim: tudi v Jugoslaviji je slonelo vse na gobcu,
na dejanjih nic. Ljudstvo je sito govorjenja, prigovarjanja, zelja je videti
dejanja. Pocemu zopet glumenje. Vprasajte ga raje, kaj potrebuje. Ljudstvo
hoce delati, sejati, zeti v miru, ni mu pa do sovhozov in podobnih ustanov, ki
ze za usesa tako slabo done. Mar ne vidite razklanosti v miselnosti. Ne vidite
strahu in nemira. Kmet ze ne ve, koga naj se boji, ali Italijana, partizana
ali belega. Vsak hoce nekaj od njega, dati mu ni voljan nihce nic. Videl
sem, da grem predalec. Oci so se pricele iskriti. V tistem priskoci Jarc
onim naproti in pravi, da zahtevajo partizani govorov, nastopov, pesmi in
podobno. Da, odvrnem, to so popolnoma opredeljeni ljudje, enotni. Stvar
je dobila cudne obraze, zato je bilo kar vsem prav, ko pravi Trobis, da bo
tresel hruske. Tam smo sli vsi za enim – za zelodcem. Ko bi nas takrat kdo
naslikal, ko smo tekali za sladkimi hruskami. Ura se je morala pomikati proti
5. ali 6., ko so vsi razen Mirana nekam odsli. Ostala sva z Miranom sama,
se pogovarjala o mojem delu, o moji zgodovini v internaciji in tezkem, da,
mucnem takratnem polozaju. Hudo mu je bilo in me je veckrat vprasal, ce
kaj zelim. Sedaj nic. Pravil sem mu tudi o ocitkih belogardizma, cemur se je
zelo cudil. Povedal tudi, da se je moje ime veckrat imenovalo v stabu, najbrze252
tudi v zvezi z belogardizmom. On pa je mene zagovarjal, ces poznam ga kot
cistega cloveka, mimo tega, da je take in take svote razdal za gibanje. Prav
hudo mu je bilo, da sem bil delezen cudnega ravnanja v internaciji. Hodila
sva potem po ulici Starega loga in se ozirala na desno in levo za ostalimi.
Miran je postal nemiren, prav tako jaz. Nisva vedela, ali naj pocakava, ali
jo ubereva za njimi, ce so ze odsli. Odlocil se je, da jo kar sam potegne
v stab. Spremil sem ga do zandarmerije, kjer se je on prikljucil partizanu,
ki je sel na Pugled. Prisrcno slovo, pri cemer nisem vedel, da bo verjetno
poslednje. Vabil sem ga se za isti teden na obisk za razgovor, predno oddidem
v Smarjeto ali pisal mi je, da je zadrzan, ker pise. Minul je lep, prelep dan 
v partizaniji, skoro bi dejal najlepsi. Sedaj se spominjam, da je Miran tudi
veliko govoril o italijanski ofenzivi na Notranjskem, da je bilo grozno, kako
je tekal okoli dreves, da je usel ognju strojnice, da je partizansko vojastvo
dobro izpeljalo umik. Koncno, da pise tudi o italijanski ofenzivi in resitvi iz
rok Italijanov. Vse v kratkih skicah, skupaj pa da bo tudi celota. Pritrdil
sem mu, da je tako prav, le kratko pisi.
3. – 7. VIII. 1942.
Ko sem prisel v Stari log iz Savotove delavnice, sem mogel prvic v parti-
zaniji prenociti pod streho solidne hise na postelji pri Danetu. Daneta sem
videl na cesti in mu povedal, da nimam lezisca. Povabil me je, da naj pridem
k njemu, da bom mogel spati na postelji, ki je prazna. To je bil obcutek, po
tolikem casu se sleci in leci v posteljo, kar verjeti nisem mogel. Tam sem spal
nekaj dni. Dane je bil pomocnik intendanta Tilna. On je vodil vse knjige
in zapiske, tudi pisaril je. V tej hisi, nekako 20 minut hoda od Starega loga
v dolino, je bilo gnezdo krscanskih socialistov. Tilen, Dane, Justin, Primoz
in se eden. Moram reci nad vse simpaticno. Vcsih zvecer, ko sem prisel
spat ali na obisk, smo se porazgovarjali. Vprasal sem jih za program OF.
Nasmihali so se mi, ces, da je ze vse spisano. Rekel sem jim, da bi vsak
Slovenec potreboval 10 zapovedi o namenu OF. Ali jaz sem cital vse mogoce
stvari ali zgoscenega in resnaga programa nikjer. Kaj pomenijo udarniki in253
kaj bo s krscanskimi socialisti po koncani vojni, o tem niso vedeli nicesar.
Le Primoz (Cevc) se je hudomusno nasmihal. Krscanski socialisti so jemali
resno. Slisal sem jih na lastna usesa moliti Ave Marijo. V tem grobem par-
tizanskem svetu pac veliko dejanje. Dane je bil ljubezniv, ker me je poznal
iz Ljubljane. Drugi zavoljo Daneta. Tilen je bil sprva mrk in redkobeseden.
Po neki ljubeznivosti, ki sem jo naredil – prinesel sem vodo zvecer, pa se je
nekam raztopil in bil kasneje vedno bolj ljubezniv. Prava, visoka gorenjska
grca z izrazitim gorenjskim nosom. Bil je menda pri KID na Jesenicah in
eden prvih partizanov. Zelo simpaticna pojava. V blizini Danetove hise je
kraljeval Pal, skladiscenje hrane za Stari log. Ko je prisel Bine v Stari log, je
postalo vprasanje stanovanja se bolj perece. Pri Danetu Bine ni mogel spati,
jaz sem bil pa tudi samo gost. Na nasvet Danetov smo v njegovi blizini nasli
malo, zapusceno kocico, sicer simpaticno lepo belo in na vzvisku lezeco. Ali
je bilo od Starega loga vendar predalec, prevec samotno. Spala sva z Binetom
eno noc skupaj. Ne prevec dobro. Drugo noc pa me je pustil samega, ker je
sel ali v Smuko k Stefki ali v  Zuzemberk ali k Savotu. Nekoliko tesno mi je 
bilo. Vse, kar sem mogel, sem v sobi zapahnil in lezem. Mesecina prav zarko
in vsiljujoce se huli v prostore. Zunaj je divjina. Ponoci se zbudim in slisim
korake. Kaj bo. Utihne in zopet. A zgodilo se ni nic. Pozneje sem prisel do
zakljucka, da je morala biti divjad. Trobis nas je itak preganjal iz pisarne
rajonskega odbora, pa sem dejal, naj nam preskrbi druge prostore v blizini,
pa se rad odselim. Stvar je postala Trobisu se bolj nerodna, ko je prisel Bine
in z razlicno navlako natrosil prostor pisarne. Prostorov, his je bilo v Starem
logu na izbiro, ali v prazno brez zivljenja ni mikalo. Trobis nas je nazadnje
nastanil v hisi zandarja, kjer je gospodinjila Matilda, njegova zena. Ko me
je Trobis peljal tja, je hudo vrescala, se pomirila in bila pozneje vobce zelo
ljubezniva. Jaz bi ne bil, ce bi se toliko branze nateklo kot se je je kasneje.
Stanovali smo v dveh prostorih v hisi nekega Zamida, ki se je seveda izselil.
Bila je izmed najbolj solidnih his v Starem logu. V podstresju. Ena soba
na severu je bila spalnica, druga na jugu pa pisarna. V pisarni miza, ki jo254
je privlekel Bine iz hisice izpod hriba in nekatere klopi, ki so jih privlekli
iz sole ter tabla. Ocividno je bil to zasilen razred. Matilda je bila dobra.
Vcasih je dala celo kaj za pod zob in me podzigala, naj obiscem dom Micke.
11 Delo je teklo, ker je bilo solidno zastavljeno. Dobili smo nekaj delavcev –
beguncev iz Turjaka. Bili so spretni in dobri. Nekega dne vidim pred spod-
njo kuhinjo Bogota, Saleharjevega sina.  Ce ne bi videl pri partizanih mnogo 
neverjetnega, skoro ne bi mogel verjeti. Iztok po partizansko. Zelo slab je
bil videti, govor pa je bil sploh zelo cuden. Da je bil nic kako hraber, ranjen,
da je zaklal Nemca in pokazal njegovo tobacnico, da so Italijani ubili nje-
govega brata kot talca in podobno. Pozneje sem zvedel, da mu je tobacnico
podarila Stefka. Iztok je bil dodelejen na Pugled k  Stefanu. Pravil me je, 
ker studira gradbo, naj ga vzamem k sebi. Takoj sem nadlegoval nadrejene
Fajfo in Stefana in ugodili so mi. K nam je prisel Iztok, kmalu nato je prisel 
k nam tudi Wagner in pri Matildi smo bili ze stirje. Wagner je bil pri nas
zelo rad. Nekoc me je celo bril in me pri tem porezal, bil sem ves krvav. Se
nikoli kaj podobnega. Glede zivali telesnih: bolh povsod polno, temu se ni
cuditi, prah, umazanija, vrocina. Tudi usi da kraljujejo, smo vcasih slisali.
Ali zaenkrat jim nisem prisel na sled. Bine tozi, da gre, in da so usi. Zazeblo
me je. Pa sem enkrat podrgnil z gostim glavnikom po glavi in pridrsala je
us. Se se cesem, a nic vec.  Cez par dni pa ponovim in usi kar dezujejo iz 
glave, male in velike. Tudi v perilu jih spazim. Ofenziva usi. Pri Danetu
so tudi. Izcesem kar morem, tudi obiram do cistega. Grem k cerkovniku –
brivcu, ki me skoro do golega ostrize. Cim manj las, tem bolj mozno, da se 
golazni znebim. In cesem in cesem. Do krvi. Tudi preoblekel sem se. Cutim 
olajsanje. Iztok, Bine, Primoz privlecejo od nekod petrolej in mazejo telesa
z njim. Ne vem, ce je po pomagalo, tudi jaz sem se nekje namazal z njim.
Bine mi razodene, da ima Iztok usi. Boze in mi spimo skupaj. Legel sem
poleg Wagnerja, cisto na krak k vratom. Spim redno slabo. Wagner tozi, da
11Na Kalu, nase gospodinjske pomocnice.255
mu je pri nas mraz in da bo sel k drugim, ki pri nas delajo. Mislim da je
sel, najvec zaradi usi. Pozneje sem se preselil na solske klopi, da se izognem
usem, ki sem se jih menda znebil. Hrana je bila v Starem logu picla. Zjutraj
najvec ovsen mocnik, jed, ki se je nekateri niso mogli dotakniti. Kar nas je
bilo z dobrimi zelodci smo pospravili vse, casih z mesanimi obcutki, a kaj,
telo je zahtevalo. Kosilo je obstojalo iz juhe in nekoliko mesa. Juha je bila
zakuhana ali s krompirjem, zelenjavo ali zolom. Zvecer kaj podobnega, na-
jveckrat ovsen mocnik. Proti koncu se je hrana po kolicini in po okusnosti
jela izboljsevati. Kruha pa tu ni bilo. Mogoce je kasneje k umirjanju zelodca
pomagalo dejstvo, da je pricelo sadje zoreti in si si mogel tu in tam privosciti
sadja. Jaz sem bil veckrat delezen hrusk iz Trobisevega vrta, pravtako jabolk
– jakobcke – iz vrta Matilde. Vpeljali so neko sadno policijo iz resencev, ki je
preprecevala obiranje nezrelega sadja in prepovedala, da bi posameznik po
svoji mili volji razpolagal s sadjem. Komisija ali policija za sadje je tudi imela
ukaz obirati zrelo sadje ter ga razdeljevati med posamezne kuhinje, od koder
so ga dobivali vsi drugi. Bilo je vse lepo urejeno in bi se v smeri prehrane ne
bilo nicesar hudega bati, ce ne bi prisla ofenziva in z njo zmesnjava. Sadja
je bilo povsod ogromno, ljudi pa po vaseh skoro nic. Kaksna kolicina bi se
mogla nasusiti. In koliko je bilo orehov. Na Smuki, na Pugledu in drugod.
Nekateri, ki si imeli denar ali druge priloznosi, so dobili skoro vsega: mleka,
kruh, meso in drugo. Jaz sem bil tam suh in nisem mogel ganiti. Dvakrat
me je obdaril Pavle Podborsek. Enkrat s kosom kruha, drugic pa s kosom
salame, ki jo je dobil od od Gasperja, ki je bil intendant pri solskem bataljonu
na Smuki. Civilisti v Starem logu pa mislim niso pogresali nicesar, ker polja
je bilo ogromno za tiso pescico ljudi. Da je bila hrana picla, ni toliko krivde
na partizanskem vodstvu, temvec pomanjkanje denarja in pomanjkanje volje
partizanom pomagati. Mimo tega je bila zveza z bogatejsimi kraji po ital-
ijanski zeleznici omejena in preko katere je bil promet mogoc samo ponoci.
Urejena je bila nekam pametno mesarija, ki je vseskozi zalagala z mesom,
mascobo, spehom in salamami. Gasper je to delal odlicno. Vse se je izrabilo,256
od cev do koze. Stari log je bila nekaka centrala, kjer je obcas skoro vsak
partizan enkrat obtical. Ce ne dolgo, pa bezno. In tu sem videl ogromno 
tega ljudstva, znanega in neznanega. Med stalne prebivalce, vkolikor je bilo
tam sploh kaj stalnega, je spadala gospodarska komisija, ki ji je pri nasem
prihodu naceljeval Drejce. Ko smo prisli, ga je zamenjal Bozo, nek inzenir
iz Novega mesta. K tej komisiji je se spadal Muzik – Porenta, nek Dolenjec,
ki je urejal tamkajsnji list, in neka profesorica, tudi iz Novega mesta, in se
nekdo, ki pa ni prisel v mojo hiso. Gospodarska komisija. Zakaj je pravza-
prav bila, se danes ne vem. Videl sem te ljudi samo lezati in sprehajati se.
Najbrz je bil njih namen preskrbovati mostvo z vsem potrebnim. Za mene
se ta komisija ni dosti menila, kakor tudi partizani ne. Dokler ni zacela rasti
susilnica. Potem pa se je ledina otajala. Vse je bilo prijaznejse. Kuhar je bil
v zgornji kuhinji nek mlad fant, dosti zadircen, ki je potem odsel v borbo.
Komandant mesta je bil Fajfa, meni dosti naklonjen in mi je izdal do-
voljenje za Kal, cesar tisti dan nikdo ni dobil. Mesarija je bil glavni obrat
Starega loga in daljne okolice. Gasper, bivsi mesar Slamica iz Ljubljane,
je vodil. Pomagal mu je med drugim Svigeljnov France,  Ste n, oba resenca. 
