Ivan Tavčar je bil rojen v Poljanah 28. 8. 1851 in umrl 19. 2. 1923 star 71let.
V letu 2023 so se zvrstile mnoge prireditve. Ob tem smo se nekateri člani in tudi nečlani Slovenskega rodoslovnega društva lotili ponovnega pregleda že zastavljenega rodovnika in ga v marsičem dopolnili in objavili na spletu.
Poleg spletne objave smo se odločili, da rodovnik predstavimo tudi v tiskani izvedbi in ga ponudimo knjižnicam, muzeju in arhivu.
Za tiskano objavo smo pripravili:
Uvodno razlago
Predstavitev njegovih potomcev
Predstavitev njegovih prednikov
Predstavitev vseh potomcev najstarejšega znanega Tavčarja
Ob stoletnici smrti Ivana Tavčarja smo nekateri ljubiteljski rodoslovci poglobili in razširili rodovnik pisateljevih prednikov in nadaljevali z dokumentiranjem potomcev teh prednikov. Vseh do zdaj evidentiranih prednikov je po moški liniji deset. Tako pridemo do Andreja, ki je bil rojen 1501. Pred tem še niso dosledno zapisovali rojstev, porok in smrti. Njegov oče Jakob je bil torej rojen pred Kolumbovim odkritjem Amerike.
Njegovi predniki so raziskani tudi po drugih linijah. Tako pridemo še do skrajnega prednika po materini liniji. To je bil leta 1693 rojeni Primož Perko in po drugih linijah še:
Jurij Kristan *1755 Florjan Guzelj *1760 Helena Kržišnik *1760 Gregor Mohorič *1727 Ana Dolinar *1740 Janez Škerl *1725 Mina Volčič *1725 Matija Kočar *1725 Mihael Grošel *1695 Katarina Stržinar *1650 Jernej Grošel *1675
Rodovnik ni nikoli do konca raziskan. Skoraj vedno je mogoče še kaj več izbrskati iz razpoložljivih arhivov. Zato tudi te navedbe in statistika niso dokončne.
Ker danes za rodoslovno delo uporabljamo računalniški program, lahko mimogrede datoteko tudi »statistično« obdelujemo. Če nas npr. zanima število vseh potomcev »očaka« Andreja, nam program v devetnajstih generacija sešteje 1725 otrok in zraven še 886 priženjenih ali primoženih oseb.
Vsakdo ima prednike, ne vsi pa tudi potomce. Ravno pri pisatelju Ivanu je rodovnik potomcev razmeroma kratek. Konča se pri vnukih. Poglejmo:
Prva Generacija
1. Ivan Tavčar, * 28.08.1851 v Poljane 27 (sin od Janez Tavčar in Neža Perko), + 19.02.1923 v Ljubljana. r – botra Anton Tavčar in Lenka Demšar. (1) Poroka 23.05.1887 v Ljubljana, Franja Jožefa Košenini, * 09.02.1868 v Ljubljana (hči od Gustav Košenini in Frančiška Arce), + 07.04.1938 v Ljubljana. Franja: rojena Stari trg 155 Stanovala na Poljanski cesti 7. Partner Emilija Garz, * 20.11.1849 v Wien (hči od Fidelis Terpinc in ____ Garz), + 13.01.1884 v Ljubljana.
Otroci s Franjo Jožefo Košenini:
i. Ivan Tavčar, * 14.09.1888 v ____, + __.__.1945 v ____. (1) Poroka 07.01.1927 v ____, Anastazija Lubinov, * 23.03.1896 v Jaroslav (hči od Zaharija Lubinov in Agata Orlov), + __.__.19__ v ____. Anastazija: Rusinja iz Podmoskovlja, hči bogatega trgovca s konji. Umrla za rakom. (2) Poroka __.__.19__ v ____, Jera Rebek, * 15.02.1898 v ____, + 15.08.1986 v Ljubljana.
ii. Franc Boris Jožef Tavčar, * 08.02.1890 v Ljubljana, + 26.01.1952 v Buenos Aires.
iii. Josipina Bogomila Tavčar, * 01.04.1891 v Ljubljana, + 26.05.1974 v Zagreb. Pipa. Poroka 10.07.1914 v Ljubljana, Trnovo, Vladimir Arko, * 16.08.1888 v Zagreb (sin od Mihael Mijo Arko in Ivana Škerlj), + 16.06.1945 v Zagreb.
iv. Anton Zvonimir Ante Tavčar, * 24.04.1896 v Ljubljana, + 09.01.1994 v ____. (1) Poroka 18.05.1926 v ____, Hermina Schöner, * 20.05.1885 v Leskovec (hči od Ferdinand Schönner in Albina Böhmes), + __.__.19__ v ____. (2) Poroka __.__.1974 v Ljubljana, Dalma Ghytzy, * 23.12.1914 v Budimpešta (hči od Kalman de Ghyczy in Elizabeta ____), + 06.03.2002 v ____.
2. v. Igor Gustav Tavčar * 02.11.1899.
Druga Generacija
2. Igor Gustav Tavčar, * 02.11.1899 v Ljubljana, + 27.12.1965 v Ljubljana. Poroka 20.10.1929 v Poljane, Ana Konvalinka, * 30.03.1901 v Kraljevi gradec, Žamberk (hči od Konstantin Hypolit Fabian Konvalinka in Helena Kaberhel), + 14.11.1976 v Ljubljana.
Otroci: i. Ivan Jorg Konstantin Tavčar, * 19.12.1930 v Ljubljana, + 23.09.1948 v Ljubljana. ii. Igor Franc Kamil Tavčar, * 04.07.1934 v Ljubljana, + 23.09.1948 v Ljubljana.
