Ob zlati poroki

Na magistratu so predlagali, da se ob petdesetletnici poroke na kratko predstaviva, ker bodo pripravili spominsko mapo. Oddala sva vsak svoj življenjepis:

Obdobje dozorevanja
Irena Hawlina

Pravijo, da ob maturi opraviš tudi zrelostni izpit. Že mogoče. To je dokaz uradne zrelosti, ni pa še nobeno jamstvo, da si zares dozorel v tistem splošno razumljenem smislu. Jaz sem bila ob in po maturi še vedno lahkoživa in dokaj brezskrbna.

Odraščala sem kot edina hči Ludvika Goršiča in Vali Kušar. Oče je bil rojen v Ameriki in se v zgodnji puberteti v tridesetih letih s starši vrnil v Slovenijo. Nikoli se ni privadil na domovino staršev, zanj je domovina ostala Amerika. Bil je tip, ki je v predmestni Ljubljani vidno izstopal. Delal je kot vulkanizer v delavnici, katero je postavil njegov oče. Bolj kot delo vulkanizerja so mu bili všeč motorji in avtomobili, katerih pri Goršič že takrat ni manjkalo.  Mama je bila uradnica in je bila najbolj zaposlena kot blazina med možem in njegovo taščo. S staro mamo smo namreč živeli v isti hiši. Zame družinske razmere niso bile težke. Manjkalo mi ni nič. Največ pa sem imela svobode. Te smo takrat imeli itak vsi otroci kolikor smo jo hoteli. Vse smo smeli. Ne pomnim, da bi mi kdaj kdo kaj prepovedoval. Rada sem bila na ulici in v okolici. Se družila z vrstniki po Mostah in Selu, kjer je bilo takrat vse tako zelo drugače, da tega svojim otrokom in vnukom ne morem povedati. Moste so bile delavske, od Sela proti Studencu pa kmetije. Pa kakšne kmetije. Starinske, seveda. Konji in plugi, ročna košnja in žetev. Čim več zunaj in nikoli dolgčas.

Rada pa sem tudi brala. Najprej sem prebrala vse, kar mi je bilo na dosegu doma. Tega ni bilo malo. Potem sem si nosila po ducat knjig iz knjižnice in sem to navado obdržala še tja do kakega štiridesetega leta.

V šoli sem brez težav zdelovala z odličnim uspehom. Kmalu sem morala zaradi slabovidnosti nositi očala, pa me niso pretirano motila. Ko sem dovolj odrasla, sem rada hodila v kino. Najprej s starši, kasneje sama. Ne verjamem, da mi je kak film ušel. Pa še filmske priloge sem zbirala. Poznala vse igralce. Začela sem jim pisati in jih prosila za njihove fotografije. Nabrala sem si jih vsaj 100. Doma sem poslušala radio. Našla sem svoje priljubljene postaje: predvsem Radio Luxemburg, potem izbrane avstrijske, italijanske in hrvaške. Šele za njimi so prišle slovenske. Prepisovala sem si besedila popevk. Ob nekaterih sem vreščala, ob drugih koprnela in so me zalivale solze. Vsem pa sem zavidala njihove sposobnosti.

Ko so začeli v gimnaziji prirejati plese, sem se takoj znala primerno vpadljivo obleči. V družbi prijateljic sem veljala za najbolj pogumno. Rade so mi sledile tudi kasneje, ko smo se podale na mestne ulice in plesne dvorane.

Učitelji v šoli so umikali poglede, saj so vedeli, da se ne bomo pustile obrzdati. Pa še teta je bila profesorica na naši gimnaziji in je gotovo kdaj preprečila kak vzgojni ukrep kolegov. Lahko bi rekla, da smo se oblikovale po ameriškem vzoru, kar je bilo takrat pri nas še redkost. To so bili časi, ko se vplivi tujine še niso tako hitro prenašali.