Znan zidar, resenec, starejsi ze, je tam ves cas nekaj zidal in preurejal. Enkrat
kotel, drugic susilnico. Pocasi je delal, ni se mu mudilo. Mesarji pa so bili
veseli, da jim je kdo obrat boljsal. Zdi se mi, da je imel ta zidar tam dobro
zivljenje. Gasperju pa se dobro zivljenje sploh ni skrivalo. Lepo je bil zalit
in imel je lep trebuscek. Mene je gledal zacetkom bolj po strani. Kasneje,
sele na Gorjancih, se je malo odtajal. Pravil je, da je tudi na Baragovem
lansko leto (1941) klal prasica. Pozanl je Markeza in Schotta.12 Pekarna je
stala. Cevljar je bil nek domacin iz blizine in je delal nekaj za denar, nekaj 
za partizansko nakazilo. Meni je potemplal cevlje, za kar je Bine pri Danetu
ali Palu izzical usnje, zeblje za podkovanke mi je dal Dane.
12Markez je bil tesarski mojster, umrl okoli leta 1985, v penziji je stanoval v leseni hisici
v Savljah, kjer je sedaj sportni park. Schott je bil sosolec A. Suhadolca, imel je cementnino
pod sedanjo halo Tivoli.257
Bil sem osebno navzoc, ko je delal na mojih cevljih nek partizan pomocnik
iz Gorenjske. Pritiskal sem na popravilo, ker je sopara – ofenziva pritiskala
vsak dan znova. In s slabimi cevlji potovati, o Boze kako. Mizarja so imeli.
Videti je bil partizanski mozic, ki je bil pohabljen in je imel komaj 30cm
visoko mizarsko mizo. Moz je bil, kot so pravili, zalo spreten. Povabili so ga
najvec za popravilo puskinih lesenih delov. Pravili so, da so ga Italijani pri
ofenzivi ubili s 46 drugimi.
Zandar je bil Ivan. Po videzu je bil surovez, doma nekje iz ljubljanske 
okolice. Ni slabo zgledal, pa saj mu je cerkovnikova zena posebej pekla zrezke.
Pri tej zandarmeriji se je vedno vsak oglasil, ki je prisel ali odsel. Zato je
bilo tu vedno dosti partizanov in civilistov, ki so cakali na odrejena mesta.
Tu si videl prihajati in odhajati mostva, kolesarje, avtomobile, motocikle
in vozove. Zlasti zivo je bilo, ce se je pripravljal kak naskok. Partizani so
skusali ze tu priti ofenzivi v okom. Delali so nove ovire na cestah, pri cemer
so najvec pomagali resenci. Boze skoraj sami studentje in ti naj s krampi in
lopatami napravijo ovire modernemu vojastvu. Treba je pomisliti, da so bili
ti ljudje po veliki vecini lacni in v pomanjkanju vsega potrebnega. Se danes 
vidim raztrgane, umazane ljudi, neprespanih lic, s slabimi cevlji v dezevnem
vremenu stopicati po Starem logu, vsak s kaksnim orodjem v roki. Nazadnje
so jih Italijani napodili z ognjem in so pritekli v Stari log. Videli smo, kako
je Radko ali drug sofer vozil fante proti Kocevski. Zvedel sem kasneje, da so
bili tam hudi boji ali partizani so vlekli ta kratko. V takem polozaju sem bil
poslednjih 14 dni. Vse je nekaj pricakovalo, akoravno je bil vsak zadovoljen,
ce bi moglo le ostati pri starem. Nikamor nisi sel brez opreme. Nahrbtnik
je bil vedno pripravljen. Seveda tudi ni manjkalo alarmantnih, nepotrebnih
vesti. Borut, ki je bil tudi pri gospodarski komisiji, je bil tip strahopetca.
Videlo se je, da se k necem pripravlja, ker je stab vozil nove zaboje. Le ure
in dneva nisi vedel. Nekega dne sem zapazil na ulici Starega loga cloveka,
ki ga osebno nisem poznal, pac pa na videz iz Ljubljane. Vedel sem, da je
zeleznicar in konkubin Jesihove Slave. Stopim k njemu in mu povem, kako258
ga poznam, ni mi mogel ugovarjati. Prosil sem ga, naj mi nese pismo v
Ljubljano za druzino. Da bom oddal, ce bo komanda dopustila. Napisal
sem in mu ga izrocil, ko mi se enkrat pove strogo suho prvotno izjavo, sem
mu rekel: no ce bos mogel, saj ne silim. Da pa bos mogel imeti tudi mojo
legitimacijo, sem mu izrocil kljuc sobe, ki jo imam na Baragovem. Kljuc je
vzel domov, pismo pa ne. To je bil Romavh, ki je bil ustreljen kot talec za
Natlacena. Videti je bil suh, strog, dosleden, zelezen strankar. Nikoli ga ne
bom pozabil.
Poseben oddelek je bil pri partizanih Agitprop. V Starem logu je bilo 6
takih, ki so bili vedno kje v gosteh in so se zopet vracali. Poznal sem Ljubota
Blanca in pesnika Roba iz Novega mesta. Casih je mednje prisel tudi Cevc 
ali Primoz, literat in umetnostni zgodovinar. Izgledali so slabo, vedno sem
mislil na kolednike, ce sem jih zagledal. Ovsen mocnik jim ni sel. Pa saj ni
cudno, ko so hodili po krajih, kjer je bil kruh doma. Od civilistov sem poznal
v Starem logu le malo. Prvi je bil Furlan, ucitelj, druga pa zena Trobiseva.
Na videz sem jih se nekaj poznal, a malo.
Nekaj posebnega je partizanski pogreb. Prvi je bil pogreb mladega fanta,
ki je dobil kroglo, ko je sel po vodo v vasi Mala gora pri Kocevju. Lezal je
potem v mrtvasnici v Starem logu in sem ga sel gledat. Lezal je v krsti iz
neobdelanih smrekovih desk. Negiben z malenkostnimi krvavimi sragami.
Cigav, od kod, zakaj. Padel je za boljso bodocnost, upamo. Prisel je na dan 
pogreba duhovnik iz Hinj. Potem v sprevodu na pokopalisce. Tam govor,
petje partizansko, grobnica, salva, pokop. Na zapuscenem Kocevskem, v
zraku, ki se pravzaprav nikomu ne pripada, med samimi nemskimi grobovi
slovenski partizan. To so pravzaprav prvi naseljenci novega vala slovenske
zemlje. Sonce je pridno zahajalo, ko smo prisli presunjeni velikega dogodka
v vas. Nemogoce pozabiti takega dogodka. Drugi partizan je umrl od ran, ki
mu jih je menda prizadel nek kaplan. Slo je mnogo partizanov za pogrebom 
iz Novega loga kakor tudi iz Starega loga. Stefan je prisel celo iz Pugleda in 
komisar Sandi. Da so pri pogrebu tudi sicer sodelovale partizanke, ni treba259
posebej omenjati. Pri drugem pogrebu je salvo izstrelil Bine. Rekel sem mu,
naj raje prime za svincnik. Med begunci iz Notranjske je bil tudi arhitekt
Anderwald. Mlad, simpaticen fant, ki je opravljal delo minerja. Pri tem delu
si je obstrelil levico in desnico. Zanimal se je za susilnice. Pokazal sem mu in
je dejal, da bi kar delal, ce bi mogel. Pozneje, ko je slo zato, da bi nekdo od
nas sel v Smarjeto susilnice delat, sem priporocil njega. Ali fant mi odgovori: 
na Dolenjsko ne grem, jaz bom sel, ko pride cas, na Gorenjsko, ako pa treba,
te nadomestim tu, ce bi ti hotel v Smarjeto. Tako sem pozneje tudi storil, to 
se pravi predlagal in pri tem je ostalo. Bil je ucenec Plecnikov in dve leti ze
gotov.
Stefka, ki je nam ze znana, je prihajala veckrat v Stari log. Skoro vedno 
s hcerko. Za nek dan je oznanil Bine malo gostijo. Zenske so nekje nabrale 
krompir in ga pri Matildi skuhale, prinesle so tudi slab ovsen kruh. Bine je
pa prejsnji dan obiskal zobarja Vrhunca v Zuzemberku, pa je prinesel nekaj 
mesnih zadev s seboj. Vse skupaj pripravljeno je nekaj zaleglo, pa bilo nas je
dosti. Stefka s hcerko, Bine in jaz in menda se Iztok. Videl sem, da je  Stefka 
vedela za dobro partizansko zivljenje. Ali videla je partizansko zivljenje z
dobre in slabe strani. Bila je vajena obilja. Ni se ji skrivalo. Imela je pa
vedno dosti povedati proti vodstvu, ki v pravem casu ne skrbi za premike.
Za tisti dan je bilo receno zbrati perilo, ker bodo zenske prale. Tudi jaz sem
nekaj dal. Nato so zenske hitro opravile. Ko sem mislil, da so pricele, je bilo
ze koncano. Bine je rekel, da je dal menda 30 cigaret Stefki, da je oprala. Jaz 
sem jih dal Binetu v to svrho 10. Mislim, da je bilo to njej premalo. Seveda
baba je kadila kot Turek. Perilo pa je bilo ce ze ne oprano vsaj mokro.
Nek vecer sem bil ravno pri Matildi, ko je prisel tja Kocbek, Drejce in
Drejcica. Predstavili smo se. Kocbek se nekam truden vsede na stol, mi pa
po ostalih stolih ali kar stali, Bine in jaz. Kocbek spregovori z menoj nekaj
stvari o resencih, o domacih. Videl sem pa, da mu pogovor nikakor ne gre.
Se manj, po vseh je sel pogled. Gledal sem ga in mslil. Med svojimi si in 
ne mores biti vesel in kar pogled se zatajujes. Pozneje sem sele mislil, da je260
moz hudo obremenjen in Bog ve, kake misli so se podile po njegovi glavi in
kaksne skrbi so ga vznemirjale. Pravzaprav smo ze takrat bili vsi begunci.
Isti vecer je prisel tudi Vojko tja in povedal, da bo eden od nassel v Smarjeto, 
ker tam potrebujejo nekoga, ki bi se spoznal na susilnice. Bine je kar vzrasel
od veselja. On da pojde. Nisem rekel nicesar, ali pogleda na to mesto nisem
izgubil. Zdela se mi je to edina pot. Umakniti se iz Starega loga, ker vse
ze nekam boli in zuli. Pozneje so sli vsi skupaj: Vojko, Drejce, Kocbek in
Drejcica sli spat v Matildin senik. Ta je bil vedno zaprt in namenjen visjim
krogom. Bine je tisti vecer skoro norel od veselja. Zaman sem mu govoril,
da ne vem, kdo bo sel. Drugo jutro je vstal koj ob svitu in zacel prerisavati
moje nacrte. Nisem ga motil. Ker sem pa nekoliko nasprotoval njegovemu
veselju, se je pricel kar sovrazno vesti. Bine je bil izboren tovaris. Za vse
na svetu se je brigal: za kolo, za samokres, za menazo, za obiske, samo
za delo, za katerega je bil poklican: nadzor nad delavci, preskrba materiala,
risanje pa nikakor ni mogel izvrsevati. Grajal sem ga, grajal obiske pri Stefki, 
nediscipliniranost, a vse ni nic pomagalo. Siloma sem ga pripravil, da je prisel
na tesalisce, kjer je bila misljena nova sola, risati ostresje susilnice v naturi.
A vse narobe, vse na pol, vse improvizirano, nic resnega. Popravljali smo
in se je oddahnil in izginil, cim sem tja poslal Hana in Misvelja. Misvelj je
bil dotlej na Dvoru, kjer je izdeloval sode pri nekem mizarju. Bineta nisem
mogel spustiti v Smarjeto. Kaj bodo tam z njim poceli. Kaj jim bo pa mogel 
napraviti, kaj koristiti. Brez prakse in brez volje do tehnicnega dela. Sprva
sem bil peprican, da jaz ne morem proc, delo smo komaj dobro zastavili. Zato
sem predlagal za Smarjeto Anderwalda. Ker on ni hotel, sem mogel samo 
se sebe priporociti. Prosil sem za spremstvo v osebi Bineta ali Wagnerja, pa
dobil nisem nobenega. To Binetu ni slo v glavo, ni verjel, da sem ga hotel s
seboj in mi je ocital zahrbtnost. Povedal sem mu, da ve za moj nacrt: Sticna
in da bi kot mlajsi lahko zazelel starejsemu zeljeno pot. Ni se dal in je pricel
nekaj kuhati. Rekel mi je se, ko je pozneje odhajal k borcem: Kadar me
boste potrebovali, veste, kje sem. Zdelo se mi je, da si je mnogo domisljeval.261
Ni cas prorokovati, kdo je na boljsi poti.
S Trobisem sva bila na dosti dobrih nogah. Pa mi je pustil v moji reci
svobodo in tako sem za nekaj dni ustanovil tehnicni oddelek gospodarske
komisije pod vodstvom inz. Toneta. Tako se je glasilo nekaj dopisov na
Vojkota in Stefana na Pugledu. Govorila sva veckrat tudi vprico zene o 
razlicnih zadevah. Razkazal mi je svojo obdelano zemljo in veckrat sem mu
pomagal pri kaksnem opravilu. Predno sem odsel, sem ga zaprosil za kaksne
hlace. In dal mi je se popolnoma cele. Ostale so pri Pungersicevih. Trobis je
bil dober clovek. Ofenzive se je pa jako bal. To je bilo seveda zelo razumljivo,
posebno, ce pomislim, kako lepo je bil z vsem preskrbljen. Zemlje je bilo na
Kocevskem mnogo, saj je 18000 Kocevarjev odslo. Partizani so zaceli zemljo
razdeljevati in so vse odmerjene parcele zasilno zaznamovali. Nekaj so dali
temu, nekaj onemu. Gotove dele pa so pustili skupnosti. Skupnost naj bi
jih obdelovala, skupnost zela in spravljala. Skupnost je bila v tem slucaju
partizanija. Ali tam skupnost ni hotela dobro delovati in je bila uprava
prisiljena vecino skupne lastnine, zlasti kar se tice senozeti, odprodati stojeco
travo interesentom. To je slo. Oznacbo novih parcel in merjenje je izvedel
geometer ??.
8. VIII. Sobota.
Nadaljevali s susilnico. Ahtik dobro prime. Tudi Debevc. Sam pomagam.
Stvar za Novo mesto postaja vse bolj resna. Sopara je precej popustila in
delo se razvija. Tudi Bine se je zganil.
9. VIII. Nedelja.
Potovanje na Kal na domacijo Micke. Lep sprejem. Obilo so mi dali jesti
in posodili 100 Lit. Krasni kraji. Zopet sem bil med ljudstvom v strnjenih
naseljih. Ampak kljub vsemu smo slabsi od pogorelcev. Doma me je ze
cakala odlocitev za Novo mesto. Iz Dvora je prisel zaradi susilnic. Miran
me pozdravlja in ni prisel sam, kot sem ga prosil. Bine ne gre z menoj in
je zaradi tega potrt odjadral na Pugled. Delo na susilnicah oddal Binetu in262
Iztoku. Priprava za odhod. Wagner13 bi rad sel z menoj. 14
10. VIII. Ponedeljek.
Eden od druzbe, namenjene v Novo mesto, se kuja. No pride sele pri-
hodnji dan. Gasper in Vid pa vse vodita (? ). To ni v redu. Potovanje na
Dvor k susilnici. Ljubezniv gostitelj. Delo lepo napreduje. Proti veceru v
Zuzemberk. Velkavrh. Zelo ljubeznivo me povabil na izlet.  Zuzemberk tako 
si lep s Krko: kako si mogel, da so te oropali gradu in hriba s cerkvijo, kjer
so postavili neokusni stavbi v popolnem prepadu s cerkvijo. Zvecer parti-
zanski zbor. Zenske in dekleta, predavanja, volitve. Nek partizan mi pove o 
svojih skicah v okolici. Bine cisto obupa in se javi k borcem, kamor zjutraj
odkorakal. Bog ve, kaj je prav. Dve noci spal na solskih klopeh.