In če nadaljujemo s statistiko, nam program »pove«, da je zdaj v datoteki pisateljevega »sorodstva« 4909 oseb.
Vse to je objavljeno tudi na spletu na naslovu geneanet.org. Na tem naslovu bo morda že jutri kaj dodano. V nadaljevanju pričujočega poročila pa se konča z današnjim stanjem.
Dana je bila pobuda, da bi se to poročilo natisnilo in dalo na vpogled v eno ali več knjižnic, med temi se omenja tudi kavarniški izvod na Visokem. Interesenti bi tako imeli priložnost, da prispevajo dodatke v to široko »sorodstvo«.
Tavčarjev rodovnik je verjetno med prvimi objavil dr. Branko Berčič v svoji Knjigi Mladost Ivana Tavčarja. O njem so pisali še mnogi drugi, verjetno je med temi najnovejša knjiga Mihe Nagliča: Sto let po smrti Tavčar še živi. Literature o njem je dovolj, rodoslovno pa je verjetno največ v tem zvezku. Tu smo skušali začeto delo dopolnjevati še z drugimi kolegi. Med temi so Robert Fonda, Smiljana Ivanc, Jasmina Stanojević ter v Nemčiji živeča Erika Bolko in v ZDA živeča Jane Kohrs. Jaz, Peter Hawlina, sem skušal vse njihove prispevke povezati v eno datoteko.
Ta uvod bom zagotovo kmalu dopolnil. Zato se priporočam za predloge.
V Zeleni jami je po prezidavi hiše v prvem nadstropju osrednji del zasedel prostor, kateremu smo vedno rekli jedilnica. Tam je na veliki zelo izrabljeni preprogi stala velika okrogla miza, katero je bilo mogoče toliko razširiti, da bi okrog nje normalno bilo prostora za osem oseb. Mislim, da je bila miza in kredenca za porcelan in kristal poročno darilo tete Lote. Klavir, stenska ura in kavč in morda tudi mala okrogla miza ter vsebina kredence je tudi bilo iz Tržiča. Na stenah so bile tri slike. Nad klavirjem dve neokvirjeni pokrajinski in nad kavčem portret mladenke v profilu.
Sliko je podpisal R. Ferruzzi in datiral z letnico 1898.
O tej sliki ni nihče vedel nič in prijelo se ji je ime Ciganka. Ne vem, kdo je in zakaj bleknil nekaj kar očitno ne drži.
Jaz sem po naključju zvedel za izvor. Moj prijatelj Rado Tihelj je bil rojen na isti dan kot jaz – torej 9. 8. 1941. Bil je eno leto za menoj, ker sem jaz končal prvi in drugi razred v enem letu. Temu smo rekli preskok.
Z Radotom sva postala še bolj povezana zaradi njegove trobente. Poleg kitarista Poldeta Kolmana, pianista Uroša Rustje in saksofonista Daneta Višjevca smo bili zasnova plesnega dixieland orkestra Moonlight Shadows. Velikokrat sem bil tudi pri Radotu doma. Tam so na steni visele slike, ki nikakor niso sodile v premestno polkmečko hišo ob Zaloški cesti. Ko sem ga vprašal, od kod jim te slike, je povedal, da so vojni plen njegovega deda Franca Briclja. Franc Bricelj je bil rojen 1. 8. 1889 in je bil črkoslikarski mojster. V glavnem je delal napise za podjetja in druge naročnike. Med prvo svetovno vojno pa je bil “purš” našega deda Otta Hawline (r. 1876).
Zadnje leto vojne je bil Otto premeščen v oficirsko ambulanto v Udine (po naše Videm). Ambulanta in stanovanje je bilo v palači na glavnem trgu. Rado je vedel samo to, da je njegov ded ob zapuščanju Udin vprašal Otta – Šef, a ne bova midva nič nakladala?
Ne vem kaj mu je Otto odgovoril, Franc pa je praktično naložil cel voz. Izbrano robo sta si delila in Bricelj je kot črkoslikar bil vsaj v grobem poznavalec slikarske umetnosti. Takrat Radota nisem vprašal, koliko slik je prinesel. Tudi ne vem ali sta tovor z vozom prepeljala do vlaka ali morda kar v Tržič in Ljubljano. Ne bi bilo izključeno da je bil tudi voz in konj (konja?) vojni plen. Vsekakor je bila med tem tudi starinska skrinja, ki stoji v Lipici v dnevni sobi in velika slika Snemanje s križa.
Danes, 17. 8. 2023, mi je svakinja Milena Janežič Hawlina prinesla sporočilo Ane Pollak Hawlina, matere Herberta, Marije in Lote.
Vidimo, da je pisanje datirano 25. 10. 1947 v Tržiču
List velikosti A5 je očitno iz njegovega službenega bloka. Zgoraj levo je natisnjeno M. U. Dr. OTTO HAWLINA. (M. U. je okrajšava za medicinae universalis doctor). NEUMARKTL je slovensko Tržič.
Ana zapiše:
Ljubi Herbert
Izročam ti del skupne domačije s prisrčno željo, da bi vam bilo v dobro in drag spomin!
Priložim tudi že danes veliko sliko; dobila sem jo v težkem času v priliki poročnega dne leta 29 ali 30, vse kaže, da je življenje lepo, toda ne brez trpljenja.