Ker se mi je zdelo, da bom najlaže študirala jezike, sem se vpisala na germanistiko. V tem času je dosedanje znanstvo s sošolci začelo preraščati v tesnejšo navezanost. Postali so mi duhoviti, domiselni, družabni. Najraje sem hodila plesat tja, kjer so igrali ‘naši’. Drugi orkestri niso imeli enakega ritma. In ko sem slišala uvodna akorda na kitari v Jailhouse Rocku, sem zagledala tudi kitarista. Saj sem ga poznala že od prej. Bila sva sošolca od prvega razreda. Pa kdo bi se menil zanj. Bil je sicer eden glavnih članov takratne gimnazijske avantgarde, vseeno pa so bili bližnji predmestni fantje za našo skupino nekako drugorazredni. Takrat sicer ni šlo za zavestno iskanje erotičnih stikov. Bolj smo hotele biti povsod glavne.

S tem kitaristom pa sem se začela tudi poljubljati. Tudi domov me je včasih spremil. Če je bilo ozračje čisto, sem ga povabila v svojo sobo. Ni si dal dvakrat reči.

Ko sem zanosila, je bil nekoliko zbegan. Tudi jaz nisem vedela, kako se bo izšlo. Ker je takrat veljalo, da je prav, da se otrok rodi v zakonu, sva se odločila za poroko, čeprav sva bila dvajsetletna študenta. Ko sem prišla v župnišče prijavit poroko, se je župnik zasmejal. Poglej, je rekel, saj sta bila že pri krstu skupaj. Res je bil moj zapis krsta tik pred Petrovim. Pa še to sem takrat ugotovila, da je bila babica pri porodu ista. Babica Marija Suhadolc je bila Petrova babica.

Že noseča sem opravljala zadnje izpite drugega letnika na germanistiki. Takrat se je tudi uvedel stopenjski študij in tako sem študij zaključila z diplomo na prvi stopnji. Kljub svojemu šolskemu znanju sem sporazumevanje s tujci raje prepuščala možu. Ko sem se kasneje zatreskala v Esmeraldo, sem  se začela učiti še špansko, kar mi je v špansko govorečih deželah večkrat prišlo prav. In brez posebnega razloga sem se začela učiti še arabsko. Vsaj osnovno pisavo znam brati in pisati. Pa še trebušni ples sem se ob tem učila in v to šolo zvlekla še hčerke.

Ko sem bila drugič noseča, sem šla v službo kot korespondentka in referentka za zunanjo trgovino v zastopniško firmo Tehno Union. Zelo rada sem hodila v službo. Odnosi v kolektivu so bili iskreno prijateljski in kolegialni. Ko so se začeli podaljševati porodniški dopusti, sem že kar težko čakala, da bom spet začela hoditi v službo.

Takrat se je tudi začelo obdobje življenja na kredit. Pred tem obdobjem je bilo obdobje varčevanja. Naši starši so varčevali, mi smo najemali kredite. Še preden je bil mož v službi, sva kupila fičota. Po prvem letu njegove službe pa BMW 2002.

Z avtom smo bili še bolj mobilni kot prej in vsak prosti dan smo se odpeljali na kak izlet. Izleti so postajali vse daljši. Takrat tudi ni še nihče vedel za otroške sedeže v avtu in privezovanje potnikov. Tudi leta 1981, ko sva imela že devet otrok, se nas je včasih vseh enajst peljalo na ne predolgo vožnjo. Če smo šli na daljšo pot, sva vozila vsak svoj avto. Jaz sem vozila BMW, Peter pa spačka. Vseeno je bil vedno pred mano na cilju.

Za šport mi ni bilo. Ne v mladosti ne kasneje. Vseeno me je mož postavil na smuči, nataknil drsalke, posedel v jadrnico, kajak, dal v roko lopar, jahala sva vsak svoj kros motor, samo potopiti se me ni mogel naučiti. Plavam samo na površini.