11. VIII. Torek.
Delo na susilnici na Dvoru. Cez noc na postelji v gostilni. Vid in Gasper 
prideta. Potovanje proti Novemu mestu. Na vozovih Dvor – Ajdovec – Bre-
zova reber – Frata.
12. VIII. Sreda.
Goricka vas. Ponoci prekoracenje proge. Divja voznja po blatu in v
temi. Vas Kamen, vecerja. Bela garda. Haranja vas – dobri in odlicni ljudje,
kruh. Pred Goricko vasjo Globodol.Toplice in kopel. Smarjeta. Karlovsek, 
Rebolj. Lepa pogostitev. Uciteljica. Vinko Kos, potovanje v Belo cerkev,
Klevevz, Skocijan. Ogledovanje sirarne, mesarije, usnjarna. Nadvse lepa 
krajina. Nemska vas, dobra vecerja. Spanje kot prejsnjo noc, da bo v seniku
ali podu, pa morda v hotelu Toplice. Prijetna sprememba. Kje ste moji, kaj
delate?
13. VIII. Cetrtek. 
13To je bil ravnatelj, mislim da mescanske sole za Bezigradom, zena uciteljica prijateljica
moje mame. Leta 1945 je emigriral in potem zivel v Argentini, zena se je s tremi otroki v
Ljubljani na Poljanski cesti tezko prebijala. Sina pravnika sem instruiral matematiko.
14Od tu naprej se tekst pocasi spreminja. Kot sta prva dva meseca pri partizanih
popisana podrobno, mnogo je komantarjev in premisljevanja, tako je zadnjih 6 tednov
opisanih vedno bolj v telegrafskem stilu.Meni ni jasno, ali je bil originalni dnevnik tak, ali
se je ing. A.S. pri prepisovanju dnevnika v ta tekst ze malo utrudil.263
Potovanje na semenj s Skocirjem. Vinko veterinar, Stefan, Vid. Dolen- 
jska, ti si bogata. Po dolgem casu sem se zelo kruha najedel.
14. VIII. Petek.
Iz Toplic potovanje zaradi susilnic Draga – Krka – Gomila – Gradisce –
Loka – Stara vas – Vrhpolje – grad Przek, kjer je menda Preseren popival v
Smoletovem gradu. Fiat. Zivljenje lepse. Smo pod Gorjanci, slovenskimi 
ocaki. Bela garda menda tepena.
15. VIII. Sobota.
Smarne mase. Najlepsi cas poletnih pocitnic. Ali ne tu. V Vrhpolju 
na vsezgodaj zjutraj izgotavljam nacrt za klavniske in mesarske prostore na
Przeku. Na Orehovici oddam nacrte, kjer pricnemo v ponedeljek s susilnico.
Inz. Schoppel v gradu Grazerjev turm in zanimivosti. Popoldne preko Ma-
harovca v Cadrez, kjer zborovanje. Joze. Grega. Pogostitev, 3 ali 2 vdovi. 
Proti veceru ob 6. uri med italijanske in nemske strojnice v Ostrog. Zvecer
politicno zborovanje, Bogdan. Ljubeznivo dana vecerja. Senik. Maks Fici mi
nosi moj nahrbtnik, ljubezniv decek. Pot gre na novo pot, kaksne razdalje
prevaljujemo. Imena vasi slisim, ki jih se nikdar nisem slisal. Cas odteka 
in nas tira blize usodnim dogodkom. Posebno zivljenje polno odrekanja in
skromnosti. 16. VIII. 1942.
Iz Ostroga cez razne vasi, katerih imena mi uhajajo ves cas okoli Kostan-
jevice, tako da se priblizamo do na 700m Sv. Krizu 15. Lepo, toplo vreme.
Ljudje povsod dobri. Lep sprejem v Sv. Krizu. Ogled susilnice. Pocitek po
kosilu. Zvecer zborovanje odborov. Slika zborovanja kot vedno. Saj resi nas
o Gospod. Radio porocila menda ugodna. Na Dolenjskem pijem vino, ker
voda slaba. Toliko, kot spijem vina v enem dnevu, ga doma nisem v enem
letu. Kako se vse menja, hrvaski meji smo prav blizu – do streljaja. Vidim
izseljene slovenske vasi, kjer so sedaj Kocevarji. Lepi kraji, zavedni ljudje
v Sv. Krizu. Meriza in dobri Slamic. Preko Nemcije pisal pismo Kraljicu
15Danes se vedno Podbocje, kot so komunisti prekrstili Sv. Kriz.264
domov. Pozno na vecer v senik s Stanicem, ki me lepo pokrije in mi je bilo
toplo, kot ze dolgo ne. Jesenican Stefan, ki je bil nekoc zupan v Javorniku. 
Resen moz z lepo bodocnostjo.
17. VIII. 1942.
Slovo od Sv. Kriza. Stanica sem zical za suknjic, pravi, da bo poslal.
Preko Dolic v Vodenico, kjer da Penca Joze kosilo. Mislim struklji in vino.
Zrakoplov ravno sredi obeda. Ogled susilnice v Orehovcu, kjer je Koretic
doma. Po ogledu imam skrb za moje v Starem logu. Batreja. Soliden vtis,
vendar vse tuje. Tujci sredi slovenskega ozemlja. Vrhpolje. Preplah zaradi
bomb.
18. VIII. 1942.
Potovali cez Suhadole v Gaberje. Podrtij nic koliko, ljudje v hribih. Na
domu Batreje, Rudolf, nazaj grede preko Orehovca pregled in navodilo zavoljo
susilnice. Stari log so zbezali Italijani, Smuko tudi preko Dvora. Bog ve, kaj
je s posadko in celim gospodarstvom. Zalost je zalost na srce sla. Vedno bolj 
mislim na dom in Sticno. V Cerovem logu so Lahi napravili precej skode. So
pa tudi mnogo porabnih bomb nametali.
19. VIII. 1942.
Odhod v Belo cerkev. Zamljen, ucitelj. Pogled v mesnico. V Toplice.
Oddih. Risal susilnico za Penco. Nemir, zopet mir. Porocilo o invaziji
Anglezev v Francijo.
20. VIII. 1942.
Risal susilnico za Penco. Zgodaj zjutraj. Porocilo iz radia o angleskem
umiku iz Dieppa. Odhod v Vrhpolje zaradi prihoda Italijanov v Drago odgo-
den. Notranjost isce izhoda iz mucnega polozaja. Umakniti se v Sticno.
Razgovor s Kosom. Trije iz Notranjske. Alarmantne vesti. Pogledal delo
v Novi cerkvi. Zdravnik me nekoliko pomiri. Trije iz Krima ostanejo pri
odredu. Risem klavnisko dvigalo. Proti veceru imam obcutek majhnosti in
osramocenosti, ko vidim Batrejo.
21. VIII.265
Batreja sodi umik v Sticno pameten in razumen. Pomenite se z Vidom.
S kolesom preko Krke v Orehovo vas, Przek, Vrhpolje. Pregled susilnice,
mesarije. Delo lepo napreduje. Pravijo, da smo srecni, ko hodimo preko
drzavne ceste, ko Lahi lomastijo z vozovi. Vid in Maks. Pogreb dveh par-
tizanov in civilista v Orehovcu. Povratek skozi Maharovec, Belo cerkev v
Toplice. Naporno delo napornega dne. Spektrumski steklar v Orehovcu. O
Kocevju nobenega glasu. Boze, kaj se tam godi. Nobene vesti o skorajsnjem
koncu. Koliko trpe posamezniki, koliko druzine, koliko narod. In med seboj
se koljejo. “Preti odpreti gradi trdna vrata”. S seboj pa vabim druge vas
junake. Ta klic bomo kmalu slisali. In rezultat zopet Bogomila. Vid mi je
dal 160Lit.
22. VIII. 1942.
Radio porocilo zjutraj voda. Po gospej Perme iz Trnovske ulice poslal
listic svojim v Ljubljano, kaksen obcutek. V Belo cerkev zaradi mesnice
dopoldne. Urban – Dermastja in Urbancica. V Smarjeti zaradi cevljev 
Gorenja vas. V Belo cerkev. Lavrin govori o zrtvah, ki da so odvec. Sam sem
in zato mnogo premisljujem. Radio nic posebnega. Boze koliko zadusenih
misli, ki ne morejo na dan. Tragika dosti velika. Zupnik  Slarh. 
23. VIII.
Krasna nedelja. Radio voda. V Smarjeti k masi. Cerkev na zunaj dokaj 
ponosna, delo najbrze Scagnettijevo. Notri zelo revna, neokusno okrasena.
Ljudsko petje. Batreja pravi, da je Tilen na Frati. Kako lepo je v Toplicah.
Ali vsa lepota zamrezena v temno bodocnost, brezizhodno nujnost. Mislim
na vsak del vrta, na vsak koticek v stanovanju, na vsa dela in dogodke
preteklosti, ki morda ostanejo za vedno slike. Nikogar ni, ki bi se mogel z
njim prisrcno pogovoriti. Vsak tisci v svojo bol, ki ne more dati leka. Dusi in
dusi. Lezem po kosilu, perem, pijem, lezem. Sel bi na kak sprehod, a je huda 
vrocina. Premisljujem kako in kaj. Zakaj nisem mocnejsi. Slab sem. Kje ste
nedeljski popoldnevi, ki sem jih tako rad imel. Deca oglasi se. Natasa, ki
sem ti bil slab, pridi. Vinko Kos. Jermancic (Jurancic morda?), upravitelj266
in zena v Toplicah. Placane mase prosijo skoraj samo za mir.
24. VIII.
Ob 7. zjutraj ze v Belo cerkev. Zaradi mesnice. Dva dobra fanta iz
Telc – tesarja. Delata za dvigalo. Bernardova zaga. V Beli cerkvi zidar
dela plavi. Ucitelji v Beli cerkvi, Kastelic in Venturini. Skrajar. Vinko in
barakce. Ogled. Bela cerkev. Ubogi kovac in njegov pomocnik. Nacrt za
barako gotov. Radio – voda. Bogdan, ki sem ga videl v Zuzemberku, pride. 
25. VIII.
V Belo cerkev in na zago Bernarda, kjer delajo dvigalo za mesnico. Delo
lepo napreduje. V mesnici zastoj, ker zidarja ni. Popoldne zopet v Kronovo
(zaga) in Belo cerkev. Vinko se je razvnel, ker dober znanec Dobovska. Nada,
da pridem v Sticno. Pogovori nanesli mnogo na stavbarstvo in literaturo.
Delo po vojni. Cutim se nekoliko olajsanega. Porocila voda. Vid se dolgo 
zadrzuje cez Krko v Vrhpolju.
26. VIII.
Zaradi barakce z Vinkotom se enkrat v hosto. Bela cerkev, kjer novi
zidarji zastavili, napredovanje. Na zago, kjer tesarji zastavili barakco. Sicer
pa vlada sopara v obeh smereh. Bela cerkev popoldne. Zvecer potovanje v
Vrhpolje. Hotel slama”. Batreja dal 200Lit.
27. VIII.
Dr. Ivan Sumski, Daki, ranjenci. V Orehovico k susilnici. Hitro ali slabo. 
Na Przek k mesnici in klavnici. Gospa postreze. Na poti za Przek zasel. Us-
njarna. 160Lit dobil od Vida. Poskusil salamo Gasperja. V Vrhpolju se gode
cudne stvari. Cez Gradisce v Toplice. Tilen in njegova pomocnica. Zgodbe 
s Kocevskega. Pismo od mojih. Vedecnik. Veseli vecer. Pozno z Vinkotom
k pocitku. Po vseh dogodkih mislim vedno bolj na Sticno. Sporocilo, da je
Sticna poslala, oziroma izplacala 1000Lit, ki jih ima Dane. Pismo za Mirana
– Suchija.
28. VIII.
V Belo cerkev in zago. Mesnica stoji. Ni zidarjev. Pogovor z uciteljico v267
susilnici. Pismo domov preko franciskanskega samostana po novomescanki.
Strasno zari soncna pripeka, ki traja z majhnimi prekinitvami ze tri tedne.
Susa. Strah pred zimo. Z Vinkotom po les za barako. Zvecer radio. Kaj
delajo vsi Kocevarji, vsi znanci.
29. VIII.
Vse dopoldne na barakci. Tezko nosenje skozi hosto. Delo lepo napreduje.
Vinko je ljubezniv. Popoldne zopet delo na barakci. Krojac iz Radez mi
popravi oboje hlac, vestjo in suknjic za 25Lit. Zanimiv fant. Jaz pa vedno
premisljujem.
30. VIII. 1942.
V Kronovo k mizarju, sorodniku krojaca Jarca iz semenisca. 16 Ogenj se
je vnel v krajih ob Gorjancih iz zraka. Vsi Gorjanci v dimu, k masi v Belo
cerkev. Bogdan govori. V Toplice. Med potom streljanje v blizini. Poplah.
Pospravljanje. Pravijo, da so beli. Zdi se, da se zacne poslednji del, zalostni
del. Trpljenje. Sel za Telce. Odhod ob 3. uri popoldne. Skozi Smarjeto, 
Skocjan, Dol na hribe, Telce. Prava goratina. Lep razgled. Nemska meja 
cisto blizu. Jermancic, Mrgole, susilnica. Slaba noc na otavi. Streljanje.
31. VIII.
Iz Telc ob nemski meji proti Jeprjeku. Z vozom. Z obema tesarjema,
namenjeni v Toplice k barakci. Beli v Smarjeti in nazaj v Telce. Gostoljub- 
nost ucitelja Kavcica in Necimerja in njegove zene. Kosilo pri g. upravitelju.
Marjas. Godovanje. Alarmi. Zopet spim v sobi na slamnjaci v soli. Boze
kako se bom oddolzil tako ljubeznivim ljudem. Smo pa skoro odrezani od
drugega sveta. Che fare? Sonce neumorno seziga zelenje. Gozdovi se suse.
1. IX. 1942.
Poplah ponehuje. Necimer mi daje se zajtrk. Pri Mrgoletu. Preferanca.
Jermancic in mati. Snaha. Mletje sadja ob 6. zvecer. Mrgole in mati.
Luscenje zola. Pogovor na vasi. Begunci. Revscina in tragika slovenskega
16Semenisce se nanasa na Baragovo semenisce za Bezigradom v Ljubljani, katerega grad-
njo je vodil ing. Suhadolc, predno so ga odpeljali Italijani.268
naroda. Borbenosti pa nim kar bo, pa bo, pravijo. Strah pred novo invazijo.