Da bi dobil vedno pomoč pri Njemu, ki je največ trpel, Ti želi
Tvoja mami
Tržič 25. 10. 1947
Takrat sem bil star šest let. V dveh dneh je s tovornjakom prišlo precej pohištva, klavir, slike in nekaj zabojev. Spominjam se samo, da je bilo pri lestencu (Swarovski) precej polomljenih obeskov. Posebej omenja veliko sliko. To je zagotovo slika snemanja s križa. Ne vem, kaj naj bi pomenil težki čas poročnega dne leta 29 ali 30. Ta slika je bila po očetovi smrti v posesti brata Janeza, ki jo je leta 1990 dal uokviriti. Morda (dvomim) tudi restavrirati. To pisemce je bilo zataknjeno levo spodaj pod platnom slike.
Ana omenja del skupne domačije. To je bila oprema knjižnice z velikim stenskim kompletom dveh omar povezanih s steno z velikim ogledalom in polico pod stropom. Čisto mogoče je bila ebenovina in ne pajsan hrast. Ob velikih omarah sta bili dve manjši omarici in trisedežni kavč. Pred kavčem okrogla klubska mizica z dvema tapeciranima foteljema s semiš irhovino. Del te stene z velikim zrcalom je na tem posnetku.
V ta komplet je sodila tudi pisalna miza Otona Hawline s stilnim sedežem. Na pisalni mizi delovna podloga, namizna svetilka, medeninast črnilnik in pivnik. Verjetno tudi srebrna namizna ura. Slednjo si je prisvojil urar Kajfež z Miklošičeve ceste ko mu jo je Meta prinesla v servis.
Domnevam, da je bilo to pohištvo poročno darilo Otonu in Ani. V arhivu je nemara še kje račun dunajske trgovine, ki je to dobavila verjetno tik pred I. svetovno vojno. Tudi ta račun je pravi spomenik dobe. Enak spomenik dobe je diploma dr. Otona Hawline. Ta je lepša od Herbertove, ta pa spet lepša od diplom naše generacije.
Klavir je bil dunajski Girikowsky s pregrinjalom za tipke in pregrinjalom »iz ene niti« za klavir. Zraven še z vrtljivo nastavljivim stolom.
V zabojih je bil pribor, porcelan in kristalni kompleti kozarcev. Bile so knjige. Nekaj medicinskih, pa kompleti klasikov kot npr. v zlato vezan Göthe in morda najdražja enciklopedija s skupnim naslovom Die Welt und der Erde. Mislim, da je bilo deset debelih knjig velikega formata v usnje vezanih z najboljšim papirjem in tiskom. Mnogo barvnih slik zavarovanih s svilenim papirjem.
Porcelan in kristal je bil na praznični mizi enkrat ali dvakrat letno v jedilnici. Pri pomivanju smo vedno kaj razbili. V začetku so bili seti s po 12 kom kozarcev za vodo, belo vino, rdeče vino, peneče vino. Pa vrči, sklede…..
Morda bi Meta in starejša generacija temu še kaj dodala ali popravila, če nisem prav zapisal.
Tako ime sem dal zgradbi, katero sta na Garinah postavila pokojna starša.
Zakaj sanatorij? Zato, ker se je te gradnje lotila mama Ančka. Zamislila si je, da bi tu sprejemala goste, ki bi si radi privoščili dopust tam, kjer bi v bližini našli zdravnika, če bi bilo to potrebno. Jaz namreč pravim, da je sanatorij zdravilišče za zdrave ljudi.
O sanatoriju je mama Ančka razmišljala že kot študentka. Takrat se je ozirala na grad Lesičje. Te sanje je prekinila poroka in vojna.
Mama Ančka je bila cenjena in priljubljena zdravnica. Sicer pediatrinja, pa tudi dobra splošna zdravnica. Svoj poklic je imela rada in je vsakega pacienta ljubeznivo sprejela. V Zeleni jami sta si z atom Herbertom uredila ordinacijo s čakalnico. Ordinacijsko pohištvo, pribor in celo lekarniška zaloga pa je prišlo iz Tržiča, kjer je imel ordinacijo Herbertov oče Otto. Ta ordinacija ni nikoli postala prava zasebna ordinacija. Bila je zasilna in redko uporabljena.
Kadar sta bila ata in mama na Silbi, so ju radi obiskovali tudi domačini kljub temu, da so vedno imeli na izbiro tudi ambulantno osebje.
Tudi ata Herbert pacientom ni odrekel pomoči in je opravil tudi kakšno ortopedsko zadevo. Mama Ančka pa je obiskovalcem ponudila celo kavico in jih znala »pozdraviti« kar s prijazno spodbudo. Še vedno pa doživim, da se kdo hvaležno spomni, da mu je rešila življenje. Vso pomoč sta nudila brezplačno. Morda se je kdaj kdo nekoliko oddolžil s kako ribo ali steklenico.
Vse to sta delala v hiški na Garinah, ki je bila za sprejemanje pacientov zares komaj primerna in ker je mama rada bila zdravnica, si je želela primernejših prostorov. To je začutila toliko bolj, ko sta se z atom upokojila in sta začela poletne dopustniške tedne raztegovati od pomladi do jeseni. Rada sta bila na Silbi, vendar bi bila mama še rajši, če bi imela sanatorij.
Zamisel je bila dobra: v nadstropju bo uredila dva apartmaja za po dve osebi, v pritličju pa bodo imeli dnevni prostor s kuhinjo, ona pa ordinacijo.
Njuna počitniška hiška je s tem dobila še prostor za goste, katerim bi bila po potrebi neposredno dosegljiva.