Ko nam je postajalo stanovanje v Ljubljani premajhno, se je Peter odločil, da bo namesto gradnje nove našel kakšno primerno hišo v okolici Ljubljane. Ko si je ogledal zapuščeno kmečko hišo v Lipici pri Škofji Loki, je takoj vedel, da je našel več kot si je predstavljal. Jaz sicer nisem bila enakega mnenja. Saj me je bilo celo sram pred prijatelji in znanci v sodobno urejenih in opremljenih novih stanovanjih ali hišah. Dokazalo pa se je, da se je kar prav odločil, saj tudi otroci vejo kje in kaj je dom.

Z otroci sem bila več kot so bili moji starši z mano. Me sprašujejo tisti z enim ali dvema, kako sva lahko zdržala z devetimi. Ne vem kako bi odgovorila. Zdi se mi, da me otroci niso nikoli ovirali. Kljub temu, da sva se mlada poročila, nisva bila za nič prikrajšana. Več sva bila v družbi kot tisti brez otrok. Še vedno nama ni ušel noben boljši film. Pa še gledališče, koncerti, otvoritve… Prijateljica, ki je igrala violino v ansamblu Milanske Scale, naju je večkrat povabila na njihove koncerte v Milano, Benetke, Trst, Dunaj, München.

Da se ne bi zdelo, da se je vseskozi cedilo samo med in mleko, povem, da sem bila nekajkrat na robu smrti. Po devetem otroku sem zanosila še enkrat – izven maternice. Ko sem začela čutiti nenavadne bolečine, je zdravnica postavila diagnozo. Ker sem bila že krepko čez štirideset se mi je zdelo nemogoče, da bi imela prav. V bolnici mi je malo odleglo in zdravnik me je nameraval odpustiti. Na srečo sta me obiskala svak, študent medicine in svakinja, rentgenska tehnica. Svak ni verjel, da smem domov in svakinja je po svojih zvezah poskrbela, da so me brez odlašanja sprejeli na ginekološki kliniki. Tam so me operirali, ko je bila krvavitev v trebušni votlini že zelo razširjena. Po nekaj letih so me morali še dvakrat zaradi zarastlin operirati, ker sem bila zaradi ileusa spet na robu smrti.

Hudo nam je bilo in nam je še tudi zato, ker je dobil eden od dvojčkov ob ali tik po porodu možgansko krvavitev. Zaradi posledic je zelo pozno s težavo shodil in še danes le s težavo premaguje kaj več kot sto metrov.

Še bi lahko naštevala bridke dogodke. Najbolj od vseh nas je prizadela smrt prvorojenca, ki je v starosti 27 let naredil samomor. Dolgo sem se zapirala v žalost. Ovedel me je šestnajstletni sin, ki me je presenetil z besedami: Kaj pa mi, ki smo izgubili brata in mamo.

Tudi mož me zna hitro postaviti na svoje mesto, kadar v ženski histeriji zganjam svoj teater. Ko sem npr. zatarnala: kaj mi je bilo, da sem se poročila s tabo, me je samo vprašal s kom bi se raje poročila. Ko je začel naštevati imena Duško, Niko, Carlo, Dino, … sem ga raje hitro ustavila. Enako sem se zamislila, ko me je vprašal, kateri znanki ali prijateljici zavidam njeno življenje. Kar vrat bi mu zavila zaradi take logike. In ko mi še reče: tebi je bilo v življenju tako lepo, da lahko odslej samo še trpiš, pa še se boš morala nebesom zahvaljevati za obilen blagoslov. Ne jamraj, da te zgoraj ne bodo slišali.

In če iz jamra preidem spet v hvalo, moram omeniti operacijo na očeh. Isti svak, ki mi je pred tridesetimi leti rešil življenje, mi je pred desetimi leti povrnil tudi vid. Namesto debelih očal zdaj samo včasih nataknem očala za branje.

Zdaj sva že več kot deset let upokojena. Skoraj vsako leto si privoščiva dve poletji. Eno v naši počitniški hiši na otoku Silba, drugo pa pozimi na rajskih plažah Karibov, Mehike, Indije, pa kakšno cenejše križarjenje, pa kakšno potepanje z nahrbtniki, ki bi bolj pristajalo najstnikom. Moja zamisel je bilo tudi pettedensko potovanje z vsemi osmimi otroki po Ameriki. Tam smo kupili avtodom ameriških dimenzij, velik skoraj kot avtobus in prevozili Ameriko od Atlantika do Pacifika in spet nazaj. Upam, da se najina potovanja še niso končala. Tudi zresnila se še nisem. Slabo kaže.