Pogorelci. Zrtve. Vrhpolje je menda pogorelo. 
2. IX.
Delavca Lojz in Johan naj bi sla v Toplice. Nista gotova in dez naletuje.
Mrgoletovi gredo v Toplice po les. Z ucitelji preferanso. Polde Klemencic
brat Maver je pribezal z Bucke. Koliko je sadja. Naredis majhen sprehod
in si od sadja sit, zlasti od medenih hrusk. Popoldne pri ucitelju marjas in
balinanje. V cerkvi, ki je prijazna. Nemci izsekavajo mejo. Ucitelji so zelo
ljubeznivi. Pogovor na klopi pred solo. Jermancic in njegova mati. Slisimo
pokanje na dveh straneh.
3. IX.
Mrgoletov Joze prinese vesti iz Toplic, da treba takoj odjadrati. Zajtrk
pri Jermancicu. Prava kriza zavolj sladkorja. Slovo od ljubeznivih ljudi.
Pespot skozi Dole, v Skocjan. Pangersic in Ljubljana. Popravilo cevlja. Fo- 
tograf v Stari vasi. Preko Precje vasi v Smarjeto. Vinko. Slavka s hruskami. 
Barakca, zaga, Kronovo. Bela cerkev s Slavko. V Beli cerkvi ucitelji in
odhod. Preko Sela, Druzinske vasi domov in barakca. Ozracje povsod enako
soparno. V obeh smereh. Dve jezenki.
4. IX.
Proti Kronovem. K mizarju. Hasel in njegova zena. Krasen zajtrk. Kava
+ sladkor. K barakci. Jenetova fanta: Lojz in Janez. S kolesom v Skocjan. 
Fotogra je, k Pungersicevim, 17Trkman, oddaja pisem, skice, pogostitev v
Smarju. Blagajnik jo je popihal. Rebolj mi da izkaznico. Ljubezniv clovek. 
Ali je zelo navelican. Zdeha se mu po Ljubljani. Meni ne? K barakci.
1000Lit, ki mi jih je posodil proti bonu Trkman. Kopljem, zbijam, po-
magam, da bi bilo delo cim prej gotovo. Batreja in debata o beli gardi,
meni, arhitekturi, delu. Sticna odgodena. Radio – voda.
5. IX.
17Telefonski imenik 5. XII. 1997 kaze, da je se vsaj eden Pungersic v Skocjanu. Imena 
Trkman ali podobnega v imeniku ni.269
K mizarju. V Belo cerkev k mesariji. V susilnici, k Kastelcu. Uciteljica
iz Malkovca. Pogostitev. V Toplice. K mizarju. V Belo cerkev k mesnici.
Sah s Kastelicem. V Toplice. Debata o politiki in delu s Kosom. Radio – 
voda. Brez izgleda za konec. Vrocina ne popusti.
6. IX. Nedelja.
Zjutraj na vsezgodaj k Zorkotu po vratca za barkco. Nabijanje vrat
vse dopoldne. Preoblecenje v novo srajco od Crtalica. Ocedenje. Orodje 
k Vidmarju. Hasel. V Belo cerkev. Malca za Lit 5 pri Zorkotu. Sah s 
Kastelicem. Pozno ponoci v Toplice. Radio s Kosom.
7. IX.
S Kosom potovanje v Skocjan. K kljucavnicarju. Kupim marelo. Kos da 
200Lit. Pes v Telce. Svidenje pri Mrgoletovih na Telcah. Ucitelji. Prisrcno.
Preferanca. Ometavanje sten susilnice. Pravijo, da je na Hrvaskem proglasen
nemski protektorat. Moram o susilnici na Telcah povedati se naslednje, kar
sem do sedaj opustil. Na Telcah so ze imeli pod streho susilnico. Manjkala
pa je vsa notranja ureditev. Imeli so tudi zelezne cevi. Jaz sem po svoji
zamisli izzidal kolena, pustil napraviti lese in susilnica je bila nared.
8. IX.
Pri uciteljih se pocutim kot doma. Ometavanje sten susilnice. Preferanc.
Zidanje. Balinanje. Pocitek in razgovor. Razne govorice in porocila.
9. IX.
Delo na kuriscu susilnice. Ucitelj Stane pomaga. Prihod dveh zidarjev.
Marinica. Ob 6. zvecer zidava z Lojzetom. Balin. Vecerni razgovori. V
Skocjanu. Planinsek ubit od Nemcev. 
10. IX.
Delo na kuriscu, kanali. Mrgoletove malce. Kosilo pozno. Ljubeznivost
uciteljev. Mnozina sadja, Marinko se vrne. Baje od belih prijet in je zbezal.
Obljublja si marsikaj. Balincanje zvecer. Organist. Ali dezja ni in pocasi
prihaja jesen v dezelo.
11. IX.270
Delo na susilnici gre svojo pot. Polaganje cevi, kanalov. Nervoza zaradi
slabega dela. Kavcic je strelovod. Zvecer smo mogli ze zakuriti. Nisem z
dimi popolnoma zadovoljen. Obilo jemo in sadja imamo na pretek, vsake
sorte. Kako se bo to mascevalo enkrat pozneje, ko sedaj blagoslova toliko in
ljudje tako ljubeznivi.
12. IX.
Dokoncanje susilnice. Kurjenje. Delavci zasipajo nasip. Bolj lenarim,
ker sem zbit in me roka boli od apna in dela. Popoldne pride Trkman iz
Skocjana in prinese potni list in pismo od doma. Nisem prevec vesel. Pri 
Inetovih zvecer, Josko najavlja skorajsnjo ofenzivo. Kar bo, bo. Cakamo. 
13. IX.
Obrali z Necimerjem hruske. K masi s Kavcicem. Lepo petje. Sopara,
kurjenje peci in vlozitev sadja v pec. Kosilo pri Lojzetu. Potovanje v Skocjan 
s pismom za moje. Marinka obljublja lepo nocenje. Pri Pungersicevih vecerja
in prijeten vecer v znamenju pricakovanja novih dogodkov. Pecar. Spanje v
neki kuhinji.
14. IX.
Potovanje na Telce. Zofka. Janz Inetov, malca, oziroma zajtrk. Zajtrk
pri Lojzetu, njegova zena Toni neskoncno ljubezniva. Delo okoli susilnice.
Novi prisleki s sadjem. Ogledovalci susilnice. Pijaca. Bog se usmili, koliko
jo je. Skusek s cespljami. Preferanca pri stefanu vina. Se susilnica. Zjutraj 
razgovor z dvema Nemcema, od katerih je eden trzican. Vecer pri susilnici.
Josko. Pricakovanje skorajsnjih dogodkov vecje vaznosti.
15. IX.
Delo na susilnici. Pomoc Stanetu. V pricakovanju dogodkov. Slisim
ropotanje motorjev. Proti poldnevu sopara v obeh smereh. Ponehuje. Prefer-
anca. Delo na susilnici. Pogovor s kmeti pri susilnici. Novic od nikoder.
16. IX.
Strasno je pricakovanje negotovosti. Boji v notranjosti se vrse. Boze,
kako sam in sibak. Na susilnici pomoc Stanetu. Razgovori z Nemci. Da271
bi biloze konec tega trpljenja. Kaj delate moji. Po kosilu preferanca. Na
susilnici pogovor. Slabe novice.
17. IX.
Slaba noc. Premisljevanje glede blizajocih se dogodkov. Primeroma
pozno vstal. Z Joskom na Medvedjek, kjer kupi maslenke. Povsod Nemci.
Legitimiranje. So hudo sluzbeni. Kosilo pri Mrgoletu. Po kosilu me cakata
ucitelja in mi povesta, da nas tri drze za komuniste, spijone in podobno. To
izbije sodu dno. Pricakovati sem hotel dogodke na Telcah, sedaj sem odhitel
v Skocjan, da pospesim dogodke v Novem mestu. Kako obupno tragicno je 
vse. Kje je vstajenje iz gorja, ki se kopici in ki ga nas narod ni poznal. Fiat
voluntas tua. Da ni se vec, mnogo vec. Pri Trkmanu v Skocjanu. Mu ni prav 
vsec, da pridem. Odlocim se za Novo mesto. Tu zupnik, ki je neskoncno
dober in ljubezniv. Nudi mi prvic, ko me vidi, vecerjo in posteljo. Dolgo sva
se pogovarjala o komunizmu in veri. O temeljih teh politicnih stvareh me
pouci. Zelo jasno, nedvoumno.
18. IX. 1942.
Po piclem spanju ob sesti uri ze pripravljen za odhod v Novo mesto.
Spremim zupnika Skodo, ki gre masevat v hribe. K Trkmanu, ki ne more 
spremljati v Novo mesto. Po zupnikovem namigu dobim konja in voznika za
Novo mesto. Zajtrk. Pri Trkmanu sem pustil moj zloglasni nahrbtnik. Hlace
in nekaj odvecnih – vsaj zgleda – stvari. Tudi 100 Lit sem pustil. Trkman
se opravicuje. Nerodno bilo vsem. Voznja prijetna, ker voznika simpaticna.
Pri Otoccu ovinek na desno, potem sem pa se komaj dobil voznika, ko sta
se na strazi dolgo mudila. Pred Novim mestom se locimo. Grem po drugi
poti skozi rampo. Z legitimacijo iz Smarjete pridem v mesto. Ah novo 
zivljenje. Mnogo ljudi – mesto. K Franciskanom. Gvardijan mi izroci pismo
zene, katerega kopijo sem ze bral. Sprva prilicno hladen, tako da sem hotel ze
oditi. Pocakamo na p. Ciprijana, tolmaca, ki naj bi sel z menoj na komando.
On in p. Silvin ustvarita razpolozenje, kot sem ga bil vajen iz casov patra
Salvatorja. Zelo, zelo prijetno. Na pot. Srecamo g. Jordana, zupana iz272
St. Jerneja, ki pove, da me Ratej isce. Nazaj v samostan. Pride Ratej b.g. 
Neverjetno ljubezniv in obljublja pomoc. Da me je na rampi ze cakal, je dejal.
Nespretna organizacija. Kosilo pri Franciskanih. Neznan Kavc – civilist mi
izroci mojo sliko, ki jo je izdelal Hawlina. Jako prijetno. V kopalisce. Franc
Kek, znanec iz Judenburga. S p. Ciprijanom k komandi. Dolgo cakanje.
Proti 6. uri protokol z dvema o cirjema, ki sta prilicno ljubezniva, zlasti
eden. Pot v zapor. Zapor carche in mladi Kosak. Glavobol in slaba noc na
eni postelji s Kosakom iz Druzinske vasi.
19. IX. 1942.
Ob pol sestih zjutraj zbujen za pot v Ljubljano, svidenje z enim resencem.
Zbor vseh, ki gredo v Ljubljano ali dalje. Zenske, otroci. V avtomobilih na 
kolodvor. 45 moz v zivinski vagon, nas je ostalo se kaksnih 15 za drug vagon.
Voznja v Ljubljano. Nic ne vidis. Ah svoboda, niso zastonj zanjo zrtvovali
veliki mozje zivljenja. Kedaj se povrnes, morda nikoli. Tema. Ljubljana.
Rad te imam, a nisem otrok. Zeleznicarji znanci. Listek domov.  Zeleznicar 
gre domov. Na cesti v koloni in znanci. Oni bivsi policaj gre povedat skofu.
Pred kasaro. Natasa, pobozna Natasa, skoci k meni. Bog, kot iz uma. Ne
more se lociti. Ze priganja vojak. Pojdi k mami, ji pravim, potem sele 
odskoci. Dogodek, ki ga nisem se dozivel, obcutek, ki me dela mehkega,
da bi se stopil. “Ostani brez skrbi, trije nedolzni zate molijo”. Tako mi je
rekla moja zena, ko so me odpeljali. Ce se izpolni ta brezosebnost, potem je 
molitev strasno velika rec, na kolena prednjo. V kasarni z Mladenom Estom
3 resencem v poseben zapor, kjer cakamo v dobrih in zlih mislih na bliznje
trenutke. Posiljka sardin in kruh od nekod. Pisava neznana. Razgovori
s strazarji. V upu in nadi, deloma z resignacijo v noc in spanje na golih
pricnah brez odeje. Bolhe, usi, stenice, scurki. Vse clovesko osebno zivalstvo
je prisotno. Ponoci ni spanja, simpaticen straznik mi prinese pol skrniclja
piskotov, ne vem od kje. Che a portata una ragazza”, je dejal in primaknil, 
“no da, vostra famiglia”. Spanje od ure do ure od ene bolece lege v drugo.
In zivali terjajo svoj delez krvi. Oh kar sesajte, da do kosti naj bi enkrat273
ze vse to, kar ze tezko nosim, ponavljanje samih ogabnosti. Za greh, da, za
mnoge grehe in zmote.
20. IX. 1942. Nedelja.
Kaj je bila nekoc nedelja. Koliko zapovedi. In danes. Nepreoblecen,
neumit lezim in pisem, bi se izpisal, pa ne morem, ne smem. Schuster bleib 
bei deinem Leisten”! Bog, ce bi se vedno tega drzal tudi jaz. Koliko lazje bi
ziveli in mirnejse. Iz pritlicne sobe – kehe – se selimo v nadstropje. Cakanje 
se stabilizira. Pricne in vedno pricne. Spim torej brez odeje na lesenih tleh.
Catek ali Capuder je nekaksen poverjenik arestantov, saj je tu ze 6 mesecev, 
ve in pozna vse. Pakete dostavlja in pomaga zvezam. Prijetno. Kosilo je
kroznik makaronov slabega okusa. Vedno mi brni po glavi usoda – Telce –
Ljubljana – vest. Ali ne bi moglo biti drugace. Bog ve, ce ne bi bil clovek
tako strasno sam. Fiat voluntas in rodbina. Kaksna odlocitev in dolocitev
ne pusti cloveku delati. Ali bilo prav ali ne pove bodocnost. Est je dobil
paket, par stavkov in torto za obrok. Srecen, da more se jokati in se izjokati.
Trkman je rekel, da bom prej v Ljubljani kot on. O da sem tu ze tri dni
pred svobodo. Tudi pa ce bi svoboda prisla, bo to svoboda razlicnih custev.
Neprimerno boljsi pocut sem imel v Telcah, Toplicah itd. Ob 4. zjutraj kruh
ali panioka. Pri prici pojemo. Zunaj na hodniku vrvenje in sukanje, ko so
sprejemali pakete. Zvecer promenada na hodniku. Arh. Sever, Stupica, Niko
Zupan in drugi. S Severjem govoriva ves cas, pripravlja se na soncno dezelo.
Pripoveduje o Urhu, o rdecih in belih. Boze je to hudo. Brat brata, isceta
tatu, kje je? Slaba noc. Kosti bole in telo ne najde lege. Glava na nahrbtnik
ali tudi brez njega niha. Svetloba skozi okno se vedno enaka in dneva ni,
ki ga tako tezko pricakujem. Tezke misli mislim ob vsakem trenutku. Kam
plovemo?