Sanatorij je bil dograjen leta 1987. Takrat še brez lastne cisterne in urejene okolice. Mama in ata sta se vselila in mama je nepričakovano umrla leta 1988 še preden je sprejela prve goste. Je pa že uporabljala ordinacijo. Sanatorij torej ni nikoli zares deloval, vseeno pa to hišo v spomin na mamo imenujemo Sanatorij sveta Ana.
Toliko na kratko o zadnjem maminem gradbenem posegu. Bilo pa jih je več.
Njena mama Marija Peruzzi in oče Anton Suhadolc sta v prvih letih 20. stoletja v Zeleni jami zgradila lastno hišo. To je bila druga hiša v nastajajočem naselju v ljubljanski okolici. Tam je bila rojena mama Ančka. Vsi drugi otroci so bili rojeni v stanovanju na Šmartinski ulici. Več o tem je zapisal v svojih spominih Ančkin brat Anton Suhadolc. Ta je takrat stanoval v podstrešni sobici.
Ne vem, kdo je naredil načrt hiše. Zanesljivo pa je Anton, rekli smo mu stric Tone, naredil načrt za šupo na dvorišču. V tej šupi se nekoliko čuti celo Plačnika. Tudi fazonska opeka s katero so bili zgrajeni stebri je bila iz serije, ki je bila izvirno izdelana za zgradbo zavarovalnice nasproti ljubljanske avtobusne postaje.
V tej šupi se je odlagala vsa šara. Poleg šupe se je marsikaj skladiščilo v magacinu, dveh podpritličnih sobah, kleti in na podstrešju. Lahko bi rekli, da so stanovanjski prostori imeli izdatno infrastrukturo.
Gradbeni posegi v to ureditev so se začeli leta 1950, ko sta mama in ata naročila stricu Tonetu, da je napravil načrt obnove in razširitvi hiše št 23 ali kasneje št 3, ki je vključevala tudi dvoriščni stanovanji, ki dobita kasneje naslov Kavčičeva 2. Za popravila in obnovo sta dobila tudi državno podporo. Ne vem, koliko. Bil pa sem takrat že dovolj močan, da sem postal zidarski pomočnik. Mešal in prinašal malto, opeko in podobno.
Takrat je bila hiša št 3 razširjena v tlorisu in nadzidana z drugim nadstropjem in dvema terasama. Razširjena je bila tudi klet in poskrbljeno je bilo za kanalizacijo. V pritličju sta bili še vedno dve stanovanji za stranke – Košir in Slabajna in na dvorišču Koren in Popović.
Čez nekaj let, ne vem več kdaj, je prišlo do nove prezidave in se ne spominjam več letnic teh posegov. Prišlo je do spremembe namembnosti mnogih infrastrukturnih sestavin. Vem, da je bil magacin spremenjen v garsonjero z dnevno sobo, malo kuhinjo, kopalnico, straniščem in vežo. Ta garsonjera je bila urejena istočasno z najino poroko in mama je nerada pristala, da je bila ponujena nama. Prvo pohištvo sta bila Tinetov in moj kavč iz takratne fantovske some (kasneje Špelina soba). Še vse druge infrastrukturne kapacitete so se postopoma spreminjale v bolj ali manj primerna stanovanja. Temeljito prezidana je bila hiša št. 5. Po prvi obnovi je bila v pritličju urejena pralnica z dvema velikima betonskima kadema (teraco) in kotlom za kuhanje. Tam je bila enkrat tedensko (v soboto) žehta. Ne vem, kdaj se je tudi kopalnica spremenila v bivalni prostor. Mama je namreč imela že zelo zgodaj AEG pralni stroj. Tisti model je imel ločeni del z bobnom za pranje in zraven ločeno centrifugo.
Te prezidave so se dogajale skorajda vsako leto. Mislim, da je šupo spremenil v garažo brat Janez, Jaka pa je dobil prostor za smučarski servis JACK v preurejeni sobi ob nekdanji šupi.
V šestdesetih letih je prišlo do sprememb v razporeditvi stanovanj. Meta je preuredila drugo nadstropje – prišlo je do povezave med stanovanjem v prvem nadstropju hiše št. 3 s hišo v prvem nadstropju hiše št. 5.
Že v poznih petdesetih letih se nam je odprlo še eno gradbišče na Silbi. O tem sem posebej pisal v spisu Novejša zgodovina Silbe. V počitniško hišo na Pijaci smo se vselili leta 1959. Takrat je bil obnovljena streha in zasilno kuhinja, Tudi za ta objekt ne bi mogel naštevati gradbenih posegov in tudi ne investitorjev.
Res so naraščale potrebe. Prva nova družina je bila najina. Za tem so nastajale nove družine in mislim, da je bila prva Meta, ki je sprejela ponudbo, da brezplačno uporablja hišo ameriške izseljenke. Poskrbeti pa mora za varovanje pred propadanjem.
Takrat enkrat sta začela ata in mama razmišljati, da bi hišo na Pijaci prepustila otrokom, sama pa si počitniški dom uredila na Garinah. Tam je mama že v šestdesetih letih kupila manjšo ruševino z velikim vrtom. Za zelo majhno kupnino ji je to ruševino prodala teta Nade. Bila je soseda na Pijaci – mati Tonka Skarpe . Tonko (oče kasnejšega policaja Draška) je bil verjetno dedič ruševine in je bil tudi zelo nezadovoljen, ko je zvedel za prodajo. Ta nekdanja revnejša hišica ni imela vodnjaka in tudi ne stranišča. Kar nekaj let smo v glavnem udarniško kopali jamo za vodnjak. Mislim, da je bil vodnjak končan okrog leta 1965 in tudi hiša v starem tlorisu po načrtu Matica Suhadolca in maminimi prirejanji.