================================================================

Od očeta do copate
Peter Hawlina

Rojen sem bil leta 1941 kot drugi od osmih otrok Herberta Hawline in Ane Suhadolc. Pred mano se je leta 1940 rodila sestra Meta, leta 1943 brat Martin, nato 1945 Marija. Vsak od nas je bil rojen pod drugo zastavo – vsi v isti hiši v Zeleni jami. Starša sta bila zdravnika, mamina mama pa za povrh babica. Za nami so se v presledku dveh let rojevali še Janez, Ana, Jakob, Andrej in Marko.

Zgodnjih otroških let se prav dosti ne spominjam. Od prvih spominov mi je bil najlepši ognjemet in ožarjeno nebo ob eksploziji vlaka z municijo na železniški postaji. Vsi so bežali v zaklonišče, mene je nesel v odejo zavitega stanovalec iz pritličja.

V šolo sem hodil peš in bos, če le ni bilo premrzlo. Pot me je vodila skozi smetiščno jamo, kjer sem vedno kaj zanimivega izbrskal. Tudi sicer je bilo okrog nas vse tisto, kar danes dajejo za primer nezdravega okolja. Vsi smo bili zdravi. Saj pravijo, da je higiena pol zdravja, umazanija pa druga polovica.

Ker sem se brati naučil sam še preden sem začel hoditi v šolo, sem se v prvem razredu dolgočasil in motil pouk. Učiteljica se me je znebila tako, da me je z odličnim spričevalom ob polletju poslala v drugi razred. V drugem sem bil samo še prav dober, nato v tretjem in četrtem dober. Sledila je gimnazija, nižja in višja. Vseskozi sem bil cvekar. Padel pa nisem. Ob koncu leta so mi v glavnem zaključevali z dvojkami. Nekoliko bolj so nas zastrašili pred maturo. Učil sem se in maturiral skoraj kot odličnjaki.

Po gimnaziji se gre študirat. In sem šel. Vpisal sem se na ekonomijo, ker me je tako nagovoril sošolec Dane, ki se je toliko pozanimal, da je vedel, da je tam najmanj pogojev za vpis v drugi letnik. Vseeno sta mi ob koncu prvega leta za vpis v drugi letnik manjkala dva, kolegu Danetu pa še več, zato je presedlal na pravo. Jaz sem vztrajal in se skozi študij pretolkel približno v podvojenem času. Vmes sem imel kakšne priložnostne zaposlitve, saj sem rad imel nekaj prisluženega denarja. Že v gimnaziji sem dve leti v zgodnjem jutru raznosil časopis Ljudsko pravico.

Nekoliko veselja sem imel tudi za glasbo, vendar premalo. V dveh letih nisem predelal snovi za prvi letnik klavirja. V zgodnji puberteti pa me je očarala kitara. Razmeroma hitro sem znal drgniti nekaj akordov in s kolegom klarinetistom sva poskusila skupaj. Kmalu smo po takratnem vzoru spravili skupaj celo dixieland zasedbo in začeli igrati za ples v šolskih telovadnicah in plesnih dvoranah. Nadeli smo si ime Moonlight Shadows, saj takrat noben plesni ansambel ni mogel brez angleškega imena.

Takrat so bila dekleta najbolj zagledana v košarkarje Olimpije. Teh ni bilo dovolj za vse. Drugi po rangu so bili postopači z vespami ali celo s kakšnim millecentom. Za temi pa so morda že kmalu prišli na vrsto muzikanti, saj je bil sobotni in nedeljski ples takrat v desetinah ljubljanskih plesnih dvoran. Oblikovala so se nekakšna ‘dekleta orkestra’.