21. IX.
Si alza, lavarsi”. S tem zacne dan. Ustanem. Skoraj sem pijan od ne- 
specnosti. Capek gre domov. Je hudo. Ni slisal tovarisije, ki ga je placala. 
Srece za toliko casa. Ali srce stiska, srce, ki vajeno svobode. Resnicne svo-274
bode. Razgovor z ne vem kom, se trije drugi, Franci Pestotnik. Prijeten.
Strazar signor con le ba”in prinese od nekod 100Lit. Sedaj jih res ne
potrebujem, ali bodocnost bo morda bolje ocenila dobrotnika. “Ho datto
il operaio”. Najbrz od matere. Sonce mezika, pa daje okolju pravo barvo.
Zateglo. Pravijo, da je sel domov M.., transportni banovinski uradnik, tudi
v italijanski brigadi presteva garjeve ovce. Mene posebej poklice v pisarno in
vprasa, ce sem res sin Peruzzijeve Micke. Novakova garda preferancira, tam
je blagostanje. Zvecer me povabi Sever in Stupica na vecerjo. Fasiran s solato
in italijansko vino. Bilo kar dobro. Vobce so tam fantje dobro preskrbljeni,
dobre volje. Nova znanost Pachov in drugi. Deklice in obiski. Niko Zupan.
Moja najblizja okolica je obupana. Sami otroci. Ponoci prinese steklenico z
rumeno vodo. Tretja noc na pricni se nekam dobro uspe.
22. IX. 1942.
Po zaslugi Stupice pismo domov. Danes pricakujejo vesti, da karakter
zacasnega zapora postane trajnejsi. Stirje na prosto. Nobenih dogodkov. 
Menda je sel eden zopet domov. Od doma nic porocil. Stvar ocividno ne
uspeva, nas tira svoji odlocbi. Bog vedi. Zvoncek, da prinasa sleherni drugi
dan. To je dodatna hrana in druge potrebscine. Danes pravijo prinesejo celo
kovcke in nahrbtnike. Fant, to je zate, ker so obljubili, da te dobe domov.
Tuga se na obup. Dalje in vedno dalje. Kam? Vecnost. Komaj cakam, da
docakam besede z doma. Juzno je, na dez gre in muhe ne puste pocivati.
Natapljam kruh v vino, ki ga je prinesel ljubeznivi Lah. Prisel je tezak
kovcek, nahrbtnik, kosilo in vse mogoce dobrote. Da, za to rajzo zalostno.
Oglasa se zalost in razklanost o pravdi in krivdi. Proc, da, cim preje proc.
Ko vse pregledam, lezem in cakam v nastalo noc. Fantje se menijo o soli.
Kar naenkrat proti 8. uri zvecer Sukadolc Antonio, vrata se odpro. Subito
con tutta la roba – libero. Fantje mi pomagajo ginjeni, jaz spuscen,
vsaj za trenotek spet svoboden. Castitke od Italijanov. Pisarna. Brigadir 
“Arrevederci, ma non qui”. Natovorjen oddidem. Dez. Dobim decka, ki
pomaga nositi. Neka gospodicna pred domom tudi pomaga. Vse je prec.275
Pozvonim. Natasa, Andreja, Meta, vse se drenja, potem pridem tudi do
zene. Vsi so srecni. Nadme pade druga senca.
Zanimiv je se dogodek, ki se je pripetil v blizini Pokojisca. Delovodja
ljubljanskega kleparskega podjetja “Ecker”M. Dolnicar in njegov 17-letni sin
sta bila z nami – resenci. Kar naenkrat vidim Dolnicarja v druzbi s partizani.
Kmalu nato pa kar po hostarsko opravljen, na ramenu pusko. “Kaj ti ze k
borcem”, vprasam. “Da, kaj pa mislis, sedaj se moramo vsi oboroziti, sedaj
gre za stvar, mar mislis, da ti ne bos dobil orozja”, pravi Dolnicar. Podobne
besede mi je se enkrat ponovil. Takrat nisem vedel, od kod ta gorecnost,
ker je bil on eden od 308 resencev, ki je ze v blizini Pokojisca vzel pusko na
ramo. Prisel je trenotek odlocitve pod Kozlekom: ali v borbo, ali na delo,
ali domov. Dolnicar in sin sta sla v borbo.
Od takrat mi je Dolnicar izginil izpred oci. V Smarjeti, v Toplicah, se 
nenadoma pojavita Dolnicar in njegov sin, Fritsch in se eden od resencev, ki
je bil menda v Toplicah doma. Poklice me Dolnicar in takoj ga spoznam.
Pripoveduje mi, da je dozivel ofenzivo na Notranjskem, da je bilo hudo na
Kocevskem, da bo v nekaj dneh polozaj tu isti. Da so jim partizani dopustili,
da se potikajo pri civilistih in da so ves cas dobro ziveli. Le usi jih preganjajo.
Mene so vabili. Nameravajo na nemsko mejo na Gorenjskem, nato pa k
Stajercem. Porocila s fronte so bila vedno jalova, tisti dan se je ponesrecilo 
Anglezem pri Dieppu in druge zalostne novice s Kocevskega. Te vesti so me
tako zalostile, da me je Dolnicarjevo vabilo zelo mikalo. Jaz sem nameraval
iti proti Sticni. Mislili so, da bom kar tako z njimi sel, na crno. Rekel sem,
da moram prej govoriti s komandantom. Kos se je vznevoljil zaradi tega in
jaz sem odnehal. Bil pa je to zame eden najtezjih dni. Dolnicar in njegovi so
ostali v Toplicah. Jaz sem sel popoldne v Belo cerkev. Zvecer jih zopet vidim.
Pravijo, da se bodo odpravili naprej. Jaz sem jim svetoval, naj govorijo s276
Kosom. Prej so mi namigovali, da niso za OF gibanje, da mnogi obupajo.
Ko je prisel Kos, ki ga je zlasti Fritsch dobro poznal, so mozje takoj menjali
nazore. Prosili so Kosa za vecerjo in za hrano. Vse so dobili. Pozneje mi Kos
pripoveduje o obeh. Da sta dobra gorohodca ali hitlerjansko navdahnjena in
da sta jo od partizanov popihala. Od tega dne dalje jih nisem vec videl.
Sedeli smo v celici Belgijske vojasnice: Mladen Est, Dolnicarjev sin,
Havlicek, Leskovec in jaz, vsi resenci. Dolnicar pripoveduje: Fritsch in
mojoce sta bila hitlerjevca; ker sta se bala partizanov, sta se odlocila za
borbo. Moj oce je nosil pod ovratnikom hitlerjev znak. Nek partizan je znak
spoznal in potem smo imeli mnogo sitnosti. Pri ofenzivi smo jo popihali in
si napravili ponarejeno prehodnico. S to smo prisli v Smarjeto. Nekdo nas je 
moral spoznati in smo prisli v roke partizanov blizu Smarjete, nakar so nas 
zaprli v Klevevz. Imeli smo sreco in usli. Prestopili smo nemsko mejo in se
javili Nemcem. Ti nas niso hoteli sprejeti, ker nismo imeli nikakih dokumen-
tov. Vrnili smo se zato v partizanijo, prisli blizu Trebenj, kjer smo se predali
Italijanom. Tam se je zbirala Bela garda, h kateri sta pristopila moj oce in
Fritsch. Moj oce kot castnik. Mene so potem odslovili, ker sem premlad in
da bom sel domov.
Poucna zgodba vojne.
Osebe pri partizanih, s katerimi sem imel vecje stike
1. Jarc Miran, slovenski pesnik in pisatelj. Stanoval je pri nas na Titovi
93. Bil je od Italijanov prijet kot jaz dne 28. junija 1942. Iz Vintgarja
je sel v stab. V Starem logu sem z njim mnogo razgovarjal. Bil je v
stabu zelo zadovoljen. Pozneje sem ga se vabil na razgovore, a verjetno
ni smel, rekel je, da pise. V italijanskem napadu na Notranjskem je
komaj usel poginu, ni se pa mogel temu ogniti za casa roskega napada
Italijanov. Zapustil je zeno in dve hcerkici.277
2. Klemencic Franc, partizanski kuhar na Zagah s partizanskim imenom 
Kunde. Hosto je kmalu zapustil in sel nazaj k Gospodarski banki, kjer
je bil tekac. Ko sem ga srecaval, mi je rekel, da je bil hoste sit.
3. Kamnikar Viktor, partizansko ime Vikl. Bil je iz Zelene jame, sin
zeleznicarja Al. Kamnikarja. Napram meni je bil zelo ljubezniv. Tik
pred koncem vojne so ga ubili beli skupaj z Mesessnelom.
4. Vecerin Rudi iz Zelene jame, sin moje sestre Marije in oceta Rudolfa.
Bil je od Italijanov vzet istega dne kot jaz, bil nekaj casa moj par. V
Otavah so ga vzeli v neko delavnico. Kmalu se je znasel v Ljubljani,
bil poslan na Rab. Tudi od tod se je resil domov. Kaj je on potem v
Ljubljani delal, ne vem. Leta 1945 je bezal na Korosko. Bil je tam dve
leti v zupniscu Hodise, sel potem v Gradec nadaljevat ucenje kemije,
kar je delal ze v Ljubljani pred vojno. Zdi se, da tega ucenja ni koncal,
sel v New York, kjer je dosegel odlicen polozaj v nekem zalozniskem
podjetju. Na pocitnice je zahajal v Celovec, kjer sem ga trikrat obiskal.
Bil je lep moz in imel tam 3 hcere. Bil je vodilna osebnostmed Slovenci
vobce, posebej se v New Yorku in Washingtonu. Zelo rad bi prisel se
enkrat domov, a si to ni upal. storiti. Meni in mojim je podarjal razne
vrednosti. Meni rocno uro “Omega”, ki jo se danes, leta 1978, nosim.
Rudija, izmucenega na duhu in telesu, je leta 1974 zadela strcna kap.
Jaz sem mu bil birmanski boter leta 1931 na Vacah.
5. Kobol Albin iz Zelene jame, zeleznicarjev sin. Bine je mene pri par-
tizanih spremljal do mojega odhoda v Smarjeto. Bil je izreden tovaris, 
ljubezniv in pozrtvovalen. Kaj je on po mojem odhodu delal, ne vem.
Vem le to, da se je nekega dne znasel v italijanskih zaporih v Ljubljani.
Njegova mama je dala za 96 mas, da bi se sin vrnil domov. Menda
je moja zena Natasa posredovala, da je res prisel domov. To je bilo
takrat, ko sem bil jaz ze doma. Lepo sem ga prosil, naj se ne meni za278
nobeno politiko, ne na desno, ne na levo. V tem casu je tudi napravil
vse izpite in postal inzenir gradbe. Nisem pa vedel, da je organiziran
in da je kot tak jamcil zame v Stagem logu, ko so me imeli na splosno
za belega. Govoril je tudi, da ima neko dekle na Stajerskem. Res je 
je odpravil na Stajersko – verjetno na poziv stranke – rdece – ne svoje 
deklice. Odpravil se je, vendar so ga Nemci ze v St.Vidu ustavili in 
ga zaprli kot talca. Kot takega so ga Nemci res ustrelili v Dragi na
Gorenjskem, bilo je to mislim leta 1943. Jaz sem po vojni njegov grob
tudi obiskal. Ce bi ubogal svojo mater in mene, bi bil morda se sedaj 
med nami.
6. Golob Roman iz zelezne trgovine v Wolfovi ulici v Ljubljani. Ta je sel
tja bolj iz zabave kot iz potrebe. Udejstvoval se je kot gospodarstvenik.
Po vojni so mu udelezbo dobro placali. Ko sem bil jaz leta 1960 v bolnici
zaradi isijasa, sem tam trcil nanj. On se je zdravil zaradi grde nesrece
z avtom. Bil je zelo ljubezniv in mi tudi marsikaj povedal. Imel sem
vtis, da je tam le zaradi sluzbenega mesta. Kje je sedaj res ne vem,
verjetno v pokoju.
7. Lubej Franc, ucitelj in Sokol iz Ljubljane. Ko sem bil jaz v Starem
logu, je bil on nekaksen gospodarski minister staba. Meni je bil se dosti
naklonjen. Partizansko ime je imel Drejce. Zdi se, da on ni bil z vsem
telesom komunist in zato v Ljubljani ni imel nobenega vidnega mesta.
Ima pa sedaj gotovo lepo pokojnino.
8. Trobis Anton, naducitelj v Starem logu. Pri njem so se radi zbirali
veljaki. Posebno zivo je bilo takrat, ko so bile na njegovem vrtu zrele
hruske. Napram meni je bil spocetka hladen, je pa postal prijetnejsi, ko
je slo za susilnice zares. Dal mi je hrusk in zelo dobre hlace, ki so ostale
v Skocjanu pri Pungersicevih. Po vojni sem ga videl kot upravitelja sole 
pri Sv.Petru na Polju, potem pa je postal upravitelj mescanske sole v279
Mostah. Ni vec med zivimi.
9. Dervensek Anton s partizanskim imenom Dane. Spadal je v skupino
krscanskih socialistov, ki so stanovali v Starem logu v majhnih hisicah
v brezini blizu tega trga. On je mene poznal ze iz Ljubljane in je bil
primeroma ljubezniv do mene. On je povzrocil, da sem po treh tednih
mogel leci v pravo postelj tam v omenjenih hisicah. Sel je enkrat tudi 
v Sticno, da bi dobil kak denar od opata. Meni te poti ni omenil. Dobil
pa je od opata 1000 Lit, ki mi jih je po vojni hotel vrniti. Ce mi jih 
je res dal, ne vem. Opat pa mu je takrat narocil, naj jaz pridem v
Sticno. Ce bi opat vedel, kaksne lepe nacrte sem imel s Sticno. Dane 
je bil gradbeni inzenir in je po vojni mnogo delal, najprej v Celju, kjer
si je nabral toliko denarja, da si je tam postavil hiso. Prej se je ozenil
in vzel priprosto zeno. Imel je z njo precej otrok. Se locil in prisel
v Ljubljano, se zaposlil pri LIZ-u, imel poleg tega razna nadzorstva,
postal objestnejsi in manj ljubezniv. Imel je tu enosobno stanovanje in
navezal stike z neko uciteljico iz Maribora, ki jo je koncno porocil. Kaj
on tam od preselitve dela, ne vem. Nikoli vec se ni pri meni oglasil.18
10. Langof Ivan, s partizanskim imenom Ivan. V taboriscu je imel se
brata. Oba sta bila malo cez les. Brat je prisel v Ljubljano in se
porocil z gospodicno Eriko Kolaric. Imel je z njo sina. Kmalu sta se
locila. Pozneje sem ga se enkrat videl in rekel mi je, da je upravnik
koce na Mrzlici nad Trbovljam. O Ivanu je vedel povedati, da je sel v
Argentino.