Verjetno je že v šestdesetih letih prišlo do nove kupčije. Po smrti sosedov Tonka in Mare Supičić, ki nista imela dedičev, je hišo dedovala njuna skrbnica Štefica. Jaz je nisem poznal drugače kot po govoricah. Bila naj bi dokaj spretna ki je marsikoga ožela. Med drugim zidarja Đina. Sta Matijojovo hišo kupila Mica in Jaka? Jaka se je kar takoj lotil zidave svojega bodočega doma. Začel je postavljati zid ob poti in moral na zahtevo sosedov prenehati pri prvem oknu.
Približno v tistem času (v osemdesetih letih?) je mama Ančka od šjore Marije Mikeli kupila parcelo na južnem robu sela. Ker je mama parcelo samo kupila, ne pa tudi prepisala, je bilo smiselno, da se lastnik pojavi dokler je šjora Marija še živa. Rojena je bila 1923.
Za to parcelo se nikoli ni nihče zanimal in sta jo ob atovi oporoki dobila Janez in Marko pod pogojem, da jo bosta uporabila zase. Sicer pa postane lastnina vseh. Razmeroma kmalu je Marko povedal, da zase ni interesent. Janez si je vzel čas za premislek in po nekaj tednih tudi sam izrekel, da ne želi postati lastnik. Torej prodajmo, dokler je šjora Marija še živa. Pri tem sem predlagal, da kupi kdo od nas. Sam sem postavil svojo izhodiščno ponudbo. Simbolično sem sam »dvignil roko« na licitaciji in ponudil 20 DM za m2. Nihče ni ponudil več. Torej bi smel zahtevati, da kupim po izklicni ceni. Namesto tega me je nekdo »obzirno« ignoriral in mi celo očital, da se iz vseh norčujem??? Za približno polovico takratne vrednosti je bilo prodano Rifatu, ki je na parceli zgradil hišo s štirimi apartmaji.
Po oporoki smo po očetovi volji prejeli vsak svoj delež. Njegova zapoved je sicer bila – nič prodati, nič oddati!!! Takoj sem mu skušal dopovedati, da je to lahko samo njegova naivna želja, ki ne bo upoštevana.
Naše silbenske ambicije so se nadaljevale. Vsi skupaj bi jih lahko časovno razporejali. Naj jih zato samo naštejem: Leta 1979 sva z Ireno od Dominika Venture kupila njegovo hišo z velikim vrtom. Takrat sem mami predlagal, da vmesno ruševino konobe deliva na pol in s tem vsak dobi svojo shrambo ali konobo kot temu rečejo na Silbi. Za kak dan je bilo videti, da pristaja na moj predlog. Kmalu pa je začela z gradnjo »sanatorija«. S tem je še eno možno infrastrukturno možnost spremenila v stanovanjski objekt. Svojo potrebo je pojasnjevala s tem, da je njena hiška podobna hlevčku kjer gospodujejo podgane. Jaz sem svojo montažno »konobo« postavil na vrtu, brat Jaka pa kar sam zgradil svojo. Mislim, da je tudi Mica ob južnem izhodu na svoji parceli zgradila svojo in tudi Šuba svojo ob cisterni.
Okrog leta 2015 Liza kupi posest Saše Jarca. Ker ima v istem času stroške z obnovo hiše na Partizanski ulici, mora Jarčevina čakati na boljše čase.
Ne vem več, kdaj je Janez kupil kakih 250 m2 velik kos sveta ob obali na Mulu. Andrej je precej večjo parcelo kupil nad zalivčkom Zaniski. Tudi Luka je kupil svojo parcelo. Še kdo?
Tine je prezidal in dozidal hišo na Pijaci. Petra je kupila Matijojovo »štalico« iz z Matjažem na tem mestu zgradila nov objekt.
Sem s tem obdelal vso našo posest na Silbi? Bi bilo treba naštevati še kapacitete na Škardi, v Sloveniji in celo v Dubrovniku.
Vse to je delni odgovor na pogosto pripisovanje posesti, ki naj bi jo imeli Hawlinci. Pojem Hawlinci sem skušal pred nekaj leti opisati v spisu Družina Hawlina. Nič kaj lahko ni prešteti število sedanjih družin, katere bolj ali manj upravičeno uvrščamo med Hawlince. Teh je kakih trideset, vseh članov pa okrog sto. Skoraj vsi radi dopust preživljajo na Silbi in poleg teh radi družbo delajo še sorodniki sorodnikov, sošolci in prijatelji.
Bralce vabim, da popravijo in dodajo kaj izpuščenega.
Našega zdravstvenega stanja sem se dotaknil že v spisu Srce in ožilje.Tam pa je podstavljena povezava na spis z naslovom Memento mori. Je kdo prebral? Bo zdaj kdo prebral? S to pisarijo sem hotel izzvati tiste sorodnike, ki bi o tem področju lahko podali strokovno mnenje. Nekaj podobnega se je nameravalo že pred desetletji, ko sta mama Ančka in Andreja Suhadolc poskušali raziskati in razložiti visoko smrtnost med otroki Antona in Marija Suhadolc. Diagnoze za nazaj nista uspeli določiti.
Ugibalo se je o dednosti in o prirojeni nagnjenosti k fizičnim in psihičnim slabostim. Sum na eno od teh naj bi bil ponovno potrjen s Tinetovimi srčnimi težavami. Najbolj izrazito se je začelo z Jakatom. S podobno težavo se je spoprijel Marko. Je bilo isto z Janezom? Spada v isto diagnozo tudi Tine. Je bila taka tudi srčna slabost ata Herberta in kap mame Ančke?