Ena od teh je bila Irena Goršič, stara znanka že iz gimnazije. Skupaj smo kosili v gimnazijski menzi, hodili v kino in na pijačo v Mesing, Petrička, Figovca… Vendar se je Irena bolj ozirala za vesparji in tistimi, ki so iz tujine prinašali popularno glasbo, predvsem rock’n’roll. To so bila leta Fats Domina, Elvisa, Plattersov … in kmalu še Beatlesov in Rolling Stonsov. Take muzike pred tem in po tem ni bilo. In je nikoli več ne bo. Irena je vse to poznala bolje od vsakega radijskega glasbenega urednika. Imela je precej vpliva tudi na naš repertoar, saj smo vključevali vse več tega, čemur so člani ‘boljših’ ansamblov prezirljivo rekli ‘komerciala’.

Za pusta leta 1961 smo igrali v hotelu Triglav v Kopru. Irena nas je spremljala. Že prej je bila vpadljiva s svojim slogom plesa. Potem so prišla podložena krila, oprijete hlače, baletnim čevljem podobne rokenrolke in visoko natupirane frizure. Kdo se ne bi zagledal v te smešne pojave. Tudi fantje smo začeli posnemati zahodne idole. V Trst smo hodili po kavbojke, škorenjce, marsovce, špičake.

Ni šlo drugače. Irena je spomladi leta 1962 zanosila. Oče sem bil jaz. Malo sva cincala, pa ne prav dolgo. Nekoliko plašen sem še ne enaindvajsetleten očetu naznanil, da se bom poročil. Oče je naznanilo dokaj športno prenesel, nekoliko manj mama. Vendar je bila poroka kar hitro pripravljena.

Svatba je bila dokaj skromna. Nekaj ožjega sorodstva in nekoliko več naše študentske druščine. Opolnoči smo šli spat, zgodaj zjutraj sva se z vlakom odpeljala do Pule in od tam z ladjo na Silbo na poročno potovanje. Ko sva se vrnila, sva se smela vseliti v pravkar preurejen del hiše. Iz nekdanjega skladišča je nastala garsonjera. Jeseni 1962 se je rodil sin Jure.

Soba, kuhinjica, kopalnica, stranišče in hodnik je bilo za dva več kot dovolj. Pa ne samo za naju, saj so naju radi obiskovali prijatelji. Stanovanje sva imela, hotela pa sva biti povsem samostojna. Zato sem si našel začasno zaposlitev v računovodstvu. Po kakih dveh letih polboemskega življenja sem se odločil, da leto, ko sem spet pavziral zaradi manjkajočih pogojev za vpis v naslednji letnik, izkoristim za odsluženje vojaškega roka. Tri mesece drila v Kninu, naslednje tri na tečaju za bolničarja v Splitu in ostalega pol leta v ambulanti v Zadru.

V tem letu sva dobila drugega sina Miho. Po vrnitvi iz ‘vojske’ sem se odločil ‘na hitro’ končati študij. Prav lahko ni bilo. En ali dva predmeta sta mi bila tako strašno neprebavljiva, da sam ne vem , kako sem dobil pozitivno oceno na izpitu. Spomladi 1968 mi je absolventu manjkalo še kakšnih petnajst izpitov. Takrat sem v časopisu prebral oglas, da IBM išče sodelavce. Nič nisem vedel o IBMu, samo zdelo se mi je, da je to nekaj imenitnega. Kandidiral sem in bil najprej povabljen na nekakšno merjenje IQ. Štiri ure nas je kakih šestdeset reševalo različne uganke. Čez nekaj dni sem bil povabljen na preizkus znanja tujega jezika. Očitno je bil test zadovoljivo opravljen, saj so rekli, da lahko kljub nedokončani fakulteti takoj nastopim službo. Če pa imam namen dokončati študij, naj se raje vrnem po diplomi.