11. Dr. Anton Zupancic  , odvetnik iz Ljubljane. Tu sva se pred vojno
poslovno veckrat srecala. Bil je posten in brihten. Srecala sva se v
partizanih na Robu. On ni prisel nazaj, koncal je brzcas kot clovek, ki
je imel na stvar lastne poglede.
18Dne 3. dec. 1997 sem v telefonskem imeniku za Maribor nasel 37 Drevenskov
(nobenega Dervenska), eden je ing. Anton, Presernova 28.280
12. Erjavsek Savo, ki je bilo partizansko ime. Pravega imena ne poznam.
On je bil nas komandant v hosti, ko smo delali barako, kjer naj bi
popravljali motorje in druga motorna vozila. Bil je dokaj nadarjen
clovek, akoravno malo solan, imel se je pa za nekaj imenitnega, ker je
kot sofer vozil tudi oblastnike. Sicer se mlad lep fant. Mene je on resil
brezdelice v Novem logu. Vzel je takrat s seboj tudi Bineta, s katerim
sva v hosti krepko delala rocno. Tam sem si malo utrdil polozaj pri
partizanih. Kaj je bilo s Savotom pozneje, ne vem.
13. Smrke Ivan iz Zuzemberka  , s partizanskim imenom Jost. On je
menda osvobodil Zuzemberk. On je zahajal k Savotu in bil z menoj 
vedno prijaznejsi. Povabil me je v Zuzemberk, kjer sem izmeril pos- 
estvo njegovega brata in naredil nacrt za novo pozidavo, saj je bilo
prejsnje posestvo zravnano z zemljo. To so napravili partizani. Menda
pa Jostov brat tam ni nic vec na novo pozidaval. Po vojni je prisel Jost
v Ljubljano in imel tu neko manj pomembno postojanko. Videvala sva
se veckrat in ni bil z novim ustrojem nic kaj zadovoljen. Bolehal pa je
na naduhi. Ce je se ziv, je gotovo kot upokojenec v  Zuzemberku, kjer 
je imel licno hisico.19
14. Kos Vinko, trgovec s papirjem v Novem mestu. On je bil moj neposredni
predstojnik v Smarjeti. Tja sem prisel kot clan neke gospodarske 
komisije. Tam naj bi jaz nacrtoval susilnice, klavnice, mesarije, us-
njarne in podobno. Nekaj od vsega tega sem res tudi izvrsil. Kos je bil
z mano zacetka zadrzan. Ko pa sem mu napravil v hosti blizu Toplic
barakco, kamor se je verjetno hotel povleci za cas italijanskega napada,
je postajal napram meni dovolj voljan. Nic ni imel proti moji nameri
za zimo se spraviti v Sticno. On mi je velel poslusati sleherni dan radio,
ker je hotel nekaj slisati o koncu vojne. Bil je ze vsega sit. Spadal je
med krscanske socialiste in bil v Smarjeti okrajni vodja. Za casa itali- 
19Dva Smrketa sta se v Zuzemberku s telefoni. 281
janskega napada se je se z nekaterimi znanci poskril v neko jamo. Bili
so izdani. Italijani so rekli, naj pridejo vsi ven in, da se jim ne bo nic
zgodilo. Prisel je iz jame le Kos, ki je imel doma druzino, ostali niso
hoteli iti ven, pa so jih Italijani z bombami pokoncali. Kosa so potem
v Vavti vasi ustrelili Italijani kot talca.
15. Padersic Vinko, partizansko ime Batreja. Bil je po poklicu profesor
in je mene ze od preje nekoliko poznal. On je bil okrozni vodja v
Smarjeti. Napram meni je bil dosti prijazen, tudi ni ugovarjal mojem 
prezimovanju v Sticni. Le enkrat, ko je na konju prijahal v Toplice, me
je poklical k sebi in me grajal, ces, da prevec govorim. Ce bom svoje 
govorjenje se nadaljeval, se mi lahko se kaj nevsecnega pripeti. Jaz
sem mu krepko ugovarjal, vendar sem kmalu utihnil. To je bil postaven
fant, gotovo tudi dosti sposoben in prijeten. Spadal je h krscanskemu
socializmu. Zelo ga je bilo skoda. Kdo jih je izdal v jami, ne vem,
brzkone pa nasprotniki socialcev.
16. Skoda Ivan  ,
20 zupnik v Skocjanu leta 1942 do 1945. V stiski, ko 
sem prisel iz Telc, me je kot preje nepoznanega ljubeznivo sprejel in
pogostil. On mi je predocil pravo sliko OF. Vse je uredil za moj odhod
v Novo mesto. Ob prevratu je bil Skoda obsojen. Zaradi njegove 
delovne vneme je bil predcasno izpuscen iz zapora. Postal je zupnik v
Smartnem v Tuhinju. Tam je bila menda zelo lepa cerkev porusena. 
Ostal je le nekaj poskodovan zvonik, katerega je Plecnik obdelal in
bi lahko ostal kot tak se naprej. Komunisti pa so hoteli podreti tudi
zvonik, uprli so se vascani ali zaman. Zvonik je moral biti porusen, kot
cerkev, kljub temu, da je bil arhitektonsko zanimiv. Zupnik je moral 
tedaj masevati v svoji hisi – zupniscu. To pa seveda ni moglo dolgo
trajati, zato je Skoda iskal neko drugo resitev. 
20Moja tasc Katarina Kastelic roj. Karlovsek iz Smarjete ga je v sestdesetih letih in 
pozneje pogosto omenjala, imela o njem odlicno mnenje.282
Spomnil se je name. Prisel je k meni in me prosil, naj mu v nasatali
zagati kaj svetujem. Najprej sem mu svetoval, naj nad sedajsnjo mo-
lilnico, ki je bila v pritlicju enonadstropnega zupnisca, odstrani strop
in naj v gornnih prostorh razsiri molilnico. To mu ni godilo in me je
peljal v neko na pol propadlo gospodarsko poslopje, ki pa je bilo precej
veliko. Jaz sem bil za to resitev. Z rajnkim Stuparjem  21 , zetom moje
hcerke Natase, sem ves prostor tocno premeril in napravil osnutek, ki
je temeljil na zupnikovih zeljah. Z majhnimi spremembami je zamisel
mojo sprejel in treba je bilo narediti glavni nacrt, ki je takrat moral biti
predlozen republiski komisiji. Bil sem takrat usluzben pri pravosodnem
sekretariatu, imel se stranske posle in mi izvrsitev glavnega nacrta z
vsemi prilogami kar ni sla od rok. Pri izvlacenju s tusem mi je malo
pomagal moj sin Matija, ki je tedaj studiral arhitekturo. Pa ni bilo do-
bro. Moral bi se enkrat prerisati, kar pa nisem utegnil. Koncno je bilo
z nacrti vse v redu, vprasanje pa je bilo, kdo bo te nacrte podpisal, ker
jih sam nisem smel. To je bila cerkvena zadeva, cerkev pa tedaj v veliki
nemilosti in mi zato v Ljubljani ni hotelo nobeno risarsko podjetje ves
projekt podpisati. To mi je le napravil projektivni atelje, s katerim sem
imel dobre zveze. Stvar je bila predlozena republiski komisiji, ki je po
malem popravku izdelka ves izdelek le potrdila. Takratni predstojnik
republiske komisije je bil rajnki inz. Janez Umek, ki se je kar dosti lepo
obnasal proti meni.
Podjetja, ki naj bi izvrsilo nameravano cerkvico, ni bilo mogoce dobiti,
zato se je zupnik odlocil delati s svojimi znanimi ljudmi. Nadzor je
bil zelo otezkocen, ker so bile prometne zveze za Tuhinj takrat zelo
slabe. Tja si se prisel, nazaj isti dan pa ne lahko, tako, da sem moral
veckrat prenociti v Smartnem pri zupniku, ki je bil vedno zelo prijazen, 
obziren. Postelja in postrezba tudi brez pripomb. Tako je z velikimi
21Albert Stupar je bil gradbeni tehnik in takrat direktor nekega gradbenega podjetja v 
Kamniku.283
tezavami stavba dozorela do vpeljave elektrike. Zupniku se je strasno 
mudilo dokoncati zaceto stvar, jaz pa nisem njegovi sili mogel slediti
kljub temu, da sem iskal pomoci pri svojih najblizjih, to je pri hcerki
Natasi, ki je ze bila takrat arhitekt, in pri sinu Matiji, ki je takrat
arhitekturo obiskoval.
Prislo je tako dalec, da sem moral sam odpovedati nadaljnje sodelo-
vanje dobremu gospodu zupniku. On je potem prevzel v pomoc malo
zaposlenega arh. Khama, s katerim sta zacasno cerkvico dogotovila.
Jaz sem si gotovo poslopje ob neki priliki natancnejse ogledal in videl,
da je bila v glavnem po mojih nacrtih izgotovljena. Skoda pa je kmalu 
po dograditvi cerkvice sel za zupnika na Bled. Videl ga pa nisem vec.
Moram se povedati, da je bil projektivni atelje, ki mi je nacrte podpisal,
v Celju. Takrat ga je vodil inz. Lipicnik, meni zelo naklonjen clovek.
17. Necimer Alojz in Stanko Kavcic, ucitelja na Telcah. Lojze je imel
predobro zeno, doma iz Mokronoga in dve majhni hcerki. Za cas mojega
bivanja v Telcah, kjer sem usposobil ze pozidano susilnico, sem bil
gost rodbine Mrgole, stanoval pa sem v soli. V prostem casu smo
preferancirali, balinali ali se se kako drugace zabavali in razgovarjali.
Necimer je poznal mojo zeno Nataso. Kavcic pa je imel za zeno hcerko
ljubljanskega pecarja Heua, je pa zivela v Ljubljani. Jaz sem pri
susilnici zidal, ometaval, oba ucitelja sta mi pomagala delati: nositi
malto in drugo gradivo. Ko sem delo na susilnici koncal, smo takoj
zaceli susiti raznovrstno sadje, ki ga je bilo to leto ogromno.
Razen zadnjih dni, ko sem moral v Novo mesto, so bili dnevi na Telcah
pri uciteljih in na splosno najlepsi mojega sicer nelepega zivljenja pri
partizanih.
Tik za Telcami so imeli Nemci drzavno mejo. Govoril sem enkrat z
nekim porocnikom, ki je poznal Bled. Navadni nemski vojaki pa so284
prisli mislim dvakrat na solski vrt, kjer so jim bili zelo vsec paradizniki,
ki so jih kar surove jedli. 22 Nemci so povzrocili, da sta sla ucitelja v
Mokronog, jaz pa v Novo mesto.
Pozneje, ko sem bil usluzben pri pravosodnem sekretariatu, smo mnogo
preurejali na sodnem poslopju v Novem mestu. To priliko sem en dan
izkoristil in sel v Smihel, kjer je bil Necimer upravitelj. Jaz sem se 
ponovno obema zahvalil za velike usluge, zlasti njegovi zeni, na Telcah.
Nekaj sem zabavljal, kar pa Lojzetu ni bilo vsec – bil je takrat ze komu-
nist. Tudi hcerki, ki sta bili tedaj ze obe uciteljici, sta bili dokaj hladni.
Tako sem hitro uvidel, da sem tam odvec in sel hitro v Ljubljano. Na-
jprej je umrl Lojze, nedavno pa se njegova zlata zena. S Kavcicem sva
se veckrat srecavala v Ljubljani in obujala lepe case na Telcah. On
je tu postal ucitelj za gluhoneme. Obiskal sem ga na Vicu, kjer je on
stanoval. Pogovarjala sva se, da bi sla enkrat skupaj na Telce, pa iz tega
ni bilo nic. On je hodil ucit nekega gluhonemega decka v Malkovec, ki
je blizu Telc.
18. Gasper. Ko sem sel v Smarjeto iz Starega loga, me je spremljal nek 
mesar, po partizansko Gasper. Deloma smo se vozili, deloma hodili cez
Zuzemberk, Hmeljnik, kjer je grad takrat se stal, naprej preko Suhadol 
– Globoko na Karteljevo, od tam pa v Smarjeto. Skoro ves cas nas je 
spremljal partizan Tilen. V Smarjeti se nama je pridruzil nek  Vene,
in Joze Levstik, agrarni inzenir. Vsi stirje smo bili neka gospodarska
komisija, ki je imela namen ugotoviti, kje so potrebne susilnice, mesarije
itd. V ta namen smo prejadrali zlasti kraje pod Gorjanci. Bili smo v
Vrhpolju, Przeku, Grazerjevem turnu, Vodenicah, Orehovici, Gaberju,
do Kostanjevice. Obiskal sem tudi samostan v Pleterjih in se vec drugih
krajev. Rekel sem Levstiku, da bom skusal prezimiti v Sticni, pa je
22V tistem casu so bili paradizniki novost in vecina ljudi jih je uporabljala v majhnih
kolicinah kot dodatek juhi ali omakam. Mnogi so jih se odklanjali.285
rekel, da bi sel z menoj. No stavri so se zmedle. Po vojni je dosegel
Levstik cast ministra, kasneje pa je sel v pokoj. Enkrat sem ga obiskal
na ministrstvu zaradi neke prosnje, pa je bil zelo hladen. Vene je tudi
dosegel nek visok polozaj, pa zatonil. Saj je bil doma iz trgovine v
Sentjerneju. Gasper je postal direktor Slamiceve tovarne ob Opekarski 
cesti ali kje in me je se prosil za neke nacrte, iz katerih gotovo ni bilo
nic. Pozneje je tudi padel nizje in sem ga veckrat videl na cesti v
Ljubljani in me je se vabil, naj ga obiscem v njegovi hisici na Stozicah.
Njegova zena je uciteljica. Nisem sel. Sedaj gotovo ze oba v pokoju.
Vsi trije moji tovarisi so bili dobri partizani in menda komunisti, jaz
pa revno nice.
19. Matilda Bradac, zena oroznika, ki nas je spremljal resence iz Hinj v
Stari log. Imela sta v Starem logu hisico in nekaj gospodarstva. Ne
vem, ali sta bila tam naseljena ze prej, ali sta prisla s partizani. On je
bil zaposlen v orozniski postaji Stari log. Ko sem bil v Starem logu,
sem imel menda pri njej pisarno, menda sem tam tudi spal. Senik, ki so
ga imeli, je sluzil kot postojanka za ase kot Kocbek, Kardelj itd. Zlasti
Kocbek se je rad tja zatekel. Po italijanski ofenzivi se je ona zatekla
v Ambrus. Kam je pobegnil njen moz, ne vem. Ko sem bil jaz ze
doma, prideta nek dan oba k nam s prosnjo, ce bi pri nas mogla dobiti
streho. Jaz sem pred casom v neki kletni sobi tlakoval pod z ladijskimi
deskami. Imeli smo tudi odvecno posteljo, omaro, pomivalno mizo in
morda se kaj in smo jima ponudili ta prostor, ki sta ga tudi zadovoljno
sprejela. On je bil izucen cevljar, se je nekje zaposlil, pa tudi nam
kak cevelj popravil, saj nas je bilo s sluzko devetero. Ne vem, koliko
casa sta bila pri nas. Kar naenkrat se poslovita, ces, da gresta domov,
najbrz v Ambrus. Precej pozneje, mislim da ze po vojni, nas je Matilda
zopet obiskala z zalostnim sporocilom, da je njen moz mrtev, da so ga
ubili partizani. On se je po odhodu od nas pridruzil domobrancem. Po286
koncani vojni se je on javil v svojem kraju pri novih oblasteh. Nekaj
casa je bil on se v njihovi sluzbi. Nekega dne so ga povabili v pisarno,
iz katere se ni nikoli vec vrnil. Imel je mislim tri sinove, in ko smo jo
mi, mislim leta 1969 obiskali v Ambrusu, je ze imela novo hiso, otroke
pa vse preskrbljene.23 Neznansko nas je bila vesela in nas povabila na
jesensko pecenje krompirja, kamor pa seveda nismo sli.