Če smo dedno nagnjeni k problemom s srcem in ožiljem, se sprašujem, ali smo izpostavljeni samo bratje? So izpostavljene tudi sestre? Kaj pa otroci in vnuki?
V spisu Memento mori se dotikam tudi psihičnih primerov. Smo nagnjeni tudi k depresijam? Med našimi hčerami in vnukinjami naj bi bila prisotna slabokrvnost,
Zdaj je neozdravljivo zbolela Irena. Alzheimer pri njej je prvi primer za katerega vemo v sorodstvu,
Irena je bila v smrtni nevarnosti že zaradi izven maternične nosečnosti in ponavljajočih ileusih.
Je lahko dedna tudi osteoporoza? Za zdaj vemo samo za Ireno. Osteoporoza se je pri njej pokazala najprej s počeno sramno kostjo. Kako leto za tem je imela zlom kolka in zdaj še golenice in piščali. Vse omenjeno je prestala dokaj dobro in si hitro opomogla. Pri njej so bile najbolj zaskrbljujoče rane pod kolenom.
Po zlomu kolka in goleni ima v desni nogi kovinske armature. Evo slike.
Zlom kolka je bil kmalu pozabljen. Upajmo, da bo podobno tudi z golenico in piščaljo.
20. junija je bila na kontrolnem pregledu. Zdaj sme stopiti na nogo, če jo to ne zaboli.
Rojen 1941 v Ljubljani. Maturiral na gimnaziji Moste. Kot študent igral kitaro v plesni zasedbi Moolight Shadows. Diplomiral na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Poročen, oče devetih otrok.
Do 1997 zaposlen v podjetju Intertrade na oddelku IBM kot sistemski inženir. Delo je vključevalo programiranje, organiziranje, svetovanje, predavanja, vodenje projektov, delo na pridobitvi ISO standardov kakovosti. Vodja programa Varovanje informacijskih sredstev.
Od 1990 do 1994 predsednik Skupščine občine Škofja Loka.
Po upokojitvi leta 1997 pretežno dejaven na področju rodoslovja. Predsednik Slovenskega rodoslovnega društva in Muzejskega društva Škofja Loka. Urednik rodoslovnega časopisa Drevesa. Pripravil številne (mednarodne) razstave, konference in podobne prireditve.
Vodil mnoge rodoslovne tečaje in delavnice.
Izdal Rodoslovni priročnik, ki je izšel tudi v hrvaškem prevodu.
Zbiral domačo in tujo rodoslovno literaturo in časopise, družinske in krajevne kronike, vzorčne rodovnike
Born 1941 in Ljubljana, Slovenia. Graduated economy. Married, nine children.
Worked till 1997 as IBM systems engineer, including programming, organizing, consultant, instructor, project leader, security manager, ISO standards specialist.
Presentation of historical related cities on an exhibition and in associated publication – an ongoing international project with more than 10 occurences in Slovenia, Austria and Germany
Verjetno vsem znani »oče Boeinga 747« je umrl v starosti 95 let. Če bi koga kaj bolj zanimalo njegovo življenje in delo, bo dovolj našel na spletnih objavah. Tam je največkrat omenjen kot ameriški inženir. Le redko je dodan njegov slovenski izvor. Slovenskega izvora pa niso izpustili v svojih objavah slovenski mediji. Njegovo narodnostno poreklo in sorodstvo smo na njegovo željo po skromnih začetnih podatkih izdatno razširili v našem društvu.
Ko je zvedel za rojstni kraj svojega očeta, je z družino nekajkrat obiskal Slovenijo in se rad družil s »sorodniki«, ki so mu priredili tudi nepozabno družinsko srečanje Suhadolcev na domačiji na Suhem dolu, kjer še pomnijo staro hišno ime »Pr’ Suhadouc«.
O svoji materi je podal zelo pomanjkljive podatke. Njen priimek naj bi bil Pleshek, rojstni kraj pa Germany. Ko se je kasneje odkril njen avstrijski izvor, je postal sum na slovenski izvor bolj izrazit in smo njene ameriške potomce povabili, da poskusijo najti še kak dodaten podatek, ki bi zožil raziskovalno področje. Do zdaj je raziskava privedla do njenega očeta. Bil je prišlek iz današnje Češke – Martin Louis Pleshek je bil rojen v kraju Hostašovice.
Nekateri si želijo ogledati poročila o svojih genetskih analizah.
Najprej nekaj splošnih pojasnil.
O genetiki so napisane debele knjige. Mi jih ne bomo brali. Se pa vse to še vedno razvija in zagotovo se bo tudi še v prihodnje. Razvija se sama veda, verjeto pa še bolj laboratorijska tehnologija, ki omogoča padanje cen. Vse sposobnejše so računalniške aplikacije, ki zmorejo nepričakovane razlage v analizi pridobljenih surovih podatkov. Narašča tudi število testiranih oseb.
Jaz sem do zdaj nabral nekaj izkušenj z ameriškimi laboratoriji. Ti so cenejši od evropskih in evropski so cenejši od slovenskih. Poleg cene je pomembno tudi število pri posameznem laboratoriju testiranih oseb. USA laboratoriji jih imajo največ, evropski veliko manj in slovenski v primerjavi s tujino skoraj nič, pa še poročila so na osupljivo nizki ravni.
Jaz sem prve teste opravil pri firmi Relative Genetics. Ta firma je usahnila. Prav malo sem uporabljal Genographic Tudi te firme ni več.