Ubogal sem in v dobrih dveh mesecih opravil vse manjkajoče izpite. Takrat sem predlagal, da bi morda diplomiral čez kako leto s temo s področja informatike. Pristali so in me po dveh tednih poslali na šolanje v Nemčijo, čeprav sem bil sprejet z znanjem angleščine. Nič kaj lahko ni bili obvladovati povsem neznano področje informatike. Tempo je bil neusmiljen. Priljubilo se mi je področje dela, tudi organizacija in način dela v eni od največjih svetovnih firm mi je bilo zanimivo.

Že po prvem letu službe sem lahko zaprosil tudi za izdaten stanovanjski kredit pod fantastičnimi pogoji. Večkrat se na ta čas spominjam kot na neresničen a vseeno resničen čas Tita in IBMa. Pa Flower Power, pa seksualna revolucija, pa največja škoda dvajsetega stoletja – permisivna vzgoja.

Leta 1970 se je rodila hči Ana. Takrat smo se odločili, da kredit porabimo za nakup in ureditev opuščene kmečke hiše v vasici Lipica pri Škofji Loki. Adaptacija še ni bila končana, ko se je leta 1973 rodil četrti otrok Jaka. Po petem, Lizi leta 1975 pa smo že bili povsem vseljeni in sta starejša sinova začela hoditi v šolo v Škofji Loki. Leta 1979 sta se nama rodila dvojčka Nace in Cene in leta 1981 še dvojčici Iva in Eva. Po smrti najstarejšega sina Jureta leta 1990 imava torej še osem otrok. Štirje imajo družino. Imajo devet otrok v razponu od nekaj mesecev do deset let.

Prav počasi smo postajali Ločani. Oba sva v službo hodila v Ljubljano, tudi v gimnazijo so začeli starejši hoditi v Ljubljano. Zvečer sva se največkrat vračala v ljubljansko družbo.

Kar nekaj let sem odlašal z diplomo. Grozili so mi diferencialni izpiti. Zato sem ‘na hitro’ še diplomiral. To je morda več kot meni pomenilo moji mami in ko sem za diplomo prejel Prešernovo priznanje, je šla na podelitev in vidno zadovoljna rekla da morda nisem bil najbolj učen med vsemi nagrajenci, bil pa sem najlepši.

Tako so se približala leta političnih sprememb. Zdelo se mi je, da ne smem samo od daleč opazovati gibanja, kateremu se je kasneje reklo Slovenska pomlad. Šel sem na sestanek lokalnih DEMOSevcev in čez nekaj mesecev sem postal župan Škofje Loke.

Po štirih letih sem edini od takratnih šestdesetih županov zapustil pisarno. Mandat je bil sicer zaradi priprav na reorganizacijo lokalne uprave podaljšan, vendar se mi je zdelo, da so bila štiri leta dovolj.

Formalno gledano so bila štiri leta županovanja višek moje kariere. Sam pri sebi pa mislim, da sem višek dosegel kot predsednik Muzejskega društva Škofja Loka. Drugi sicer ne mislijo enako, pa me to nič ne moti in me ne omaja v svojem prepričanju.

Po preteku štiriletnega županskega mandata sem se vrnil na staro delovno mesto. Tega pa ni bilo več. Bila je še hiša, napis nad vhodom, pisarne in sodelavci. Ni pa bilo posla. Ni bilo več Jugoslavije in s tem velikega trga. IBM se je osamosvojil in kot naročena mi je prišla možnost predčasne upokojitve.

Ob tem sem se še bolj intenzivno posvetil ljubiteljskemu rodoslovju. S kolegi smo ustanovili društvo in prevzel sem mesto predsednika. Kmalu bo dvajset let (oh te obletnice), odkar vodim Slovensko rodoslovno društvo. To delo me zaposluje bolj kot me je nekoč služba in nič se ne naveličam. Še na dopustu in na potovanjih najdem čas za odgovarjanje na pošto. Dopusta upokojenci itak nimamo, kako večje potovanje pa si z ženo privoščiva vsako leto. Že več kot deset let pa hodiva v najino zadnjo šolo – plesno. Plesala sva vedno, Zdaj, ko se učiva, sva uvidela, da ne bova nikoli znala.