Poseben zapis o delu v Telcah nad Skocjanom. 
Prvic na Telcah od 30. VIII. do 3. IX. 1942.
Drugic na Telcah od 7. IX. do 17. IX. 1942.
Zidal pec na Telcah lastnorocno od 8. IX. – 13. IX. 1942.
Ko smo zakurili 14., 15., 16., pomagal pri susenju in organiziral evidenco.
Pisma
ki sem jih pisal iz partizanov
Med ocetovo zapuscino je v eni skatli tudi 10 pisem, ki jih je pisal domov
od partizanov, se nekatera druga pisma in dva majhna blokca, cc. 5×7 cm,
v katerih je originalni partizanski dnevnik. Vseh pisem je 13. Dve sta brez
datuma. Ker je pisava milimetrsko majhna, sem kot predlogo uporabil prepis
tega dnevnika, ki ga je napravil oce sam. V tem prepisu sta dve pismi, ki
jih v originalu ni, in manjka 5 pisem, ki so v originalu. Te sem prepisal iz
originalov.
A) Domov
23V telefonskem imeniku se najde Anton Bradac, Ambrus 64.287
10. VII. 1942.
Predragi!
Bilo je prelepo, da bi v teh casih moglo biti do konca tako. Tresciti je
moralo in to sem pricakoval. Ni, da bi bil clovek zaradi tega malodusen. Ne,
glavo pokoncu! Ne poznamo druge strani medajle. Usoda orje svoje brazde.
In sodim, da bodo zrtve prinesle, ce ze ne nam, pac nasim otrokom lepso in
plodnejso bodocnost.
Kakor gotovo ze ves, smo bili zajeti. Ni mi nic slabega. Mnogo je
znancev. Za vsak slucaj bi bilo ze vse, kar si poslala v Italijo, dobis nazaj.24
Morda tudi legitimacijo.
Zaradi zaostalih plac tole:
“Vrvarna”naj da 3% od dinarske svote ali v lirah. Dinarsko svoto dobis
pri “Vrvarni”. Store”pa ravno tako ali 5%. Baragovo bo ze placevalo. Grim 
4% . Pa mudi se ti zaenkrat ne.
Kljuc moje sobe na Baragovem visi v moji delavnici, sta dva. Pazite na
zalogo, da se vam ne pokvari. Bo hudo.
Bodite mirni in zaupajte v dobro stvar. Kjer sem jaz je tudi moz tvoje
tovarisice L.(Lubej). Cigarete so pod opeko nad stopniscem.
Poljublja Vas vse, mislim, da Vas je 7
Vas Tone
21. VII. 1942.
Predragi!
V cetrti teden gremo od onega dogodka. Bistveno se polozaj ni spremenil.
Zaenkrat sem zdrav.
Mislim mnogo na preteklost, mnogo na Vas, na vsakega posameznika.
Meto vidim, Nataso, Andrejo, Toneta, Matija in malega, ki ga nisem se
24Stavek ni razumljivo zapisan – morda gre za pomoto pri prepisovanju.288
videl, vem pa, da je. Tebe vidim Natasa, zena moja. Prosim Vas vse, da bi
na stvar ne mislili mnogo. Mi bo potem lazje. Nic ne vemo, kaksna pota so
nam usojena. Gotovo bi se moglo se kaj hudega zgoditi. Zivljenje ni v nasih 
rokah. Znancev je mnogo. Mickin dom je prilicno v blizini, menda nekaj ur
hoda. Tudi Pecjakova zlahta je v blizini. 25
Vse Vas prisrcno pozdravlja in poljublja
Tone
22. VII. 1942.
Prosim za naslove znanih ljudi v blizini, na katere se ob priliki lahko
obrnem. Pri Pecjaku bi lahko dobil denar, pa se zdi, da mi ne zaupa.
Potrebno bi bilo priporocilo gospe Pecjakove. Lahko bi tako napravili, da
Ti das Pecjakovi, Pecjak pa meni. Tudi naslov Micke bi rabil. Zaenkrat
je hudo za perilo, odejo, obleko. Denar mi je seveda posel, ker sem nekaj
najpotrebnejsega kupil pri Pecjaku. Ce boste kako zvezo sem nasli, potem 
boste ze kaj poslali. Ni pa treba dajati mnogo, ker ce se zgubi, ni veliko
skode. Posebno dragocenost predstavljajo tu cigarete. Ce bo prilika nanesla 
pa poslji. Pisal sem ze, kje so. Pod opeko nad stopniscem. Krascek ce je
tam, jih bo ze nasel.
Svobodno slovensko ozemlje,
Prisrcno pozdravlja Tone
26. VII. 1942.
Natasa!
Vrocilcu tega lista izplacaj Lit 3000.- (tritisoc), za kar bom dobil drugih
25Morda gre za Pecjake, katerih sin je prof. psihologije na ljubljanski univerzi.289
tritisoc.
Svobodno slovensko ozemlje.
Suhadolc
Po 13. VII. 1942 (brez datuma)
Predragi!
Mislim, da je danes cetrtic, ko imam priloznost se Vam oglasiti. Podrob-
nega Vam tezko kaj pisem, ker dozivljaji preteklih 4 tednov se morejo samo
doziveti, ne dado se opisati. Ce nam bo se dana moznost videti se, Vam bom 
ze mogel nekaj povedati. Slisal sem o rojstvu najmlajsega. Slisal sem tudi
o nekem paketu, ki da caka v Ljubljani na pot, ali do danes od Vas nisem
dobil ne pisma ne zavoja. Ne tarnam. Zadovoljen sem, da dnevi teko v delu
in v redu. Mnogo je znancev, pa Vam jih ne morem navajati. Sosedov sin
E. je tudi tu nekje v blizini in se je javil za borbo. Sploh vlada tu neka
neprisiljenost, veselje, skromnost, premagovanje in veliko odrekanje. Z eno
besedo: junastvo. Bog jim daj mnogo srece, saj toliko, kolikor imajo poguma.
Zadnjih 14 dni delam na neki baraki, cesti, telefonu, v ponedeljka pa bom
menda zacel s susilnicami za sadje. Vse moras biti: ustvarjalec, delovodja in
delavec. S hrano smo posebno zadnje case zadovoljni. Bolj hudo je za perilo,
sicer sem mogel par perila se kupiti, ali kaj je to, ce pomislim, kako je bilo
nekdaj. Seveda z obleko se huje in cevlji, ker to zaenkrat ne morem dobiti.
Odeje tudi ne. Pa si skrbi ne delajte. Saj veste, da Bog skrbi za pticke, zivali
in tudi cloveka ne pozabi, v obliki kaksnega dobrotnika. Gospod iz nase hise,
ki mnogo prevaja, se je bil od nas locil ze drugi dan, sedaj sem zvedel, da
je tudi nekje v nasi blizini, pa ga nisem se videl. Je visoka osebnost. Moz
tvoje tovarisice je sedaj dobil se hcerko, sem jih vceraj videl in nekaj govoril.
Necak je tudi ze prve dni ostal nekje v neki delavnici. Ako se Ti bo nudila
prilika poslati po varni poti kake potrebscine, stori, ce ne pa ne. Predvsem290
mislim na orozje proti mrazu. Oni dan sem bil ponoci prvic na strazi. Kako
sem mislil na Vas vse. In v teh mislih je tekel cas kot voda – neslisno. Bodite
vsi veseli, brez posebnih skrbi, meni res ni nic hudega. In ce bo slo tako dalje
in ne bo kaksnih presenecenj, se bomo morda le se videli.
Pozdravite mi predvsem mamo, sorodnike, prijatelje in znance. Mislim
tudi g. dr. hisne prebivalce, narocnine in tako naprej. Saj vem, da je bil ves
dogodek bomba. Ali verjemite mi, da clovek ne ve za drugo plat medajle.
Upamo in verjamemo v boljso bodocnost naroda. Za vse pa ne bo nikjer in
nikoli prav. Povsod vidim samo ljudi vec ali manj sposobnih in popolnih.
Zaradi denarja, ce nimas potrebe, ne terjaj. Kaj vemo, kaj bo s temi papirji.
Prilagam nakazilo, ce denarja nimas doma ali ga imas premalo, naj Ti da
Gros ali vrvarna. (morda vinarna?) Jaz bom imel tu nas denar, ki je bolj v
cislih, pa je koncno vseeno. Lahko bi bili tudi cisto suhi. Tu je vsem lepo.
Mnogo bo sadja. Kocevske vasi pa so izropane in brez okenskih kril gledajo
s crnimi ocmi v brezkoncno daljavo.
Pazite nase in na otroke, pripravite jih na bodocnost.
Pisma, ki so prilozena, izrocite svojcem nasih dobrih tovarisev. Hitro,
ker svojci poste kako cakajo.
Prisrcno Vas pozdravlja in poljublja
Tone
Drez datuma.
Dragi!
Vsem, katerim boste raznesli prilozena pisma – in to takoj – povejte, naj
prispevajo takoj odgovore, ker jih bo kurir naslednji dan pobral in sicer samo
pri Vas.
Bodite tako dobri in pojdite po odgovore, da bodo tovarisi dobili tako
zazeljena pisanja in porocila.291
Poljub
Tone
22. VIII. 1942.
Natasa Suhadolc, Ljubljana, Tyrseva 93.
Bodite zaenkrat brez skrbi. Vas vse prav prisrcno pozdravljam in poljubl-
jam,
Tone
Brez datuma.
Gospa Natasa Suhadolc, Ljubljana, Tyrseva 93, Bezigrad.
Se pocutim dobro, bodite vsi mocni. Skrbite samo za vase fante(?)26 Vse
prisrcno pozdravljamo. Jim pises urarna Zajc na Tyrsevi cesti in mescansko
solo za Bezigradom in pozdravi obe gospe v imenu gospodov.
23. VIII. 1942.
Predragi, preljubi domaci!
Imel sem veckrat priliko poslati po komu kaksen listic ali le samo kratko
sporocilo. Vendar od tedaj, ko sem Vas moral zapustiti nisem prejel od Vas
niti vrstice. Ne cudim se, stvar je zelo tezka, posta k nam zelo nezanesljiva.
Za pisma, za zavoje stokrat tezje. Zgodilo se je med tem mnogo, o cemer pa
ne nameravam pisati. Ako nam bo sreca naklonjena, se morda se vidimo, no
tedaj si povemo vse. Pa vse kot Bog hoce, “ at voluntas tua”. Mi vsi smo v
hotenjuh in dejanjih majhni.
Radoveden sem, kako se imate, kako zivite, kako je z okolico, ce ste vsi
zdravi in ce je z najmlajsim sinkom vse v redu, kaksno ime ste mu dali in
kako je z ostalimi otrocki od Mete preko Natase in Andreje do Toncka in
26Vprasaj napisal ing. A.S., verjetno je bilo staro pismo ali njegov osnutek slabo citljiv.292
Matije. Koliko mislim na vse, k tem mi pomaga se slika ki jo imam. In s
Teboj Natasa?
Sem sedaj v blizini Smarjete in ni mi hudega. Seveda doma nisem. Pa 
razvajen tudi nisem bil. Znancev povsod dosti, ljudje dobri.
Od skupine, ki je bila zajeta ni nikogar v blizini. Wagner, Miran Butara,
Rudko vse se je razslo. Miran vse lepo pozdravlja. Videla sva se poslednjic
2. VIII., 9. VIII. pa mi je poslal listek s pozdravi vsem njegovim. Rudkota
nisem videl od 1. VII. Wagnerja od 2. VIII. dalje.
V gotovih okolnostih bi se kako izmotal domov, ker za zimo ne bo zame
posla. Pa vse bo jako, jako tezko.
9. VIII. sem bil na Kalu pri Mickinih. Bili so zelo prijazni in mi posodili
100 Lit. Prosim vrnite to Micki z najvecjo zahvalo.
Potreboval bi mnogo. Saj veste kaj sem imel s seboj. Kupil sem si le
srajco, gate, 2 para nogavic in slab jopic iz bombaza. Ne poskusajte pa kaj
poslati, dokler ne bo zveza preko Novega mesta kako delovala. Le denar
(morda 1000 Lit posljite franciskanskemu samostanu za moj racun).
Zdrav sem bil do sedaj hvala Bogu se dokaj. Kako bo na zimo pa ne
vem. Bojim se ce se ponovi kaj z ledvicami. lepo pozdravljam mojo druzico
ki …(?)
iskreno poljublja posameznika
Pozdrave mami, Vecerinovim, Kraljicu Vas Tone
in znancem in naklonjenim.
S., 26. VIII. 1942. 
Predragi, preljubi! Znanci in dobrotniki!
Priliko, ki je nastala izrabljam, da Vam posljem teh par vrstic. Sporocam,
da mi ni trenotno prav nic hudega, da se cutim se dosti zdravega. Vse domace
prosim, naj ostanejo mirni. O varnosti je itak tezko govoriti, pa si ze tu ali293
tam. Vsem je naperjen Damoklejev mec. Mnogo mislim na vse po vrsti:
zena Natasa, ki Te je tako hudo zadelo, Meto, Sosota, Andrejco pa Toneta, 
Matija in malega, ki mu ne vem imena. Tolazite se s tem, da je zivljenje se
mnogo tezje in obupnejse mnogim. Pozdravljem mamo, Ancko, Minko in vse
sorodnike, vse domace znance in prijatelje. Pogovarjamo se tu veckrat tudi
o Dobovsku. O vseh sosedih, ki so sli z nami ne vem trenotno nicesar, tudi o
Rudkotu ne. Mesar Pavle mi je posodil Lit 50 pa prosim ce vrnete to svoto
gospej.
Marsikaj bi potreboval, ali od tu ne dobim kake zveze ni misliti na
posiljanje. Ne skrbite. Gospod Bog bo uredil vse kot je prav. Zgodi se
Tvoja volja. Ne vem v dejanjih katerega, ki se sucejo okoli mene ali jaz okoli
njih, je zapopadena. Obiskal sem Mickin dom na Kalu, dali so mi vsega v
obilju in Lit 100, katere prosim vrnite Micki. Recite ji, da sem bil zelo vesel
tisti dan – na zegnanje – je bilo in se vsem lepo zahvalim. Zdaj se vrtim okoli
Smarjete in Gorjancev. Ali kako lepi kraji pa toliko trpljenja. Sedaj vidim 
tudi kako malo smo poznali domovino, ki se je vsa zatajila. In iz tega vsega
izvira to trpljenje. Nezvestoba grudi.