Od kasnejših sem največ testov naročil pri FTDNA, nekaj manj pri MyHeritage in samo po dva ali tri pri Ancestry in enega pri 23andMe. Prepričan sem, da je kakovost raziskav pri vseh teh na enaki ravni, se pa razlikujejo poročila po obsegu in načinu poročanja. Našteti laboratoriji niso edini, so pa največji in najcenejši. Poleg laboratorijev so še zbirni bazeni. Njim lahko vsakdo pošlje svoj genetski profil, ki se v teh bazenih primerja z ostalimi. Izmenjava je možna tudi med že omenjenimi laboratoriji, ki imajo vsak svojo zalogo primerljivih testnih izvidov. Sprejemajo jih samo MyHeritage in FTDNA, 23andMe in Ancestry jih samo dajeta na razpolago in od drugih ne sprejemata. Bazena Gedmatch in Geneanet pa jih sprejemata od vseh drugih.
Teste naročajo posamezniki zaradi različnih interesov. Svoje razloge ima medicina in forenzika. Največ zanimanja pa je med rodoslovci in med temi sem tudi jaz. Prepričal sem se, da odkriva nove rodoslovne priložnosti.
Kako si pomagam
Vsaka testirana oseba dobi svoj spletni portal. Do tega prideš tako, da najprej naročiš in plačaš svoj test in čez nekaj tednov dobiš povezavo na portal in tam na poročila. Jaz sem naročil ali samo administriral postopek za nekatere sorodnike in tudi mnoge take ki sami niso znali naročiti in/ali plačati. Vse te sem vpisal v datoteko. Imenoval sem jo Genetic Test Results
Se vam odpre?
To je prvi pogoj. Če se je odprla, boste lahko brali imena testirancev in ob njih njihovo identifikacijo (ID) in geslo (PW).
ID in PW sta ključa za izbrani profil. Še prej pa je treba vstopiti v področje laboratorija. Ta je največkrat FTDNA. Prijaviš se z izbranim ID in skoraj vse pri FTDNA testirane osebe odkleneš z geslom 22Status.
Morda bi bilo dobro, da vsi zainteresirani najprej pridete do tukaj.
Mislil sem, da znam zadevo predstaviti na enostaven način, pa bo, ko je videti, treba po korakih.
Kdor je prvi uspel priti do tu, bo lahko pokazal še komu od bližnjih.
Nekdo me je vprašal, kako smo v sorodu z Elizabeth Rungaldier. Njen dekliški priimek je Röger. Moja teta Marija (sestra očeta Herberta) se je poročila z Antonom Rőgerjem. Anton Röger je bil bratranec Elizabetinega očeta. Sorodstvo je bilo dovolj tesno, da so se Rögerji poznali in vzdrževali stike. Morda tudi naši starši, mi, otroci pa za Rögerjeve sorodnike skorajda nismo vedeli. Jaz sem Elizabeto spoznal na pogrebu strica Toneta oktobra 1992. Ali pa je bilo to ob pogrebu tete Marije novembra 1996. Čeprav se nismo nič poznali, sta se Elisabeth in Norbert tako iskreno prijateljsko obnašala, kot bi bili stari znanci. Povabila sta nas v Riegersburg in povabilo večkrat pisno ponovila. Do obiska ni prišlo. Z Elisabeth sva si občasno pisala, v zadnjih letih pretežno po e-pošti. Ker sva oba rodoslovca, sva si občasno sporočala tudi novosti v družinah. V tem je bila ona bolj vestna od mene. Razmeroma kmalu pa sva ugotovila, da ni sorodnik samo stric Tone, saj se je Elisabetin praded v Tržiču poročil z Marijo Mally. Tržičani pa so bili tudi Pollaki, kjer se je poročil moj ded Otto Hawlina. Njegova žena Ana Pollak je bila moja babica, obenem pa tretja sestrična Marije Mally. Ker imam sorodstvo dokaj globoko in široko popisano in ker si pri tem pomagam s programom, ni težko dobiti prikaz sorodstvene povezave med Elisabeth in mano. Takole mi postreže program:
Elisabeth Röger je šesta sestrična Petra Hawlina
Pa to ni vse. Nisva samo šesta bratranca, tudi sedma po skupnem predniku Polcu in osma po Pollaku sva. Prav zanimivo bi bilo narediti še genetsko primerjavo. Jaz svoj izvid imam, ga ima tudi Elisabeth? Elizabetin mož je bl ravnatelj šole v Riegersburgu, kakih 60 km vzhodno od Graza.
Pred leti sem s šolsko temo sodeloval pri Drevesih, večkrat pa sva se zadnja leta srečevala ob delovanju ZZDS Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Opazil sem, da imate v lepem spominu teto Marijo Röger, roj. Hawlina. Zelo lepo ste opozorili na težav polno življenje prvih povojnih let. http://poglavja.blogspot.com/2013/02/drobci-k-predstavitvi-marije-hawlina.html
Pri sicer drugačnem delu povezanim s šolstvom sem opazil dolgoletno karitativno delovanje ljubljanskega trgovca J. Rögerja 1842-1929. Vas lahko malo povprašam o družini Röger? O ljubljanskem trgovcu Johannu Rögerju 1842-1929 kot primeru dobrodelnosti ljubljanskega meščana (bil je tudi “beraški oče” za del mesta), nameravam pripraviti kratek zapis, otroke in naslednji rod pa le omeniti. Nekaj sem si prebral v starem časopisju, pa zanimiv nagrobnik sem videl na Žalah z latinskim napisom. Ko je ta v ljubljanski cukrarni rojen trgovec leta 1929 v visoki starosti umrl, so o njem seveda pisali kar pod imenom Janez, kot je sploh navada pri uporabi oblike imen glede na jezik časopisa, zapisa.
Med njegovimi otroci je sin Ivan, 18. 3. 1864, bil pred 1. vojno in po njej znan zavarovalniški strokovnjak (Generali, Sava). In imel je tudi sina – Janezov/Johannov vnuk je bil pravnik dr. Janko Röger (roj. 2. 7. 1898). V popisu prebivalstva 1931 se omenja kot avstr. državljan. Še med vojno je deloval v Ljubljani kot odvetnik (Hans/Janko). Veste morda kako je bilo z njim potem?
Lep pozdrav Branko Šuštar, zgodovinar
Moj odgovor
Branko Se mi zdi, da sva že bila na ti, Če ne, pa lahko začneva. Seveda se spominjam najinih srečanj. Bojim se, da bom tokrat v slabo pomoč. Vsekakor lahko ponudim na ogled pregled zadnjih nekaj generacij te družine. Tega sorodstva že dolgo nisem ažuriral. O Rögerjih ne bi vedel nič, če se ne bi z Antonom poročila sestra mojega očeta. Ta dva sta po svojih močeh poskušala nas, predmestne pobaline nekoliko omikati. V tistih časih in tistih razmerah nista imela vidnejšega uspeha.
Najbolj sem torej poznal Antona (Toneta). O svojem poreklu skorajda ni pripovedoval. Vem le, da se je sam imel za pravega Slovenca za razliko od nekaterih njegovih sorodnikov. Tudi tisti, ki so bili sicer slovensko orientirani, so se zavedali nevarnosti novega režima in pravočasno poiskali varnejše preživetje v tujini. Tone je bil tako trdno prepričan, da mu nihče ne bo mogel ničesar očitati, da se ni pustil zastrašiti in je ostal. Bil je aretiran in obsojen na težko kazen in z odvzemom premoženja. Vse to je prenašal brez očitkov. Po prestani kazni kot dr. prava ni mogel nikjer dobiti ustrezne zaposlitve in je sredi petdesetih letih ilegalno zapustil njemu tako ljubo Ljubljano in Slovenijo. Zatekel se je v Avstrijo. Najprej k sorodnikom na Koroškem (morda Štajerskem) in nato v Bregenz k sestrični. Marija Röger je bila tudi poročena Rőger in je kot razmeroma mlada vdova podedovala moževo pozavarovalno pisarno. Ta sestrična sprejela begunca, ki je postal njena desna roka v strokovnih zadevah. Teta Marija je bila tajnica v odvetniški pisarni Grossmann, Šuklje Ahačič. Na vse kriplje si je prizadevala, da bi rehabilitirala zaprtega Toneta. Tudi njo so zaradi tega vsaj za pol leta zaprli. Sedela je s kasneje znanimi kaznjenkami (Vode, …) kot tudi Tone (Ivan Dolenec, …). Tonetova sestrična Marija (klicali so jo Ria) si je menda čudežno rešila življenje, ko je omamljena v kožuhu uspela ubežati preganjalcem. Stanovala je v nemškem bloku poleg Drame. Tam je imela čez cesto sosedo Traute (Luckmann) Sežun, ki je kasneje veliko vedela, jaz pa se za vse to nisem brigal. Rio sem tudi jaz kasneje spoznal, ko sem bil stričev gost v Bregenzu. (Najdeš jo v rodovniku). Moja teta Marija je ni marala. Tega njej ni kazala, to sem razumel po pripombi tete Marije, ko je nekoč zanjo rekla, da je Ria hitlerjanka. To je bil meni znan primer konfliktne opredelitve med sorodniki.
Tone Röger je zagotovo bil neutrudljiv dobrotnik. Ne le za nas, nečake njegove žene. Tudi za druge revnejše družine sta bila botra in podpornika. Ko je za njim v Bregenz prišla še žena, sta bila splošen servis za neizkušene gastarbajterje. Bila pa sta tudi znanca mnogih tamkajšnjih (v širši okolici) beguncev. Dopisovala pa sta se tudi z mnogimi sotrpini v severni in južni Ameriki. Ta njuna korespondenca se je po njuni smrti znašla v mojem družinskem arhivu. Še jo imam v neki škatli in samo po občutku domnevam, da bi lahko služila še za kakšen Možinov doktorat.
Na Tonetov pogreb je iz Avstrije prišla samo ena sorodnica. Ta se je največ pogovarja z mano. Verjetno samo zato, ker sem zmogel ravno dovolj znanja nemščine. Nisem še izkoristil njenega večkratnega vabila, da jih obiščem nedaleč od Graza.
Vidiš. Samo toliko vem o tej družini. Nekje imam tudi njihovo družinsko kroniko. Svoje arhivske škatle imam samo nakopičene in mi vsako iskanje vzame veliko časa. Samo če bi bilo zelo nujno, bi poskusil izbrskati.
To ti povem tudi zato, ker veš kaj so arhivi. Jaz sem v svoji rodoslovni karieri nakopičil malo bogastvo. Toliko rodoslovnega bogastva na kupu v Sloveniji nima nobena ustanova. Nobena knjižnica in noben arhiv. Že kakih deset let ponujam Škofji Loki, da mi zagotovi prostor za ustanovitev osrednje slovenske rodoslovne točke s knjižnico in arhivom. Slabo kaže. Zadnji trije župani samo obljubljajo. Vse skupaj visi na že zelo tanki nitki.
Mimogrede še tebi prenašam akcijsko ponudbo firme Ancestry, ki svoj genetski test akcijsko ponuja po 60$ (sicer je 100). Genetika me zdaj še bolj zaposluje od rodoslovja.
Hawlina's Blog 