Prisrcen pozdrav in poljub vsem mojim: zeni,
otrokom, vesele pozdrave vsem znancem in prijaeljem
posilja Tone
Izrocite to pismo Natasi! Vsaj pokazite ji!
Sm. 30. VIII. 1942. 
Preljubi, predragi!
Danes se mi nudi izredna prilika po zaslugi nekega tovarisa, ki ga Dobovsek
dobro pozna, da Vam pisem nekaj obsirnejsega.
Doticni gospod, po nase tovaris je trgovec s papirjem v Novem mestu,
svojecase je tekel na Stadionu na srednje proge. Po njegovi in zslugi okoliscin 294
sem tu v Smarjeti in ni mi slabo. Ponudil mi je moznost iti v stiski samostan 
na prezimovanje. Ne vem koliko se bo dala stvar uresniciti, vendar je sim-
paticna in sem sam nanjo ze mnogokrat mislil. Ako bi imel kako priporocilo
od sko je bi morda nasel zavetisce tudi v Pleterjih, ki so blizu. S pri-
porocilom sko je bi me mogli tudi zupni uradi kje spraviti pod streho. Morda
s Kraljicem kaksna kombinacija oz. resitev uspe. Ali s tem morate hitro ure-
jati, kajti cas bezi. S casom pa prihajajo casih nevarnosti. Ako boste mogli
tem potom, katerega se danes posluzujem odposlati kak stvari, to bi bile:
gojzerce, ki pa naj bi bile nekoliko ..?.. 27 perila tudi ce je barvasto, pa
suknja, seveda ena od starih. Morda kar to, ki sem jo lani nosil. Paziti da
bo dobro zasita, ker popravila tu tezka.
Denarja pa mnogo ne rabim. Po zaslugi tukajsnjih gospodov imam
trenotno toliko denarja kot sem ga imel, ko sem3el iz Ljubljane. Zivljenje 
je tu primeroma poceni. Hrana ki je obilna me stane sedaj od 10-15 Lit
dnevno. Sem namrec civilist, v civilni sluzbi in mi dajo zato denar s katerim
sam razpolagam. Cene zivilom so tu dolocene in se jih tudi resnicno po veliki
vecini vsak drzi. Sploh je zivljenje dosti redno, ljudje po vecini zadovoljni in
dobri. Samo ce eno ne pride, zelenje uniformiranih ljudi. Seveda vseh ljudi
ni mogoce zadovoljiti, nekateri pa tudi brez stvarne nujnosti delajo nevarne
valove. Med temi je najvec partijcev.
Saj je res bilo narejenih mnogo krutosti in napak. Ali treba misliti na
cas. Kako bi nam bilo lepse, koliko varnejsi bi bil pocutek, ce bi se mogli bolj
ljubiti in ceniti. Ljubi bliznjega. Boze. Bolj velja sovrazi bliznjega.
Pismo z dne 12. 8. sem dobil. Sem bil zelo vesel, samo Janez Ev. me je
nekoliko razocaral. To je bil prvi glas od Vas.
Bom brzcas denar se rabil. Zato boste po moznosti poslali 2-3000 Lit.
Clovek ne ve, kaj se vse pride. Morda bi tudi manjsa svota zadostovala. 
No boste premislili. Vem, da je Sticna nekomu zame izrocila 1000 Lit, ker
27Originalna pisma imajo luknje od crvov v papirju, pa kaksne besede ne uganem295
sem prosil, a denar se ni prisel, ker so nastale neke homatije in prenasalec
zadrzan, ce ne celo obdrzan.
Velikokrat sem Vam skusal doposlati kake vrstice, vendar ne vem, koliko
Vas je doseglo. Kar sem pisal, sem pisal vecinoma preko Dr. Kraljica. Zadnje
pismo sem pred nekaj dnevi poslal preko franc. samostana v N. mestu. Ce
je prislo v N. mesto, ne vem.
Od cele skupine, ki je prisla tako cudnim potov v roke ..?.., ni v moji
blizini niti enega. Prej pa smo bili precej skupaj, tako Wagner, Butara,
Ahtik, mesar Pavle, Bine Kobol. O Rudkotu ze dolgo nic ne vem. Pesnik iz
nase hise mi je poslednjic pisal 9. 8. pozdravlja svojo druzinico. Kje pa je
sedaj nimam pojma. V poslednjem casu so se godile velike stvari in ljudje so
se zelo razprsili.
Naj koncam. Pozdravljam vse znance in prijatelje. Kraljica, Dobovska,
vobce vso hiso, Babnika, Krascka, Ursulinke in tako dalje. Ne pozabite mi
pozdraviti mojo mamo, ki ji gotovo ni dobro, Vecerinove in Hawlinove. Pa
mi skusajte, ako boste mogli po varni poti poslati kaj novic in dejanskega
stanja iz Vasega kraja.
Vse po vrsti iskreno poljublja in pozdravlja Vas Tone
Vse Sartorije mi lepo pozdravite!
Sm. 4. IX. 1942. 
Preljubi in predragi!
Danes imam upam izredno priliko. Gospod ki pozna mamo in Ancko
Vas bo posetil. Kaksen slucaj, da sem ga dobil. Ob tej priliki posiljam dvoje
pisem, ki do danes nista mogli oditi.
Slisal sem, da so neki Bezigrajci mogli priti zopet domov. Oh ce je to
uspelo Wagnerju bi se mene veselilo. Zelim priti domov. Da je to moja zelja, 
kdo bi o tem dvomil. Le kako. Ce bi mi kdo dal potni list. Za enkrat ne 296
vem koliko moznosti, bolj pa mislim na Sticno in Pleterje kot pisem ze v
predhodnem pismu. Pa saj noben nacrt ne velja za uro vnaprej. Ne bom nic
pisal, ker sem ze vse v dveh zadnjih pismih glavne stvari omenil. Mnogo bo
mogel pa povedati tudi gospod, ki Vas poseti.
Kraljicu lahko poveste, da stanejo vlozki, ki sem jih placal za njega 250
Lit, ce ni ze stvar sam poravnal.
Vse domace prav prisrcno pozdravlja in poljublja
Tone
Pozdravite mi tudi vse druge sorodnike in znance. Toliko mislim na
preteklost.
Sk. 4. IX. 1942. 
Natasa!
Gospodu, ki bo izrocil tole pismo izroci prosim Lit 1000(:tisoc:), ker sem
isto svoto danes od gospoda v Skocjanu prejel. 
Tone Suhadolc
B) Tuje pismo.
9. VII. 1942.
Gospa M. Pestotnik, Nova zalozba, Ljubljana.
Sporocite prosim moji zeni, da sem v zaledju, zdrav, zadovoljen. Prehrana
dobra. Obenem prisrcne pozdrave vsem malim in morda tudi sestemu, ce je
bilo po sreci. Pozdrav tudi vsem znancem. Suhadolc
C) Pismo, ki mi ga je k partizanom poslala moja zena Natasa.
Lj. 7. IX. 1942. Suhadolc Anton, inzenir, Smarjeta ali okolica. Gospod 
tovaris! Zelo se cudim Vasim pomislekom, da ne poiscete najinih daljnih ro-297
jakov po rodu, oni Vam morejo pomagati, saj so celo W in drugim pomagali,
Vas pa je ze priporocil graditelj okrogle hise 28 in prav tako njegov stanovski
tovaris,29 kjer nameravate prezimovati. V kraju znanega trgovca s papirjem
se oglasite v hisi stanovskih tovarisev pokojnega prijatelja in dobrotnika, ki je
umrl na raku v semeniscu.30 Pot poznata brata Vam znane gospodicne, ki se
je nedavno mudila v Vasem kraju. Po cesti bi Vas morda spremljala kaksna
zenica, ki ima cas in se spozna. Prvo snidenje je vedno nerodno, pozneje
je lazje. Storite nemudoma, kajti ledvice so tezko ozdravljive. Prosite za
specialiste, da bolezen ne zastara. Drzite se mlecne hrane, ogibajte se soli in
zacimb. Nase razmere niso nic spremenjene. Zaenkrat je se vse kakor Vam
je znano. Vasa tovarisica.
28Verjetno skof Rozman.
29Verjetno dr. Janez Kraljic, kanonik.
30Nek pater franciskan.298
D) Pismo prof. Emila Cesarja mojemu ocetu, leta 1962.
Ljubljana, 21. januarja 1962.
Spostovani tovaris inzenir!
Oprostite prosim, da se obracam tudi do Vas s prosnjo za podatki o
pokojnem pesniku in pisatelju Miranu Jarcu. Vljudno Vas prosim, ce bi
mi hoteli za rekonstrukcijo dogodkov v zvezi z njegovim odhodom, opisati
cimnazorneje: dogodke z vajino aretacijo, odgonom v vojasnico, zivljenje v
njej do odhoda s transportom ter postopek pri odlocanju, kam gre kdo, ali
domov, ali v internacijo.
Podatki so mi potrebni v znanstvene namene, pripravljam namrec dis-
ertacijo o slovenski knjizevnosti v narodnoosvobodilnem boju, zato prosim,
da mi kot najblizji tovaris Mirana Jarca v prvih dneh njegovega odgona,
sporocite vse, karkoli Vam je se iz tega casa ostalo v spominu.
Za uslugo se Vam najlepse zahvaljujem in
Vas tovarisko pozdravljam
prof. Emil Cesar
Oce mu je odgovoril z naslednjim pismom. Ocitno ni govoril resnice,
takrat se je nedvomno vseh stvari se zelo dobro spominjal. Ocitno se ni zelel
vpletati v te stvari, zakaj, ne razumem cisto natanko.
Inz. Anton Suhadolc
Ljubljana, Titova 115.
Spostovani tovaris profesor!
Hudo rad bo ustregel Vasi prosnji pa ji iz naslednjih vzrokov ne morem:
1. O vseh dogodkih, ki so se vrsili leta 1942 v zvezi z odgonom v internacijo
nisem pisal dnevnika.299
2. Od teh dogodkov je preteklo ze skoraj 20 let. Jaz sem med tem postal
ze precej star in me zapusca spomin. Vse kar bi Vam o stvari mogel
povedati, bi bilo zelo nezanesljivo in ne bi bilo prav, ce bi se dogajanja
izkrivila.
Upam, da me boste razumeli in opustili pricakovanje, da bi Vam o stvari
zamogel dati zanesljivo porocilo. Ker to iz povedanega ne more biti zanesljivo,
je seveda boljse, da o vsem molcim.
Ljubljana, 29. I. 1962.
lepo pozdravlja
Na kopiji tega pisma je spodaj levo s svincnikom napisano ime Emilijanu
Cevcu. Ali je eno kopijo oce poslal Cevcu ali Cesarju svetoval Cevca, ne vem.
Res pa je, da mi je Cevc pred leti pravil podrobnosti v zvezi z Jarcevo smrtjo,
ceprav dvomim, da so bile iz prve roke, saj Cevc, kot sledi iz partizanskega
dnevnika, ni bil tedaj v stabu kot je bil Jarc. Poleg tega resno dvomim v
njegovo nepristranost, saj je se letos v “Delu”nastopil kot podpisnik predloga,
da naj bo Kucan spet predsednik drzave.31
Material, ki ga je ing. Anton Suhadolc prinesel iz partizanov
Iz partizanov je A.Suhadolc uspel prinesti A4 trdo kartonasto mapo. V
njej so naslednji predmeti:
1. hruskov trikotnik, v enem vogalu zlomljen;
2. dva nacrta susilnice za sadje po dr. Stojkovicu;
31S prof. Cesarjem sem decembra 1997 zacel o zgornji problematiki korespondirati. O
izidu bom porocal.300
3. 6 nacrtov stavb na pergament papirju;
4. 5 A4 listov s skico posestva Smerketov v Zuzemberku, osnutki hise na 
tej parceli in skica susilnice v Starem logu;
5. 10 listkov raznega formata s skicami in teksti;
6. en velik in en manjsi list pergamentnega papirja;
7. vec leg navadnega in sivega papirja, 2 lista formularja Alto Commis-
sariato, ki ju je ocitno nameraval porabiti za skice in blok s formularji
Placilni poziv, hrbtne strani je uporabkjal za skice;
8. Karta Krain und .., verjetno iz kaksnega ucbenika zemljepisa iz K. und
K. casov.
9. Dokumentom sem dodal se pismo prof. Emila Cesarja, del najine ko-
respondence z dne 8. jan. 1998, v katerem potrjuje, da je dnevnik inz.
A.S. popolnoma zanesljiv (tisti del je imel na vpogled, ki se je tikal
Mirana Jarca: zacetek in nekaj strani vmes).Stvarno kazalo
Skafarjevi, sorodniki po Peruzzijevih, 
11
Ambroz Theresa, sestricna, 13
Ambroz, sorodniki, 12
Ancka glej Suhadolc dr. Ana por.
Hawlina, sestra, 10
Anton glej Suhadolc Anton, oce, 7
Anton glej Suhadolc ing. Anton, 12
Bukovec Mihael, duhovnik, 12
Dobrova pri Ljubljani, 7
Dovc, sosed kmet, 9
Erklavec Janez, boter, krojac, 10
Feliks glej Suhadolc Feliks, brat, 7, 10
Francka glej Suhadolc Francka por.
Slana, sestricna, 13
Gabrijela glej Suhadolc Gabrijela, ses-
tra, 10
Heric Hans, sosed, 10
Jaka glej Suhadolc Jaka, brat, 7, 10
Jesih Lojze, sosed, 10
Kenosha, ZDA, 12
Kordin Janez, sosed, 10
Ljubljana, 7
Lojze, sosed, 7
Majhen Tone, sosed, 10
mali Feliks glej Suhadolc Feliks ml.,
brat, 10
Marija glej Peruzzi Marija por. Suhadolc,
mati, 7
Marija glej Suhadolc Marija por. Grab-
nar, sestricna, 13
Marija glej Suhadolc Marija por. Vecerin,
sestra, 10
Martin glej Peruzzi Martin, ded, 7
Matija glej Suhadolc Matija, ded, 7
Minka glej Suhadolc Marija por. Vecerin,
sestra, 10
Moste, del Ljubljane, 10
Paulic Matija, sosed, 13
Pepe, sosed, 7
Peruzzi Svetoslav, kipar, popol stric,
11
Rajko glej Suhadolc Rajko, brat, 10
301302
Smole Franek in Joze, soseda, 10
Smrdu Maks, sosed, 10
Stanko glej Suhadolc Stanko, brat, 10
Suhadolc Feliks, brat, 13
Suhadolc Helena por. Ambroz, teta,
13
Tomiselj, 10
Toncka glej Suhadolc Toncka, sestra,
10
Tone glej Suhadolc ing. Anton, 10
Velkavrh France, sosed, 10
Vinkjo glej Suhadolc Vinko, brat, 10
Zabukovec Ana roj. Ambroz, sestricna,
12
Zelena jama, del Ljubljane, 7

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s


%d bloggers like this: